Pirc, Franc (1785–1880)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Pirc (Pierz) Franc, sadjar, ameriški misijonar, r. 20. nov. 1785 kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, u. 20. jun. 1880 v Lj. Šole je obiskoval v Kamniku in Lj. in bil 14. marca 1813 ord. Nato je bil blizu 7 let vikar v Beli peči, vikariatu župnije v Kranjski gori, 10 let župni vikar v Pečah pri Moravčah, od 1830 župni vikar v Podbrezju. Bil je izrazit gospodarsko-organizatoričen talent, ki je uvedel na Kranjsko novo gospodarsko panogo, sadjarstvo. Kot župni vikar v Pečah je prepotoval Kranjsko in sosedne dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Po želji Kmet. družbe, ki ji je bil zelo delaven član, je priredil knjigo Krajnski vertnar ali Podučenje v kratkim veliko sadnih dreves zarediti, jih s cepljenjem požlahtniti in lepe verte k velikim pridu zasaditi (I. del Lj. 1830, II. del 1834; 1845², 1863³). V predgovoru priporoča sadjarstvo, češ: »Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje povikša in nas v hudi letni lakote varje.« Izdal je tudi Podučenje, kako se morejo te škodljive gosence končati (Lj. 1834). V Podbrezju je zasadil velike drevesnice, iz katerih je oddajal na leto do 8000 drevesc. Ko se je 1834 potegoval za mesto učitelja kmetijstva in naravoslovja na lj. liceju, ga je policija hvalila, da je nabavil že nad 130.000 divjakov za cepitev in da je cepljena drevesca oddajal po zelo nizkih cenah, še več pa zastonj. Po pravici so mu vzdeli priimek »očeta umne sadjereje«. Še iz Amerike je v N 1846 priporočal sadjarstvo v Nagovoru na vse kmet. gospodarje. – Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, ki so mu prišla v roke, so P.-a tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone, dasi je bil že v 50. letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal svoje reči, 16. jun. 1835 zapustil slov. domovino in se preko Dunaja napotil v Ameriko. Potovanje in prihod v Ameriko je opisal v dolgi pesmi (76 kitic), ki jo je izdal z naslovom: F. P., misijonar v polnočni Ameriki, Podbrežanam, svojim nekdanjim farmanam na Krajnskim v spomin (Lj. 1836) in kasneje, vrnivši se domov, ponatisnil v brošurici Nektere pesmi (Lj. 1874, dva natisa). V pristanišču v New Yorku mu je požar uničil obleko, knjige in cerkvene potrebščine, ki jih je vozil s seboj. Dne 18. sept. je prišel v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Radi hudega mraza pa ni mogel k Baragi v La Pointe na južno-zapadnem obrežju Gornjega jezera, marveč je iz Saulta Ste. Marie (med Gornjim in Huronskim jezerom) krenil proti jugo-zapadu v La Croix ob Michiganskem jezeru, podružnico misijonske postaje Arbre Croche, in začel delati med Indijanci s pomočjo tolmača (takrat je poleg materinščine govoril nemščino, francoščino, italijanščino in za silo angleščino). Pa že v avg. 1836 so Indijanci zaradi slabe letine šli v gozdove, da bi se preživljali z lovom, P. se je vrnil v Sault Ste. Marie, naseljen od Indijancev in kanadskih Francozov, ki so bili samo po imenu katoličani. Zaradi zime je ostal pri njih, začel zbirati in poučevati otroke v veri, pa tudi v branju in pisanju. Pridobil si je zaupanje odraslih in že poleti 1837 postavil novo cerkev. Od tod je obiskal indijanski naselbini St. Joseph, kjer je pripravil 50 Indijancev za krst, in Kitchmitigong, kjer je 16. okt. 1837 krstil vse tamošnje Indijance. V jun. 1838 je med Indijanci na severovzhodnem bregu Gornjega jezera ustanovil mis. postaji Michipicoten in Okvanokisigong, 1. jul. pa odpotoval v La Pointe k Baragi, katerega je škof Rese pravkar postavil za svojega generalnega vikarja za misijone med Indijanci. Misijonarja sta se prvič videla v Ameriki. – Še poleti 1838 je Baraga poslal P.-a na novo mis. postajo Grand Portage na severozapadnem bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v čitanju, pisanju, krščanskem nauku in petju. Severovzhodno od te postaje je ustanovil novo mis. postajo Fort William. V prvi pomladi 1839 je v spremstvu petih Indijancev obiskal svoje mis. postaje na severnem bregu Gornjega jezera, bil o vel. noči v Saultu Ste. Marie, kjer je delil zakramente, in se mislil vrniti v Grand Portage, ko je dobil od Baraga naročilo, naj gre na postajo Arbre Croche in tam ostane. Šele spomladi 1842 se je vrnil v Grand Portage in šel v bližnji Pigeon River. Tu je začel zidati cerkev in skušal Indijance gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Po dvakrat na dan je poučeval otroke in odrasle. Toda že jeseni istega leta ga je škof poslal nazaj v Arbre Croche, kjer je ostal do odhoda v novo šentpavelsko škofijo. L. 1847 je pisal, da je od njegovega prihoda v Arbre Croche 1839 število vernikov naraslo za 956 spreobrnjencev na 1842. Vsako pomlad je obiskal svoje mis. postaje ob Gornjem jezeru. L. 1845 je dobil za pomočnika novodošlega Ignacija Mraka (gl. SBL II, 158); 1847 je škof njuno mis. ozemlje razdelil tako, da je P. oskrboval 1242 duš, Mrak pa 600. Jeseni 1845 je sporočil na Dunaj, da pripravlja indijanski Veliki katekizem. Rokopis je dobil v oceno Baraga, ki je v poročilu 18. jul. 1847 odsvetoval, da bi ga dali v tisk: je predolg in na mnogih mestih za divjake težko razumljiv; pisan je v otavščini, pa bi Čipevcem nič ne koristil; rokopis bi delal stavcem, ki jim je jezik povsem tuj, preveč preglavic, mrgoli v njem jezikovnih napak, ki mestoma kvarijo smisel. Katekizem se ni natisnil; kam je rokopis izginil, ni znano. Pred vrnitvijo v domovino je P. priredil za tisk tudi »Knjigo zmernosti« v indijanščini. Tudi o tem rokopisu ni sledu. – Indijanci otavskega rodu ob Michiganskem jezeru so bili že precej civilizirani in jih je P. lahko pridobil za svoje gospodarske načrte. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Razumel se je tudi na zdravilstvo (homeopatijo); ob epidemiji črnih koz 1846 je v mis. postaji Arbre Croche in okolici cepil koze okoli 900 Indijancem. S takim prizadevanjem si je seveda pridobil njih zaupanje, nakopal pa sovraštvo belih, zlasti raznih kupčevalcev s kožami in vladnih agentov, ki so skušali posebno z žganjem Indijance moralno in materialno uničiti, da bi zasedli njihovo zemljo.

L. 1851 je bila v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul. Prvi škof Jožef Cretin je imel samo 7 cerkvá in 10 duhovnikov, vernikov pa je bilo 2500, raztresenih daleč naokrog. Poleg priseljenih belokožcev je bilo 7000 Indijancev iz rodu Čipve in mnogo iz rodu Sioux. Ker ni bilo misijonarja, ki bi bil znal očipvejščino, se je 1852 oglasil P., ker je v svojem misijonu že vse pokristjanil. V Minnesoti je ustanovil misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. Indijanci so živeli zgolj od lova in ribištva in dostikrat hudo stradali. Bivali so v kočah iz lubja in vej. V 3 letih je P. v Minnesoti ustanovil 10 mis. postaj in postavil prav toliko cerkvá, 2 za Indijance, 2 za Francoze in 6 za Nemce. V prvih letih delovanja v Minnesoti je sestavil knjigo: Die Indianer in Nord-Amerika (St. Louis 1855). L. 1857 je pisal Matiji Kristanu, župniku v Vačah, da je cerkve za Francoze in Nemce prepustil drugim, samo indijanske oskrbuje sam; zadnjih deset let svojega življenja – tako je mislil – hoče posvetiti spreobračanju Indijancev in prodreti še 4–600 milj proti severu. L. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore (gl. SBL I, 626), pa že 3. dec. 1858 zmrznil. Med protestantskimi Indijanci čipvejskega rodu je 1862 izbruhnila vstaja, ker so jih brezvestni trgovci do skrajnosti izkoriščali, tako da so iz obupa hoteli napasti in razdejati naselbino Crow Wing. Vladnega zastopnika niso hoteli poslušati, a P. je šel med nje in pregovoril njih vodjo Haleda, da se je z vlado pogodil. Vstaje se ni udeležil noben Indijanec iz 6 P.-ovih mis. postaj. Večja je bila vstaja bojevitega plemena Siouxov, ki so napadli mestece New Ulm, Minn., prebivalce pomorili in naselbino zažgali. 303 Indijanci so bili obsojeni na smrt, okoli 1500 pa v ječo, kjer jih je P. obiskal. – Pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo. Ker neprestane prošnje za pomoč iz domovine niso nič zalegle, se je 1864 P. v svojem 79. letu odpravil na pot v Evropo. Dobil je 16 mladih misijonarjev, in sicer so bili iz lj. škofije duhovnik Jožef Buh (gl. SBL I, 64) in bogoslovci Jan. Žužek, Ign. Tomazin in Jak. Trobec, iz goriške nadškofije pa Alojzij Plut, Jan. Tomaževič, Jak. Erlach in Jan. Velikonja; ostali so bili Nemci. ZD 1864, št. 29 je objavila P.-evo »Pesem mojega življenja v osmih znanih jezikih« (v slovenščini, nemščini, latinščini, italijanščini, francoščini, dveh indijanskih narečjih in angleščini) in »Pesem dobri ovčici«. –Izredno čvrsti starček je naposled le začel pešati. Dvakrat je nesrečno padel in nato ga je dvakrat zadel lahek mrtvoud. Zaradi tega se je 3. sept 1873 v 88. letu za vedno poslovil od Amerike in prišel 3. okt. v Lj. Med potom je zložil slov. pesem, v kateri je proslavljal Baragove zasluge. Vrnil se je brez vsakršnih gmotnih sredstev. Avstr. vlada mu je priznala pokojnino kakor župnikom. Najprej se je naselil pri frančiškanih v Kamniku, 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. U. je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, kjer so mu kanonik Zamejec in drugi prijatelji postavili spomenik. Država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, Minn., slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. – P. je poleg Barage in Knobleharja najmarkantnejša osebnost naše misijonske zgodovine. – Prim.: Lj. šk. šematizmi; P.-eva poročila Leopoldinski ustan. na Dun. v njenih letnih poročilih; P.-evi dopisi v N in ZD; S 1880, št. 10; SN 1880, št. 19, 21; ZD 1880, 32, 35, 100–1, 106–7; Marn XXIII, 70–2; F. Hrovat, F. P., oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki, MD 1887 (s sliko); A. Levičnik, DS 1907, 214 (s sliko); A. I. Rezek, History of the Diocese of Sault Ste. Marie and Marquette I (Houghton, Mich., 1906) 344–359 (s sliko); F. Jaklič, F. Baraga (MD 1931, 113, 118, 132–4, 136, 138–9, 153, 165–6; isti, Slov. misijonarji, Baragovi nasledniki v Ameriki (Celje 1931) 12–20 (s sliko); Mal 484, 493 (slika 495); V. Steska, Čas 26 (1931/2) 22; P. Hugo (Bren), Koledar AM 1936, 24–9; isti, Baraga v vlogi cenzorja, AM 1937 febr. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Pirc, Franc (1785–1880). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi427509/#slovenski-biografski-leksikon (16. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine