Slovenski biografski leksikon

Pogačnik-Naval Franc, operni in koncertni pevec, r. 20. okt. 1865 v Lj. Jerneju P.-u, krčmarju v Kolizejski ul. 1 (po rodu iz Pozirna pod sv. Mohorjem v Selški dol.), u. 9. sept. 1939 na Dunaju, je vzbujal že kot dijak (1884) s svojimi Marij. pesmimi (Ave Marija, Ti Marija rožica in dr.) pri šmarnicah v Št. Jakobski cerkvi v Lj. občudovanje občinstva in duhovščine. Od 1880 je obiskoval lj. učiteljišče, kjer ga je profesor petja Anton Nedved kmalu imel za najboljšega učenca. Nenaklonjenost profesorja matematike Celestine, ki mu je zamerjal pogosto posečanje koncertov in opernih predstav, pa je P.-u v III. letniku zagrenila nadaljnje učenje. Po nasvetu prof. Nedveda je 1885 izstopil iz učiteljišča in sklenil, da se docela posveti glasbi. Ko je 1886 v Trstu dovršil enoletno vojaško službo in prebil preizkušnjo za rez. častnika, je proti volji matere odšel na dunaj. konservatorij, kjer sta profesor Jos. Gänsbacher in glasb. kritik Hans Richter spoznala v njem rojenega oper. pevca. Ob javnih nastopih učencev konservatorija je vzbudil pozornost dunaj. koncertnega občinstva (med drugim tudi skladatelja Brahmsa) in veljal za prvaka teh koncertov. Na Jurčičevi slavnosti, ki jo je priredilo jun. 1887 akad. društvo Slovenija, je ob splošnem navdušenju zapel vrsto slov. samospevov. Že takrat si je nadel umetn. vzdevek Naval, najbrž po nasvetu svojega tovariša iz dunaj. dijaških let in poznejšega notarja v Litiji, Gregorčiča, ki je bil več let domači učitelj na Ruskem, češ da je to ime tam precej razširjeno (SN 1945, št. 51). Ko se je v počitnicah 1887 vrnil v domovino, je zadivil češke izletnike 11. avgusta na blejskem otoku s svojo slovito Ave Marijo. Pot v širni svet pa so mu odprle po čudnem naključju orožne vaje na Moravskem, katerih se je udeležil kot rez. poročnik. Njegovi častniški tovariši so namreč opozorili ravnatelja mestn. gledališča v Olomucu, ki je bil slučajno v zadregi za dobrega tenorista, na P.-ov glas in sloves. Na prošnjo gledal. ravnatelja je P. nastopil 13. febr. 1888 v olomuškem gledališču kot Lionel v operi Marta ter dosegel prodoren uspeh v razprodani hiši. Takoj nato je dobil poziv za gostovanje v oper. gledališču v Frankfurtu ob Mainu. Tu je nastopil še kot učenec dunaj. konservatorija 21. febr. in 1. marca 1888 s takim uspehom, da ga je operno ravnateljstvo takoj namestilo za bodočo sezono. Ko je končal študije na dunaj. konservatoriju (izpričevalo z dne 5. jul. 1888), se je vrnil za nekaj mesecev v Lj., kjer je na koncertu GM, prirejenem 8. jul. 1888 v redutni dvorani, navdušil občinstvo z Nedvedovo Pred durmi in Jensenovo Dete spi. Jeseni 1888 je odšel na opero v Frankfurt ob Mainu, kjer je ostal 7 let in postal ljubljenec gledal. občinstva. Tam se je tudi 1891 poročil s svojo prvo ženo Viljemino Rau. Vmes je gostoval po raznih opernih gledališčih v Nemčiji, 1894 tudi na dunaj. dvorni operi, vendar se takrat z ravnateljem Jahnom nista mogla pogoditi. Slednjič ga je 1. jun. 1895 pridobila dvorna opera v Berlinu (z gažo 20.000 M na leto). Ker mu nezadostna zaposlitev ni ugajala, je 1897 odpovedal pogodbo in sprejel povabilo Aleksandrine Schönerer za gostovanje na dunaj. Theater a. d. Wien, kjer je pri premieri opere La Bohème pel vlogo Rudolfa in pripomogel gledališču do ogromnega uspeha. Kmalu nato je bil pozvan na dunaj. dvorno opero (z letno plačo 36.000 K), kjer je pod ravnateljem Gustavom Mahlerjem od 1. avg. 1895 do 10. aprila 1902 nastopal v operah Bela dama, Marta, Faust, Romeo in Julija, Viljem Meister i. dr. ter prevzel po odhodu opernega pevca Van Dyke tudi njegove vloge v operah Manon in Werther. S svojim sladkim liričnim tenorjem in poduševljeno igro si je pridobil v kratkem veliko priljubljenost med Dunajčani. Ta svoj sloves je utrdil še v poznejših operah, kakor v Jolandi, zlasti pa v Hoffmannovih pripovedkah. Dne 17. jun. 1901 ga je cesar imenoval za komornega pevca. P. je bil pravi zastopnik »lepega petja« (bel canto), ki se je odlikovalo po svoji nežnosti, rahlo nadeti z afektom in ironijo. — Njegovo delovanje na dunaj. operi je pretrgal spor z ravnateljem Mahlerjem. Po nekaterih (Albert Kanders) se je P. Mahlerju postavil po robu, ker mu je odkazal v operi Židinja podrejeno in nesimpatično vlogo, po drugih (Karel Jeraj), ker je Mahlerjeva zadirčnost in pikolovstvo pri skušnjah močno dražila samozavestnega in občutljivega pevca, tako da je s časom nastal med njima nepremostljiv prepad. P. sam trdi (Wiener Journal 1934, št. 14.635), da je bil vzrok njegove odpovedi ta, ker mu je Mahler odrekel dvatedenski dopust za turnejo po Ruskem. Ker pod Mahlerjem ni hotel več delovati, je P. vzlic prigovarjanju vrhov. dvornega mojstra kneza Montenuova sredi apr. 1902 zapustil dunaj. opero. Ob svojem zadnjem nastopu kot Lohengrin je bil deležen burnih ovacij najizbranejšega dun. občinstva, ki so se stopnjevale na poslovilnem koncertu, ki ga je priredil 21. apr. Odslej je P. gostoval v Pragi, Draždanih, Varšavi, Kijevu, Stockholmu, Kopenhagnu in Londonu, 1904 pa odšel v Ameriko, kjer je pel v New Yorku (metropolitan. opera), Bostonu, Chicagu, Filadelfiji, Pittsburgu, Washingtonu itd., kar mu je poleg umetniškega uspeha navrglo tudi znatne dohodke. Ko se je vrnil iz Amerike, ga je slišal pri neki soareji v Bückeburgu cesar Viljem II. ter ga pregovoril, da je sept. 1904 zopet vstopil v berlinsko dvor. opero. Ko je P. 1907 spoznal, da mu glas ni več tako prožen ko prej, je prestopil na berlinsko komično opero ter tam ostal do 1908. — V naslednjih letih (1909–10) je še enkrat gostoval po Švedskem, Norveškem, Danskem in Rusiji, potem pa se umaknil v zasebno življenje in živel do 1913 na Dunaju, od 1913–4 v Nizzi. Ob izbruhu 1. svetovne vojne se je preselil v Švico in si kupil v Montreuxu krasno vilo, v kateri je bival do 1921. Ker je imel velik del svojega imetja naložen v vojnih in povojnih papirjih, se mu je v inflacijski dobi 1920–1 premoženje tako skrčilo, da je moral vilo v Montreuxu z vsemi tam nabranimi umetninami prodati. L. 1924 mu je hotel Matej Hubad, ki mu je bil že na dunaj. konservatoriju zvest tovariš in prijatelj, preskrbeti dostojno službeno mesto profesorja na novoustanovljenem konservatoriju v Lj., a so se pogajanja, najbrž po vplivu P.-ove druge žene, razbila. P. se je naposled jul. 1924 naselil na Dunaju, kjer je dobil na glasbenem zavodu Neues Wiener Konservatorium mesto učitelja solopetja. Da je že 1921 mislil ostati v tujini, priča dejstvo, da si je tisto leto izposloval spremembo svojega rodbinskega imena v »Naval« (akt dež. vlade za Slovenijo št. 340 z dne 5. maja 1921). — P. je bil stasite, elegantne postave in lepega, plemenitega obraza skoraj klasičnih potez; tudi v tem pogledu je bil kakor ustvarjen za opernega pevca. Pel je svoje tenorske vloge v francoskem, nemškem in ital. jeziku, nastopil nad 2000 krat v 85 operah, 200 krat na koncertih. Bil je največji operni pevec slovenskega rodu, ki ga nam je v časih, ko še nismo imeli svoje opere, odvzela tujina. V domovini je kot operni pevec samo enkrat javno nastopil in sicer 21. jul. 1894 na Bledu, ko je pel na koncertu v hotelu Louisenbad v prid Žumrove galerije v Vintgarju in z ogromnim denarnim uspehom koncerta rešil gradbeni odbor vseh dolgov in skrbi. Pozneje ga ni bilo več med nas in, čeprav je gostoval pa vsej Evropi, ga slov. opera nikdar ni pozdravila na svojem odru; po pripovedovanju sorodnikov (še živeče sestre ge. Roze Pelan) zato ne, ker ni bil pravilno poučen o glasbeni dozorelosti našega občinstva in se je bal, da bi ga odklonilo, kakor se je nekoč v Lj. zgodilo operni pevki Heleni Pesiakovi. Vendar je tudi v tujini ohranil svojo slov. zavest in povezanost z rodnim mestom, saj je 17. maja 1895 v Frankfurtu ob Mainu priredil dobrodelen koncert v podporo žrtvam lj. potresa; tudi pred cesarji in kralji, pred katerimi je pel, je priznal, da je Slovenec iz Lj. V zadnjih letih življenja je zelo zahrepenel po Lj., kar je razvidno iz njegovih vseskoz slov. pisem, ki jih pisal svoji sestri. Samo še enkrat je pel pred slov. občinstvom in to 7. marca 1900 na Prešernovi slavnosti na Dunaju, kjer je ob splošnem navdušenju zapel Vilhar-Prešernovo Nezakonsko mater in Nedved-Levstikovo Zlato dobo. — P. se je 1908 v Berlinu seznanil s krasotico Vero vd. Morosov, hčerko ruskega drž. svetnika Sergeja Fedolova, s katero se je 17. jul. 1910 na Dunaju poročil. Iz zakona se mu je rodil sin Franc Jurij Naval, ki je bil sprva igralec, pozneje pa se je lotil meščan. poklicev. Vera N.-ova je bila v ruskih in inozemskih krogih upoštevana pisateljica romanov, prevedenih v več jezikov, tudi v češkega. P. sam je izdal 1911 na Dunaju zbirko ok. 100 nemških pesmi pod naslovom »Gedichte vom Franz Naval«, ki pa so brez vsake literarne vrednosti; izmed njih opevata dve Bled in Blejsko jezero. — Prim.: SN 1887, št. 160, 161, 182; 1888, št. 39, 155, 157; 1894, št. 167; 1895, št. 110, 120, 128; 1898, št. 176; 1900, št. 55, 59; 1901, št. 136; 1902, št. 86; 1944, št. 49 (K. Jeraj, Spomini na Fr. Navala), 51 (Spomini na Navala-Pogačnika, Strniški); 1945, št. 5 (S. E.), 16 in 17 (R. A., Franc Pogačnik-Naval, slavni slov. operni pevec, z 2 slikama; Sbrizaj, Odkod ime Naval); LZg 1887, št. 182; 1888, št. 47, 156; 1891, št. 191; 1894, št. 166; 1895, št. 129; S 1887, št. 186; 1888, št. 155; 1902, št. 101; Janko Vencajz, Spomenica o 25letnici akad. društva Slovenije na Dunaju (Lj. 1894) 102; Spored slavn. koncerta … na Dunaju 7. marca 1900 (zal. ak. dr. Slovenija; izvod v lasti dr. J. Šlebingerja); DS 1903, 186 (slika); Zbori 1929, 3 (Kozina, A. Nedved in njegovi učenci); P.-ovi življenjepisni podatki, napisani v njegovem pismu na sestro, go. Rozo Pelan, z dne 25. febr. 1936 (sedaj last dr. R. Andrejke). Ara.

Andrejka, Rudolf: Pogačnik, Franc (1865–1939). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi442424/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine