Murnik, Viktor (1874–1964)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Murnik Viktor, sokolski vodnik, urednik in pisatelj, r. 25. marca 1874 v Lj. Dovršil je gimn. v Lj. (matur. 1892), po vojaškem letu v Lj. dovršil pravne nauke v Gradcu in promov. 1898. Po kratkem službovanju pri sodišču v Lj. je marca 1900 vstopil v službo Trg. in obrtn. zbornice v Lj., postal 1901 njen vodilni tajnik in bil 1925 na lastno prošnjo upokojen. V zbornici je 1901 stavil iniciativni predlog za osnovo slov. trgovske akademije v Lj. Misel, ki se je po prevratu uresničila brez ovir, je zadela na odpor Nemcev in vlade, doseglo pa se je vsaj toliko, da je vlada dovolila zbornici nabirati ustanovni sklad. L. 1906 je z daljšim poročilom in s podrobnimi določnimi predlogi v zbornici spravil v tek osnovo zavoda za pospeševanje obrti; takratne razmere pa so nanesle, da ga je potem ustanovila dežela. M. je bil več let član kuratorija zavoda. 1919 je v zbornici sprožil osnovo velikih vzorčnih sejmov v Lj., brž ko bi dopuščale razmere. Tudi na konferenci, sklicani od vlade 1920, o prireditvi obrtne razstave je prodrlo njegovo mnenje, da se naj namesto enkratne razstave začno prirejati vsako leto velesejmi. Izvršil je prva pripravljalna dela za prvi velesejem 1921 in je ves čas član velesejmskega izvršilnega odbora. L. 1900 je sodeloval pri osnovi in dolgo vrsto let v odboru »Slov. trg. društva Merkurja« in je častni član društva. Bil je urednik prvemu društvenemu glasilu NgV (1901/2 in 1902/3) in v njem kakor tudi v poznejših društvenih glasilih priobčil razne članke, med njimi daljše: »Malemu obrtniku v pomoč« (1901/2), »osnova in poslovodstvo obrtnih pridobitnih in gospodarskih zadrug« (1902/3), sestavljene na podlagi uradnih publikacij o takratni državni akciji za ohranitev in okrepitev obrtnega srednjega stanu; »O varstvenih znamkah« (STV 1906, 1907); »Ena ali več trgovskih in obrtniških zbornic v Sloveniji?« (NgV 1920); »Kontrola proste trgovine« in s tem v zvezi »O dopustnem trgovskem dobičku« (tam 1920). Za knjigo »Schriften des II. Internat. Mittelstandskongresses, Wien 1908, IV. B. Hausindustriepflege« je prispeval članka o pletilni domači obrti za slamnike na Kranjskem in o žrebljarski obrti v Kropi in Kamni gorici.

Funkcije v Sokolstvu. V Lj. Sokolu: vaditelj od 1893 do danes, tajnik 1896, načelnik 1897–905 (izvz. 1899), starosta 1905–24; v Lj. sok. župi: načelnik 1910–24; v Slov. sok. zvezi: načelnik 1906–18; v Jugoslov. sok. zvezi, odn. Zvezi Sokola kralj. Jugoslavije: načelnik 1920–4, 1926–30; predsednik prosvetnega odseka: 1922–3; v Češkoslovaški-jugoslov. sok. zvezi: podnačelnik 1920–4; v Zvezi slovan. Sok.: podnačelnik 1908–14 in 1928–30; v Mednar. telovadni zvezi več let pred vojno in po njej delegat slov., odn. jugosl. Sokolstva. Je dosmrtni častni starosta Lj. Sokola in častni član njegovega vaditeljskega zbora. — Že kot gimnazijec je imel dijaško telovadsko vrsto in z njo tudi javno nastopal (pri dijaških veselicah v Kamniku 1891 in Kranju 1892). V Lj. Sokola je vstopil jeseni 1893 in takoj prevzel posel vaditelja in kmalu postal tudi dejanski vodnik telovadbe, četudi je bil formalno za »predtelovadca« imenovan šele 1894 in za načelnika 1897. S predavanji na posebnih telovadskih večerih in tudi sicer, porabljajoč vsako priliko v telovadnici in zunaj nje, je začel telovadce seznanjati s sokolsko mislijo, kakor jo je Čehom dal dr. Mir. Tyrš. Obenem je v SN začel priobčevati članke in poročila o Sokolstvu in kritike javnih telovadb. Dotlej se je telovadba vodila brez teoretičnega znanja, brez poznanja kakšnega telovadnega sistema, in v rabi je bilo le nekaj malega slov. telovadnih izrazov. Začel je vaditelje (kakor je prekrstil »predtelovadce«) in sposobnejše telovadce v posebnih urah učiti Tyršev telov. sistem in njegov način, kako dosegati vsestranski harmonični razvoj telesa, pa s telovadbo in ob njej vzgajati tudi moralne in duhovne vrline ter na telovadbo opreti tudi narodno vzgojo. Sestavil je novo, Tyrševemu sistemu ustrezajoče telov. nazivoslovje; pridržal je, kjer le mogoče, korene in debla čeških nazivov, da bi s tem olajšal Slovencem učenje tudi češkega nazivoslovja in uporabljanje čeških strokovnih spisov, ter tako pospeševal češkoslovensko sokolsko vzajemnost. L. 1896 je ustanovil prvi slov. sokolski vaditeljski zbor po češkem vzoru. Ob tedaj že zadostnem številu zmožnih in požrtvovalnih vaditeljev je Lj. Sokol že isto leto mogel začeti zopet s telovadbo sokolskega naraščaja, ki je dotlej počivala dolgo vrsto let. 1897 je M. začel s telovadbo žen, tudi naraščajnic. Vadil jih je nekaj časa sam, pa kmalu izobrazil prve vaditeljice in jih združil v prvi ženski vaditeljski zbor. Vaditelji Lj. Sokola so med tem začeli hoditi učit tudi v druga sok. društva, nekatera so pošiljala sposobnejše telovadce v Lj. k vadbi, nekatere M.-ove učence so zasebne razmere odvedle v druge kraje, kjer so začeli delovati v njegovem smislu. Polagoma so oživela vsa dotlej po veliki večini nedelavna društva in ustanovilo se je tudi nekaj novih. — Toda presnavljanje duha in dela ter reorganizacija Lj. Sok. niso šla brez daljšega stvarnega boja. Nasprotniki M.-ove »nove struje« so se upirali uresničevanju sokolske misli po Tyrševih načelih, češ, da so zahteve pretirane, strogost prevelika; kar je mogoče dosegati pri Čehih, da ni mogoče pri nas ob naših razmerah in naši čudi; glavna naloga Sokola pa da je probujanje naroda k zavesti samega sebe in njega navduševanje. Obenem so bili proti instituciji vaditeljskega zbora, češ, da si lasti nasproti odboru preveč pravic in da je »država v državi«. Temu nasproti so M, in njegovi pristaši poudarjali, da je čas že minil, ko so mogle imeti tak uspeh same družabne prireditve, bučne manifestacije in šumne slavnosti, ne da bi Sokol obenem pokazal kakšnih pomembnejših uspehov sebi lastnega dela, ki šele morejo vzbuditi narodu zavest lastne moči in ga hkrati vzpodbujati k vstopu med delavne sokolske vrste, da svojo moč čim dalje bolj krepi v vseh smereh: telesni, moralni in duhovni. Glede vaditeljskega zbora pa so kazali na to, da je Tyršu najvažnejši činitelj v društvu, ki se mu nanj »opira spas, nepretrgana, neomahljiva delavnost sokolskih društev«. Velike dolžnosti, ki jih Tyrševa načela nalagajo vaditeljem, pa da neogibno zahtevajo tudi dolžnostim primerne pravice. Vad. zbor da ni država v državi, ampak izraz pametne delitve dela v upravno in reprezentacijsko delo (odbor) in v delo vodstva sokolske vzgoje. — Šele znatnejši uspehi nove struje so dovedli do njene zmage in do dokončnega priznanja vaditeljskega zbora 1900. Docela pa se je utrdila šele v nadaljnjih letih, tako da se »preporodna doba« slovenskega Sokolstva more šteti 1894–904. Slovensko Sokolstvo je bilo sedaj že toliko okrepljeno, da se je mogla nanj nasloniti organizacija velikega slovanskega vsesok. zleta v Lj. (1904), ki je tudi v širši javnosti zasnoval globlje umevanje sokolske misli. Ko se je prvih 40 let obstoja slov. Sokolstva ustanovilo samo 14 sok. društev, se je sedaj v enem desetletju število dvignilo na 112 društev in odsekov. L. 1905 se je po pravilih, ki jih je M. predložil, ustanovila Slov. sok. zveza, 1909 in 1910, ko so se društva že zadostno pomnožila, pa se je ustanovilo 7 sok. žup. — L. 1901 je M. prvič mogel sestaviti in izuriti celo vrsto za tekmo na vsesok. zletu v Pragi; na prejšnjih vsesok. zletih so tekmovali iz slov. Sokolstva samo posamezniki. Vrsta je bila v tekmi gostov z dvema franc. vrstama 2., med posamezniki pa M. 3. zmagovalec. 1907 je mogel izuriti vrsto za časten uspeh že na tekmi mednarodne telovadne zveze v Pragi. Razen tega je pri sok. tekmah tekmovalo 6 slovenskih vrst v nižjem oddelku z jako častnim uspehom. Na prihodnjem vsesok. zletu v Pragi 1912 pa so se tekem udeležile že 4 vrste v višjem oddelku (in vrhu tega še 5 posameznikov) z velikim uspehom, zlasti vrsta Lj. Sokola, ki je bila med 30 vrstami slovanskih sok. zvez 4.; v nižjem oddelku pa je tekmovalo zopet 6 slov. vrst (in 10 posameznikov) tudi z velikim uspehom. Razen tega se je 8 Slovencev udeležilo tekme za slovansko prvenstvo; Slovenci so si tu priborili 1. in 3. zmagovalsko mesto (Stane Vidmar in Karel Fux). Višino slovenske telovadbe je pokazala tudi javna telovadba na tem zletu. Pod M.-ovim vodstvom je na 5 bradljah nastopilo 25 izbranih telovadcev s hkratnimi vajami, o katerih je celo turnerski list zapisal, da je bilo to »das Höchste, was auf diesem Gebiete geleistet werden kann« (Deutschösterr. Turnzg 11. jul. 1912). Pred vojno je M. še ponovno izuril in vodil slov. vrste k častnim uspehom v mednarodnih tekmah: v Luksemburgu 1909, v Turinu 1911 in v Parizu 1913. Po vojni je bila prva izbrana Lj. za kraj tekme mednarodne telovadne zveze (1922). Razen tu je vadil in vodil, izvzemši na »olimpijadi« v Parizu 1924, vrste pri nadaljnjih mednarodnih tekmah: v Lyonu 1926, v Amsterdamu (olimpijada) 1928 in v Luksemburgu 1930. Vrste so se po vojni povzpele že med zmagovalke: v Lj. in Lyonu 2., v Amsterdamu in v Luksemburgu 3., posamezniki pa so dosegli svetovno prvenstvo: v Lj. in v Lyonu Peter Šumi, v Luksemburgu Jože Primožič, tako da naše Sokolstvo drži svetovno prvenstvo na tekmah mednar. telov. zveze že 10 let; razen tega je Leon Štukelj dosegel svetovno prvenstvo na olimpijadi v Parizu 1924. — Ko so se prej mogle vršiti samo enodnevne vadbe telovadcev raznih društev, je M. 1912 priredil prvi 14-dnevni vaditeljski tečaj v Lj. Po vojni je vodil 5 eno- do štiritedenskih vaditeljskih tečajev v Lj. (1926–9) in celomesečni tečaj za častnike in podčastnike zrakoplovbe (1929). — Vodil je vsesok. zlete v Lj. 1904, 1922 in v Beogradu 1930; zlete Slov. sok. zveze: v Celju 1910, v Domžalah 1911, na Bledu 1912 in v Novem mestu 1913; pokrajinske zlete: v Osijeku 1921, v Lj. 1927 in v Skoplju 1928; slov. odnosno jugoslov. Sokolstvo: na vsesok. zletih v Pragi 1901, 1907, 1912 in 1926, v Zagrebu 1906 in 1911, v Poznanju 1929 in na pokrajinskem zletu v Plznji 1929.

L. 1896–7 je urejeval sokolski predel v SN. L. 1904–14 je izdajal in urejeval mesečnik SSk. L. 1921 do apr. 1924 je bil urednik mesečnika »Vestnik tehničnega odbora Jugoslov. sok. zveze«, od apr. 1926–30 pa mesečnika »Prednjak«, ki mu je 1930 ime premenil v »Sokol«. V teh in v drugih listih je priobčil veliko število člankov in razprav, poročil in navodil itd. Idejne, programatične ali zgodovinske vsebine so med drugim: »Pogled naprej in nazaj« (SSk 1904); »Pol stoletja češkega Sokolstva (SSk 1912); »Naše delo in naš cilj« (SSk 1913); »Prosvetno delo v Sokolstvu« (Sok. glasnik 1923), ki v njem določa program in načela, po katerih naj bi se vršilo prosvetno delo v Sokolstvu, in ki jih je potem osvojila glavna skupščina Jugosl. sok. zveze l. 1923. Prosvetnega dela se dotika tudi v poročilu na zvezni glavni skupščini 1927 »Kakšni smo in kako se moremo izboljšati« (pril. 5. št. »Prednjaka« 1927; srbohrv. v »Sok. glasniku« 1927, pril. k 5. in 6. št.) in v razpravi »Kultura in telovadba« (slov. v »Sok. glasniku« 1929 in v ponat.; srbohrv. v »Sokolu« 1930), kjer govori tudi o pogojih, ob katerih je prosvetno delo v Sokolstvu dopustno preko okvira doseganja boljše gojitve telovadbe in trdnejše sokolske zavesti članstva, na katerega ga omejuje Tyrš. Naraščaju namenjen je daljši članek: »O nečem, kar je po vojni še bolj nego prej potrebno« (slov. v OV 1925, srbohrv. v Sokoliču 1926). V TL 1932 je objavil spis »Nar. gospodarstvo in Sokolstvo«, o pomenu telesnih vaj za gospodarsko delo kakor v telesnem tako v moralnem in duhovnem oziru, o telovadbi glede na življenjsko moč naroda in o razmerju telovadbe do kulture; posebej »Sokolstvo in življenje« (Lj. 1932). — Iz češčine je prevedel med dr.: »Predavanja izobraževalnega odseka za vaditeljski tečaj České Obce Sokolské l. 1908 (Sokolska vzgoja Nauk o nagovoru)«, knjižna izdaja 1910; v SSk Tyrševe spise: »Naša naloga, smer in cilj« (1904); »Sok. gesla« (1906); »O društvenem ustroju« (1906); »Telovadba v estetičnem oziru« (1908, 1910–1) in »O vzrokih propadanja in o sredstvih, kako oživiti sok. društva« (Jugosl. Sokol 1926). — S telovadno teorijo in prakso se bavijo med dr. spisi: »Redovne vaje« (v členu in v četi 1896; 1910 razširjene in dopolnjene z vajami v zboru in v praporu po dr. J. Vaníčka knjigi: »Výklad cvičení pořadových«, 1899); »Enotna povelja za redovne vaje« (Jugosl. sok. koledar 1924 in posebej 1926); za vse nazive, izvzemši enega, je mogel dobiti v slov. in v srbohrv. v bistvu enako se glaseče besede. »Proste vaje« (SSk 1905, 1906, 1908); »Orodne vaje« (tam 1910, 1913, 1914), prevod iz češke knjige »O soustavě sokolské, předneseno v kursu cvičitelském Č. O. S.« 1908. »Vadba izpadov« in v zvezi s tem: »Predgib, odgib, zagib« (v »Vadbenih večerih«, pril. SSk 1909). »Držite se pokoncu!« (Prednjak 1926; srbohrv. v Jugosl. Sok. 1926). V »Sokolskem telovadnem sestavu« (SSk 1904–5) podaja za Tyrševo razdelitev vaj v vadbene stroke, razrede, panoge, vrste in načine novo utemeljevanje s pomočjo pojmov sorodnosti, bistva in podobnosti vaj. S temi pojmi se bavi tudi v člankih »O sorodnosti, bistvu in podobnosti telesnih vaj« (Vestnik tehn. odb. J. S. S. 1924). S problemi sistematike telesnih vaj se bavi dalje v spisih »Kaj so meti?« (SSk 1905), v uvodu k »Prostim vajam« (tam) pod naslovom »Neumestnost splošne delitve v proste vaje ,na mestu‘ in ,z mesta‘. — Pet ali sedem glavnih vrst?«, in v razpravi »Obrati pri prostih vajah« (Prednjak 1928). Zaključek svojih teoretičnih preiskovanj o problemih telovadne sistematike in podrobno kritiko glavnih dosedanjih telov. sistemov pa poda v večjem delu »O problemih sistematike telesnih vaj«. V Prednjaku 1928 je priobčil šaljivo razpravo »Sistem brata Krpana« (v posebn izd., mestoma premenjena 1928). — L. 1906 v SSk v že navedenih »Prostih vajah« uvaja v sistem nove načine prostih vaj: »spajanje« gibov raznih smeri in zaokroževanje gibov z »loki ob najkrajši poti« pri prehodih v kroge in loke v ravni ploskvi iz položajev zunaj te ploskve in nasprotno (str. 28 in 34). To je bil teoretični izraz prvemu početku M.-ovega novega načina izvajanja in sestavljanja prostih vaj. Z njim se je odprl vir velikemu mnoštvu novih kombinacij in se je nasproti prejšnjemu načinu jako povečala izraznost gibov, zlasti ko je potem M. začel uvajati tudi različno, menjajočo se hitrost gibov nasproti prejšnjemu samo kar najhitrejšemu izvajanju gibov pa zato daljšemu držanju z njimi doseženih položajev, »drž«, ki jih je M. omejil na pravo mero. V teku let je novi način čim dalje bolj razvil in raznovrstneje porabljal v svojih sestavah prostih vaj za vsesokolske zlete, zlasti pa v daljših skladbah, ki jih imenuje »telovadne plese«. Izobrazil je za vadbo in opis novega načina tudi nov način štetja, ki ureja ne samo čas zavzemanja drž, ampak tudi različno hitrost gibanja od drže do drže in ki se z njim lahko in hitro dosega tudi skladnost izvajanja več telovadcev tudi pri najbolj zapletenih gibih. Novi način v metodičnem pogledu v podrobnem pojasnjuje pri razlagi prostih vaj članic za nameravani, pa po vladi prepovedani vsesok. zlet v Lj. 1913 v SSk 1912, članov in članic za vsesok. zlet v Lj. 1922 v Vestn. t. o. J. S. S. 1921–2, zlasti pa v razlagi prostih vaj članov in članic za vsesok. zlet v Belgradu 1930 v večjem spisu: »Pripravljajte se, dovršujte se!« (Sokol 1930), kjer v posebnem članku razpravlja tudi vprašanje: »Ali naj članice izvajajo same ,mehke‘ člani pa same ,sekane‘ gibe?« Telovadne plese je zložil na valček iz Gounodove opere Faust (prvič izvaj. 1913), na barkarolo iz Offenbachove opere Hoffmannove pripovedke (1913), na glasbo in besedilo Jenkovega Napreja (1919), na gl. in bes. himne La Marseillaise (1920), na gl. in bes. Vilharjeve pesmi Po jezeru (1921), na koračnico iz Bizetove opere Carmen (1923), na gl. in bes. Vilharjeve pesmi Slovenec, Srb, Hrvat (1923), na gl. in bes. Zajčeve pesmi U boj! (1923), na Beethovnovo Turško koračnico (1924), na Chopinovo polonezo op. 40, št. 1 (1928), na Mendelssohnov scherzo op. 16, 2 (1930) i. dr. — Prim.: Sborník Sokolský XXVI, v Kolíně 1909, 65–8 (s sliko); Mir. Ambrožič, Jugoslov. sok. kalendar III, 1922, 59–75 (s sliko); M. Lazarević, Soko Dušana Silnog III, Beograd 1927, 165–9 (»Sistem br. M.-a«, se nanaša na M.-ov način sestavljanja prostih vaj); Ante Brozović, Soko kralj. Jugoslavije, Beograd 1930, 52–3 (s sliko). *

Uredništvo: Murnik, Viktor (1874–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi382158/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine