Slovenski biografski leksikon

Pinhak Jožef, prosvetljenjski duhovnik, r. ok. 1760 na Moravskem, u. 20. avg. 1814 v Lj. Kakor je neznana točna letnica njegovega rojstva (po lj. škof. vizit. zapisniku iz 1789 bi bil r. ok. 1759, po podatkih iste pisarne iz 1796 ok. 1756, po mrl. matriki je bil ob smrti 53 let star, r. torej ok. 1761), tako je neznano tudi ime rojstnega kraja, vendar je podoba, da je bil nemškega rodu. Bogoslovne študije je dovršil na Dunaju, medtem ko škofija, za katero je bil ordiniran, kakor tudi čas in kraj ordinacije ter način življenja od posvečenja do 1789 niso znani. Da je dobil 1789 službo v lj. škofiji, je bila pač posledica 2 okoliščin: imel je sloves dobrega nemškega cerkv. govornika, a vplivnega znanca med lj. višjo duhovščino za časa nadškofa Brigida ter kanonikov Riccija, Raigersfelda in dr. Vse četrtstoletje svojega službovanja v lj. škofiji je ostal v Lj.: 1789–97 je bil stolni nemški pridigar, obenem vsaj že 1792 podravnatelj, 1793–7 ravnatelj bogoslovnega semenišča in konsist. svetovalec, 1794–9 prvi posebni prof. veronauka na lj. gimn., ki je poučeval ta predmet najprej namesto Penzela v 5. (poslednjem), a od 1795 tudi namesto Peeseneggerja v 4. gimn. razredu (z odl. 12. marca 1794, ozir. z izvršitvijo 5. nov. 1794 je bil imenovan za brezplačnega prof. veronauka v 5., z dvornim dekretom 13. jul. 1795 je dobil za pouk veronauka v obeh razredih, kjer so bili laiki razredni učitelji, letnih 24 dukatov, t. j. 108 gld.); ko je u. 12. sept. 1796 prvi lj. šentjakobski župnik Janez Nep. Christian, je prosil P., ki je izza 29. avg. 1792 imel župni izpit, za to župnijo, bil v smislu škof. predloga s 17. nov. 1796 imenovan ter ostal šentjak. župnik od febr. 1797 (od 1799 tudi častni korar) do febr. 1810, ko je dobil Lambergov kanonikat (umeščen 25. marca 1810), medtem ko je šentjak. župnik postal Janez Kriz. Pohlin.

V Lj. je prišel že s fiziognomijo izrazitega jožefinca in prosvetljenega janzenista, kakršne je v dobi Jožefa II. vzgajala dunajska teološka šola. Po vsej priliki je treba pritrditi tudi mnenju framasonskih zgodovinarjev, da je bil P. član lože, vendar ni izsledljivo, ali je nosil framas. predpasnik 1792 do 1795 v lj. loži »Zur Wohlthätigkeit und Standhaftigkeit« ali že prej in kje. Lj. predstojniki, torej janzenisti, so bili ž njim zadovoljni: v popisu duhovščine iz 1789 je zabeleženo, da »obnaša se prav zgledno«, 17. nov. 1796 je lj. nadškof. oblast v oznaki kompetentov za šentjak. župnijo naglašala, da je »dobrih nravov in izvrsten pridigar«, ki vrši na splošno zadovoljnost tudi »utrudljivo nadzorstvo mlade duhovščine«. Spada med prve kranjske entuziaste za planine, a njegove poti v gore so veljale v prvem redu pomnoževanju lastne mineraloške zbirke, za katero se je tudi Zois zanimal. Dne 1. jul. 1798 je kupil v Streliški ulici bivšo Anton Linhartovo hišo (št. 66, pozn. 79), ki jo je vdova prodala, spravil 1799 v svojo last še Kastelčevo posestvo (št. 83, pozn. 80), napravil tu tovarno za vitriol in imel poletno vilo. Po odloku dež. vlade 22. marca 1800 je magistrat P.-ovi tovarni odmeril 25 oralov barja na Volarju »za rezanje šote in pospeševanje pridobivanja šote«. L. 1803 je prišel P. s tovarno v stečaj, bil na zahtevo upnikov zaprt, a ga je za silo rešil njegov brat Karel, lastnik tovarne v Zagorju ob Savi. Tovarna je 1803 prenehala; poslopje je bilo na dražbi prodano upniku Vincencu baronu Rasternu. Na kraju P.-ove vile stoji danes vila na Strmi poti št. 3, na mestu tovarne pa hiši št. 22 in 24 v Streliški ulici. P. si od tega poloma do svoje smrti ni opomogel; pravde za njegovo prezadolženo zapuščino so trajale do 1816.

Za aktivno sodelovanje pri slov. preporodu je bil malo sposoben, ker je vsaj še 1789 znal le nemški in latinski, pomemben pa je kot sobesednik slov. preporoditeljev: s Zoisom se je sprijateljil pač kmalu po prihodu, najbrž na osnovi zanimanja za mineralogijo; 1791 je obiskal Linhartove na Zoisovem gradu Brdu; po Zoisu je prišel v ožje stike s semeniškim ravnateljem tudi Vodnik, kakor je bil že prej Debevec. Posebno prijateljski so bili odnošaji med P.-om in Vodnikom 1795: ko je pisal Zois Vodniku 4. avg. 1795 radi ihanske fare, mu je svetoval, naj se obrne do P.-a; sredi avg. 1795 je šel P. v družbi Vodnika in grof a Fr. Hohenwarta na Vršac in Triglav ter se vrnil v Lj. »pijan od radosti« ter navdušenja »za gore, naravo in prijateljstvo«; 28. avg. je opozoril Vodnika na vakanco v Idriji ter prejel kmalu Vodnikovo pismo z 10. sept. 1795; ko je pisal Zois Vodniku 4. okt. 1795 radi Ježice, je imel namen, govoriti o isti stvari tudi s P.-om, a med 10. okt. in 30. nov. 1795 je govoril Zois s P.-om, naj bi podpiral Vodnikovo prošnjo za trnovsko župnijo, če bi župnik Zupan u. Morebiti ima P. kaj zasluge, da je prišel Vodnik jun. 1796 k Sv. Jakobu v Lj. za kaplana, vendar je podoba, da odnosi med P.om na eni ter Zoisom in Vodnikom na drugi strani po jeseni 1796 niso bili več tako iskreni kakor prej: preporoditelja je pač presenetilo, da je bil med Vodnikovimi tekmeci za šenjtak. župnijo tudi njegov bivši protektor, ki je bil na ta način od febr. 1797 do jeseni 1798 pesnikov neposredni predstojnik. Najplodnejši za slov. preporod so bili P.-ovi stiki z Debevcem, ker je moral pač semen. ravnatelj dovoliti predavanja o slovenščini, ki jih je imel Debevec v semenišču 1795–7. Kakor Vodnik kot pesnik tako je prišel tudi P. kot nemški cerkv. govornik v čuden položaj, da je po vrsti slavil tri politične dogodke, izmed katerih je bil drugi po svoji ideji nasprotje prvemu in tretjemu: 1799 je govoril o Mantovi, ki se je zopet vdala Avstrijcem (govor je izšel i. l. pri Kleinmayrju v Lj. tudi v tisku: Dankrede nach der Wiedereroberung der Festung Mantua in der Metropolitankirche); 6. dec. 1812, ko so praznovali obletnico Napoleonovega kronanja, je tako »dostojno orisal nesmrtne spomine, ki jih je vzbujala svečanost dneva«, da je bil zadovoljen tudi Télégraphe officiel; ko je Evropa pri Leipzigu premagala Napoleona, si je določil za geslo slavnostnega govora knjigo Jobovo 5, 18: Gospod udari in zopet zaceli. Vkljub vsemu in čeprav menda ni bil član franc.-ilirske lože v Lj., je vendar verjetno, da je pripadal k družbi frankofilov. – Prim.: Lj. škof. šemat. 1793–1815; kranjski uradni šemat. 1793 do 1809; seznami lj. hiš. posestnikov 1798, 1800, 1802, 1805; knjiga prepisov (Umschreibungen) v arh. dež. sodišča tom. VII (1809–15) fol. 23–5; Pohlin; Télégraphe officiel 1812 št. 102; Hohenwart, Beiträge 1838, I.; Jellouschek, Beiträge z. Gesch. der… St. Jacobi Stadtpf. in Lb., MHK 1858, 72; Vodnikov spom. 4 (Vodnik P.-u 10. sept. 1795), 56, 60 (Zois Vodniku); LZ 1889, 397 (Vodnik P. 10. sept. 1795); Wiesthaler, Val. Vodnika Izbrani spisi, V; Orožen, Val. Vodnik kot turist, PV 1895, 97–100; Vrhovnik, Debevec, IMK 1895, 64; Klimesch, Lb. Gymn. Jahresbericht 1896, 6, 7; Vrhovnik, O Val. Vodniku, IMK 1899, 57; Allgem. Handb. d. Freimaurerei I (Lpzg. 1900) s. v. Illyrien, Laibach; Vidic, Vodnik, AslPh XXIII, 399, 401–3; Pokorn, Šemat. 1788, 15–6; Radics, Ig. v. Kleinmayr, Österr.-ung. Buchhändler-Correspondenz 1910, Festnummer II, 65; Kidrič, Franc.-ilirska loža prijateljev kralja rim. in Napol. v Lj., Sn 1914, 11; Tavzes, Slov. prep. pod Francozi 43; Kidrič, Zgod. 262; župna kronika pri Sv. Jak. v Lj.; mrl. matrika pri Šenklavžu v Lj.; Andrejka, Kron III (1936) 132–5, 179–81. Kd.

Kidrič, Francè: Pinhak, Jožef (okoli 1760–1814). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi424733/#slovenski-biografski-leksikon (29. januar 2023). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine