Slovenski biografski leksikon

Napotnik Mihael, lavantinski škof, govornik in pisatelj, r. 20. sept. 1850 v Tepanju pri Konjicah iz ugledne in samozavestne kmetske rodbine Lipakov, u. 28. marca 1922 v Mariboru, kjer je pokopan v franč. cerkvi. Iz 3. razr. konjiške šole je šel 1862 v 4. razr. v Celje, 1863 prestopil na gimn., ki jo je 1871 dovršil z odličnim uspehom. Jeseni je nastopil 3-letno vojaško službo, ki se mu je v febr. 1872 spremenila v službo enoletnega prostovoljca. Nato je jeseni vstopil v mariborsko bogoslovje, bil 1875 ord., šel 1. avg. 1876 za kaplana v Vojnik, po 2 mesecih pa v Avguštinej na Dunaj. Sredi jul. 1878 je študije prekinil in kot vojaški kurat spremljal okupacijske čete v Bosno; po vrnitvi je študije nadaljeval in bil 19. nov. 1880 na Dunaju prom. za dr. theol. Od 27. nov. 1880 do 31. jan. 1881 je bil kaplan v Sevnici, nato korni vikar in katehet v Mariboru; 1. okt. 1881 je postal prof. cerkv. zgod. in cerkv. prava na bogosl. učilišču; od jeseni 1883 je predaval tudi po 2 uri na teden tomistično filozofijo, za kar je imel hrano pri škofu do imenovanja za podvodjo duh. semenišča 10. jan. 1885. Od 1882 je vodil tudi kat. društvo rokodelskih pomočnikov. Od 16. apr. 1885 do 8. nov. 1889 je bil dvorni kaplan in štud. ravnatelj v Avguštineju na Dunaju, obenem knjižničar in ekonom. Dne 27. sept. 1889 ga je solnograški nadškof Eder imenoval za lavant. škofa, ga 26. okt. v Solnogradu potrdil in 27. okt. posvetil; 17. nov. 1889 se je izvršilo ustoličenje v Mariboru. L. 1892 so vplivne osebnosti pri zasedbi zagrebške nadškofije mislile na N.-a, toda on je odklonil. Umrl je po dolgem trpljenju za črevesnim rakom.

V bogoslovju je bil N. zelo agilen član literarnega društva; bil mu je 1874–6 predsednik, 1873–6 urednik dom. lista Lipice in je v 11. letniku (1875/6) napisal imenoslovno razpravo Pisna in vulgarna vlastna imena v Konjiškej župniji (izšla z nasl. Imenopis konjiške nadfare v Kresu 1886 in v ponatisu). Kot bogoslovec, kaplan in gojenec Avguštineja je v raznih listih objavil mnogo člankov različne vsebine: Poljedelstvo, začetek izomike (Vestnik, pril. Zore 1873, 140, 159); Hipokrat (Zora 1874, 189); Plačilo hvaležnosti in nehvaležnosti (ib. 264); Garrick in Sterne (Zora 1875, 66); Smeh (ib. 96); Srečen je, kdor se zdi sebi, ne drugim (Zora 1876, 381); Vera in pamet (S 1874, št. 11, 12); Le style c'est l'homme même (ib. št. 25, 26); Sv. križ (ib. št. 39); Voltaire (ib. št. 83, 84); Jože Rozman (ib. št. 101, 102); Christus natus est nobis (ib. št. 152); Miserere Greg. Allegrija (S 1876, št. 43); Vzor pravega katolika in rodoljuba (Dan. O'Connell; ib. št. 121–138); Biblija (po Chateaubriandu; S 1877, št. 33–40); Eksaktne znanosti (po Chateaubriandu; ib. št. 119, 120); Solza (S 1879, št. 3–5); Jože Rozman (LMS 1874, 101 do 109); Veliki teden na Dunaji (SGp 1881, št. 15–19). Pot iz Gradca do Sarajeva ob okupaciji Bosne in vrnitev preko Mostara, Metkovića in Dubrovnika ob dalmatinski obali do Trsta je opisal v SGp 1878, št. 50 do 52; 1879, št. 1–30, 34–38; 1882, št. 6–17, 25, 26, 37–44, 50–52; 1883, št. 1, 12, 13. Članki imajo ali podpis ali signature: Lipakov, M. Lipakov, M. L., L. M., M. N., M. N-k; večina potopisov v SGp nima signature. Za bivanja v Bosni se je M. zanimal za bosansko slovstvo in nabiral podatke, ki jih je priobčil v knjižici Kratek pregled bosanskega slovstva (Maribor 1884) in v Kresu 1884. V profesorskih letih v Mariboru je še objavil: Kratko poročilo o prvi diecezni sinodi (Maribor 1883); Nagrobnica … o pokopu … F. Juvančiča (Maribor 1884); Pridiga o evangelskih svetih (o novi maši bratranca Leop. N.-a O. S. B.; Maribor 1885). — V Avguštineju je kot ravnatelj vodil biblično skupino; iz spisanih predavanj je kesneje v slov. predelavi objavil Razlago Izaijevega prerokovanja o Devici Materi in o njenem sinu Emanuelu (VBV 1914, 185–240, 297–343). Takrat je tudi spisal patristično monografijo Sveti Viktorin, škof ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec (Dunaj 1888).

Kot škof je obhajal pet škofijskih sinod (1896, 1900, 1903, 1906, 1911) in o njih izdal 5 obsežnih knjig: Gesta et statuta Synodi dioecesanae … 1896 (Maribor 1897); Actiones et constitutiones Synodi dioecesanae … 1900 (M. 1901); Ecclesiae Lavantinae Synodus dioecesana … 1903 (M. 1906); Synodus dioecesana Lavantina … 1906 (M. 1907); Operationes et constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinae … 1911 (M. 1912). Gradivo je določil in razporedil sam, obdelati pa ga je dal stolnim kanonikom, bogosl. profesorjem in nekaterim drugim duhovnikom; zadnjo redakcijo je izvršil zopet sam. Navodila se ozirajo na dušno pastirstvo in na cerkveno življenje in udejstvovanje v najširšem pomenu; nekateri odloki so za splošno kulturo važni, n. pr. o župnih arhivih in kronikah, o škof. knjižnici in škof. muzeju i. dr. Vobče so konstitucije preobširne, knjige malo pregledne, zlasti ker nimajo abecednih stvarnih kazal; škoda je, da se za izvedbo odlokov ni porabila enaka skrb ko za njih sestavo. L. 1906 se je kot sufragan udeležil provincialnega koncila v Solnogradu in ob rimski potrditvi njegovih odlokov (Acta et constitutiones concilii provinciae Salisburgensis. Salisb. 1910) izdal razpravo Die Bedeutung der Partikular-Konzilien in der Gegenwart (Salzburg 1910). — N. je bil odličen govornik; vzor so mu bili veliki francoski cerkv. govorniki Bossuet, Bourdaloue in Fénelon, pri katerih se je že kot bogoslovec učil. Skoraj vse govore, ki jih je kot škof imel o raznih cerkv. slovesnostih in drugih prilikah, razen na kanoničnih vizitacijah, je objavljal v brošuricah (gl. Simonič 334–8 in škof. šematizme). Nekaj jih je zbral v knjigah: Govori o raznih cerkv. slovesnostih v Čadramu (Maribor 1900); Spomnite se besed, katere sem vam govoril. Priložnostni cerkv. govori (M. 1902; tukaj tudi govori iz prejšnjih let). Mnogo nagovorov je natisnjenih v spomenicah kat. gospejnega društva (J. Pajek, Der kath. Frauenverein. M. 1900; J. Majcen, Der kath. Frauenverein. M. 1910) in družbe vednega češčenja (Venite adoremus! M. 1900). Nagovore ob cesarskih slavnostih je izdal z naslovom: Gebet, was des Kaisers ist, dem Kaiser! (M. 1914; 2. izd. 1919 zaplenjena, en izvod v Štud. knjžnici v Mariboru). Kot slavnostni govornik je nastopal tudi izven škofije, tako n. pr. na slov. kat. shodih v Lj. 1892, 1900, 1906, 1913; na kat. shodu v Gradcu 1891; ob pogrebu graškega škofa Zwergerja 1893; ob konsekr. graškega škofa Schusterja v Solnogradu 1893; ob 750-letnici v Marijinem Celju 1907; na 5. mednar. marijanskem kongresu v Solnogradu 1910, ki mu je bil predsednik; na mednar. evh. kongr. na Dunaju 1912. Za škof. zgodovino važne so knjige, ki je v njih poleg svojih govorov podal do podrobnosti izdelano zgodovino svetišč in ustanov: Die Basilika zur Heil. Maria, Mutter der Barmherzigkeit, i. d. Grazervorstadt zu Marburg (M. 1909; 2., na petkratni obseg razširjena izd. knjige Einweihungsfeier der neuerbauten Pfarrkirche zur hl. Maria … M. 1901. Na str. 489–529 razprava o žiškem kartuz. pesniku br. Filipu, gl. SBL I, 177); Obris cerkve, zavoda in delovanja čč. gg. duhovnikov misijonarjev sv. Vincencija Pavljana pri sv. Jožefu više Celja (M. 1904); Vtisnite si te moje besede v svoja srca in svoje duše! Govor do semeniščanov in semeniške zgodovine obris (M. 1910); Križev pot ob bregu sv. Roka v Šmarju pri Jelšah (M. 1913; pri prvi, tretji in zadnji teh knjig je mnogo sodeloval A. Stegenšek). — Skrbno sestavljene pastirske liste je objavljal v škof. uradnem listu in posebej v brošuricah. Liste do 1916 oz. 1911 je s skupnimi pastirskimi poslanicami avstr. episkopata izdal v treh knjigah: Pastirski listi (M. 1907; v dodatku dokumenti in nagovori ob škofovskem imenovanju, potrjenju in posvečenju); Pastirski listi. Druga knjiga (M. 1916); Send- und Lehrschreiben (M. 1911). — Morda najboljše N.-ovo delo je monografija Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov (M. 1892, 1893, 1904; 3. izd. pohrvatil M. Majević v Katol. listu 1908, ponatis Sveti Pavao … Zagreb 1908). — N. je oskrbel nov škofijski obrednik Collectio rituum … (M. 1896), ki ga je uredil prelat K. Hribovšek (SBL I, 354) in škofijski lekcionar Blagor njemu, ki bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja ter hranijo, kar je v njem pisano. Cerkvena berila (zlasti sveti listi in evangeliji) za nedelje, praznike in godove cerkv. leta (M. 1912; tekst perikop so revidirali K. Hribovšek, F. Kovačič, F. Lukman in I. Mlakar, škof pa je pri korekturi mnogokaj po svoje obrnil). — N. se je mnogo prizadeval za solidno teološko izobrazbo duhovščine. Pri vladi je dosegel, da se je 1897 na bogosl. učilišču sistemizirala posebna stolica za kršč. filozofijo, kateri se je pridelila fundamentalna teologija, dotlej združena z dogmatiko; ni pa uspel, da bi se cerkv. pravo ločilo od cerkv. zgodovine in bi se za vsako disciplino sistemizirala stolica. Po njegovi iniciativi se je 1898 ustanovil četrtletnik Voditelj v bogoslovnih vedah (1898–1916) in 1914 Ljubitelj krščanske umetnosti. Avg. Stegenška je spodbudil, da je začel izdajati Umetniške spomenike lavant. škofije (izšli dekaniji gornjegrajska in konjiška, M. 1905 in 1909), in je podjetje gmotno podprl. Duh. semenišče je razširil, ko je 1892 zanje pridobil poslopje stare gimnazije, in 1893 se je deško semenišče s prizidavo povečalo. Nameravana dijaška konvikta v Celju in Ptuju je preprečila vojna. Napravil je mnogo ustanov, ki pa so postale žrtev vojne: ustanovo za knjige novomašnikom, dijaško ust. v semenišču, dijaško ustanovo za celjsko gimn., ust. za dijaško podporno društvo na gimn. v Mariboru, ust. za župne ubožne sklade, ust. za podporo revnih organistov, mašno ust. pri vseh župnih cerkvah v škofiji. V oporoki je postavil dijaško semenišče za glavnega dediča. Knjige je izdajal na lastne stroške in jih zastonj delil.

N. je bil mož vztrajnega dela in je tudi od svojih najbližjih sodelavcev zahteval nenavadno mnogo. — Kot škof je strogo pazil na cerkveno disciplino. — V politiko ni posegal. V hudih narodnostnih bojih na spodnjem Štajerskem je bil zelo previden in rezerviran. Radi protestantskega odpadniškega gibanja (Los von Rom) je rad storil Nemcem kako uslugo, da bi jim vzel pretvezo za odpadniško agitacijo. Po krivici se mu je zato očitalo nemškutarstvo. Vdanost avstr. cesarju je pri njem bila tudi izraz osebne hvaležnosti, ker mu je cesar s posebnim »Gnadenaktom« skrajšal triletno vojaško službo na eno leto in mu tako ugladil pot do duhovniškega poklica ter ga kesneje imenoval za študijskega ravnatelja v Avguštineju. Dela duhovščine za majniško deklaracijo ni oviral. Po razsulu stare monarhije se je kot zagovornik avtoritete iskreno oklenil nove države. — Prim.: Služb. list v marib. škof. arhivu; Fontes rerum in vitam … M. N. (4 natisnjene pole, za 2 poli stavka, ostalo v rokopisu) v škof. arh.; SGp 1889, št. 42, 46; I. K(rižanič), Izvolitev lavant. škofa, SGp 1889, št. 49–52 in 1890, št. 1–13; J. Voh, SGp 1889, Cerkv. pril. št. 11, 12 in 1890, Cerkv. pril. št. 1–8; J. Pajek, KMD 1891, 37–41 (s sliko); Glaser IV, 262–4; VBV 1898–1916 (poročila o N.-ovih spisih); Simonič 334–8; Škof. šematizmi (katol. slovstvo, škof. kronika); J. Pajek, Aus dem Garten der Lavanter Diöcese 14–22, 75–77; Vaterland (Wien) 1907, N. 305; A. Rösler, Theol.-prakt. Quartalschr. (Linz) 1908, 352 do 353; 1913, 888; Zeitschr. f. kath. Theol. (Innsbruck) 1908, 207; 1911, 584; 1913, 368; Stimmen aus Maria-Laach 1908, Bd. 74, 348 do 355; 1911, Bd. 81, 83–4; 1913, Bd. 84, 452–3; M. Napotnik, Govor do semeniščanov 110 (slika pri str. 60); Liter. Anzeiger (Graz) 1911, N. 11; 1913, N. 5; 1914, N. 6; F. S. Šegula, S 1914, št. 219–21 (slika v št. 221); F. Lukman, VBV 1914, str. V–X, slika na tablici; A. Stegenšek, LKU 1914, 85–264 (s priloženim portretom v heliograv.); A. Medved, DPast 1914, 665–7, 711; I. Šarić, Vrhbosna 1914, št. 21; Untersteir. Volkszg 1914, N. 39, 41, 47; Grazer Volksbl. 1914, N. 481, 616; TS 1914, št. 7 (s sliko); IG 1914, št. 1 (s sliko); A. Medved, KMD 1920 (s sliko); SGp 1922, št. 13, 14; Straža 1922, št. 37–40; S 1922, št. 72; SN 1922, št. 73; J 1922, št. 75; A. Medved, KMD 1923 (s sliko); M. Munda, Zgod. pregled liter. in društv. življenja v marib. bogoslovju, ČZN 1928, 123–6; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije 416–28, slika na tabl. XXX; Spomenica ob 70letnici lav. bogosl. učilišča 33, 39; Hribar II, 500, 503–4. Slike: Oljnati sliki v škof. dvorcu in stolnem kapitlju v Mariboru; na steklu v novi čadramski župni cerkvi. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Napotnik, Mihael (1850–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/#slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine