Slovenski biografski leksikon

Podmilšak Josip (Andrejčkov Jože), pisatelj, r. 25. marca 1845 v Krašnji, u. 24. dec. 1874 v Lj. Rojstno hišo št. 16 »Na Konju« je oče Andrej prodal, kupil drugo (št. 44) in se precej zadolžil. Po domači šoli, ki jo je oskrboval župnik Jurij Varl, je Jože ostal doma, šele ko je Varl obljubil svojo podporo, so dečka poslali v Lj.; 1859/60 je pod Martinom Ivanetičem dovršil 4. razr. normalke in 1860 stopil v gimn. Ker ga niso sprejeli v Alojzijevišče, se je preživljal z instrukcijami. Začetki slov. političnega življenja so močno vplivali na precej starega gimnazijca; v 4. šoli je začel pisati za Tomšičevo Torbico in A. Janežiča; učil se je tudi češčine in poljščine, a manj uspešen je bil njegov šolski napredek: v 1. poll. 7. šole 1867 je padel v grščini in naravoslovju, in ker je neopravičeno izostajal, je imel slab red tudi v vedenju. Že je hotel šolo obesiti na klin, A. Janežič pa ga je pregovoril, da je sklenil dovršiti gimnazijo (prim. pismo 17. 2. 1867, LZ 1884, 602). Tu je usodno posegla vojaščina. Jože je bil 6. apr. 1867 v Kamniku najbrž iz polit. vzrokov potrjen za 6 let in je 26. apr. pustil šolo. Jeseni je odšel v Komarn na Ogrsko (prim.: Iz Lj. v Komárn, SG 1868) k 2. topn. polku. Vojaško suknjo je težko nosil, bil je prešibak, še hujše pa´ so bile njegove dušne muke. Napredoval je do ognjičarja; njegov polk se nato preseli v Brno; najbrž po naklonjenosti svojega polkovnika, ki mu je P. poučeval hčerko, je bil 5. dec. 1870 odpuščen in prišel v Lj., kjer si je iskal službe. Po posredovanju Simona Janežiča je dobil začasno službo v Celovcu pri trg. Pesjáku, zavednem narodnjaku, dokler ga 11. dec. 1871 ni kranjski dež. odbor imenoval za pripravnika pri dež. uradih v Lj. Čeprav ga je dež. odbor skušal kot slov. moč pridobiti zase, je rajši zaprosil za sprejem v telegr. službo v Trstu in 28. dec. 1872 odšel iz Lj. Od 1. okt. do konca leta je obiskoval telegr. tečaj v Trstu, kjer mu je bil učitelj Fr. Cegnar (prim. njegovo oznanilo v N 1872, 280), prebil skušnjo in postal uradnik. Iz Trsta je hodil poučevat telegrafijo tudi drugam (Brežice, Št. Jernej), postal avg. 1874 pristav, toda njegovo zdravje je bilo že pri kraju; vojaščina mu je bila vsadila kal jetike in tudi Trst ni dobro vplival na njegovo bolezen. Sept. 1874 je dobil dopust in odšel v Kamnik k svojemu sošolcu kapl. Iv. Kljunu; v nov. je potoval skozi Lj., tu se mu je na cesti ulila kri in na sveti večer je izdihnil v bolnici. Njegov pogreb je bil zelo slovesen; za njegov grob je pozneje poskrbel dr. Razlag, 10. maja 1906 pa so prenesli njegove kosti v pisateljsko grobnico (prim. SN 1906, št. 105–6).

P. spada med najplodovitejše in najpoljudnejše pisatelje stare dobe. Dasi stoji pod vtisom Levstikovega lit. programa in zgledov Jurčičeve domače povesti, je vendar Janežičeva ljudsko prosvetna in utilitarna smer močneje vplivala na njegovo delo. Janežič mu je bil dober krušni oče in Podmilšak je nekaj časa malone zasipal SG, MD in B; sodeloval je tudi pri N, pozneje pri Zori; vseh njegovih daljših in krajših spisov je okoli 150 (bibliografijo gl. LZ 1884, 726–32). Začel je z narodnimi pripovedkami in legendami, med katerimi je zelo značilna Sv. Štefan, prozaična varianta nar. pesmi (Štrekelj I, št. 632–5); njegove pesmi, n. pr. Na Savskem bregu (SG 1865), Moj dom (1866), Slovo, Nočni požar (1867) kljub gladki verzifikaciji ne kažejo pesniškega daru. Značilne pa so Črtice iz življenja na kmetih (SG 1866) z domoljubnim uvodom, pisane vod vplivom Jurčičevih Črtic iz življenja našega naroda, zlasti Gregelj Košenina in Zgodovina motniškega polža (SG 1868). V Potopisnih listih (SG 1867) popisuje svoje popotovanje na Štajersko. Njegovim povestim se pozna naglica, primitivni realizem se izčrpava v popisovanju šeg in navad, poudarja originale, še bolj pa prevladuje romantika. Glavne povesti so: Ubežnik (SG 1867), Spiritus familiaris (SG 1868), najbolj znana je Žalost in veselje (SV 1870), ki je dobila nagrado MD, in čeprav ni originalna, je prireditev zelo posrečena, da je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig. Mnogo podučnih obrazov iz domačega življenja je zbral sam, marsikaj iz zemljepisa in splošnih znanosti je posnel po tujih knjigah in časopisih, ki mu jih je pošiljal Janežič, posebno čeških in poljskih. Od tod je zajel tudi mnogo svojih pripovednih spisov. Od 1872 ni več pisal, ampak delal same osnutke. Njegovi spisi so izhajali še po njegovi smrti, mnogo se jih je izgubilo. Zapuščino je hranil po njegovem naročilu dr. J. Pajk (prim. Zora 1875, 16). Za Dram. društvo je prevedel več iger iz češčine (gl. LZ 1884, 732, in Wolman, 42, 50), iz nemščine Raimundovega »Kmeta in milijonarja« in iz ital. Albinijevo »Umetnost in narava« (Wolman, 52). Splošno njegovo delo, ki se ni dvignilo do umetniške zrelosti, ampak je zaradi P.-ove nepopolne izobrazbe rajši ostalo v primitivni snovnosti, je grajal že Stritar v Dun. sonetih XXVII.; zelo pa je njegovo pripovedovanje cenil Levstik in ga stavil takoj za Jurčičem; nasvetoval je tudi Jan. Krajcu izdajo njegovih spisov (prim. Pirjevec, Levstikova pisma 179–81), ki so izšli z uvodom R. Peruška v NB št. 12, 18, 20, 35–8, 60. — Prim.: Katalog klas. gimn. v Lj. 1867; SN 1874, št. 297; Fr. Šumi: Odkod so Podmilščaki, LZ 1882, 360; G. Jereb, J. Podmilšak, LZ 1884; J. Benkovič, DS 1894, 740; Glaser IV, 98; M. Pirnat, S 1899, št. 286–7 in INK 1900; Harambaša, SN 1906, št. 105–6; Nekaj o Andrejčkovem Jožetu, KCM 1907; Harambaša, Prenos kosti pisatelja Andrejčkovega Jožeta, Sn 1905/6, 254; Simonič 393; Šlebinger 26; Grafenauer, Kratka zgod. 210. Slika ASK 29. Kr.

Koblar, France: Podmilšak, Josip (1845–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi439551/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine