Pogačar, Janez Zlatoust (1811–1884)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Pogačar Janez Zlatoust, 26. lj. škof, r. 22. jan. 1811 v Vrbi v brezniški župn. na Gor. trdnemu kmetu Janezu P.-ju, u. 25. jan. 1884 v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval na Bledu, od koder je bila njegova mati Neža r. Primožič, nato šel v lj. normalko, študiral 1822–8 gimn. in 1828–30 filozofijo v Lj., po lokaciji vedno drugi. Na gimn., kjer je vzljubil zlasti grščino, se je naučil tudi francoščine, italijanščine in vsaj pasivno angleščine. V l. 1830–4 je v Lj. študiral bogoslovje in bil 27. jul. 1834 ord. Učitelji so mu bili čbeličar dr. Jak. Zupan za stari zakon, Urb. Jerin za novi zakon, dr. Andr. Gollmayer za dogmatiko, Jož. Dagarin za moralko, Jurij Dolinar za cerkv. zgod. in pravo, Jož. Poklukar za pastirno, spiritual pa metelkovec Jož. Burgar. Konec sept. 1834 ga je škof A. A. Wolf poslal v Avguštinej na Dunaj. Tu je poleg bogosl. predavanj na fakulteti in v zavodu poslušal filozofa Ant. Güntherja (1783–1863), ki je živel kot zasebnik, in njegovega zvestega sodelavca med. dr. J. H. Pabsta (1785–1838); oba sta na mladega P.-a odločilno vplivala. Prav tako je nanj vplival z načinom svoje pridige Jan. Eman. Veith (1787–1876), židovski konvertit, 1832–45 stolni pridigar pri Sv. Štefanu. V Güntherjevem krogu se je P. seznanil z nekaterimi duhovniki, ki so mu kasneje pridno dopisovali v njegova nemška časopisa. Zlasti se je P. prikupil dve leti starejšemu duhovniku knezu Frid. Schwarzenbergu (1809–85), poznejšemu kardinalu in nadšk. v Salzburgu in Pragi. Duhovni vodja v Avguštineju je bil v tistih letih dr. Alojzij Schlör (1805–52), goreč pospeševatelj duh. vaj za duhovnike in ascet. pisatelj, ki je bil P.-ju vse žive dni vzor duhovnika.

Ko se je po promociji (5. avg. 1837) P. vrnil v Lj., je prišel za kaplana k Sv. Petru. V 2. polletju š. l. 1837/38 pa ga je škof Wolf poklical za suplenta dogmatike in ga 1842 imenoval za definitivnega prof., kar je ostal do konca š. l. 1851/52. Poleg dogmatike je 1838–43 v obeh modrosl. letnikih predaval pedagogiko, 1842/43 po Dagarinovem odhodu v Kranj verouk združen z ekshortami, 1844/45 supliral stari zakon 1851/52 učil metafiziko. Kot prof. se je držal načela: Duhovnik se neutrudljivo izobrazuj ne le v bogoslovju, ampak tudi v filozofiji, prirodoslovju in zgodovini, da bo mogel vsakomur odgovor dati o veri, ki jo oznanja. Nekaterim je bil preveč filozof, premalo teolog (vpliv Güntherjeve šole!). Ni imel daru, da bi bil gladko, brez spotikljaja predaval. — V š. l. 1846/47 je škof Wolf odprl Alojzijevišče in postavil P.-ja za vodjo (do 1858). P. si je ogledal nekaj podobnih ustanov v Nemčiji in Avstriji, zlasti zavod v Gradcu, in sestavil hišni red in pravilnik, ki je z nebistvenimi spremembami veljal do ukinitve zavoda 1910. V 12 letih je kot vodja sprejel 148 gojencev, med njimi koj prvo leto Luko Svetca, Jos. Marna, Jož. Rogača, Val. Laha, Fr. Levstika. Želeč, da bi se gojenci kar najbolj harmonično izobrazili, je doma preskrbel pouk v predmetih, ki jih tedaj v šoli še niso imeli, tako v risanju in glasbi (iz svojega je kupil klavir). Hoteč v zavodu urediti zasebno gimnazijo, je v šol. l. 1856/57 sam z dvema prefektoma doma poučeval drugošolce, 1857/58 pa s pomočjo dveh prefektov, enega bogoslovca in dveh sedmošolcev drugo- in tretješolce, ki so kot privatisti delali izpite na drž. gimnaziji. V kakšnem duhu je P. vzgajal, izpričujejo znani Stritarjevi spomini na Levstika (LZ 1889). L. 1848 so gojenci ustanovili list Slov. Daničico, predhodnico znamenitih Domačih vaj.

V viharnem l. 1848 je slov. duhovščina čutila potrebo verskega časopisa (prim. Slomškovo pismo Stojanu AZN I, 73). P. je ustanovil tednika Slov. cerkv. list (1. št. 1. jul. 1848; od 1849 dalje ZD) in Laibacher Kirchenzeitung (1. št. 6. jul. 1848; samo še 1849 pod nasl. Theologische Zft in s prilogo Zeit u. Ewigkeit). Da bi pridobil sotrudnike, je P. mnogo potoval. Pri obeh nem. listih so mu pomagali izmed Slovencev L. Dolinar, P. Hicinger, L. Klofutar, J. Stepischnegg, L. Vončina, zlasti A. M. Slomšek (Ljubomir, Der Aufmerksame), izmed Nemcev pa S. Brunner, Häusle, dr. Hock, karmeličan Sartory, dr. Al. Schlör, V. Wiery i. dr. Oba lista sta kazala P.-jevo široko obzorje in odločno cerkvenega duhá; kot urednik je skrbel za dobra poročila o škofovskih konferencah l. 1848 v Würzburgu, Salzburgu, na Dunaju in v Gorici in prinašal važnejše pastirske liste avstr. in nem. škofov. Laib. Kirchenzg je bila bolj borbena, Theol. Zft pa že mirnejša in bolj znanstvena. P. je objavil tudi več spisov Güntherjancev (Güntherjev nauk je bil cerkveno obsojen šele 1857; po prizadevanju kard. Schwarzenberga in J. E. Veitha se je Gunther podvrgel), tako nekaj predavanj Pabstovih in Pabstov življenjepis izpod peresa dr. Hocka. — Pri slov. listu so med dr. sodelovali M. Frelih, P. Hicinger, L. Jeran, J. Marn (Resnicki), B. Potočnik, Sežun, A. M. Slomšek (Ljubomir), M. Stojan, J. Volc. ZD je P. urejeval samo še 1851. Svojih člankov vobče ni podpisoval, zato jih je težko določiti. Gotovo njegova sta uvodnika (slov. in nem.) iz jul. 1848. ZD se je kmalu začela boriti s pomanjkanjem sodelavcev (prim. Slomšek opatu Vodušku, AZN I, 136).

V nov. 1851 je bil P. imenovan za stoln. kanonika, predaval pa je dogmatiko do konca š. l. 1851/52 in prosinod. eksaminator za to stroko ostal do 1868. Ko je naučni minister grof Leon Thun z odlokom 16. jan. 1854 podredil pouk na gimnazijah nadzorstvu škofov, je škof Wolf v lj. škofiji poveril to nalogo P.-ju. L. 1856 je P. postal ud, 1858 pa predsednik šk. zakonskega sodišča (do 1875); 1858–61 je bil zastopnik dež. stanov v dež. zboru; 1860 je postal canonicus theologus, v jun. 1864 pa stolni dekan. — L. 1857 je za novo Sveto pismo napisal predgovor (I. zv. str. III-XVI; podpisal škof Wolf), v katerem prevodov pred Japljevim ne omenja. P. je bil sloveč in zelo priljubljen pridigar (1859 je govoril tudi ob pogrebu škofa Wolfa); 1864 je izdal »Pridige«, 32 slov. cerkv. govorov, med njimi 9 ob novih mašah in dva cikla postnih (prim. A. Žlogar v Kresu 1884, 159; A. Medved, VBV 1908, 57). V okt. 1864 je potoval v Rim, nesoč poročilo o stanju škofije in Petrov novčič; potovanje je popisal v ZD 1865, št. 1–24. L. 1867 ga je škof Widmar imenoval za vodjo bogosl. študij, 1868 za preds. komisije za župn. izpite in za preds. duhovskega sodišča; kot predsednik šk. konzistorija v šol. zadevah od škofa določen 1869, se je udeleževal obravnav o nadzorovanju ljudskih in zasebnih šol. Dne 8. jun. 1869 je poslal naučnemu ministru na Dunaj obrambno spomenico in v njej točko za točko ovrgel krivične obdolžitve obtožnice, ki so jo lj. nemški in nemškutarski mestni očetje zoper Slovence, zlasti slov. duhovščino, poslali štirim ministrom zaradi dogodkov na Jančah (S 1875, št. 89). Po posebni želji praškega nadšk. kard. Frid. Schwarzenberga je P. 1869 spremljal škofa Widmarja v Rim na vatik. cerkv. zbor. F. Lampe poroča v KMD 1885, 39, da se je P. »prav pridno udeleževal vseh obravnav, se učil in pisal«. Kaj in kam je pisal, ni znano; v ZD v tej dobi ni nič njegovega. Vrnivši se iz Rima je postal stolni prošt in bil 21. avg. 1870 vmeščen. Isto leto je prišel kot zastopnik cerkve v kranjski dež. šol. svet.

L. 1864 je bil P. med ustanovitelji SM in bit na ustan. občnem zboru 11. maja 1865 izvoljen v odbor. Na občnem zboru 15. febr. 1872 je izpadel, ker ga pristaši Bleiweisovih N (Lesar, Klun, Marn, Jeran i. dr.) niso več volili, češ da ne prihaja k sejam in da je kot delničar Nar. tiskarne glasoval zoper ustanovitev tiskarne SM. Za občni zbor 26. sept. 1872 so Mladoslovenci na prvem mestu kandidirali prošta P.-ja (ki so mu namenili tudi predsedniško mesto), poleg njega še bogosl. prof. dr. Vončino in 9 laikov. Vončina, ki je bil tudi na listi Staroslovencev, je v N št. 39 protestiral zoper kandidaturo na listi »Narodovcev«, P. ne. V očeh Staroslovencev je P. s tem obveljal za Mladoslovenca in liberalca. V resnici je hotel le preprečiti razkol in polit. sovraštvo med rojaki.

V nov. 1872 se je škof Widmar odpovedal svoji službi. Odpoved je bila sprejeta v Rimu in na Dunaju šele 1875 (vmes so morale biti hude intrige). Cesar je 30. maja 1875 imenoval za lj. škofa P.-ja, ki ga je papež 10. avg. potrdil. Dne 5. sept. je bil novi škof v Lj. posvečen, naslednji dan pa je izdal duhovščini pastirski list, ki sta v njem dve vodilni misli: Prvo, da morajo duhovniki z vsestransko izobrazbo, z ljubeznijo in lepim zgledom svet pridobivati za Kristusa, je že kot bogosl. profesor vedno naglašal. Druga pa je bila, da ni res, da bi bila zaradi novih šolskih zakonov ljudska šola ločena od cerkve. Dočim je bil papež Pij IX. v alokuciji 22. jun. 1868 avstr. šol. zakone imenoval »leges abominabiles«, ki jemljó cerkvi vpliv na šolo, in je linški škof Rudigier 18. okt. 1869 dejal, da v šol. svete avstr. duhovščina ne more vstopiti, je stolni dekan P. takoj pa objavi zakonov o njih optimistično sodil in svojo sodbo razložil v ZD 1868, št. 34: z novim zakonom se spremeni samó nadzorstvo, v vse tri šol. svete ima duhovščina dostop, le da bo odslej nje vpliv odvisen od osebnosti duhovnika, ki naj zato podvoji svojo delavnost in ljubezen do mladine, do nove šole. Vse te misli je po sedmih letih kot škof ponovil. Zoper sumnjo, da je v opreki s papeževo alokucijo, pa se je skliceval na instrukcijo dunajskega nuncija z dne 24. febr. 1869, naj škofje skušajo kar moči ohraniti vpliv cerkve na šolo. — Nekaterim duhovnikom, ki so se branili hoditi v novo šolo, je P. to strogo ukazal.

Ob imenovanju P.-ja za škofa so nemški in nemčurski listi zagnali krik, da bo novi škof moral ukrotiti narodne hujskače med duhovniki. Dež. predsednik na Kranjskem je bil Widmann, strasten Nemec in nasprotnik narodne duhovščine. V maju 1876 je P. dal napisati Karlu Klunu, stolnemu kaplanu in od 1873 uredniku S, dekret za ekspozita v Zagorje na Notr. Klun je to imel za kazen in ni šel. Dne 9. jun. ga je P. suspendiral. V znak solidarnosti s Klunom se je J. Marn, glavni sotrudnik pri S in kakor Klun član omizja pri Klunovem stricu korarju Fr. Kramerju, 14. jun. 1876 odpovedal mestu v kn.-šk. izpitni komisiji za veroučitelje na osn. in sred. šolah. Zakaj je P. hotel Kluna odstraniti iz Lj. in od uredništva S, ni jasno. Mladoslovenci tega gotovo niso zahtevali, ker je tisto leto vladala sloga. Klun je 28. jul. prosil osebno v škofiji, 29. jul. pa pismeno, naj bi škof suspenzijo preklical. Odgovora ni bilo. Dne 1. apr. 1877 je prošnjo pismeno ponovil in 6. apr. dobil odgovor, da ostane suspenzija v veljavi, dokler ne sprejme po volji škofovi javne službe. Ob tej napetosti je pač največ duševno trpel P. sam: bil je bolehen in zoper sebe je v tej zadevi imel večino kapitlja. Sledila pa je kmalu poravnava. — Proti koncu 1877 je bil odlikovan s komanderskim križem Leopoldovega reda, v sept. 1883 pa z velikim križem Franc-Jožefovega reda.

Prva štiri leta (1875–9) je bil P. kot škof čudovito gibčen in delaven. Ustanovil je 1875 uradni Laib. Diöcesanblatt, ki se je tiskal v Nar. tiskarni. Z duhovniškim naraščajem ni imel sreče in 1879–84 se je število bogoslovcev silno skrčilo. V bogosl. učilišču je uvedel pouk v cerkv. umetnosti in zahteval več vaj v cerkv. govorništvu; najbrž je on dal prof. A. Zupančiču pobudo za učbenik »Duh. pastirstvo«. V skrbi za stanovski ugled svoje duhovščine v dušnem pastirstvu je z razpisom 14. dec. 1876 uvedel pastoralne konference; z odlokom 25. febr. 1876 je uredil način župniškega izpita in izpita za veroučitelje na ljudskih in sred. šolah; z odlokom 16. marca 1876 je uredil verski pouk na ljudskih šolah; 21. marca 1876 je izdal red za kanonično vizitacijo; v začetku 1882 je izšla uredba za poslovanje dekanov v lj. škofiji; 10. jan. 1876 je s posebnim obrazcem uredil izpraševanje ženinov in nevest v veliko olajšavo župnikom; že 13. dec. 1875 je naložil duhovnikom, ki so manj ko 12 let v dušnem pastirstvu, vsakoletno obdelovanje teoloških vprašanj. Ker je želel, da bi vsaka župnija dobila popis svoje zgodovine, je njegov tajnik A. Koblar zasnoval Zgodovino fará lj. škofije.

Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je izdal 13: poleg 8 rednih v postu še 5 o posebnih priložnostih, n. pr. ob škofovski 50-letnici Pija IX. (1877), o sv. Cirilu in Metodu (1880). L. 1878 je poklical v Lj. misijonarje sv. Vincenca Pavelskega in jim 1883 posvetil cerkev Srca Jezusovega. Pospeševal je karitativno delo, zlasti Lichtenthurnov zavod. Za povzdigo cerkv. glasbe se je 1877 ustanovilo Cecilijino društvo, ki ga je zelo priporočal (gl. razglas v CG 1880, 73; že prej je napisal O cerkv. glasbi, Lj. 1869; prim. dalje Laib. Diöcesanbl. 1880, št. 12 in 1882, št. 1).

Škof P. je odločilno pospešil izdajo slov.-nem. Wolfovega slovarja. L. 1865 ga je bil škof Widmar imenoval za predsednika odboru za izdajo slovarja. P. je spisovanje poveril F. Levstiku; da bi mogel ta mirno delati, mu je dal v porabo podstrešno sobico v svoji kanoniški hiši. Na drezanje dež. odbora (Bleiweis) 12. avg. 1868, zakaj že tri leta ni duha ne sluha o slovarju, in enako vpraševanje sodišča (Gertscher) je P. 10. sept. 1868 odgovoril, da kričači nimajo pojma o pripravah, ki jih je Levstik že izvršil in še vrši. Škof Widmar, z odgovorom nezadovoljen, je vzel 22. nov. 1868 P.-ju predsedstvo. S tem je bil tudi Levstik ob zaposlitev, ki je bil v njej od 1. jan. 1866 do 31. dec. 1868. Dne 10. jan. 1872 je P., takrat že stolni prošt, vprašal O. Cafa, če bi hotel slovar urediti, Caf pa mu je nasvetoval J. Marna. Ko je tudi ta odklonil, je P. ponudil delo J. Pajku v Mariboru. Pajk je pritrdil in lj. stolni kapitelj mu je 17. avg. 1872 delo izročil. Caf je 22. jun. 1872 poslal P.-ju svojo zadnjo zbirko besed in P. je lističe dal lj. bogoslovcem, da jih po abecedi uredé. V N 1874, št. 28, je Bleiweis zapisal bridko besedo o »zavrženih, silnih stroških« za slovar; tedaj je P. odgovoril v S 1874, št. 85, 86: trditev o zavrženih stroških je lahkomiselna, predrzna; tistih 1000 gld., danih Levstiku, ni zavrženih; če Levstikove obširne študije zaenkrat slovarju niso naravnost v korist, za slov. jezikoslovje gotovo ne bodo izgubljene. Ker se je bil Pajk uredništvu odpovedal, je P. kot škof znova ponudil delo Levstiku, ki je najprej ponudbo sprejel, potem pa se premislil. Poleti 1880 je P. sklical k sebi več znanstvenikov na posvet; končno je poveril ureditev slovarja prof. M. Pleteršniku in mu pri naučnem ministru izposloval dopust za poldrugo leto.

P. je bil kot duhovnik zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Njegov sanguinični temperament se je večkrat za kakšno stvar močno razvnel, pa spet odnehal; tako 1848, ko je začel izdajati kar tri časopise, ali 1856/57, ko se je zavzel za zasebno gimnazijo, ali 1868, ko se je vnel za novo šolo, a bil nazadnje nezadovoljen z njo in razočaran. Svojim prijateljem, zlasti znancem iz dunajskih let, je bil zvest do zadnjega. O kard. Schwarzenbergu je duhovito dejal, da je bil »eden izmed najlepše brušenih stebrov kat. cerkve«. V l. 1850–6, ko se je pripravljala cerkv. obsodba Güntherjevih naukov, so dunajski Güntherjevi prijatelji na potih v Rim obiskavali P.-ja in pri njem ostajali čez noč (I. Prijatelj, LZ 1921, 729 po pripovedi prelata T. Zupana). Obsojene Güntherjeve nauke je P. odklonil, spekulativno mišljenje dunajskega teologa pa mu je vedno ostalo. V l. 1877–83 je dal škof P. na vernih duš dan po benediktincu Vidmarju položiti venec Güntherju in Veithu na skupni grob (Dr. C. Vidmar O. S. B., Dr. J. E. Veith [Wien 1887] 38). — P.-ju so 1881 oči opešale; na Dunaju si je dal izdreti sivo mreno. Duševno je bil tudi v zadnjih letih čil. Svobode cerkve, kršč. šole gotovo ni nič manj želel ko drugi (Marn, Klun, Jeran), ali mislil je, da treba do nje priti po irenični poti. Proti trditvi, da se je za P.-jevega škofovanja »začela duhovščina deloma odmikati javnemu delu, deloma se je pa začel tudi v njenih vrstah opažati vpliv liberalnega duha« (F. Erjavec, Zgod. kat. gibanja na Slov. [Lj. 1928] 30), treba pripomniti, da P. k temu direktno ni dal povoda. Če je sodil, da se komu krivica godi, je bil dotičnemu kneževski pokrovitelj (Levstiku, S. Gregorčiču po nezasluženi kritiki v S). Kot škof je rad kaj zidal in popravljal. Dal je podreti hleve za stolnico, kjer je danes Pogačarjev trg (Jak. Zupanova »Kakodokija« in »Mingrelija«). — Njegovo truplo počiva v grobnici v kapeli Žalostne M. B. v lj. stolnici. Njegova korespondenca, kolikor je niso raznesli sorodniki, je v škof. arhivu v Lj. — Prim.: S 1875, št. 79, 104; ZD 1875, 219–20; S 1884, št. 22 (J. Marn); Laib. Diöcesanblatt 1884, št. 1; SN 1884, št. 21; LZg 1884, št. 22; N 1884, št. 30/1; ZD 1884, 25–7, 29–30, 52–3; F. Levec, LZ 1884, 128; A. Žlogar, Kres 1884, 157 sl., 205 sl.; I. Vrhovnik, Sn 1885, 1 sl. (s sliko), 17, 36; Svetilko (F. Lampe), KMD 1885, 31–49 (s sliko); Marn XXV, 46–7; M. Pleteršnikove pripomnje v Slov.-nem. slovarju I, str. IV, V; J. Lesar, Doneski za zgod. Alojzijevišča, ZZ 1896, št. 35 in 36 (in pos. odtis); Glaser III, 112–3, 267–8; Vošnjak II (s sliko); A. Karlin, Spominska knjižica ob 25-letn. Cec. dr. v Lj., 1902, 38–42; A. Medved, VBV 1908, 56–8; J. Lesar, VBV 1916, 139–40; Mal 738; Levstikov zbornik, Lj. 1933, 114, 202, 246; J. Žigon, Veliko pismo slov. duhovne združitve, SM 1935, 139. Dbv.

Debevec, Josip: Pogačar, Janez Zlatoust (1811–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi440503/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine