Slovenski biografski leksikon

Penzel Abraham Jakob, filolog, r. 17. nov. 1749 v vasi Törten pri Dessaui, u. 17. marca 1819 v Jeni. Bil je sin kalv. pastorja ter študiral gimn. najprej priv. pri očetu, ki se je preselil medtem v mesto Jessnitz na Anhaltskem, potem od 1762 v Halle in od 1767 v Göttingenu, a univerzo od 1770 v Leipzigu in Halle, kjer je 9. sept. 1771 magistriral in se nato habilitiral. Nemiren značaj, velika vedoželjnost, nagnjenje k nesistematičnemu prehajanju od predmeta na predmet ter semtertja tudi posebne neprevidnosti so mu usmerjale korak ok. 20 let po severu in vzhodu Evrope iz kraja v kraj: po bivanju v Jeni, Jessnitzu in Würzburgu je bil 1774–8 formalno, t. j. brez vršenja vojaških dolžnosti, pri pruski vojski v Königsbergu, 1778 do jul. učitelj franc., angl. itd. v Warszawi, v 2. pol. 1778 vzgojitelj v Glęboki v bliž. Krakowa, 1779–82 v Krakowu med drugim ravnatelj akad. tiskarne ter drugi knjižničar in učitelj nemščine v sem. sv. Petra, 1782–5 vzgojitelj pri grofu Stan. Soltyku v Dąbrowi (Galic.), v 2. pol. 1785 vzgojitelj na Kuronskem, menda v prinčevi rodbini, 1786–91 tiskar v Krakowu, 3 leta vzgojitelj pri pl. Gusnarju Pawlowiczu v Gornji Šleziji, dokler ga ni Birkenstock spravil na Dunaj, kjer ga je imenoval cesar 21. febr. 1793 proti letni plači 400 gld. za profesorja vseh predmetov v »poeziji«, t. j. v najvišjem izmed 5 gimn. razr. v Lj.

Novi prof. je prišel v središče Slovencev s precejšnjim, zlasti tudi slavističnim znanjem ter s slovesom priznanega književnika. Jezikov, ki jih je obvladal poleg nemščine ter latinščine in grščine, je bila taka vrsta, da se ni mogel v tem oziru meriti z nadarjenim Nemcem nikdo v Lj.: franc. ital., angl., hebr., danski, švedski, island., litavski, lotiški, estonski, lužiški, poljski, ruski, madžarski in morda še kateri. Knjige in brošure, ki jih je objavljal izza 1769 v Berlinu, Halli, Lemgu in Krakowu, ter ocene in članki, ki jih je pošiljal izza 1770 listom kakor »Acta eruditorum«, »Leipziger gelehrte Zg«, »Hallesche gelehrte Zg«, »Königsberger Zg«, »Murrisches Journal« itd., pripadajo najrazličnejšim panogam, kakor jih je mogel obdelovati le zelo nadarjen, gibčen in razgledan književnik: poeziji, stari geografiji, klas. in slovan. filologiji, prevodom grških geografov in zgodovinarjev (Strabo's allgemeine Erdbeschreibung, Lemgo 1775–7; Des Titus Dio Kassius Kokkejanus … Jahrbücher röm. Gesch., 1. zv., Lpzg 1786), numizmatiki, verski orientaciji, poljski liter. zgodovini (v listu »Murrisches Journal« 1782 opisi nekaterih rokop. v Krakowu; De litterarum in Polonia vetustate, Kraków 1786). Najznamenitejše njegovo delo sta bila oba prevoda iz grščine, ki ju je opremil z bogatimi opombami. Čeprav je bilo njegovo znanstveno delo bolj široko kakor globoko, je bilo vendar vredno vsega upoštevanja. Z njegovo polit. in versko orientacijo je mogel biti zadovoljen tudi cesar Franc. Čeprav je odklanjal biblijsko poročilo o Adamu ter zagovarjal misel, da je bilo »več Adamov, t. j. prvih človekov«, je vendar hotel veljati za nasprotnika miselnosti »pismarjev tega sveta, tako zvanih racionalistov«, a iz kalvinca je na Poljskem postal katolik, ki je na priv. željo 1782 objavil v Krakowu spis »Vernünftiger Versuch über die Grundwahrheiten des christ.-kathol. Glaubens«, katerega mu protestanti kakor Frid. Nicolai niso mogli odpustiti. Obenem je bil nasprotnik franc. revolucije in prepričan zagovornik monarhije, ki je že 1786 državam klical, »naj se odpovedo nestvorom, namreč sladkodoneči besedi svoboda, ter se iz srca predajo monarhističnemu principu, za katerega jih je Bog ustvaril«. Kozmopolitizem zapoznelega nem. humanista je bil spravljiv s takim preporodnim gibanjem, kakršno je bilo lj., ker se je imel P. po svojih prednikih za lužiško-srbskega Slovana ter je tudi precej dobro poznal lužiško-srbsko literaturo. Zvez v liter. in znanstvenem svetu je imel mnogo, a med drugimi so spadali v ta krog tudi: Lužičana Karl Gottlob Anton ter pastor Johann Frid. Fritz; nem. pesnika Wieland in Denis; neki Kranjec Floriantschitsch, ki je pisal 1782 o P.-u v listu »Murrisches Journal«; zagrebška humanista Adam Baričević, kateremu je bil znan po delu »De arte historica«, in Franjo Šimanović, kateremu je pomagal 1792 pri izdavanju dela »Evangelium Syntattomenon«. Toda poleg črt, ki so mogle delati P.-a lj. krogom koristnega, je bilo v prišlekovi fiziognomiji tudi več takih, ki so utegnile postati za okolico neprijetne. Novi profesor, brez lastnega ognjišča, je bil avanturist brez trdnega oslona v samem sebi, brez smisla za redno življenje in sistematično delo, obenem cinik in pijanec, ki se je rad zanemarjal, a si mnogo domišljal na svojo učenost. Da je bil v zač. 1786 v Krakowu zaradi obdolžitve apostazije in paskvilantstva 6 tednov v preisk. zaporu, je imelo za posledico menda izgubo neveste, neke krakovske tiskarice. Zaradi lahkomiselnosti je počivalo tudi njegovo najvažnejše delo, ker je moral v Krakowu zastaviti za 300 gld. 2. del prevoda Dio Kassija obenem z Reimerjevo izdajo tega klasika, kjer si je beležil na rob svoje opazke za nadaljevanje dela.

V Lj., kjer je bival 1793–8, so se nekaj časa stvari za P.-a vsaj na videz razvijale še dokaj ugodno, čeprav so po vsej priliki kmalu opazili njegov »humor in cinični način življenja« ter dejstvo, da je bil v vsakem oziru Peeseneggerjev antipod. Zaslovel je za »višek učnosti«, dasi je bil v precenjevanju zgodovinskega in podcenjevanju matem. študija enostranski. S Zoisom in njegovo materjo se je tako sprijateljil, da mu je mecen 1795 rešil zastavljeni rokopis Dio Kassija in da sta mu mati in sin v želji in upanju, da ga odvadita pijančevanja, naklonila trajno vabilo k svoji mizi. V tem krogu je spoznal Linharta, Kumerdeja in Vodnika, ki so začeli gledati v njem pomočnika, dočim so ga njegovi petošolci, med njimi 1797–8 Kopitar, imeli radi, ker jih je vikal in jemal blagohotno na znanje tudi njihove upravičene korekture učiteljevega mnenja. — Vkljub vsemu se pa tudi v Lj. ni mogel udomačiti. Preporoditelji s Zoisom vred so mu bili v praksi pač preveč lokalni delavci. Čeprav je bila upravičena njegova sumnja v uspeh Vodnikovih N, vendar preseneča njegova sodba Baričeviću z dne 30. jan. 1797, da v Lj. »književnost dremlje«. Bolj od lj. preporodnih prizadevanj ga je mikalo delo hrv. humanistov in madžarskih preporoditeljev. Že 1793 si je dopisoval z Baričevićem, kmalu so bili med osebami, s katerimi je dobil stike, še n. pr. Josip Mikoci, pisec dela »Otiorum Croatie«, zgodovinar jezuit Blašković, orientalist Dombay in madž. preporoditelj grof Fr. Széchényi. Prvo pismo Baričeviću 14. okt. 1793 priča, da Zoisove biblioteke takrat še ni poznal: naučiti se hoče »južnih slovan. dialektov: hrv., dalm., dubrovniški, srbski, bolgarski«; pozna samo Reljkovićevo ilir. slovnico, a ne ve, kak jezik se skriva pod tem imenom; prosi Baričevića, naj mu pošlje knjig o Hrvaški, a zlasti želi dobiti slovarja Jambrešičev in Belostenčev, prevod sv. pisma, kako hrv. zgodovino, predvsem Krčelićeve Notitiae, Katančićeve razprave in Blaškovićev spis De Republica Andautonia. Dasi je dobil mimo teh knjig od Baričevića Bernolakov prospekt slovaškega slovarja, a po drugi poti do 1797 Durychovo »Bibliotheca Slavica«, se te stvari v njegovem lj. delu te dobe le malo odražajo. Delal je v Lj. razmeroma precej, a zopet nesistematično: trudil se je za svojo numizmatično zbirko, a za svojo biblioteko je zbiral zlasti tudi Carniolica, brez ozira na jezik; do zač. 1794 je pripravil za tisk »Sammlung merkwürdiger u. wichtiger Briefe, die von angesehenen Standespersonen an ihn (= P.) geschrieben sind (Leipzig 1798 z avtobiografskimi podatki v uvodu); 1794 je v Celovcu izdajal list »Allgem. gelehrte Zg Teutschlands für die österr. Staaten«; ko je 14. jul. 1795 umrl Linhart, mu je sestavil lat. epitaf, obenem je zbiral gradivo za njegovo biografijo; poleti 1795 je dobil od Zoisa »posnetek Kumerdejevega metafizičnega uvoda (k slovnici) v oceno jezika in raisonnementa« (t. j. v Vodnikovi ostalini, DS 1918, 185, št. 8: »Sermo criticus Penzelii de ortu ling.«, ki je danes v Drž. knjiž. v Lj., Ms. 421), a pač istodobno je napisal menda še oceno ostalega dela Kumerdejeve slovnice (v Vodnikovi ostalini, DS 1918, 185, št. 13, odd. 3: Kritik der Kumerdeyschen Grammatik von Penzel, danes izg.); 1797 je objavil v »Grätzer Zg« »Epinikion« v čast nadv. Karla Lud., ki se je boril proti Napoleonu, a v Wielandovem »Neuer deutscher Merkur« odlomek svoje bajke o Jeanetti, katere prvotna osnova, ki se je pa pozneje od nje odmaknil, je bila Voltairejeva »La Pucelle« (Versuch einer Uebersetzung der Pucelle d'Orléans). — Le prekmalu se je pokazalo, da je bil P. nepoboljšljiv, kajti zopet je začel pijančevati, delati lahkomiselne dolgove in kazati, da se za predpisani učni red ne meni. Najbrž kaka njegova nerodnost je bila prvi vzrok, da so v smislu odloka z 12. marca 1794 prepovedali pouk veronauka 5. nov. 1794 njemu, a z reskriptom 19. febr. 1795 tudi Peeseneggerju, torej obema svetnima profesorjema. Okoli 1797 je zaradi vdanosti pijači izgubil oporo, ki jo je imel pri Zoisovih: ko je vkljub obljubi prišel pijan k baronu, ki je imel do pijanih ljudi prirojeno konvulzivično antipatijo, ga je užaljeni mecen velel odnesti in bivša prijatelja se osebno nista več videla. Konflikt s prefektom Flor. Thanhauserjem je izzval P. sam, ki je v teku 1797 zaradi malenkostnih vzrokov pošiljal dež. vladi proti predstojniku več pritožb. Za tako sitnarjenje je imel tem manj vzroka, ker je rabil uradne zaščite zaradi rubeža: dež. vlada je dobila namreč prav v tem času dvoje obvestil lj. magistrata, da je na zahtevo P.-ovih upnikov moral dati dovoljenje, da se mu zarubi polovica plače (4. jul. na prošnjo duhovnika Štefana Pregla zaradi 90 gld.; 10. jul. na prošnjo lj. knjigarja Janeza Jur. Lichta zaradi 100 gld.). Ko se je končno še prefekt Thanhauser pritožil, je njegovo pritožbo, prispelo na dež. vlado 23. sept. 1797, krepko podpiral tudi štud. konses, t. j. korporacija predstavnikov vseh lj. učnih zavodov, ki ji je načeloval takrat lic. prof. cerkvenega prava Jurij Großauer (Klimesch v lj. gimn. izv. 1896, 19, 20). Kazen, ki je zadela sedaj P.-a vkljub iskrenemu avstr. patriotizmu, katerega je kazal 1797, ko je v pesmi proslavljal nadvojvodo Karla ter si edini med lj. profesorji dal v vojne namene odtrgovati mesečno po 1 gld. plače, je bila izredno huda: spomladi 1798, torej pred koncem šol. leta, je bil odpuščen iz službe (16. febr. odlok dvornega direktorija, 8. marca izgotovitev pri lj. vladi). Do penzije P. ni imel pravice in šele na prošnjo »za odpravnino ali za povrnitev potnih stroškov in taks« z dne 22. marca 1798, ki so jo najprej vrnili kot »ahndungswürdig« (dekret dvorne pis. 29. marca), so mu privolili 400 gld. odpravnine, a s pripombo, »naj Lj. čim prej ostavi«. Istodobno je izgubil tudi svojo dragoceno biblioteko (vloga 6. marca 1798, ki jo je poslal Pregl po advokatu Jurmanu lj. magistratu, je povzročila zasego biblioteke; cenitev po knjigarju Kornu, ki je bila določena za 28. apr., se je začela 12. jun. in bila 23. dovršena; licitacija se je vršila med 23. jun. in 20. jul. 1798, ko je izpričano plačilo za Vodnikov nakup). Izguba knjižnice je bila za P.-a tem občutljivejša, ker jo je po vsej priliki tudi v Lj. sistematično množil: 1798 je obsegala 773 del ter bila z izdajami grških in lat. klasikov ter z deli iz področja filologije, potopisov, zgodovine, orientalistike ter beletrije v nem., špan., franc. in angl. jeziku izredna dragocenost. Med sredstvi, s katerimi se je skušal po odpustu v Lj. preživljati, je bil tudi gledališki oder: 25. maja in 20. jun. je nastopil v Lj. kot igralec v igralski družini ravnatelja Schantrocha. V službo gledališča je stopila menda tudi njegova Muza: njegova je najbrž pesem »An die edlen Bewohner Laibachs« v »Abschieds Bagatellen«, ki jih je 1798 priredil sufler Tietz. P. je prosil tudi Zoisa, če bi zaradi svojega znanstvenega dela smel čez zimo 1798/9 ostati na Brdu. Ko se je užaljeni in bolni baron povzpel izjemoma do trdosti, da je bivšemu prijateljskemu sobesedniku to prošnjo odbil, je P., ki se je proti odredbi o hitrem odhodu 26. jun. 1798 pač zaman pritožil, poleti 1798 ostavil Lj.

V Trstu, kjer je bil vsaj že okt. 1798, se je P. počutil bolje kakor v Lj., dasi se je kot učitelj jezikov prva leta le težko preživljal. Še 1801, ko sta se sešla z glasovitim nem. popotnikom Seumejem ter iskala grob umetn. zgodovinarja Winckelmanna, je bil P. navezan le na dohodke, ki mu jih je dajal zasebni pouk nemščine in ital. Šele približno 1804 je dobil zatočišče v neki ugledni tržaški rodbini, menda Wolfovi, a ko je začel dr. Rosetti, ki je imel v Trstu »najlepši vrt in najlepšo biblioteko«, zbirati denar za spomenik Winckelmannu, je dobil P. nalog, da »pridruži temu mramornatemu spomeniku literarnega«, ter je imel v ta namen »2 leti (do prihoda Francozov) prav pošteno plačo«. Na Lj., kjer je ostal njegov knjižni zaklad, a Vodnik postal njegov naslednik v šoli, je mislil pač z bridkostjo. Izpričani sta njegovi zvezi s Zoisom in Kornom. Zoisu je pisal vsaj dvoje pisem (5. nov. 1798 in 1. maja 1800) ter mu poslal neki »Evangelienbuch« z rokop. opombami. Prizadevanja 1798–1800, da bi si s Zoisovo pomočjo pridobil nazaj nekatere dragocenosti svoje biblioteke, ki je na dražbi postala last Vodnika, Zoisa in drugih, so imela le malo uspeha. Publicistično je v Trstu razmeroma malo delal. V začetku se je začel učiti armenščine, turščine in cerkv. slovanščine, češ, »znanje teh 3 jezikov, ki jih v Nemčiji malo poznajo, mu napravi povratek prijetnejši in častnejši«. Do spomladi 1799 je dotiskal 1. pol. 2. dela Dio Kassija, ki jo je 13. marca 1799 posvetil Zoisu, 2 leti pozneje je objavil »Thaliens Nachfeyer am Abende vor der Eröffnung des neuerbauten Schauspielhauses den 7. April 1801«. Kako je napredovalo zbiranje gradiva za Winckelmannovo biografijo, ni znano. Ko se je 1810 namesto priseljene goriške Arcadije ustanovilo v Trstu društvo Minerva, se je menda v njem udejstvoval. V odklanjanju franc. orientacije je ostal dosleden ter bil tudi v dobi Napoleonove Ilirije, v kateri je videl le gospodarsko nesrečo za Trst, samo privatni učitelj jezikov (pač v taki zvezi se je 1811 seznanil ž njim mladi P. Petruzzi). O okoliščinah, ki so povzročile, da so ga spomladi 1812 franc. oblasti pregnale iz Trsta, in sicer tako, da je moral potovati skozi Dubrovnik, se da le ugibati.

Po odhodu iz Ilirije je živel P. menda v glavnem ob milosti nem. prijateljev, in sicer od maja 1812 do nov. 1813 v Münchenu, ki ga je moral ostaviti po polic. naredbi, do božiča 1813 v Leipzigu, do pusta 1814 v neki vasi na Dessauskem, do sept. 1815 v Halli, a do spomladi 1816 v vasi Heldrungen (tukaj je bil dom. učitelj). Šele 1816, ko si je v Weimarju izprosil mesto učitelja angleščine v Jeni, kamor je prispel 5. jul. 1816, je dobil zopet skromno stalno službo (menda v Jeni je postal zopet protestant). Poslednje njegove objave so n. pr.: Schildberger's Reise in den Orient in den J. 1395–1427, München 1814; Ad nutricem regiam v lat. izvirniku, ital. prevodu ter nem. prilagoditvi (Privileg. Jenaische Zg 1. jul. 1818); 2. pol. 2. zvezka Dio Kassija 1818. Da bi izdal še svojo avtobiografijo in bajko o Jeanetti (La Pucelle), kakor je želel v predgovoru Dio Kassija 1818, mu ni bilo več dano. Poslednji Slovenec, s katerim si je dopisoval, je bil Kopitar: dun. kustos, ki je v pismih Zoisu 3. dec. 1809 in 6. jun. 1810 naglašal P.-ovo podobnost z Voltiggijem (izvzemši P.-ovo »filologijo in temulenco«), je želel 9. sept. 1812 od Zoisa »najnovejše vesti« o svojem bivšem učitelju; v Kopitarjevem korespondenčnem dnevniku je zabeleženo pismo P.-u 24. maja 1818 in 11. febr. 1819, med Kopitarjevo ostalino v Lj. so se ohranile vrstice, s katerimi je poslal P. bivšemu učencu verzifikacijo »Ad nutricem regiam« iz 1818 (Kop. je prejel pošiljko 27. jan. 1819).

Vpliv tega Slovanom prijaznega učenjaka in njegove biblioteke na slov. preporod se ne sme podcenjevati, četudi je res, da je njegov cinizem našel v Lj. »le malo posnemovalcev.« — Prim.: Kranjski uradni šem. 1794–6, 1798; posvetila v P.-ovi izdaji Dio Kassija 1786–1818; Penzel, Sammlung merkwürdiger u. wichtiger Briefe 1798 (v Lj. nedostopno); Tietz Joh., Abschieds Bagatellen, Lj. 1798 (prim. Radics, Entwicklung 66); Seume, Spaziergänge nach Syrakus, Braunschweig 1805³, Th. I, 71; Richter, Zois 13–4; Kopitar's Kl. Schr. 5–6; Vodnikov spom. 11 (Petruzzi), 51, 52, 55 (Zois-Vodniku); Nečásek, Gesch. d. Lb. Gymn., Jber. 1861, 10; Encyklopedia powszechna (Orgelbrand) XX, 325; Wurzbach; Pleteršnik, Vodnik učitelj lj. gimn., Jber. 1875, 25; Kop. spomenica 5–6; ADB; Istočniki II, 330, 795; Klimesch, Das Lb. Gymn. 1792–1808, Jber. 1896, 5, 6, 7, 29; Goedeke, Grundriß VI, 678; Radics, Entw. des deutschen Bühnenwesens in Lb. 65–7; Mal, Doneski, DS 1918, 184–5; Dukat, Koresp. A. Penzela i Ad. Baričevića, Nar. Starina VII, 1924, 29–36; Prohaska v oceni Gesemannove objave erlang. rkp. z narod. pesmimi, AslPh XLI, 310 (Prohaskovo namigavanje, da bi P. utegnil biti pisec rokop., je neosnovano); Kidrič, Dobrovsky; Nagl-Zeidler, Deutsch.-Österr. Literaturgesch. III, 1271; Kidrič, Zgod. 261, 340, 341, 402, 404–5; v Nar. muz. v Lj. P.-ova pisma Zoisu 5. nov. 1798 in 1. maja 1800 (popravi Kidrič, Dobr. 225), dražbeni katalog P.-ove bibl. iz 1798 (prim. tudi P. Zoisu 5. nov. 1798) in evidenčni protokoli gubern. arhiva (akti so po večini škartirani) 1796 (št. 2201, 3366, 4181, 4403, 4809), 1797 (1428, 2562, 2683, 3310, 4206, 4390), 1798 (494, 715, 1364, 1798, 2160, 3681, 4009). — V slov. beletrist. obravnavo ga je pritegnil Govekar v Svitanju. Kd.

Kidrič, Francè: Penzel, Abraham Jakob (1749–1819). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi412705/#slovenski-biografski-leksikon (19. september 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine