Opeka, Mihael (1871–1938)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Opeka Mihael, pesnik in cerkveni govornik, r. 26. sept. 1871 na Vrhniki, je obiskoval gimn. v Lj. (1882–90), vstopil v lj. bogoslovje in dovršil v Rimu kot gojenec Coll. Germanika (1891–8) doktorat iz filozofije in teologije, ord. 28. okt. 1897. L. 1898 je nastopil kaplansko službo v Moravčah, 1899–903 pa je bil prefekt v Alojzijevišču in istočasno pomožni učitelj verouka na lj. realki; 1904 je postal profesor; poučeval je tudi italijanščino. L. 1915 je bil imenovan za dež. šol. nadzornika in upokojen 1919. L. 1920 je postal stolni kanonik in honor. učitelj homiletike na teol. fakulteti, poleg tega je cerkveni komisar in nadzornik za verouk na srednjih šolah; 1920–32 je bil stolni pridigar. — Kot pesnik se je uveljavil v alojzijeviških Dom. vajah in je že tedaj sodeloval v LZ. Najbolj je bil pod vplivom Stritarjevega svetožalja (prim. Ušeničnikovo satiro Sentimentalec v LZ 1888 in Prijatelj, Kersnik 503); njegov pesniški mentor je bil Jos. Cimperman, ki je vplival nanj s svojo formalistično šolo; do njegove smrti 1893 je bil O. pod imeni Clausus, Gr. Novak, Stébor in Sloven eden glavnih sotrudnikov LZ; odtegoval se je novemu Mahničevemu radikalizmu, in dasi ga je bolela n. pr. Tavčarjeva 4000 (LZ 1891), je preko A. Medveda še iz Rima pošiljal Cimpermanu pesmi za LZ. »Vsaj v knjigi bodimo edini, vsaj v leposlovni in znanstveni knjigi. Sicer nikoli prosvete Slovencem« (Cimpermanu 2. apr. 1893). Cimpermanu je postavil spomin že 1891 v LZ z gloso: Možu vzorniku, po njegovi smrti pa v Spominih na Jož. Cimpermana (DS 1895). Poleg Stritarjevega in Gregorčičevega vpliva (prim. Pevčev zagovor, LZ 1891, 65) se kaže že tudi precejšnji Aškerčev vpliv; v splošnem se njegova polna in gladka verzifikacija preveč nagiba k formalizmu in je motivno zakesnela. — Za V je O. precej pisal pod imenom Podtrojiški, za DS pa spočetka mnogo manj, dasi je že 1889 objavil v njem humoresko Srečen lov in sliko Cigan je cigan in tudi pesmi. Šele pod vplivom rimskih doživetij in ob studiju filozofije (»Upam, da mi bo zvesta zaslomba v pesništvu«, Cimpermanu 21. maja 1892, in »Večjega spopolnila poezije vsekako ni, kakor je filozofija«, istemu 2. apr. 1893) se je notranje preusmeril. Najznačilnejši so njegovi retorični distihi »Na tuji zemlji« (DS 1892–8), podobe iz poganskega in kršč. Rima in misli na dom, dalje posamezne pesmi v DS 1893 in 1894 in ciklus sonetov Materi svoji (DS 1895). Istočasno sodeluje v KMD z dopisi iz Rima, n. pr. Pismo iz Rima (1895), Na rojstnem domu papeža Leona XIII. (1896), Kaj je v Rimu o božiču lepega (1897), Grob papeža Pija IX. (1899). V KMD priobčuje tudi religiozne pesmi »Sionski glasovi«. Pesniški refleksi na Rim se mu obude vnovič v Ciklu Roma la santa (DS 1902). Vso to poezijo je izbral in pregledal v zbirki Rimski verzi (Lj. 1916). Izmed priložnostnih pesmi sta značilni Nagrobni spomin dr. J. Juriču (Zora 1895) in Gregorčičevemu spominu (DS 1907). V psalmistični parafrazi je napisal dram. prizor Blažena si med ženami! (DS 1904) in besedilo za Sattnerjev oratorij Assumptio (prim. DS 1911, 367). Prevedel je tudi Calderonovega Stanovitnega kraljeviča (rokopis). — Po smrti Fr. Lampeta je bil O. 1900–12 leposlovni urednik DS; odločnega pristaša klasicistične šole in nasprotnika »moderne« se je pokazal v zabavljicah Dekadentski biseri, Dekadent (DS 1899) in nekaterih književnih ocenah (n. pr. o Cankarjevi Lepi Vidi, DS 1912, 72). — Za KO je napisal več krajših razprav: Aškerčeve zmote v pesmi »Jaz« (1899), Nekaj luči v temo, Proslavljeni apostat Giordano Bruno, Misel svobodna (1900) in spominski spis Jakob Voljč (ib.); v DS 1907 je objavil zapiske Iz prvega zvezka Gregorčičevih poezij in Dve pesmi iz l. 1818. — Spomine na studije v Rimu je zbral v knjigi Iz mojih rimskih let (Lj. 1935; nekaj poglavij že v Bg 1933).

V VBV 1900 je O. objavil razpravo O filozofičnem grehu. Kot stolni pridigar je v 24 zvezkih izdal 367 govorov, ki jih je imel v lj. stolnici sv. Nikolaja. Prvih 22 zvezkov obsega cikle, v katerih je obdelal vsa važna poglavja katol. dogmatike in morale: Brez vere (Lj. 1921); Za resnico (1921); O dveh grehih (nečistosti in lakomnosti po vojni, 1922); Začetek in konec (Kristus, 1922); Velika skrivnost (zakon, 1923); O ljubezni (1923); Kam greš? (o poklicu, 1923); Vstajenje duše (1924); Mesto na gori (cerkev, 1924); Zgodbe o človeku (1925); Žena s solncem (Marija, 1925); Božji dnevi (cerkv. leto, 1926); Večna knjiga (biblija, 1927); Memento homo! (delo, molitev, smrt, 1925); Studenci žive vode (zakramenti, 1928); Odrešenje (1929); Jagnje božje (maša, 1929); Kralj vekov (1930); Knjiga postave I—III (dekalog, 1930–1); Očetov klic (kat. akcija, 1932). Zadnja zvezka, Raztreseno klasje I—II (1932–3), obsegata 34 necikličnih govorov. V formalnem oziru hodi O. za klasičnimi cerkv. govorniki 17. stol., zlasti Pavlom Segnerijem. — Prim. še: S 1931, št. 218 (s sliko); Debevec, DS 1915, 365; Glaser IV, 58; Grafenauer, Kratka zgod. 258–9; A. M(erhar), DS 1917, 121; A. Debeljak, LZ 1917, 106; I. Pregelj, Mentor 1916/17, 184. Slika: ASK 74. Kr. + Lkn.

Koblar, F., Lukman, F.: Opeka, Mihael (1871–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi395839/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine