Orožen, Ignacij (1819–1900)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Ignacij_Orožen.jpg (31. 3. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Orožen Ignacij, zgodovinar, r. 30. jan. 1819 v Laškem tržanu in trgovcu Ignaciju O.-u in Mariji, r. Ramšak, u. 13. apr. 1900 v Mariboru. O.-ov rod, ki se v urbarjih dá zasledovati do 1582, se je prvotno imenoval Kačič. Pavel Kačič se je 1677 priženil na O.- ov (Erazmov) dom v Velešcah, danes v župniji Sv. Ruperta nad Laškim; zato so ga začeli klicati za O.-a in njegovi otroci so pod tem imenom vpisani v krstno knjigo (Orožen IV/2, 195; isti, Kačičev-Orožnov rod 11–14). — O. je obiskoval trivialko v Laškem, 3. razr. glavne šole v Celju, 1831–6 gimnazijo v Celju (štipendist Š. Fürpassove ustanove), nato študiral filozofijo v Gradcu, teologijo v Celovcu in bil 4. avg. 1842 v Št. Andražu na Kor. ord. Bil je 1842–4 kaplan v Žalcu, 1844–7 kaplan v Celju, 1847–54 vikar v Celju, 1854–65 župnik v Mozirju, 1865–7 nadžupnik pri Sv. Križu pri Rog. Slatini, 1867–84 stolni korar v Mariboru, 1884–92 stolni dekan in potem do smrti stolni prošt. V l. 1867–9 je bil škof. šolski nadzornik, 1869–79 ravnatelj duh. semenišča, predaval 1869–81 na bogosl. učilišču o cerkveni umetnosti; bil 1881–7 član štaj. dež. šolskega sveta, od 1883 do smrti ravnatelj ordinariatske pisarne; 1891 ga je papež imenoval za apost. protonotarja. — Zanimanje za domačo zgodovino sega v O.-ova prva duhovska leta. Menda v prvem letu službe v Celju je v graškem Joanneumu iskal podatkov o Jurkloštru; takrat ga je kustos arhiva, numizmatičnega in antičnega kabineta Jos. Wartinger (u. 1861) spodbudil za zgodovinsko delo. Ž njim in z graškim numizmatikom in epigrafikom župnikom Rih. Knablom (u. 1875) je O. ostal v stiku. — Prvi objavljeni O.-ov spis je polemičen: Sendschreiben an H. M. Biberauer, Pastor der evang.-protest. Gemeinde zu Gratz (Celje 1848). O. je 30. jun. 1848 »nekega luteranca, ki je bil v Savini vtonil, tiho k pogrebu spremil brez molitve ino blagoslova, kakor cerkvene ino deželske zapovedi velijo« (Celjska kronika 208). Vprav radi tihega spremstva je graški pastor objavil Offenes Sendschreiben an die röm.-kath. Geistlichkeit zu Cilli in Steiermark s hudimi napadi na celjsko duhovščino in kat. cerkev. Prof. M. Robič je v Offene Antwort (Gratz 1848) zavrnil zlasti zgodovinske potvare. Biberauer je še huje odgovoril v brošuri Offene Antwort des H. Prof. Robitsch, ki je O.-a izzvala, da je v imenovanem spisu čisto po zgodovinarsko pojasnil dejansko stanje in pokazal, kako lažnivo je bilo poročilo o celjskem dogodku, ki je B. nanje oprl svoje napade. V Celju je O. »naberoval iz raznih spominkov, pisem ino knjig zanimive dogodbe celskega mesta« in sestavil (poleg rokopisne farne) Celsko kroniko, ki je izšla jeseni 1854, ko je bil pisatelj že v Mozirju. Knjiga obsega najprej kroniko, razdeljeno na 8 dob (str. 6–230), za katero je O. izpisal natisnjene in arhivalne vire, ki pa jih žal navadno presplošno navaja ali sploh ne. Kronika sega do 4. sept. 1854; za leta, ki jih je O. prebil v Celju, točno beleži tudi pojave narodnega življenja. Za kroniko slede: Vrsta celskih škofov ino župnikov (231 do 238), Vrsta vikarjev, kaplanov ino ostalih mešnikov, ki so pastirčevali v celski fari (239–59), Imenik duhovnih, ki so v celski fari rojeni bili (260–78), Vrsta celskih okrožnih poglavarjev (279), Vrsta celskih sodcev ino županov (280–3), Napisi starih rimskih spomenikov (285–304) in Manj znane besede (6 strani brez številk, po večini slov. krajevna imena z nemškimi nazivi). Dodatek o rimskih kamenih izpričuje, da se je O., pač pod vodstvom R. Knabla, poglobil v rimsko epigrafiko; 16 teh spomenikov (št. 2–17) se je pod njegovim vodstvom vzidalo v stene farne cerkve. V poznejših letih je objavil še dve razpravici s področja epigrafike: Zwei neu gefundene Römersteine in, Untersteiermark (Mittheilungen d. histor. Vereines f. Steiermark 31 [1883] 63–7) in Neu aufgef. Römersteine (Mittheil. 38 [1889] 218–20). — Pirkmaierjeva trditev (Mons. Ign. O. 22), da je O. izdajal s prof. Konškom Celske oz. Slov. novine (1848/9; gl. Celska kronika 209), ne drži. Gotovo njegov je samo z O. signirani posnetek predpisov za pokopavanje nekatoličanov (Cel. nov. 1848, 4); njegova bi mogla biti (najbrž nista) še članka o posvečenju zvona pri Sv. Miklavžu in o novem velikem zvonu v Celju (Slov. nov. 1849, 104, 135). — V Mozirju je O. 1858–61 pozidal podružnico sv. Nikolaja v Libiji (Orožen II/2, 205–7), 1857 prizidal zakristijo podružnici na Brezju in ji 1860 oskrbel nove orgle (ibid. 209), 1864 nabavil klopi za podružnico na Lepi njivi in jo dal tlakovati (ibid. 211). V Drobtinicah XVIII (1864) 123–143 je objavil življenjepis svojega prijatelja Mihaela Plaskana (1813–61), župnika pri Sv. Frančišku v Stražah in dekana gornjegrajske dekanije, s katerim sta v Celju nad 3 leta skupaj službovala (Celska kronika 257/8; Orožen II/2, 114). — V dveh letih župnikovanja pri Sv. Križu je priredil stanovske duh. vaje, popravil nadarbinska poslopja in dokončal novo cerkev (Orožen VII, 35/6; Kovačič, Nadžupn. Sv. Križa 58). Tudi v mozirskih in slatinskih letih je gojil zgodovinske študije, dasi je objavil samo izvestje Über die Lage des Schlosses Sachsen-wart (Mittheil. d. hist. Vereines f. Steierm. 14 [1866] 177), sklepajoč, da je bil ta grad pri Šeščah blizu Sv. Pavla pri Preboldu, kar mu je pozneje potrdila najdba sledov, ki o njej poroča v izvestju Sachsenwart und Liebenstein (Beiträge z. Kunde steiermärk. Geschichtsquellen 16 [1879] 129–32). Tudi v Mozirju in pri Sv. Križu je sestavil farno kroniko. — V Mariboru se je 1868 z vso vnemo lotil zgodovinske obdelave dekanij lavantinske škofije; do 1893, ko je moral odložiti pero, ker so mu opešale oči, je obdelal 14 dekanij. Kdaj je v njem dozorel načrt za to zgodovinsko delo, se ne da reči; gotovo je že v Mozirju in pri Sv. Križu nabiral gradivo. Das Bisthum und die Diözese Lavant obsega 8 zvezkov (delov), ki so izšli 1868–93 v mali osmerki: prvi zvezek, obsegajoč na XXIV str. sumaričen pregled o lavant. škofiji (ustanovitev, obseg ob koncu 17. stol., poznejše regulacije), vrsto škofov, stanje stolnega kapitlja od 1825 dalje, potem na 522 str. gradivo za dekanije Maribor, Marenberg, Jarenina, Sv. Lenart v Slov. gor., Hoče, Cirkovce in na 92 str. dodatke in popravke, je 1868–75 izhajal kot priloga škofijskemu šematizmu; drugi zvezek ima 2 dela s posebno paginacijo: 1. Das Benediktiner-Stift Oberburg (1876; 324 str.) s kroniko samostana od ustanovitve 1140 do supresije 1473 in urbarjem iz 1426; 2. Das Dekanat Oberburg (1877; 263 str.); tretji zvezek: 1. Das Archidikonat Saunien, 2. Das Dekanat Cilli (1880; 598 str.); četrti zvezek v 2 posebej paginiranih delih: 1. Das Dekanat Fraßlau (1880; 208 str.), 2. Das Dekanat Tüffer (1881; 504 str.); peti zvezek: Das Dekanat Schallthal (1884; 564 sir.); šesti zvezek: Das Dekanat Drachenburg (1887; 580 str.); sedmi zvezek: Das Dekanat Rohitsch (1889; 384 str.); osmi zvezek: Das Dekanat Neukirehen (1893; 612 str.). II/1–2, IV/2 in V—VIII je založil O. sam, ki ga je že nabiranje gradiva po raznih arhivih stalo mnogo denarja. Delo je sestavljeno v obliki kronik za posamezne župnije, kjer je gradivo razporejeno v stvarne skupine, n. pr. župna cerkev, podružnice, nadarbina, beneficiji, vrsta dušnih pastirjev (župnikov, kaplanov), samostani itd. Z občudovanja vredno marljivostjo je O. zbral ogromno gradivo; zlasti v starejših zvezkih pa se pogrešajo točni podatki, kje se viri nahajajo. Za zgodovino župnij, cerkev, cerkvenih ustanov, posebej še za prosopografijo lavant. škofije ima delo trajno vrednost (prim. J. Zahn o III. in 1. delu IV. zv. v Steiermärk. Geschichtsblätter I [1880] 187 in II [1881] 187; Dav. Trstenjak o IV. zv., Kres 1882, 118; I. Skuhala o V. zv., Kres 1884, 374; F. v. Krones o VI. zv. v Mittheil. d. hist. Ver. f. Steierm. 36 [1886] 211 in LZ 1887, 767; S. R(utar) o VII. zv., LZ 1890, 189). Med izhajanjem svojega velikega dela je O. objavil več izvestij o svojih izsledkih in odkritjih. Tako je iz dotlej neznanega pontifikalnega zapisnika v škof. arhivu v Mariboru priobčil za zgodovino turških vpadov v 1. pol. 16. stol. važni prispevek Philipp Renner (Mittheil. d. hist. Ver. f. Steierm. 18 [1870] 129–32), ki mu je F. Ilwof dodejal nekaj pojasnil (ibid. 133/4). L. 1877 je O. našel temelje luteranske cerkve »zu Scharfenau« pri Spodnji Ložnici blizu Žalca (Mittheil. 27 [1879] 177–82; prim. Orožen III, 67 in J. Wastler, Mittheil. 38 [1890] 122–43). Dalje je dognal, kje so bili gradovi Klausenstein (nad Zidanim mostom) in Holenstein (v zreški župniji; Mittheil. 29 [1881] 235–7) ter Schaumburg in Frauenburg v Šaleški dolini (Mittheil. 31 [1883] 127/8). Kot zadnje delo je objavil rodovnik Kačičev-Orožnov rod (Maribor 1895). L. 1879 je založil Val. Orožnove spise, ki jih je uredil Mih. Lendovšek; z Val. Orožnom pa ni bil v sorodu. V Mariboru je O. pomagal pri restavraciji stolnice, ki so jo že nameravali podreti, pa je on zabranil (1885 sl.). Tudi je nabral sredstva, da se je ob stolnici postavil stari pokopališčni steber za večno luč.

O. je bil male, pa krepke postave. Bil je mož reda in dela; še ko so mu opešale oči, je opravljal službo ravnatelja ordinariatske pisarne in vsako jutro si dal došle spise čitati. V vsem svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv, revežem dobrotnik. Na svojih potovanjih je prišel v Prago, Porenje, München, v Italijo do Pompejev in ob konsekraciji sarajevske katedrale v Bosno. Bil je dopisnik centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju in od 1857 član zgod. društva za Štajersko. — Prim.: Služb. list v škof. arhivu v Mariboru; katalogi celjske gimnazije; Orožen, Celska kronika 258; Orožen I, str. XXIII; II/2, 232; IV/2, 163, 197; VII, 70; S 1880, št. 99; (A. Luschin v. Ebengreuth), Uebersicht der in den period. Schriften des hist. Ver. f. Steiermark his einschl. 1892 veröffentliehten Aufsätze (Graz 1894) 23; Orožen, Kačičev-Orožnov rod (Maribor 1895; slika); Glaser III, 287; Simonič 360; J. Pajek, Der Dom von Marburg (Marb. 1897) 25; isti, VBV 1900, 247; F. Pirkmaier, Mons. Ignaz Orožen (Marb. 1900; slika); Der historische Verein f. Steiermark von 1850 bis 1900 (Graz 1900) 38; M. Napotnik, Govor do semenišča-nov … (Marib. 1910) 112, slika pri str. 94; F. Kovačič, Nadžupnija Sv. Križa pri Rog. Slatini (Lj. 1914) 58, slika pri str. 62; F. K(ovačič), Stoletnica rojstva I. O.-a, ČZN 1919, 157; NE III, 270; J. Orožen, Zgod. Celja I (Celje 1927) 63; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije (Marib. 1928) 433, slika na tabl. XXXIX; Spomenica ob 70-letnici lavant. bogosl. učilišča (Marib. 1929) 38. Slika: Oljnat portret v župnišču v Mozirju; ASK 44; IS 1928, 345. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Orožen, Ignacij (1819–1900). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi397210/#slovenski-biografski-leksikon (23. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine