Slovenski biografski leksikon

Nučič Hinko, igravec, r. 20. apr. 1883 v Lj. kot sin krojača, dovršil 5-razr. osn. šolo na Ledini (1889–94), 2 razr. nemške gimn. (1894–7) in se zgodaj navdušil za gledališče. L. 1897–1900 je nastopal pri predstavah v Rokodelskem in Kat. domu, kjer ga je 1899 spoznal A. Verovšek in sprejel v svojo dram. šolo in uvedel v gledališče; 1899/900 je nastopal še kot štatist, kmalu pa v večjih in glavnih vlogah (Divji lovec); 1908 je postal režiser in vodja dram. šole. L. 1908 do 1912 je vodil številna gled. gostovanja po vseh večjih krajih, zlasti po Goriškem in Primorskem, Štajerskem in celo v Celovcu. Zaradi gled. krize je 1912 odšel v Zagreb, kjer je deloval kot prvi igravec in režiser do 1918; tedaj ga je gled. konzorcij v Lj. povabil k organizaciji slov. nar. gled.; postal je voditelj drame in 8. febr. 1919 s Tugomerjem, ki se vse dotlej ni smel v gled. igrati, odprl v prejšnjem nem. gledališču samostojno slov. dramo. Zaradi nesoglasja z upravo je poleti 1919 odšel v Maribor, organiziral tamkajšnje nar. gled. in ga vodil do 1921, ko se je vrnil v Zagreb na svoje prejšnje mesto. Tu je poučeval 6 let do 1928 na drž. glumački školi in do 1933 na Muzički akad. Njegovo povojno delo v Lj. in Mariboru se najbolj kaže v poudarku nacionalističnega sporeda. V Zagrebu je v slov. jeziku uprizoril Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1928) in Divjega lovca (1933). — Kot igravec je idealistični realist; prvotno nagnjen k močnemu čuvstvu in zanesenosti (Mortimer), se je razvil v smeri psihološke poglobitve in lepega lika. Poleg nar. in klas. sporeda so mu najbližji idealistični realisti kot Ibsen in Strindberg. Njegove najznačilnejše vloge so: Janez (Divji lovec), Andrej (Za pravdo in srce); Iv. Nikola Zrinjski (Kacijanar); Kato Vrankovič, Krištof Kobar (Pohujšanje); Milan (Meškova Mati); Tugomer; Damjan (Smrt majke Jugovičev). Od klasikov: Hamlet, Othello, Enobarb (Antonij in Kleopatra), Banko (Macbeth), Faust, Karl Moor, Manuel (Mesinska nevesta), Mortimer (Maria Stuart), Jaromir (Pramati), Kain, Osvald in Manders (Strahovi), Helmer (Nora), Werle (Divja raca), Tesman (Heda Gabler); Edgar (Smrtni ples), Kurt (Vampir), Oče, Njehljudov (Vstajenje), Nikita (Moč teme), Dr. Tokeramo (Tajfun); Oginski (Elga), Pet kaznjencev (Heyermansov Kittchenbum), Jerome (Tujec). Mnogo teh del je tudi režiral. — Iz njegove dram. šole v Lj. in Mariboru je več uglednih igravcev: B. Peček, E. Gregorin, V. Podgorska, Elv. Kraljeva, Vek. Janko. — Njegova dela: Svitanje; dramatizacija Tavčarjeve novele Antonio Gledjevič (upriz. v Lj. 1907), Ubijalci, drama v 4 dej.; Atila v Emoni, trag. v 5 dej. (po Aškercu); Orkan, drama v 3 dej. iz svet. vojne (upriz. 1920 v Mariboru). Prevedel je Vojnovičev Ekvinocij, Psyche in še nekaj drugih del. — Prim.: Gledališki list 1924/5, št. 11 ( s sliko in navedbo dotedanjih vlog in režij); Teater (Zagreb 1933, št. 8 s sliko); Jubilejni zbornik kat. dr. rok. pomočnikov v Lj. 1930, 71; S 1918, št. 224, 252–3; 1919, št. 33, 102, 147–9; 1934, št. 42; 1935, št. 3; SN 1918, št. 213, 223, 258; 1919, 32; Fr. Zbašnik, LZ 1907, 317; Wollman, 120–2, 127; J 1934, št. 28; Slov. Drama 1919–1934. Kr.

Koblar, France: Nučič, Hinko (1883–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi390725/#slovenski-biografski-leksikon (25. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine