Slovenski biografski leksikon

Pegius (tudi Pegie, Peghius, Pegeus) Martin, znamenit jurist in astrolog, r. v Polhovem Gradcu v začetku 16. stol. (po Thalnitscherjevi »Bibliotheca Labacensis publica« 1508, po drugih [dr. Martin] okoli 1523), u. v Salzburgu 1592 pred sredo avg. Njegov priimek, očitno po običaju te dobe polatinjen, je bil morda Pegar, Pegger (dr. Martin in »Stammblatt Pegius« v deželnem arhivu v Salzburgu). Nobene zgod. podlage nimata domnevi, da je ime Pegius narejeno po grški besedi pegé = vir, češ da se je pisal za Virnika ali Vrelca (Drobtince 1854, 110 op.; LZ 1895, 412, proti pa LZ 1923, 692), ali pa ker je bil doma z Vrzdenca pri Polhovem gradcu. Če bi držala Thalnitscherjeva trditev, da je bil r. 1508, bi bil postal doktor šele v svojem 43. ali 44. letu in bi bil v visoki starosti od 74. do 84. leta prestal ječo. Prvo sicer ni nemogoče, ako je bil P. res »skoraj avtodidakt«, drugo samo po sebi tudi ne. Vendar je letnica sumljiva, zlasti ko Th. tudi rojstnega kraja in letnice smrti (1569) ne navaja pravilno. — Zgodaj osirotelega nadarjenega dečka je vzgajal neki trgovec. Kje, kdaj in kaj je študiral, ni znano. V. Rotmar poroča, da je bil skoraj avdodidakt (Annales Ingolstad. Acad., 1580, I, 223: »… vir, quod admiratione dignum, tam in theologia, quam in iure peritissimus, ac pene etiam autodídaktos«). P. sam pravi (v posvetilu k 1. knjigi »Dienstbarkeiten« iz Salzburga 19. jan. 1557), da je bil živel na Bavarskem izza mladosti skozi 20 let (Wie ich in … Fürstenthumb Bayern von jugent auff und über zwaintzig Jahr gewonet und mich daselbs mit zimlichem wesen underhalten«), na drugem mestu (v posvetilu k »Tyrocinia Consiliorum«) pa: »… cum enim exterae nationes me mox ab incunabulis recepissent.« Ker je z Bavarskega (Mühldorfa) odšel 1553, je bil prišel tja, če vzamemo rojst. l. okrog 1523 za pravilno, kot približno 10-leten deček. Kako pa je prišel na Bavarsko, se doslej ne da dognati (trgovske zveze ali pripadnost njegovega rednika ali loško-freisinške zveze?). 25. apr. 1552 je postal doktor prava na bavarski univ. v Ingolstadtu (originalne matrike univ. v Ingolstadtu v univ. arhivu v Münchenu, tom. II, 79, vpisan že kot Pegius; napačna letnica 1551 Kobolt, Lexicon baier. Gelehrten u. Schriftsteller, 222). Že pred 1552 je bil v praksi kot mestni pisar v Mühldorfu ob Innu, takrat pod oblastjo salzburških nadškofov, potem advokat prav tam. (Izza 16. stol. sta bila tudi na bavarskem in salzburškem ozemlju pri vsakem sodišču po dva zaprisežena prokuratorja [advokata, besednika]; advokat je na domu strankam svetoval in sestavljal spise, prokurator pa jih zastopal pred sodiščem; prim. Ed. Rosenthal, Gesch. d. Gerichtswesens u. d. Verwaltungsorganisation Baierns II, 69–70.) Iz Mühldorfa je prijateljski občeval z dr. Simonom Tadejem Eckom v Burghausenu, mlajšim polbratom ingolstadtskega teologa in Luthrovega nasprotnika Janeza Ecka. Sim. Eck je 1536 postal doktor prava v Ingolstadtu, bil v naslednjih dveh letih oficial passauskega škofa na Dunaju, ko je passausko škofijo upravljal (1517–40) vojvoda Ernest Bavarski, in asesor nadškof. dvornega sodišča v Salzburgu, 1545–58 pa je bil kancelar bavarskega urada v Burghausenu ob Salzachi (prim. J. Metzler, Tres orationes funebres … [Corpus Catholicorum 16], Münster i. W. 1930, XXXIX–XL). Eck se je zelo zavzel za P.-a, da ga je vojvoda Ernest, 1540–54 administrator salzburške nadškofije, 1553 poklical na službovanje v Salzburg. Ernest je bil ljubitelj znanosti in se bavil z mineralogijo, morda tudi z alkemijo; že 1541 je bil poklical v Salzburg Teofrasta Paracelsa, ki je tam umrl (23. sept. 1541; prim. Widmann, Gesch. Salzburgs III, 72 sl., 80). V to okolico je po svojih nagnjenjih sodil tudi P. V Salzburgu je bil kapiteljski in urbarski pisar (Kapitel- u. Urbarschreiber, Thumbschreiber; kap. protokol 12. maja 1553 v dež. arhivu salzburškem). Ker je bil brez otrok in tihega značaja (»ein eingezogenes Thun«), je dobil stanovanje v kanonikatski hiši (Malenteinische Behausung), kjer je stanoval še 1562 za 20 fl. letne najemnine (kap. protok. 11. jul. 1562). Večino svojega časa je pretičal v nadškofijski knjižnici (Richter, Hormayrjev Archiv, XVIII, 567). Zdi se, da je bil takoj pa svojem prihodu v Salzburg zaupna oseba pri vojvodi Ernestu. Dasi je ta že toliko let upravljal prej passausko škofijo, sedaj salzburško nadškofijo, se še ni dal posvetiti. Ker je potekel že drugi rok, ki mu ga je papež dovolil, da se dá ordinirati in konsekrirati, je salzburški kapitelj poslal P.-a h kardinalu Otonu Truchseßu v Augsburg in škofu Eberhardu v. Hürnheim v Eichstätt, da pri sv. stolici posredujeta za podaljšanje roka (kapit. protok. 1554, f. 19; Widmann III, 82). Ko to ni uspelo, je bil P. pri volitvi Mihaela v. Kuenburga za nadškofa (1554) določen za kapiteljskega sindika (zapisnikarja; kap. prot. 1554, f. 27b). V teh letih se je P. udejstvoval tudi kot žurnalist v tedanjem primitivnem smislu. Ohranjeno poročilo o tem pravi: »1557 September 28: Dr. Martin Pegius ist vom Ambt bemüessigt worden darumb, daß er eine neue Zeitung von Sant Quentin und Lafera in einen Begrif gestelt und Hans Baumann mer hinzue gedruckt hatte, also das er in einer Virtlstund alles seiner Ambtsverrichtung absteen und die Schlüssl aus der Handt hat geben muessen.« Dovolilo se mu je pa, da do svečnice ostane v stanovanju in dobiva plačo (kap. prot. 28. sept. 1557, f. 37'; Mitt. d. Ges. f. Salzburger Landeskunde, LIV, 1914, 15335). Zadeva se je poravnala, kajti že 1558 je P. označen kot knežji svetovalec (»Einstandtrecht«, naslovni list) in 22. jun. 1560 kot knežji salzburški svetovalec (»fürstl. salzburg. Rath«) in asessor consistorii z letno plačo 200 fl. (Salzburg, dež. arhiv XXIII, 31 in »Geburtsstundenbuch«, podpis v predgovoru 1569). Zastopal je tudi salzb. kapitelj kot advokat v pravdah pred bavar. sodišči, tako 1568 proti upravniku (Pfleger) v Traunsteinu pri naroku v Münchenu in 1569 proti upraviteljstvu (Pflegeramt) v Marquartsteinu (kap. prot. 23. apr. 1568 in 3. apr. 1569; »Stammblatt Pegius« v salzb. dež. arhivu). V dobi 1557–66 je spisal P. vrsto jur. del. Zdi se, da se kasneje vsaj literarno ni več tako intenzivno bavil s pravoznanstvom kakor z matematiko, astrologijo in okultnimi znanostmi. L. 1554 mu je umrla prva žena Katarina Lohenstein (Lobenstein?); pred 1557 (gl. poslanico na koncu 3. knjige »Dienstbarkeiten« list CXXVIII) pa se je drugič poročil z Beatriko, hčerjo zdravnika Krautwadla v Burghausenu, ki je bila na njegovo daljnjo življenjsko usodo gotovo odločilnega vpliva. K tej ženitvi mu je pripomogel Simon Tadej Eck, kancelar burghausenskega urada. O njegovih zadnjih življenjskih letih, polnih tragike, imamo dvoje poročil. Martin, opat pri sv. Petru v Salzburgu in sodobnik P.-ov, piše v svoji rokopisni kroniki (Radics, Verhandlungen u. Mittheilg. d. jur. Ges. in Laibach, 1866, 219) k l. 1593: »Fuit hic Salispurgae quidam Martinus Pegius natione Dalmata«, mož, ki je bil iur. utr. dr., nadškof. svetovalec, zelo vešč latinščine, grščine in hebrejščine, izredno učen, jako spoštovan in pri nadškofih kaj priljubljen. Poroča dalje, da so P.-a 1581 z ženo vred prepeljali na salzb. grad, kjer je bil zaprt do svoje smrti. Dolžili so ga, da je podkupljen storil v svojih sodbah mnogo napačnega proti vesti in svoji dolžnosti. Ker se je pečal tudi z matematiko, so obdolžili njega in ženo čarovništva. P. sam da je bil pokopan na pokopališču pri sv. Petru, njegova soproga pa kot zloglasna žena v nočni tišini na pokopališču sv. Sebastijana. — Jasnejše in mnogo obširnejše je poročilo, ki ga je zapustil dr. Joh. Bapt. Fickler (r. 1533 v Backenheimu na Würtemberškem, knež. bav. svetnik, numizmatik, bližnji sorodnik in prijatelj Keplerjev, vrstnik in znanec P.-ov) v rokopisni »Salzburger Chronik« (drž. knjižnica v Münchenu, Cgm 2891, f. 264'–269'; C. W. Neumann, Zwei unglückliche Verehrer d. Berggeister. Regensburg 1875). P. je bil po tem zapisku 1582 obdolžen, da je sklepe knež. dvorn. sveta že pred sodbo sporočal strankam, da jim je sestavljal spise in se je torej postavil hkrati za sodnika in odvetnika. Tudi je bil s svojo ženo vred obdolžen čarovništva (ki so je prav takrat začeli v Salzburgu bolj vneto zasledovati; prim. Widmann III, 331). Dne 15. febr. 1582 med 2. in 3. uro je bil na povelje koadjutorja (Jurija grofa Khuenburga) poklican na dvor pred knežje svetovavce, kjer so mu povedali, česa ga dolže, in ga zaprli v pisarno (Kanzleistübl; prof. dv. sveta 16. febr. 1582 v deželnem arhivu salzb.). Ob istem času so njegovo ženo prepeljali v ječo na gradu, ker je bil malo prej neki človek, ki je bil obsojen radi čarovništva, med torturo izpovedal, da je tudi ona isto zagrešila. P.-a so do 3. apr. imeli na dvoru, potem pa ga prepeljali na grad in ločeno od žene zaprli. V tem ujetništvu sta ostala do smrti. Fickler pravi, da je bil P. prav posebno praznoveren mož (»ein sonder superstitiös u. abergläubiger Mann«; Ficklerjeva kronika v prepisu dr. Martina v Salzburgu), najbrž mnogo pod vplivom svoje žene. To se je dalo povzeti iz njegovih spisov, ki so jih pri njem zasegli. V njih je popisal, kakšne skrivnosti se izvedó iz zemlje, zraka in vodé; da se v vodi vidi prihodnost itd., skratka vse, kar človek zvedeti želi. To naj se poskuša le ob naraščajoči luni in le določene dni. Popisal je, kako se s posebnimi molitvami, ki se opravljajo določene mesece in dneve, pridobi duh, ki more v premnogih rečeh pomagati. Med njimi je bila molitev, s katero P. prosi Boga, da resno ukaže gorskim vilam (Bergfrauen) v Nonnbergu, naj mu prinesó na njegovo stanovanje v Salzburgu zlata in denarja z vsemi vednostnimi knjigami. Prinesó naj mu še z druge gore tri največje in najlepše ognjence (Karfunkelsteine) in od slehernega dragulja najlepše kose, morda od vsake vrste polno skrinjo. Piše tudi, kakšna čuda se vidijo v Untersbergu pri Salzburgu: škrati, vile, »gospa Venus«, zlato in dragulji. To vse kaže in razsvetljuje velik ognjenec. Podobne umisleke pripoveduje tudi o gori sv. Lovrenca pri Polhovem gradcu, o Kranjski gori (Crainberg = Karavanke), »ki leži od Beljaka na Koroškem notri proti Kranjskemu«, in o lungauskem Katschbergu. Na prigovarjanje svoje žene je P. tudi popisal, da so v Untersbergu poleg škratov tudi lepe vile, ki nekatere nosijo zlate krone na glavi. Ena je baje iz rodu sv. Treh kraljev iz Sabe v Perziji. Ta kraljica, ki zna vse čarovnije, je obiskala njegovo ženo doma na Ribjem trgu in ji prigovarjala, naj se za 3 leta zaobljubi v goró, potem ji bo dala toliko, da bo vse žive dni bogata in velika gospa. Njegova žena pa je šla v goró samo za eno uro in v njej videla velika čuda, ki jih P. na široko pripoveduje. Kraljica iz Sabe (gotovo sam vrag, če je res, kar je P.-ova žena pravila, dostavlja Fickler) je prišla potem še večkrat k njej in ji odkrila veliko skrivnosti. Prišel je 3. marca 1581 tudi škrat od Sv. Lovrenca pri Polhovem gradcu in ji dejal, da v tej gori njenega moža prav dobro poznajo; on pridno zanje moli; prišli bodo kmalu in mu prinesli vse vednostne knjige sveta iz sv. pisma, prava, astronomije, alkemije, zdravilstva in mnogo drugega. Bila je tudi v Kranjski gori pri Beljaku, videla mnogo zlata, srebra, draguljev in čudes, škrati pa so jo opominjali, naj pridno moli, za kar ji bodo prinesli velik zaklad in bogastvo. Kraljica iz Sabe je 26. marca 1581 P.-ovi ženi povedala, da se jim je v Untersbergu pred tisoč leti prerokovalo, da jim bo izprosil odrešenje neki Martinus – priimka ni povedala –, ki se ukvarja z astronomijo, sv. pismom in pravoznanstvom. »Mit solcher Rede«, pripominja tukaj dr. Fickler, »hat dieser bethörte Mann sich durch sein Weib die Ohren kitzeln lassen.« V Untersbergu so tudi Ana in Kajfa, egiptski sultan, Herodovi žena in hči, kraljica iz Sodome in Gomore, sin cesarja Avgusta. Herodova žena ji je povedala, kako je bil Janez Krstnik obglavljen. P. piše tudi o podobnih skrivnostnih prebivalcih po raznih gorah na Nemškem (Harzberg, Amessberg, Turnerberg, dve gori pri Landshutu in Freisingenu) in drugod (gora Arimathia). Kar je P. zapisal, je »njegova začarana žena v ječi izpovedala in za resnico priznala«, piše Fickler. – Razne zmedene predstave se tukaj križajo: astronomske, alkemistične in medicinske vednosti se mešajo z bibličnimi in zgodovinskimi prigodbami. Ker se P.-ovo pripovedovanje ne ozira le na Untersberg, o katerem se tukaj prvič pojavlja pripovedka, kasneje zelo razširjena, marveč tudi na druge kraje, mislijo nekateri, da je morda zbiral pripovedke kakor 100 let za njim Praetorius. Sicer bi pa bile to le bolne domišljije moža, ki se je ukvarjal z raznimi panogami znanstva (Erben, Untersberg-Studien; Mitteil. d. Ges. f. Salzb. Landeskunde 1914, 51). Morda pa je P. zapisoval le privide svoje žene, deloma kot popis bolezni, deloma pa vendar z mislijo, da utegne biti v teh umislekih le kaj resnice (dr. Martin). Ne sme se pa pozabiti, kako polna praznoverja je bila takratna doba (prim. še 100 let kasneje Valvasorja!). Nekateri menijo, da so P.-ovi tovariši, zavidajoč mu njegov literarni sloves, porabili njegove zapiske, da ga obdolžé čarovništva in odstranijo (Martin). Vendar ga radi čarovništva niso mogli obsoditi, marveč so ga brez obsodbe obdržali v ječi. Premoženje nesrečnih moža in žene so upravljali in z dohodki krili stroške zapora. Spomladi 1592 je nadškof Wolf Dietrich v. Raitenau odklonil P.-ovo prošnjo – žena je najbrž malo prej umrla – da bi smel stanovati v samostanu sv. Petra, kateremu je bil posodil denar. Pač pa mu je za to posojilo dovolil priboljšek pri hrani; če bi kaj zmanjkalo, naj se proda nekaj obleke in kožuhovine (prot. dv. sveta f. 312 dne 9. jun. 1592). Kmalu nato je P. umrl (pred sredo avg.). Na pokopališču sv. Petra, kjer je bil pokopan, je ohranjen v kapelici sv. Marjete na sev. stranski steni nagrobnik, ki ga je dal napraviti P. najbrž po smrti svoje prve žene 1554. Nagrobnik, že precej poškodovan, nosi spodaj na tablici napis: »Martin Pegeus von pillichgraczs beider / Rechten doctor gewester Thombschreiber / zu Saltzburg ist säliglich gestorben und / vor diesen Stain begrabn wordn am / 14 tag des Monats – – Am 15 – – Jar so ist / auch Tugēthaft züchtig und frumm Frau Katarina Lobenstainin bemelts doctors geweste und liebe andere Ehefrau, so bei gedachtē doctor 6 eheliche Kinder getragē gestorbē am 17 tag des / Mōts Im 1·5·54· Jar der selē G. f. p. g. s. a.« Nad to tablo pod lokom, ob katerem so koti izpolnjeni s cvetlicami, je Kristus na križu, obdan z oblaki; na pol v ozadju za prečnikom je sv. mesto in ob vznožju križa Adamova lobanja. Spodaj kleči na desni mož v obšitem plašču, na grbu poleg njega netopir z razpetimi perutmi; na levi kleči žena v obšitem kožuhu in z molkom, pred njo šest neoblečenih otrok; največja dva pokriva materin grb, čigar znak se ne dá več ugotoviti, nad njim pa se vije trak z napisom: »Vixit honesta Deo, vivat nunc cespite vivo / Tecta, mihi sex quae pignora chara tulit.« Netopir na P.-ovem grbu pomeni pač njegovo nagnjenje za okultne znanosti, kajti po ljudski veri je neviden, kdor ima pri sebi netopirjevo oko; tudi nabijajo netopirje na hlevska vrata za varstvo pred čarovnicami.

P.-ove spise so po njegovi smrti zasegli, dediščina je pripadla nečaku druge žene Zahariji Krautwadlu (prot. dv. sveta f. 312, 9. jun. 1592). Iz dedovanja nečaka se sme sklepati, da so mu otroci iz prvega zakona najbrž že pred prihodom v Salzburg v nežni dobi pomrli; menda zato so upodobljeni brez obleke. Nagrobnik je ostal brez letnice P.-ove smrti; številka 14 za pogrebni dan sloni nemara na P.-ovih prejšnjih astroloških računih.

Slavno ime si je pridobil s svojimi pravoznanskimi spisi, pa tudi z astrološkimi.

A. Juridični spisi: I. Ius Protomiseos sive congrui, Einstandtrecht. Wie die nächst Gesypten Freund des Verkäuffers an die keuff stehen, und die verkaufften Gütter so von jrem geschlächt Namen vnd stammen herrürendt ablösen mügen. Durch Martinum Pegium, Beider Rechten Doctoren, Salzburgischen Thumsyndicum beschrieben. Vormals nye im truck gesehen. Cum gratia et privilegio. (1556.) Getruckt zu Augspurg durch Philipp Vlhart. 8⁰ (Radics l. c. 184). — V predgovoru (iz Salzburga 9. maja 1556) pravi P., da je delo o retraktni pravici napisal, ker se je v Mühldorfu in pozneje v Salzburgu prepričal, da se navadni ljudje (»der gemain Mann«) vedno radi nje pravdajo in jim nastanejo veliki stroški, deloma radi lastnega neznanja, deloma radi nemarnosti zastopnikov, ki o tej pravici nič ne čitajo. Dogaja se tudi, da sodnik, ki pravnih knjig ni čital, zavrne utemeljen zahtevek, ker se ne zaveda pravičnosti retraktne pravice. Spis je sestavil »v navadnem bavarskem jeziku« in vanj sprejel določila, veljavna na Salzburškem in Bavarskem. Namenil ga je ne učenjakom, marveč laikom, zlasti pač neučenim ljudskim sodnikom. Če bo kdo sposobnejši naredil kaj popolnejšega, bo pisatelj vesel, da ga je k delu izpodbudil. — 2. izd. 1563 (Auskunfts-Büro d. deutschen Bibliotheken, Berlin); 3. izd. 1564 (fol., LV str., 2 str. predg. in 7 str. kazala. Radics 1. c. 185): Einstandtrecht / In Latein Ius protomiseos, congrui, vel / retractus genannt / in vier Bücher gezogen, dariñ nach notturfft / vermeldet, waher solcher Kauffs einstandtrecht sein vrsprung in was für Güt/tern bey wölchen vnd wider wölche Personen es statt hab oder nicht / auch zü was zeyt, in wölchem ort, mit was solennitet die Verkün/dung oder Anbott geschehen soll, auch was massen solch / Recht verwürckt, Sampt einem sondern Buch / von vorbehaltnen Widerkeüffen, Anbott / vnd Losungen, in Latein Retractus / conuentionales genannt etc. Allen denen so in Gericht sitzen, auch jungen Advocaten, Pro/curatorn, Stattschreibern, so vor Gerichten zuhandlen, zu gut etc. / mit sonderm fleiß gestellt vnd zusamen getragen durch den / Hochgelehrten Herrn Martinum Pegium, bayder Rechten / Doctor, vnd Saltzburgischen Rath etc. / Accesserunt praeterea eiusdem autoris / Consiliorum seu Responsorum Tyrocinia antea non / visa, et moribus Germaniae plurimum accommodata. / Cum Summarijs singulis Consilijs praefixis, et Indice mate/riarum in eis comprehensarum copioso, etc. / Mit Kayserlicher Mayestat Freyhaiten / nachzutrukken verbotten. / Getruckt zu Ingolstatt, durch Alexander / vnd Samuel Weissenhorn gebrüder /. — Pomnoženo 3. izdajo (Ingolstadt) utemeljuje, da so mnogi brali le njegovo kratko delo (Traktätlein), ne da bi bili kje drugje kaj poiskali. Zato so tudi večkrat pravde zavozili. Po 7 letih, kar je 1. izd. izšla, je bilo še mnogo popraševanja po njej. Zato je P. svoje delo razširil, popravil in ga razdelil na 4 knjige ter pridejal posebno knjigo o pridržani odkupni pravici. Razširil je najbrž že 2. izd., ki je nisem imel v rokah, kajti od 1. izd. 1556 do 2. izd. 1563 je preteklo omenjenih sedem let. – 4. izd. (Ingolstadt) 1567, fol. (Glonar, LZ 1923, 692) je nespremenjena; 5. izdaja 1717; 6. izd. 1720 in 7. izd. 1727 4⁰, str. 133 (5.–7. izdaja Regensburg, Johann Conrad Peetz; vse te v drž. biblioteki v Münchenu). Ekskurz 3. in 4. izdaje »Vom vorbehaltenen Wiederkauf« je posebej izšel v Straßburgu 1596 (fol.).

II. Kot priloga k 3. in 4. izdaji prejšnjega dela so izšla (1564 in 1567) s posebno paginacijo: Tyrocinia Con/siliorum Martini Pegii I. U. / Doctoris, Consiliarij / Salisburgensis (fol., 5 listov posvetila, 3 listi registra in XCVII listov teksta). To je 15 pravnih mnenj iz obligacijskega, zakonskega, dednega in fevdnega prava v latinščini, prepletenih deloma z nemškimi stavki. Spis je za nas posebno zanimiv zato, ker je posvečen kranjskim dež. stanovom: »Illustribus, Ge/nerosis, Nobilibus Ac Strenuis / viris, Dominis praesidibus, praefectis atq; prima/tibus celeberrimae provinciae Carniolae, Mar/tinus Pegius I. U. D. Reverendiss. Do/mini Archiepiscopi Salisbur/gen. à consilijs, S.« Obširno posvetilo z dne 24. jan. 1564 v elegantni latinščini ima na čelu stavek: »Nulla alia re adeo memoriae aeternitatem fulciri, atque ab omni oblivionis iniuria res memoratu dignas vindicari videmus, quam literarum usu.« Izhajajoč iz te misli, izvaja na 9 str. tako zgovorno kakor učeno, kakšen pomen imajo književnost in knjižnice za duhovno življenje človeštva. Za pisca, ki je izšel iz ubogega kmetiškega naroda, takrat neprestano se borečega s Turki, je značilen stavek: »Quidam vero veteres mihi recte divitiis suis uti videbantur, qui eas partim in egenos erogabant, partim ad abigendos Turcas exponebant, partim miseris colonis exercendae agriculturae mutuabant, et iis omnibus quasi summam aliquam adiiciebant, in eo quod Bibliothecarum comparandarum, non minimam partem bonorum impendere studebant, perpetuam sibi immortalitatem paraturi.« Tudi on želi pomnožiti književnost, zapustiti stanovom spomin nase in se pokazati svoji domovini hvaležnega. »Kajti dasi mi ni neznano, da je sleherni dolžan svoji domovini in rodni zemlji dajati ne samo prizadeve, dela, trude, usluge, pomoč in znanje, marveč zanjo tudi zastaviti svoje življenje, če je treba, vendar me je doslej marsikaj oviralo, da domovini nisem dal, kar sem bil dolžan. Tuji narodi so me otroka sprejeli (mox ab incunabulis recepissent), zredili in mi od dne do dne više pomagali. Tako je prišlo, da sem jim kot rejenec za dolžno zahvalo posvetil svoje delovanje, kolikor so dale moje moči, in se pri njih kakor na skalnatem otoku Siren postaral. Oni so mi dali moči, značaj, časti in dostojanstva in mi naložili takšen dolg, da nisem smel brez velike sramote in očitka nehvaležnosti odtod, seveda še manj domá služiti domovini, ki mi je dala življenje, ne da bi prej povrnil, kar sem prejel, kakor se spodobi za takšne dobrote; zdi se mi, da doslej še nisem dovolj storil. Da pa se ne bi zdelo, da sem doslej rodno zemljo čisto v nemar pustil in ji bil nehvaležen, sem med drugim, s čimer se zase ukvarjam, napisal in objavil nekaj del (»parerga«, pač zato, ker jih je napisal poleg službenih dolžnosti) v latinskem in nemškem jeziku, ki bi vsaj nekaj koristila javnosti v tujini in doma. Menim, da sem pametno ravnal, ko sem z javnim spisom prestregel očitek nehvaležnosti obeh svojih domovin, ko jima ne morem služiti vsaki posebej. Iz istega razloga sem zbral in izdal tudi tele »Poskuse pravnih mnenj« (tyrocinia consiliorum), v katerih odgovarjam na vprašanja, jih sklenil pokloniti vam in vsej domovini in ne dvomim, da bodo tudi pri vas splošnosti koristili, saj obsegajo marsikaj, po čemer se dajo razsoditi tudi težavne in važne zadeve. Te vam pošiljam za spomin nase, da se ne bo kdaj zdelo, da sem umrl domovini prav nič hvaležen.« — Pravna mnenja, tukaj zbrana, je sestavil deloma kot nadškofijski svetovalec, večinoma pa v privatne namene. Imena strank so le naznačena in se v mnogih primerih morejo uganiti.

III. »De iure et privi/legijs dotium. / Recht vnd Freyhaiten / der Heüratgütter. / Für die Eheleüt, auch ander personen, so der heü/ratgütter, widerlegung, morgengaben, fertigung, / Paraphernalien, vnnd anderer Heürathsge/dinghalben, vorgericht, oder / ausser gerichts zehand/len habend be/schrieben. / Durch Martinum Pegium, beeder / Rechten Doctorn, Saltzburgeri/schen Thumbsindicum. Jetz erstmals in Truck außgangen. Getruckt zu Ingolstatt durch Alexander vnd Samuel Weissenhorn. Mit Kaiserlicher Mayestat Freyhaiten nach zutrucken verbotten. 1558.« — Ta svoj spis, ki obsega 1 list posvetila, 4 liste predgovora in XLII listov besedila je posvetil svojemu tastu Mih. Krautwadlu. V dedikaciji pravi, da je delo napisal, ker so radi dote pri navadnih ljudeh zmote, ki jim povzročajo nepopravljivo škodo in domačim hišam nečast. Sestavil je tedaj nekaj malo točk o doti, toda najvažnejše, in jih objavil v navadnem jeziku (»in die gemain Sprach«), da bi se navadni človek (»gemain Mann«) mogel po njih ravnati in se obvarovati stroškov. Tastu in prijateljema Juriju Selbherrju, knežjemu svetovavcu v Burghausenu, in Jakobu Zeilhofferju, svetovavcu v Mühldorfu, ki imajo vsi doraščajoče otroke, pošilja, morda ne brez namere in ne brez malo zlobe, nekaj izvodov svojega spisa. Kulturno-zgodovinsko zanimiv je uvod z nadpisom: »Den frommen züchtigen, fridsamen, vnd ehrliebenden Eheleüten, beeden Mañ vnd Frawen, auch derselben getrewen Rathgebern, Aduocaten, Procuratorn, Verwaltern, vnd Anfürern.« Tu se P. izredno zgovorno s krepkimi besedami obrača proti razvadi, da gledajo ženini le na veliko doto, ne pa na duševne in telesne vrline. V kršč. duhu govori o enakosti revežev in bogatašev. Obširno in zelo nadrobno poučuje očete, kako naj vzgajajo svoje hčere, da bodo dobre žene, in končava s prevodom »Ecclesi. 6. cap.« (prav: Ecclesi [Sirah] 25 in 26). Spis sam obsega 3 dele: 1. del govori o pojmu in predmetu dote; 2. del o »privilegijih in svoboščinah dote«; 3. pa o terjatvi in plačilu obljubljene dote. Posamezna vprašanja se brez posebne sistematične zveze obravnavajo precej samostojno pod posebnimi naslovi. To delo je izšlo še v več izdajah: v Ingolstadtu: 1559² fol. (Radics l. c. 220); 1566³; 1567⁴ (Valvasor VI, 374; Pohlin 41; Radics 1. c. 220; Glonar, LZ 1923, 694); v Frankfurtu in Leipzigu: 1717⁵; 1719⁶; 1726⁷ in 1733⁸ (Pohlin 41). (Vse te izdaje razen 8. so v drž. knjižnici v Münchenu.).

IV. L. 1557 je izšlo P.-ovo glavno in najbolj znano delo o služnostih: »Dienstbarkhaiten, Stättlicher vnd Bäwrischer Erbai/gen gutter vnnd gründtlicher Bericht, wie die irrungen so sich in / den Stätten vñ Märckten von wegen Schidmäuer, Wänd, Dachtropffen, / Aufsehens, Tagliechts, Fürgebäw, Außgiessens, Höherbawens, Burdtragens, Haimb/lichs gesuchs, Pachofen, Härdstädt, Hauß oder Hofstätt, Eingefallner gebewen, Erdkel/lers vnd anders etc. Auch auf dem Lande von wegen Gangsteigs, Straß, Viehtrieb, / Tränk, Wasserlaitung, Waid oder Blumgesuchs, Wasserschöpffens, Sandgrabens, / Stainbrechens, Kalchbrennens vnd derogleichen vor Gerichten gütlich oder Rechtlich / zu entscheiden zutragen vnnd durch die Partheyen auff der Beschaw oder sonst fürge/bracht, auch durch die Oberkait berathschlagt vnnd volgends hingelegt oder mit / erörterung verabschidt mügen werden. Allen denen so Gerichtsverwal/tungen vnderhanden zu verrichten, Auch den jungen Burgern, Rathmannen, Stattschreibern, Gerichtschreibern, Aduokaten, / Procuratorn vnd denen so von Gerichten zu handeln ha/ben, nutzlich zu lesen, in die Teutsch sprach gericht, / vnd in drey vnderschidlich Bücher gestelt. / Hierinnen werden in diesem Buch letzlich die Recht vnd / Freyheiten der Heuratgüter, auch Bawrecht, so man sunst / Erbrecht nennt, mit jren sundrn Titteln begriffen. / Sampt einem nutzlichen vnd gutten / Register versehen. / Solliches alles mit sonderm Fleiß verteutscht … durch den Hochgelehrten Herrn Martinum Pegium, baider Rechten Doctorn etc. Getruckt zu Ingolstatt durch Alexander vnd Samuel Weyssenhorn gebrüder. Mit Kaiserlicher Mayestat Freyhaiten nach zutrucken verbotten. MDLVIII. — Spis je razdeljen v 3 knjige, ki je vsaka posvečena drugi osebi. 1. knjiga »Von Dienstbarkaiten in gemain« ima 1½ lista posvetila, 1½ lista predgovora, 3 liste pregleda vseh obravnavanih vrst služnosti s kratko oznako, 10 listov registra k celemu delu in XIX listov besedila. Ta knjiga je posvečena vojvodi Albrehtu V. Bavarskemu. V posvetilu (iz Salzburga 19. jan. 1557) pravi P., da je od začetka mislil na zaščitnika, da bi se njegovo delo takoj ne raztrgalo, uničilo in zatrlo. Izvolil si je bavarskega vojvodo, ker je bival 20 let na Bavarskem in se hoče pokazati hvaležnega za dobrote, ki so mu jih bili izkazovali vojvoda in njegovi podložniki. (Dr. Martin meni, da je hotel P. priti v službo bavarskega vojvode.) V predgovoru poudarja, da manjka sodnikom nemških knjig, iz katerih bi se mogli poučiti, in nimajo povsod na razpolago spretnih ljudi, advokatov, prokuratorjev in drugih sposobnih mož, ki bi mnogo stali. — 2. knjiga »Von Dienstbarkaiten der Stättlichen heüser, Gebew, vnd Erbaigen«, obsega 2 lista posvetila (XXIIIv + XXIV + XXVr), 1½ lista predgovora (XXVv + XXVI) ter besedila XXVII–LXXIII. Posvečena je (Salzb. 20. jan. 1558; z ozirom na posvetila ostalih knjig pač 1557) dr. Simonu Tadeju Ecku v zahvalo za posredovanje pri P.-ovi drugi ženitvi in nameščenju v Salzburgu. Posvetilu pristavlja P. še 8 lat. verzov, ki jih je poslal dr. Ecku 1552 iz Mühldorfa, ko so gnali prvič velikega slona skozi mesto (gl. Radics, Alte Häuser III, 3). Radicseva domneva (Verh. u. Mitt. d. jur. Ges. 1866, 187), da je morda to namigavanje na Eckovo posredovanje pri P.-ovi ženitvi, je gotovo napačna, ker je P.-ova prva žena umrla šele l. 1554). — 3. knjiga »Von Dienstbarkaiten der Feldbew vnnd Erbaigen« obsega 1 list posvetila (f. LXXV) in besedilo (f. LXXVI do CXXVII). Posvečena (iz Salzburga 21. jan. 1557) je Wolfu von Hohenfelden zu Aisterßhaim, ces. svetniku, s katerim se je malo prej seznanil v Linzu. Takrat je iz pogovora povzel, da je imenovani veščak v svobodnih umetnostih in filozofiji in da čisla njih ljubitelje. To dokazuje P.-ovo zanimanje v isti smeri. Na koncu (f. CXXVIII) ima 3. knjiga poslanico (iz Salzburga 21. jan. 1557) tastu Mih. Krautwadlu, s katero mu P. pošilja izvod svojega dela o služnostih. Najprej se opravičuje, ker so ga kratko odmerjeni čas, uradni posli in »ein unbillich Handlung« zadržali, da mu ne piše več tolikokrat kakor prej (»Handlung« rabi P. navadno za »pravdo«; ni pa izključeno, da se je že takrat pletla zadeva, ki je radi nje bil sept. 1557 začasno odslovljen iz službe). Svaštvo in duševno nagnjenje terja živahnejše občevanje, ko je življenje tako kratko. Potem poudarja v parafrazi mesta iz Ciceronovega spisa »De amicitia« prijetnost in korist takega pismenega občevanja. Zanimiva za takratne razmere je tudi javna prošnja na koncu, naj pusti tast študirati svojega sina Janeza v Ingolstadtu ali na drugi visoki šoli, ker bo med tovariši z disputacijami in drugimi vajami postal delavnejši in pogumnejši, nego če se pri očetu še tako marljivo uči zdravilstva. — P.-ovo delo O služnostih je doživelo še celo vrsto izdaj: 1560² Ingolstadt (Radics 188; Valvasor VI, 347); 1566³, 1567⁴ Ingolstadt (Richter; Glonar, LZ 1923, 691 sl.; Radics 220); 1596⁵ Straßburg (drž. biblioteka v Münchenu); 1614⁶ Ingolstadt (Radics 220); 1633⁷ Regensburg (Pohlin 40); 1718⁸ Regensburg (Radics 188); 1728⁹ Frankfurt in Leipzig (v grajski knjižnici v Boštanju s podpisom Žige Antona Josipa grofa Blagaja); 173210 in 173311 Regensburg (Jöcher III, 1344). Vse te izdaje razen 7. (napaka Pohlinova?), 9. in 11. so v drž. biblioteki v Münchenu. — Latinska izdaja, ki naj bi bila izvirnik in jo navajata Valvasor VI, 347 in Pohlin 40 pod naslovom »De servitutibus« 1557, bibliografsko ni izpričana in skoraj gotovo nikdar ni izšla in ne bi bila v skladu s P.-ovo večkrat izraženo namero, da hoče pisati v nemščini, razumljivi širšemu krogu. Na misel lat. izdaje zavaja res P. sam. V posvetilu 3. knjige f. LXXVv pravi: »Derhalb … habe ich … einen abdruck des verdeutschten Buchs De servitutibus urbanorum et Rusticorum praediorum … überschicken wollen.« Tudi poslanica (f. CXXVIII²) govori o »verteutschung dises Wercks«. Toda pod ponemčeno knjigo »De servitutibus« misli P. gotovo le knjigo digest VIII, 2 in 3.

V. »De iure emphy/teutico. / Bawrecht die man / sonst nendt / Erbrecht. / Dariñ angezeigt wirdt, wie es zwischen dem Grund/herrn, vñ dem Bawrechter, oder Erbrechter, mit auffrichtung, / veranlaittung, verkaüffung, veränderung, verwürckung, ent/setzung, vnnd anderen zustendigen fällen der Erbrecht, vnnd / Bawrecht nach gelegenhait der sachen gehandelt, vnd ge/halten solle werden, in Teütsche sprach gegeben, vnd / in drey bücher vnderschaiden, alien Grundtherrn, derselben vnderthanen, holden / vnd Rathgeben zulesen nutz/lich, vnd dienstlich. Durch Martinum Pegium / beeder Rechten Doctorn. / Gedruckt zu Ingolstat durch Alexander vnnd Samuel Weyssenhorn gebrüder. / Mit Kayserlicher Freyhait / nit nach zudrucken. / 1558; posvetilo 2 lista, predgovor dva lista, tekst na listih VII–XXVII. — Svoj spis je P. posvetil Leonhardu pl. Sigesdorff-u zu Graßwinklarn, freisinškemu svetovalcu in upravniku v Škofji Loki, svojemu svaku, ker ju ne veže le svaštvo (najbrž sta bili njuni ženi sestri, vendar se to še ni dalo dognati), marveč tudi prijateljstvo, ki s smrtjo ne ugasne kakor sorodstvo; dalje, ker mu bo spis koristil kot upravitelju velikega sodstva, ki mora dnevno odločevati pravde podložnikov, četudi je izraz »Bawrecht« ali »Erbrecht« v škofjeloškem okolišu morda neznan in se tam rabi izraz »Kauffrecht« ali kaj podobnega. Potem utemeljuje svoj izraz »Bawrecht« za emfitevzo ter ob njem in ob izrazih »Erbrecht, Herrngnad, Freistift, Burgrecht, Zimmerrecht« razloži razne vrste kmetskega podložništva. – »Vorred an den frummen leser vnd bericht der Lateinischen allegation« najbolje odkriva, kaj je P. s svojimi spisi nameraval. Pravi, da je svoje dosedanje spise, ki jih našteva, »zu dienstlicher befürderung der gerechtigkeit in die gemain teütsche sprach gegeben«. Opravičuje citate iz Justinianove zbirke in lat. pravne literature, ki so mu jih nemara očitali. Kakor se pridigarju ne verjame, če svojega nauka ne more podpreti s sv. pismom, tako bi se tudi njegovim izvajanjem in ponemčenim mestom ne verjelo, ko bi ne znal navesti lat. zakonov in literature. Vse svoje knjige je spisal v navadnem jeziku, da bi stranke pravde laže izvedle in jih pravno utemeljile, v dvomljivih primerih pa našle svet. Vsakdo ne zna latinščine in ne bo razumel lat. navedkov, vendar naj zato ne neha zasledovati svojo pravico, marveč naj dobi pravna navodila tudi v svojem jeziku. Lat. kratice naj ga ne motijo, to so le pozivi na pravo. Ne koristilo bi mnogo, ko bi jih hotel razložiti; čitatelj bi moral biti pravnik; če bi pa hotel to postati, bi moral drugače začeti in imeti drugačna navodila. Vendar pa P. razloži lahko razumljivo, še za danes vzorno, najnavadnejše kratice na dveh straneh. Slednjič pojasni še kratice za 19 lat. pravnih avtorjev, katerih dela je porabil. Spis sam je razdeljen na 3 knjige. Prva (f. VI–VIII) obravnava pojem in vrste emfitevtičnih pravic; druga (f. IX–XIXr) dajatve in službe, izgubo pravice in odstavitev upravičenca; tretja (f. XX–XXVII) razpravlja o prodaji, spremembi in prenosnini (Anleit), ki jo mora plačati upravičenec ob spremembi posesti. V knjigah se obravnavajo posamezna vprašanja brez tesne zveze pod posebnimi naslovi. Daljnje izdaje: Ingolstadt: 1559² (Radics 189, 220); 1566³ (Glonar, LZ 1923, 694); 1567⁴ (Radics 220, Glonar ibid.); Straßburg: 1596⁵ (Radics 220); Frankfurt in Leipzig: 1717⁶; 1725⁷ (vse te izdaje so v drž. knjižnici v Münchenu).

VI. Codex Iustiniani. / Das ist / Großbuch der / Rechtlichen satzungen, des hochlöb/lichsten vnd weytberhümbtsten Kaysers vnd Gesatzgebers Iusti/niani in wöllichem gedachtes Rechtsbuchs Tittel, vnd yedes Tittels / vnderschydne Gesatz, sampt derselben vorgehende begriff: / Auch den fürnembsten vorgestelten fällen, vnd / nutzbarn Rechtsglossen, vnnd außle/gungen darbey allzeyt ver/zaichnet, zufinden. / Allen denen, so ihrer Amptsgebür vnd pflichten halben, die Recht / zewissen zustehet, vnd derselben wissenhait auf dem rechten Quelbrun/nen, der Rechtlichen Hauptbüchern vnd Texten, selbs vrsprüng/lichen zuschöpffen, lieb tragenden fast lustig, nutzbar vnnd notwendig zulesen. Sampt einem nutzlichen vnd gutten Register versehen. / Solliches alles mit sonderm fleiß, dem Lateynischen buchstaben / nach, verteutscht, Durch den Hochgelehrten Herrn Martinum / Pegium, bayder Rechten Doctorn etc. / Getruckt zu Ingolstatt durch Alexander vnd / Samuel Weissenhorn, Gebrüder. Mit Kayserlicher Mayestat Freyhaiten nachzutrukken verbotten. 1566. 1 list predgovora, 8 listov registra, CXCII listov teksta. — Poudarjajoč korist pisanih zakonov in kažoč na dela pisane zakonodaje Mozesove, Solonove in rimskih 12 plošč, označuje P. v predgovoru v nekaj odstavkih zakonodajno delo Justinianovo. Od Justinianovih zbirk je v tem času najvažnejši Codex. Prevod tega dela pojasnjuje P. takole: »Dieweil dann ein yede Obrigkait nach dem vorgeschribnen Kayserlichen Rechten zu urthailen schuldig, ist notwendig, das sie derselben verständig seye, damit sie derhalben derselbigen wissenhait vnnd grund auß dem rechten Quellbrunnen, der Rechtlichen Hauptbüchern vnnd Texten selbst vrsprüngklichen zuschöpffen habe. Sihe so geben wir dir hiemit das Großbuch der Rechtlichen satzungen, so der vilgemelt weytberhümbt Kayser vnd Gesatzgeber Iustinianus an tag geben, in dem du nicht allein alle fähl figuriert, sonder auch die Recht mit den Absetzen vnnd Glossen also finden wirdest, als zuvor nye geschehen.« Kolikor je doslej znano, je bil P., kakor je tudi iz tehle njegovih besed razvidno, prvi, ki je prevedel Just. Codex v nemščino. Nemška jur. literatura je to doslej popolnoma prezrla. V delu: Sintenis-Otto-Schilling, Das corpus iuris civilis ins Deutsche übersetzt, Leipzig 1832, ki velja za prvi prevod corporis iuris (Landsberg, Gesch. d. deutschen Rechtswissenschaft III, 2, 600), se v uvodu k Schillingovemu prevodu kodeksa (V. zv.) P.-ov prevod niti ne omenja in prevajalcem pač sploh ni bil znan. (Izvodi v drž. knjižnici v Lj. [Glonar, LZ 1923, 694], študijski knjižnici v Salzburgu [Radics, 1. c. 220] in drž. knjižnici v Münchenu).

VII. Gantrecht, wie die Kirchen und andere Güter im Fall der Noth mit freien feylen Gant mögen verkauft werden. 8⁰ Ingolstadt 1566. — 2. izdaja je izšla z dvema drugima spisoma različnih pisateljev o istem predmetu v zborniku »Tractatus iuridici III. De subhastationibus seu venditionibus sub hasta von verschiedenen und vornehmsten Arten derer Vergantungen oder Gantrecht«, Frankfurt und Leipzig 1732. P.-ovo delo je tukaj priobčeno pod naslovom »Martini Pegii Tractat von Vergantungen in specie von Vergantung derer Kirchen, Pupillen oder Gemeinde Güter« (60 str.). Spis je preveden v novejšo nemščino. V predgovoru pravi izdajatelj, da so razni spisi P.-ovi, ki so v zadnjem času izšli, našli mnogo ljubiteljev; zlasti po njegovem spisu o prisilni prodaji (Gantrecht) je bilo mnogo povpraševanja. (Le 2. izd. v dvorni, sedaj nacionalni knjižnici na Dunaju [Radics, 1. c. 192] in v drž. knjižnici v Münchenu [tu iz l. 1731?].)

VIII. P.-u pripisujejo njegovi življenjepisci tudi anonimno delo: Tractatus juridicus de iure canum oder Hunde-Recht. Worinnen Ausführlich gehandelt wird, was sowol wegen der Hunde, die zur Lust, als auch die zum Jagen gebraucht werden, ingleichen von Gewohnheiten der Handwerker wegen Tödtung der Hunde, Rechtens und Herkommens sei, und wie in vorkommenden Fällen sowohl nach gemeinen Rechten, als anderen Rechtsgelehrten soliden Gründen und Responsis der berühmtesten Universitäten gesprochen werden solle. Denen jenigen so bei Gerichten dienen vnd der lateinischen Sprach nicht allerdings kundig, ingleichen Jedermann, der wegen der Hunde Anfechtung bekommt zum Besten in Teutsch herausgeben. Deme statt eines Anhangs beygefügt das Recht der Tauben und der Hühner. Frankurt und Leipzig. Verlegts Johann Martin Hagen, Buchhandler in Regensburg, 1719, 4⁰, 40 str. — Znano je, izvaja anonimni pisec v uvodu, ki je brez datuma, koliko neprilik povzročajo psi, če ima kdo opraviti z nespametnimi in sirovimi ljudmi: mogočniki se zanašajo na svojo moč, rokodelci se ščitijo s svojimi starimi običaji, nihče pa ne ravna po pravu in pravičnosti. Da bodo stranke, sodniki in razsodniki spoznali dobre navade in se po njih ravnali, se je odločil, da izda (»edieren!«) razpravo o pasjem pravu; povod za to mu je dal silobran, ki se ga je prav pred kratkim neki obrtnik v nekem mestu moral poslužiti proti steklemu psu. Da bi tudi neučeni mogli do resnice, piše v njih maternem jeziku. (Podobno P. večkrat v svojih uvodih utemeljuje rabo nemščine.) Razpravljal bo najprej o pasjih imenih in vrstah, nato o pravici zdravnikov, oblasti konjačev in o vprašanju, kdaj sme rokodelec psa ubiti. Dodati hoče še golobje in kokošje pravo, ker te živali pri reji, prodaji in lovu ne povzročajo nič manjših sitnosti in ker takšnega prava v nemščini še ni. — Ta spis je doslej izpričan samo v enem izvodu univ. knjižnice na Dunaju (stara sign. J. civ. III, 51, nova I, 209, 650); knjižnični katalog ga pripisuje P.-u in za njim tudi Radics l. c. 194 (ugovarja Glonar, LZ 1923, 695). Ta izdaja se sklada s spisom: Martini Pegii J. U. D. des hohen Domstiftes zu Salzburg gewesenen Syndici und nachmals Hochfürstl. Hofrats Juristische Ergötzlichkeiten vom Hunderecht, und denen darbey vorkommenden Fällen: Welches, als ein Anhang, das Recht derer Tauben und Hüner beygefügt worden. Aus dem Lateinischen in das Teutsche übersetzt. Frankfurt und Leipzig 1725 (v štud. knjižnici v Salzburgu [Radics 1. c. 220] in v drž. knjižnici v Münchenu). Uvod te izdaje, ki nosi P.-ovo ime, pa ni datiran, se do besede ujema z uvodom izdaje iz l. 1719. — Ko je dr. C. Kržišnik po knjižnicah v Münchenu iskal izdaje P.-ovih del, je dognal presenetljivo dejstvo, da je traktat o pasjem pravu, ki je izšel 1719 anonimno, 1725 pa pod P.-ovim imenom, skoraj dosloven prevod dela: Henrici Kluveri Advocati electa de jure canum. Vom Hunden Recht. Ubi praecipue controversiae quae circa canes accidere possunt explicantur et dissolvuntur. Cum privilegio. Stadae sumptibus Henrici Brummeri 1711. Spis je posvečen Bertoldu Klementu de Kuhlu, kancelarju vojvodine bremenske in verdenske (1648–1715 švedske), in Adolfu Frideriku de Duringu, vladnemu svetniku in sodnemu prisedniku. Avtor pravi v nedatiranem uvodu, da še ni videl spisa o pasjem pravu. Spis je latinski, razen nekaj paragrafov v nemščini, in ima tale poglavja (v oklepajih so nemški naslovi, kakor so v izdajah iz 1719 in 1725, ki se pripisujeta P.-u): I. De explicatione vocum, et de canibus in genere (Von Hunden überhaupt). — II. De kynophoria seu de canis portatione (Von Hunde-Tragung). — III. De canibus venaticis (Von Jagdhunden und Wind-Spielen). — IV. De canibus rabidis (Von rasenden Hunden). — V. De iure Medicorum et similium circa canes (Von dem Recht derer Medicorum und ihres gleichen, das sie an und über Hunde haben). — VI. De offico et iure excoriatoris circa canes (Von Handthierung und Rechte des Abdeckers und Schinders von wegen der Hunde). — VII. De consuetudine Opificum circa canes (Von Gewohnheit und herkommens der Handwerker wegen tödtung der Hunde). — VIII. De successione ab intestato circa canes (Von Succession und Erb-Fälle ohne Testament, was die Hunde anbelangt). — IX. De praesumtionibus a canibus desumtis (Von einigen von Hunden hergenommen Praesumptionen und Muthmassungen). — X. De cane occiso (Von getödteten Hunden). — XI. De pauperie a cane facta (Von dem Schaden, den ein Hund als ein vierfüssiges Thier gethan und den, welchen er geschehen, ärmer macht). — Henrik Kluver je najbrž iz znamenite rodbine Kluverjev v mestu Stade (ADB IV, 351); več o njem ni znano. (Krause, Die zwei alten Bücher d. Kirche zu Achim, Archiv d. Vereins f. Gesch. u. Alterthümer d. Herzogthümer Bremen u. Verden, Stade 1869, navaja več Henrikov Cluverjev, tudi P.-ovih vrstnikov, pa brez natančnejše označbe.) L. 1715 je izšla nova izdaja njegovih elekt z naslovom: Auserlesene juristische Ergötzlichkeiten vom Hunde-Rechte Worinnen Die fürnehmsten Streitigkeiten, welche über Hunde enstehen, erkläret u. aufgelöset werden … (sledi posnetek vsebine po poglavjih), wie solche anfänglich in Lateinischer Sprache von Johann Heinrich Kluvern (Advocaten) Itzo aber in teutscher Sprache nebst einem starcken Zusatze, allerhand nötiger, nützlicher und angenehmer Sachen so wohl von Hunden insgemein als auch dem Hunde-Rechte besonders, aus berühmten Autoribus. Allen curieusen Liebhabern, Gelehrten und Ungelehrten auf Verlangen ans Tage-Licht gestellet. Franckfurth und Leipzig, Bey Johann Martin Burghmannen, im Pauliner-Collegio zu Leipzig 1715. Od tele izdaje iz l. 1715 je izdaja, ki je 1725 izšla pod P.-ovim imenom, prevzela naslov in vse dostavke k prvi izdaji iz l. 1711, tako da se izdaji 1715 in 1725 po vsebini popolnoma ujemata. Ali je izdaja 1719, ki jo knjižnični katalog na Dunaju pripisuje P.-u, že prevzela tekst Kluverjeve iz l. 1715, nisem mogel s primerjavo dognati, ker se ta nahaja v Münchenu, ona pa na Dunaju. Izdaja 1725 se v 9. pogl. celo sklicuje na Kluverja, navajajoč neki primer sodomije. Po končnih besedah v naslovu se zdi, da je tudi Kluverjeva izdaja izšla po avtorjevi smrti (izdaja 1711 se nahaja v Münchenu v državni in univerzitetni knjižnici, izdaja 1715 samo v univ. knjižnici v Münchenu). Vse kaže, da je neznani izdajatelj nemško izdajo Kluverjevega spisa podtaknil P.-u, čigar nemška poljudno pisana pravna dela so bila še v začetku 18. stol. tako priljubljena, da so se nanovo izdajala.

B. Astrološko delo: Geburtsstundenbuch darinnen eines jetlichen Menschens Natur und Eigenschafft samt allerlay zufahlen auß den gewissen Leuffen deren Gestirn nach rechter wahrhafftiger vnd grundtlicher ahrt der Gestirnkunst mit geringer müh ausgereitet vnd derselb vor zufelligem Vnfahl gewarnet: Auch darneben alles das jhenige, was zu der Grundveste der loblichen Gestirnkunst in alien fählen gehörig ist, nach notturfft mit gutem bestandt gefunden werden mag. Fürnemlich aber Wie man die Himmelsfiguren in Auffrichtung der zwölff Heusern, auff die Geburtsstunden vnd andern Zufahl kunstlich stellen solle. Item wie die Gleichligen vnd Sichtigen leuffe der sieben Planeten vnd stäten Sternen in die lenge vnd Breite auff ein jede Zeit zu finden seyen. Sampt deren angehörigen astronomischen Tafeln, auch wie dieselben verstanden vnd gebraucht werden sollen etc. Alles mit so klarer vnd weitlauffiger einleitung fürgestellt, das der Gemeine vnd Lateinischen Sprach vnkundige mann nun hinfüro die herrliche Gestirnkunst mit aller jrer heimligkeit so bisher auch den Gelehrten arbeitsam gewesen ist, ohne besondere Arbeit gentzlich ergreiffen mag. Dergleichen in Teutscher Zungen vormalen nie außgangen. Durch Martinum Pegium, der Rechten Doctor vnd Saltzburgischer Rath etc. Mit Röm. Key. May. Gnad und Freyheit. Getruckt zu Basel bey Sixt Henricpetri 1570. — Knjiga je posvečena Wolfgangu Neuhauserju, proštu pri sv. Zenonu pri Reichenhallu na Bavarskem. V posvetilu z dne 28. okt. 1569 piše P.: ker se rabi matematika (Raitkunst) v življenju ne le v oderuških kupčijah (Wucherhandlungen), marveč tudi pri petju, zemljemerstvu in zvezdoznanstvu ter se z njo človeški um vzbuja in bistri, in ker ima prošt pri svoji cerkvi vedno nekaj mladih redovnikov, da jih poučuje in v petju vadi, ga hoče s tem posvetilom navesti, da poučuje mlade ljudi poleg sv. pisma predvsem enkrat na teden v matematiki s primernimi zgledi iz te knjige. V delu so tudi stvari, ki bi jih nihče tam ne iskal, na pr. zemljepisna dolžina in širina večine evropskih mest. Pridejan je tudi še ekskurz: »Schirmschilt. Der Gestirnkunst Einleitung in die Arzneykunst der menschlichen Gebrechen, sehr dienstlich wider die Geißler der Gestirnkunst.« V njem P. z najkrepkejšimi izrazi biča zasmehovalce astrologije. (Izvodi v študijski knjižnici v Salzburgu in v univ. knjižnici na Dunaju [Radics 1. c. 200] ter v drž. knjižnici v Münchenu.) — 2. izdaja je izšla 1572 (Auskunfts-Büro der deutschen Bibliotheken v Berlinu). — L. 1924 pa je bilo delo na novo izdano v Münchenu v 500 numeriranih izvodih (faksimile prvega natisa) kot 1. zv. zbirke »Klassiker der Astrologie« (založba Asokthebu Otto Wilh. Barth).

C. P.-ovo delo iz retorike: De Tropis et schematibus libri octo. Authore Martino Pegio Iureconsulto. Cum loculenta praefatione ad Illustris. Principem Guilhelmum juniorem Bavariae Ducem etc. Ingolstadii excudebant Alexander et Samuel Vueissenhornij Fratres. 1561 (211 nepaginiranih listov). Tega spisa P. ni sam izdal. V običajni poslanici (iz Ingolstadta 4. febr. 1561, 29 str.) vojvodi Viljemu V. Bavarskemu Pobožnemu pojasnuje njegov dvorni kapelan Kristijan Cripper, kako je prišlo do te izdaje. Poudarjajoč, da je človek vzvišen nad živaljo vprav po razumu in daru govora, prehaja na govorništvo in P.-a z besedami: »Eam rethorices partem, quae in verborum sententiarumque elegantia atque varietate versatur, multi hac aetate nostra, homines diserti sibi explicandam tradendamque sumpserunt, et cum alii accurate satis quidem, tum nemo sane fusius, nemo copiosius, quam Martinus Pegius iureconsultus, catholicus et honestus vir.« Potem pristavlja, da je P. pred dvema letoma v Salzburgu izročil nekemu svojemu prijatelju teh 8 knjig izobličenega govora, da ta po svojem preudarku odloči, ali naj izginejo za vedno v temo pozabe, ali pa naj se, če je v njih kaj duha, izdajo. Ko je Cripper delo prečital, je spoznal, da ni nobeno od mnogih podobnih del bolj bogato z mislimi. Četudi so mu ljubša krajša dela, mu je množica zgledov, ki jih P. podaja z najbolj izbranimi rekli in ki bodo pomagali učeči se mladini, odtehtala obširnost spisa. Delo je posvečeno »Ad studiosam iuventutem M. Johannis Ramij Pfreimbdensis« (Pfreimd v Gornji Pfalci) z dekastihonom, ki kaže, kakšno spoštovanje je užival P. kot pisatelj in jurist: »Si cupis Ausoniae pulcherrima schemata linguae / varios avida discere mente tropos, / vernantesque manu tenera decerpere flores, / sub bifido quales vivere colle solent: / haec lege, quae pleno tibi Pegius ore profudit, / Pegius, Aonio cui labra fonte madent, / Nestoreóque fluunt fragrantia verba lepôre / et quae multiplici cognitione scatent, / quique tenet gemini sinuosa volumina iuris, / quo nihil utilius maximus orbis habet.« — Delo je razdeljeno na 8 knjig: 1. de tropis et schematibus; 2. de tropis orationis; 3. de schematibus orthographicis; 4. de schematibus syntacticis; 5.–8. de schematibus. P. razlaga in navaja številne zglede tropov in govorniških figur. P. se kaže dobrega poznavalca sv. pisma in klasične, zlasti latinske literature, iz katere je prevzel največ zgledov. (Izvoda v univ. in v drž. knjižnici v Münchenu.)

P. je bil za svojo dobo v razvoju izredno bogate pandektarne literature v začetku novega veka pomemben že zato, ker je spoznal, da latinski pisana pravna dela otežujejo ne le strankam, marveč tudi njihovim jezikovno ne dosti izobraženim zastopnikom in ljudskim sodnikom poznavanje recipiranega tujega prava in jim to neznanje povzroča tudi gmotno škodo, in je radi tega začel pisati pravna dela v nemškem, za tisto dobo dosti čistem jeziku, umljivem tudi navadnim ljudem, na katere se je vedno skliceval. Nelatinsko pisana dela so bila takrat še tako redka, da se mu je zdelo potrebno izrecno opravičilo. V zgodovini nemške pravne literature se v tej dobi nemško pisane knjige še komaj omenjajo (prim. Stintzing, Gesch. d. deutschen Rechtswissenschaft II). Obravnaval je v nem. jeziku ona glavna pravna vprašanja, na katera je v svoji praksi največkrat naletel: retraktno pravico, emfitevzo, služnosti, dotalno pravo. Nikakor pa ni hotel deromanizirati prava, kakor trdijo nekateri (dr. Martin), podtikajoč mu namere našega časa, kajti povsod se zvesto drži nauka in sistema rimskega prava in je prvi prevedel Justinianov kodeks, ki mu je bil glavna knjiga veljavnega cesarskega prava. Res pa je med prvimi, ki se je v vseh svojih delih oziral predvsem na domače razmere in običaje: pri retraktnem pravu (na salzburške in bavarske razmere) in v traktatu o doti; v »tyrocinijih« pa celó v naslovu omenja, da so »moribus Germaniae plurimum accommodata«. To pretežno upoštevanje domačih pravnih odnošajev, ki jih je zavil v strogo sistematiko in logiko rimskega prava, v zvezi z vestnim uporabljanjem pandektarne literature (v uvodu k »Einstandtrecht« navaja kratice za 19 latinskih pravnih piscev) je mnogo pripomoglo, da so se njegovi spisi razširili, ohranili veljavo in avtorju pridobili sloves izredno veščega in izobraženega jurista. Njegovi glavni juridični spisi so dosegli po 7 in več nespremenjenih izdaj v teku poldrugega stoletja in uživali nezmanjšan glas skoraj do uveljavljenja velikih zasebnopravnih zakonodaj 18. in 19. stol. Spričo tolikih uspehov njegove pomembnosti ne zmanjša dejstvo, da ga zgodovina nemške pravne književnosti niti ne omenja (n. pr. Stintzing-Landsberg, Gesch. d. deutschen Rechtsw.). Vzrok molku je tudi ta, da se ti zgodovinski razgledi omejujejo doslej le na visoke šole in njih učitelje. P.-ovo jur. slavo dokazujejo tudi spričevala njegovih sodobnikov in odličnih piscev do danes. Omenimo le kroniki sodobnikov opata Martina in dr. Ficklerja, Rotmarjeve anale, Valvasorja, Kobolta, Jöcherja. Ljubljanski »operozi« so ga imenovali kranjskega Baldeja. In ne nazadnje je treba omeniti, da je 1928 sodobni glavni salzburški historik dr. Martin predstavil nemškemu Juristentagu zanimivo usodo in dela našega rojaka, največjega jurista starega Salzburga. — Čeprav je glavni pomen P.-ov v pravoznanstvu, je obsegal krog njegovega zanimanja v smislu polihistorskih stremljenj njegove dobe tudi klasično latinsko in grško literaturo, retoriko, matematiko, medicino, teologijo (zlasti sv. pismo), astronomijo in astrologijo. Posebno v astrologiji je ustvaril klasično delo, ki kaže isto težnjo populariziranja znanosti, katero je že tako uspešno pokazal v pravoznanstvu. Tako je P. nedvomno ne le po svoji čudni, zlasti za mladostno dobo še vedno temni življenjski usodi, marveč tudi po vsem svojem delovanju eden najznamenitejših naših rojakov. Pomemben je za nas tembolj, ker je namenoma s svojim imenom množil slavo svoje ožje domovine in hvaležnosti do rodne zemlje dal duška v zanosni poslanici kranjskim dež. stanovom. Še v poznih letih se mu je duh v prividih ustavil pri domačem vrhu sv. Lovrenca in pri Karavankah. Da pa v tujini, ki mu je bila postala druga domovina, med prijatelji ni prikrival, da ni njihovega rodu, kaže naziv »Dalmata«, s katerim ga označuje njegov sodobnik opat Martin kot moža slovanskega porekla. — Prim.: Valvasor, VI, 347; Pohlin, 40, 41; Zedler, Universal-Lexicon XVII, 99; Neuvermehrtes Histor. u. Geograph. Allg. Lexicon (Basel 1744); Annales Ingolstadiensis Academiae. Inchoaverunt V. Rotmarus et J. Engerdus, emendavit, auxit, continuavit J. N. Mederer (Ingolstadii 1782) I, 223; Jöcher, Allg. Gelehrten Lexicon (1751) III, 1343 in Fortsetzungen u. Ergänzungen (1816) V, 1787; I. F. Degen, Versuch einer vollst. Litteratur d. deutschen Übersetzungen d. Römer (Altenburg 1794) I, 259; H. G. Hoff, Gemälde v. Herzogt. Krain III, 131; A. Kobolt, Lexicon baier. Gelehrten und Schriftsteller bis z. Ende d. 17. Jhdt. (Landshut 1825) 224–25; F. X. Richter, Hormayerjev Archiv f. Gesch., Statistik, Literatur u. Kunst, 1827, XVIII, 567 in IB 1827, št. 23 (enaka spisa); J. Rozman, Drobtince, 1854, 109 (po Richterju); P. v. Radics, Verh. u. Mitth. d. jur. Ges. in Laibach, II (1866) 181, 217 (glavni življenjepis); Günther, ADB XXV, 318; M. Walz u. C. v. Frey, Die Grabdenkmäler v. St. Peter u. Nonnberg zu Salzburg, 210 sl. (pril. k Mitteil. d. Ges. f. Salzb. Landesk. VII); Carl Woldemar Neumann, Zwei unglückliche Verehrer der Berggeister, Regensburg 1875; R. Wolf, Gesch. d. Astronomie, München 1877, 7; SP 1882, 255; F. Kaučič, LZ 1895, 412; V. Steska, IMK 1900, 160; Österr. Kunst.-Topographie, XII: Die Denkmale d. Benediktinerstiftes St. Peter in Salzburg, 179; H. Widmann, Gesch. Salzburgs (1914) III, 82, 149, 331; W. Erben, Untersberg-Studien. Mitt. d. Ges. f. Salzburger Landeskunde, 1914, 50 sl. in Mar. Corinna Trdán, Beiträge z. Kenntnis d. salzb. Chronistik d. 16. Jhdt., pravtam 153, op. 38; J. Glonar, LZ 1923, 691 sl.; F. Martin, Die merkwürdigen Schicksale des Rechtsgelehrten Dr. Martin Pegius v programu za »Deutscher Juristentag« 1928, izd. »Landesverkehrsamt« v Salzburgu; »Stammblatt Pegius« v dež. arhivu v Salzburgu. — Podatke iz dež. arhiva v Salzburgu je preskrbel viš. drž. arhivar, dv. svetnik dr. Fr. Martin, iz univ. in drž. knjižnice in arhiva v Münchenu dr. Ciril Kržišnik, iz univ. knjižnice na Dunaju dr. Stefanija Dollar. Pc.

Polec, Janko: Pegius, Martin (med 1508 in 1523–okoli 1592). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi409776/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine