Nahtigal, Rajko, akademik (1877–1958)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Nahtigal (Nachtigall) Rajko, jezikoslovec, r. 14. apr. 1877 v Novem mestu, kjer je bil oče profesor. Osn. šolo in 2 gimn. r. je obiskoval v Novem mestu, ostalih 6 pa 1889–95 v Lj.; filozofijo je dovršil 1900 na Dunaju, kjer je poslušal Jagića, K. Jirečka, Vondráka, Meringerja i. dr.; 1901 je bil prom. (slovanska filologija in primerjalno jezikoslovje), in sicer in absentia, ker je že prej odpotoval kot stipendist prosv. ministrstva za l. 1900–2 v Rusijo (Moskvo, Petrograd). Tu se je pobliže seznanil s Fortunatovom, Koršem, Brantom in drugimi ruskimi slavisti. Sodeloval je v Slavj. komisiji Imp. mosk. arh. obščestva in pri ustanovitvi Moskovske dialektološke komisije. Na jesen 1902 se je vrnil na Dunaj in postal namesto M. Murka, ki je odšel za univ. prof. v Gradec, učitelj ruščine na zavodu za vzh. jezike, docent za ruski jezik na eksportni akademiji, lektor za ruščino v seminarju za zgodovino vzhodne Evrope in v seminarju za slovan. filologijo; 1913 je dobil naslov profesorja. Istega leta je bil imenovan za izred. prof. slovanske filologije s posebnim ozirom na slov. jezik in literaturo na univerzi v Gradcu. Spomladi 1917 je na prošnjo albanske literarne komisije v Skadru potoval v Albanijo. L. 1917 je bil imenovan za red. prof. na univerzi v Gradcu, 1919 pa za red. prof. na univerzi v Lj., kjer ima še danes stolico za splošno slovansko filologijo s staro cerkv. slovanščino. Mnogo časa in truda je porabil za ustanovitev in organizacijo Seminarja za slovansko filologijo, ki ga vsa leta tudi vodi. Na lj. univerzi je bil prvi dekan filozofske fakultete, 1927–8 rektor. Od 1926/27 je predsednik izpraševalne komisije za profesorske izpite v Lj. L. 1921 je sprožil tudi misel za ustanovitev Znanstvenega društva za humanistične vede v Lj., ki mu je še danes predsednik. N. je dopisni član Srpske kralj. akademije v Beogradu, Jugoslav. akad. znanosti i umjetnosti v Zagrebu in I. kulturnega odbora Slovanského ustavu v Pragi.

Še kot začetnik je N. v Jagićevem seminarju predaval o »kavzalnem neksusu med akcentom in vokalno kvaliteto v slovenščini« in je s tem skoraj prvi načel to važno vprašanje. AslPh 1898 je objavil obširno in temeljito oceno Goetzove knjige o slovanskih apostolih. Pod Jagićevim vplivom je napisal tudi doktorsko disertacijo »Besedo treh svjatitelej« (AslPh 1901–2). Njene izsledke je izpopolnil v Rusiji (AslPh 1904); tam je predaval tudi o vprašanjih starocerkv.-sl. prevoda svetopisemskih knjig starega zakona; dognanja o tem vprašanju je priobčil v tisku z naslovom »Něskol'ko zamětok …« (Drevnosti. Trudy … Moskov. Arheol. obšč. 1902 in poseb.). Ko se je vrnil na Dunaj, ga je utrudljivo poučevanje močno oviralo v začetem znanstvenem delu. Profesura v Gradcu pa ga je popolnoma vrnila znanosti, vendar je napol slovenistična stolica obrnila zanimanje od splošne slovanske filologije k zgodovini slov. jezika. Dokaz te njegove smeri so razprave o brižinskih spomenikih Freisingensia (ČZN 1915) in ČJKZ, ki ga je ustanovil skupno s Kaspretom, Kidričem in Ramovšem. V njem je nadaljeval obravnavanje brižinskega kodeksa, zlasti pa poudaril važnost njega latinskega dela in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov (ČJKZ I, 1918 in IV, 1924), Zanimanje za sodobna imenoslovna in dialektološka vprašanja kaže obravnavanje imena Doberdô – Doberdob. Imenoslovno-dijalektološka študija. (Carn. VIII, 1917, in posebej.) V Lj. so mu prišli v ospredje zopet problemi iz stare cerkvene slovanščine in slovanskih jezikov sploh, tudi etimološka razglabljanja; o tem pričajo razprave: Koren vend-vond- (ČJKZ II, 1920), Instrumental sing fem. -oi̯o: -oo: -o (ibid. III, 1921); Prisuha – prešuštvo (ibid. III, 1921), Oblike po osnovah na -u- v starocerkvenoslovanskih spomenikih (Beličev zbornik 1921), važni Doneski k vprašanju o postanku glagolice (RDHV I, 1923), Starocerkvenoslovanski evhologij (RDHV II, 1925). Šele 1922 pa je izšla njegova knjiga Akzentbewegung in der russischen Formenund Wortbildung, delo, ki ga je pripravil že pred svetovno vojno in ki ga je le-ta za dolgih 10 let prekinila. Delo ima bogat material in dobre poglede na vprašanje ruskega premikanja akcentov.

Zanimanje za albanščino mu je rodilo nekaj važnih razprav za ta jezik in njega zgodovino; tako n. pr.: Die Bildung der Possessivpronomina im Albanischen und ihre bisherige falsche Auffassung (Posta e Shqypniës, Shkoder 28 Priil 1917, 3–4); Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache (Graz 1917); O elbasanskem pismu in pismenstvu na njem (Arhiv za arban. starinu, jezik in etnologiju I, 1923); Luk. XV 11–32 v prevodu bratov Anastasija in Spyridona Tsellio (Tsel'o) iz Argyrokastra. Iz Kopitarjeve zapuščine (ibid. II, 1924).

Za svojega učiteljevanja na Dunaju je napisal tudi več ocen raznih učnih knjig za ruščino, v Gradcu pa za ministrstvo prosvete obširno oceno Breznikove Slov. slovnice, Celovec 1916. Kot človek, ki ne živi le svojemu kabinetu, marveč tudi širšim narodnim potrebam, je 1917–9 izdal nekaj zelo potrebnih poljudno znanstvenih razprav, n. pr. Menschewiki u. Bolschewiki (Tagespost, Graz, 1917, št. 206); Alpendeutsche und Slowenen (ibid. št. 286); Južnoslovansko-italijansko sporno vprašanje v luči nekih znanstvenih podatkov (Lj. 1919), kesneje še Vpliv ruske revolucije na ruski jezik (Jutranje novosti 1923 št. 233, 239).

Svojemu učitelju V. Jagiću je za 80-letnico rojstva posvetil obširen življenjepis v LZ 1918, obsmrtnico pa v LZ 1923. V LZ 1921 se je spomnil tudi M. Murka ob 60-letnici njegovega rojstva. V LZ 1926 je priobčil tudi svoj slavnostni govor pri odkritju spomenika Francu Miklošiču v Ljutomeru dne 8. avgusta 1926. O svojem velikem organizacijskem delu, seminarju za slovansko filologijo na Lj. univerzi, je napisal v Zgodovini slov. univerze v Lj. do 1929, 338–53 precej obširno zgodovino. — Prim. ČJKZ VI, 1927, 242–5 (slika, bibliografija), J 1927, št. 89 (s sliko); Godišnjak Srpske kralj. akademije XXXVIII, 1929, 183–195 (z bibliografijo); Ljetopis Jugoslav. akad. znan. i umjetn. za god. 1930/31, sv. 44, 96–100 (z bibliografijo); Zgod. slov. Univerze v Lj. do 1929, 519–20: bibliografija; slika (tablica). Slika: ASK 84. *

Uredništvo: Nahtigal, Rajko, akademik (1877–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384232/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine