Slovenski biografski leksikon

Montagnana Polidor de, antiprotestantski borec in tarča Trubarjevi satiri, r. v Italiji menda v 3. deceniju 16. stol., u. 2. okt. 1604 v Novem mestu. Gre pač za rod na ozemlju benečanske ljudovlade, ki morda ni bil plemenit, dasi je najbrž imel ime mesteca južno od Padove (eden izmed njegovih bratov je bil 1569 v Aleksandriji v ujetništvu, torej pač benečanski vojak, 1579 sta živela njegova brata Jurij in Jernej, a beneč. goslar Domenico M. v 18. stol. se je pisal brez »de«). Ker sta bila Wolfgang Neff, menda Korošec, ki je bil profes vetrinjskih cisterciancev ter opat 1533–49 v Kostanjevici, 1549 do smrti 18. marca 1566 v Stični, in pa M. sestriča (Vetter), je moral imeti ali Italijan Korošico, ali Korošec Italijanko za ženo. Ob Neffovi podpori je študiral M. v Padovi in Benetkah, bil po ordinaciji približno od 1550 dvorni kaplan Ferd. I. na Dunaju, dobil 1560 po naklonjenosti cesarja Ferd. stolno proštijo v Lj. in ž njo radovljiško župnijo, a po naklonjenosti oglejskega patriarha Janeza Grimanija ok. 1561 »najvišji komisariat v Japidiji in na Kranjskem ter arhidiakonsko oblast v savinjski in dravski dolini, t. j. na južnem Štajerskem.

Novi cerkveni dostojanstvenik, ki je družil z vplivnim položajem v lj. škofiji še najvišje predstavništvo patriarhove oblasti med kranjskimi in štaj. Slovenci, je pripadal onemu tipu spretnih, a neiskrenih, intrigantskih, častihlepnih in koritarskih italijanskih prelatov svoje dobe, ki jim je bilo dobro vsako sredstvo. Boriti se je hotel za katol. stranko, a bil je kakor Marcina v velikem številu onih naivno predrznih katol. duhovnikov med Slovenci, ki so mislili, da smejo slično predikantom proglašati zveze z materami svojih otrok za legitimne. Ta okoliščina mu pa vkljub nasprotju med Oglejem in Gradcem, oz. Dunajem ni škodovala tako kakor Marcini, ker je umel v odločilnem trenutku ubrati strune, da sta pred njegovim prestopkom tako italijanski cerkveni kakor nemški posvetni vladar zatisnila oči, ta spričo prelatovega smisla za aktualne polit. tendence, oni spričo njegovega ital. porekla. — M. še ni bil v Lj. leto dni, ko je skušal neko dekle s takimi obljubami, darovi in zvijačami premamiti in je obenem Ljubljančane tako razžalil, da je moral na cesarjev poziv škof Seebach naperiti proti njemu tožbo. Obtoženec, ki se je dlje časa skrival, a 4. jul. 1561 vendarle prišel v Lj. ter se nastanil v stiškem dvorcu, je prosil 5. jul. 1561 prvega lj. superintendenta Trubarja, da bi pridobil Ljubljančane za poravnavo mimo sodišča. Na Trubarjev opomin, naj opusti proštijo ter usmeri življenje »po božji volji in zapovedi«, je M. izjavil, da »na svoji župniji v Radovljici bo pridigal o evangeliju, se poročil, Trubarju pomagal ter ga pred cesarjem branil«. Toda Trubar M.-i »ni nič verjel«, ker je pač uvidel, da prošt ne misli resno na prestop, ampak se hoče le otresti tožbe. Izpovedbe prič 16. jul. 1561 so bile za M.-o skrajno neugodne, a podoba je, da sta se želela lj. škof in kapitelj vsiljenca iznebiti. Pač škof Seebach, in sicer v označeni zvezi, je spravil ok. 1563 M.-o v ječo, iz katere ga je rešil novi oglejski gen. vikar Jakob Maracco, ki je videl v lj. proštu predvsem ital. rojaka ter sodil, da gre le za »nepoštenost obrekovalcev«. Toda 2 okoliščini sta M.-o skoraj upropastili: nasprotniki, ki so pač izvedeli za njegova pogajanja s Trubarjem, so ga denuncirali Maraccu, da »je postal luteran, se oženil ter zakrivil tudi mnogo drugih sramotnih, grdih in bogokletnih stvark; M. »se je branil ubogati« Maracca, kar je treba razumeti najbrž v tem smislu, da je bolj upošteval ukaze nadvojvodove kakor Maraccove. Ker M. pozivu, naj pride v Videm in se opraviči, menda radi kuge ni mogel ugoditi, mu je Maracco 7. maja 1564 vzel »arhidiakonat štajerski in savinjski« in pač tudi komisarijat. Ker po 1564 tudi lj. prošt ni več bil, se zdi, da so bili glavni protivniki ošabnega Italijana v lj. kapitlju. Rešila je M.-o iz te zagate duhovščina štajerskih župnij oglejskega patriarha, ki je spričo lastnih razmerij dajala prednost arhidiakonu s sličnim razmerjem do žensk ter Maraccu pisala, ne le, da je M. »katoliški« in »sposoben mož«, kar je bilo res, ampak tudi, da je »pošten in Marljiv mož« ter duhovnik »neomadeževanega življenja«. Ko je Maracco zvedel, kar je v svoji zavzetosti za ital. rojaka zvedeti želel, ga je 1. avg. 1564 zopet imenoval za arhidiakona savinjske in dravske doline. — V dobi 1564–79 so v M.-ninih prizadevanjih jasno opazljive 4 gibalne sile: da si ohrani naklonjenost nadvojvode Karla, ki ga je menda še 1564 ali 1565 imenoval za svojega svetovalca (na kaki osnovi se je začel pisati »de M.«, dočim pozna Maracco 1564–5 samo še »M.-o«, ni jasno); da s pomočjo nadvojvode Karla in sestriča Neffa iz Stične nadomesti izgubo lj. proštije ter spravi višino dohodkov v sklad s prirastki v obitelji; da pridobi cerkvene kroge za tako izpremembo predpisov o celibatu, ki bi dali njegovi zvezi značaj legitimnosti (ker je bil M.-ov vnuk 1596 že mašnik, se mu je moral prvi sin roditi ok. 1550; Jerica Goldschmied, hčerka meščana v Krškem, menda ni bila mati prvih njegovih otrok); da zakrije, ko se mu izprememba predpisov ni posrečila, z antiprotest. gorečnostjo svoje laksno pojmovanje celibata. Prvi zamisel se mu je 1564–79 sijajno posrečil: menda takoj po izgubi proštije mu je opat Neff naklonil župniji Žalec in Teharje, ki sta bili vtelešeni Stični; prizadevanja, da pridobi opatijo v Stični s pomočjo Neffove resignacije ali izvolitve po opatovi smrti ali da bi dobil iz sestričeve zapuščine 200 zlatov, so se sicer vkljub nadvojvodovi podpori ob upravičenem ogorčenju stiških menihov in runskega opata razbila, toda nadvojvoda ga je prezentiral 9. sept. 1567 za leskovško (krško) župnijo, a 1569, ko je Žalec in Teharje menda vrnil Stični, je dobil po vladarjevi naklonjenosti k Leskovcu še Laško ter beneficij sv. Antona in Andreja v Celju in bival odslej v Laškem; vsaj že 1576 je imel naslov apostolskega protonotarja; ko je dosegel končno vendarle dostojanstvo opata, in sicer v Admontu, kamor se je preselil kmalu po 22. febr. 1579, se je arhidiakonski časti sicer odpovedal, a obe župniji in celjski beneficij obdržal ter še i. l. dobil od vladarja beneficij sv. Katarine v Rogatcu, od Ogleja pa zase, svoja brata Jurija in Andreja ter njune naslednike v moškem kolenu patronat ihanske fare. Ob taki kumulaciji prebend in ker je bolj pazil na povišanje svojih dohodkov, kakor pa na redno plačevanje davkov, popravilo poslopij, kjer ni sam bival, ali na dostojnost dohodkov svojih vikarjev, se mu radi prihodnosti otrok in njihove matere ni bilo treba vznemirjati: 1575 je mogel posoditi Jurkloštru 600 gld., a v Laškem je pač že takrat imel 2 hiši. — Ker se je Ferd. I. proti koncu življenja trudil v Rimu za odpravo celibata in dovolitev obhajila pod obema podobama ter tudi dosegel, da je papež 1564 dovolil laikom v njegovih deželah kelih, je pisal tudi M. 1565 pred 10. jun. Maraccu o teh dveh problemih, pač z namenom, da jih aktualizira tudi avstr. del patriarhata. Na sinodi v Vidmu v dobi od 14. do 20. nov. 1565 je M. res predlagal, naj govorijo tudi o ženitvi duhovnikov. Dasi je stvar spričo sklepov tridentinskega cerkvenega zbora morala propasti, M. vendar še tudi poslej zvez katol. duhovnikov, kakor je bila njegova, ni imel za nič nečastnega. Neznano je, kako se je opredelil južnoštajerski arhidiakon glede keliha na sinodi v Vidmu, kjer sta nadvojvodova komisarja menila, naj se breve o kelihu ne razglasi (Hurter I, 82). Ko je spomladi 1566 nadvojvoda vkljub drugačni orientaciji novega papeža arhidiakonom po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zaukazal, naj objavijo privilegije o rabi keliha, je ta ukaz nedvomno tudi M. razglasil. — Kake take velikopotezne akcije proti luterancem, kakršno bi bil zahteval njegov položaj, M. v tej dobi sicer ni organiziral, vendar je v lastnih farah nekolikokrat proti tujim zelo ostro nastopil: predikanta Weixlerja, ki je brez dovoljenja hotel v njegovi župni cerkvi v Krškem 1567 pridigati in obhajati, je vpričo poslušalcev med pridigo klical na odgovor; v Laškem je ženi meščana Martina Kralnika s pestmi dokazoval, da ne bi bila smela iz predikantovih rok prejeti obhajila; v Jurkloštru, ki ga je vizitiral 1569, ali v studeniškem nunskem samostanu, kamor ga je poslal Maracco 1570 za komisarja, je protestantom pač prav tako malo prizanašal kakor kot opat v Admontu 1579–80. Včasih preseneča popustljivost M.-ovega ravnanja: Weixlerju bi bil n. pr. dovolil v krški špitalski cerkvi pridigati in obhajati, če bi bil predikant hotel za obhajanje obleči mašno obleko. V pismu, ki ga je iz Admonta pisal solnograškemu nadškofu, je sicer pretiraval, ko je trdil, da je ves svoj arhidiakonat »očuval pred kugo herezije«, a nedvomno je, da je protestantom tako v svojih župnijah kakor tudi v svojem distriktu mnogo škodoval.

Protestanti s Trubarjem na čelu so imeli M.-o ok. 1579 po pravici za svojega ljutega nasprotnika, proti kateremu so bili neizprosen boj. Trubar je vzel bivšega sobesednika na muho v »drugi izlagi — eksplikaciji« istega »Tega pervega psalma« iz 1579, katerega »tretja izlaga« je merila na Marcino: imenuje ga »Polidorja Merčenika«, t. j. mrkača = pohotnega človeka, ki s tem, da »pravega krščenika … zlu oblega« (preganja), le svojemu »Bogu zludju … col, činž zvejstu daje«. Tudi protest. štajerski stanovi, ki so poznali iz pritožb tako njegovo ravnanje proti Kralnikovi kakor tudi nastopanje v Admontu, so v istem času na razne načine kazali M.-i svojo nemilost: šele nadvojvoda Karel jih je moral prisiliti, da so mu kot admontskemu opatu dovolili sedež in glas v dež. zboru; preprečili so 1579–80 tisk 2 tekstov, v katerih sta njegova podpiranca M.-u na vsiljiv način kadila. Trubarjeva satira ni bila v nobenem oziru desavuirana, ker so gibalne sile M.-ovega ravnanja, slično kakor Marcinovega, ostale tudi po 1579 iste, ki so bile odločilne doslej, le da postaja M.-ova skrb za otroke in njihovo mater še prozornejša. — Admontu, kjer ni mogel napraviti reda, se je 31. jul. 1581 odpovedal. Toda M., ki je bil še vedno župnik v Laškem in Leskovcu pri Krškem ter imel beneficije v Celju in Rogatcu, je umel s spretnostjo, predrznostjo in nasilnostjo izrabiti naklonjenost nadvojvode Karla in oglejskega vikarja ter naklonil sebi in svojcem novih dohodkov in časti: medtem ko je bival ali v Laškem v lastni hiši ali v Krškem, je 7. febr. 1582 zopet dobil naddiakonsko dostojanstvo, in sicer ne le za oglejske župnije na juž. Štajerskem, ampak tudi na Gorenjskem in Dolenjskem; novo čast je porabil takoj v osebno korist, ker je s prozornim namenom odstavil novomeškega prošta, a dosegel, da je nadvojvoda proštijo že 14. maja 1582 podelil njemu (prošta je odstavil, ker ni bival v Novem mestu, a po istem načelu bi bil moral tudi sam izgubiti vsaj svoji župniji); druga njegova arhidiakonska akcija iz i. l. je merila na nasilno podreditev Ribnice njegovemu dolenjskemu arhidiakonatu, čeprav so patriarhi sami priznavali ribniško arhidiakonijo kot posebno okrožje (Gruden, Cerkv. razm. 77–8); 20. okt. 1582 je določil nadvojvoda Karel M.-o, ki je pač že bival v Novem mestu, za sosodnika v neki pravdi v slovenjegraški dolini; 26. okt. 1583 je dobil almucijo, t. j. pravico nositi krzneno vrhnjo haljo; z odlokom z dne 7. marca 1584 je uvedel nadvojvoda proti njemu sicer preiskavo, pač radi dogodkov v Ribnici 1582, kjer je dal župnika, ki mu je po pravici odrekel pokorščino, odstaviti in zapreti, vendar se mu je posrečilo doseči oprostitev; 1589 je izročil hišo z vrtom, iz katere je spodil ženo predikanta Gočevarja, materi svojih otrok, ki je bivala odslej menda v Radečah; 1592 je bil sprejet med kranjske deželane; Polidorju de M., menda svojemu vnuku, je priskrbel kanonikat v Novem mestu. M., ki je prejemal samo od krškega vikarja na leto po 200 tolarjev »penzije«, je bil že ob prihodu v Novo mesto zelo imovit mož, toda skrb za otroke ga je silila, da je dajal za javne namene le pod pritiskom. Tak pritisk je bila želja, imeti v Novem mestu proštijo brez dolgov ter dostojno rezidenco in stolnico, ki jih je požar 1576 zelo poškodoval: iz svojega je poplačal dolgove, popravil za silo cerkev ter dal napraviti nov veliki oltar, a 1591 je sklenil s kanoniki pogodbo za prepustitev dohodkov v nadaljevanje popravil. — Proti luteranizmu je M. tudi sedaj marsikatero ukrenil, dasi je imel stalno oviro v ozirih do otrok in njihove matere in čeprav si tudi sedaj ni prikrojil smotrnega načrta. Ko je opravljal gen. vikar Bizancij poleti 1581 vizitacijo po Slovenskem, je spremljal M. še iz Admonta njegove ugotovitve, a ni imel posebnega vzroka za vznemirjanje, ker je imel v leskovško-krški župniji 3800 obhajancev, a le eno protest. hišo (IMK 1907, 134). Slabše razmere za katolike je našel 1582 v Novem mestu, kjer je bilo prejšnje l. sicer 3000 obhajancev, a tudi 30 protest. družin (IMK 1907, 135). Sinode v Vidmu v dobi od 26. nov. do 4. dec. 1584 se ni udeležil, pač iz ozirov na prepoved nadvojvode Karla (IMK 1907, 126 do 127). Semtertja je usmerjal antiprotest. korake v okviru arhidiakonskih pravic: 1589 je v Radečah preganjal ženo predikanta Gočevarja; avg. 1592 je po spec. patriarhovem naročilu radi Suzane Oberburger bil v Mekinjah; 1593 je spremljal patriarha Francesca Barbaro pri vizitaciji kranjskih in morda tudi štaj. arhidiakonij, a po vladarjevem nalogu je šel kot komisar v Celje; 1598 je preganjal starega Weixlerja po Dolenjskem. Dasi je utegnila, kakor n. pr. v Radečah 1589, soodločevati tudi njegova sebičnost, so akcije vendarle dokaz, kako krivično je bilo poročilo njegovega naslednika v Krškem iz 1601, da je M. »gojil luteranstvo«. Zajeziti napredovanje protest. stranke pa M.-ovo delovanje ni moglo niti v Novem mestu, kjer mu je še po vladarjevem ukazu iz 1597 tudi vicedom v vseh protilutrovskih stvareh moral v roke streči. Značilno je, da M. kot glavni predstavnik patriarhove cerkvene oblasti v deželi z lj. ordinariatom po vsej priliki ni iskal stikov za določitev kakih skupnih smernic protilutrovske politike; menda šele 1602, ko je bila katol. reform. komisija v Novem mestu, sta se s Hrenom o problemu obširneje razgovarjala. — Polagoma so začeli v Vidmu in v Gradcu vendarle uvidevati, da kumulacija tolikih prebend in dostojanstev v osebi starega M.-e cerkveni stvari ni v korist, a izhodišče je tvorila menda nejevolja nad proštovo preveliko skrbjo za vnuka-duhovnika, kateremu je hotel 25. jan. 1596 odstopiti krško faro: 24. sept. 1596 je izgubil oba kranjska arhidiakonata, a približno v istem času menda tudi savinjskega; 28. jan. 1598 ga je patriarh (zopet) imenoval za arhidiakona savinjskega, a vsaj 1601 je imela to dostojanstvo zopet druga oseba; najbrž nadvojvoda Ferdinand mu je namignil 1596–9, naj odstopi novemu lj. jezuitskemu kolegiju svoj celjski beneficij, kakor mu je isti Ferdinand 12. maja 1599 tudi namignil, naj izroči za revne dijake svoj rogaški beneficij; spomladi 1601 je podelil Ferdinand krško župnijo Marku Khunu, ki je prišel vanjo 24. maja. Do smrti sta ostali M.-i le proštija v Novem mestu in župnija v Laškem; svoji hiši v Laškem je v tej dobi prodal, a moral je imeti neko stvar tudi v Celju, ker je bila tu njegova knjižnica. — V pismu oglejskemu vikarju se je M. 1598 obtožil, da je zavedla mladost tudi njega v mnenje, da sme razmerje katol. duhovnika z žensko imeti za zakon, a v oporoki z dne 2. febr. 1602 pravi, da je »aus blödigkheit des Fleisches« imel »nekaj otrok s svojo bivšo, zelo zvesto in pridno gospodinjo Jerico«, ki mu je služila »nad 30 let«. Po volilih je M.-ova oporoka veren odmev obeh glavnih sil, med katerima je vse življenje kolebal: novomeškemu kapitlju je volil svojo knjižnico v Celju, svojo posodo in svoje perilo, vse ostalo precejšnje premoženje pa svojim otrokom. — M. je bil, kakor ogromna večina protireformatorjev na Slovenskem v 16. stol., povsem malobrižen do problema slov. knjige v službi katol. agitacije, čeprav si je slovenščino najbrž že v mladosti v okolju sestriča Neffa osvojil. A tudi iz drugih vzrokov pada nanj dobršen del krivde, da katol. cerkev protestantizma med Slovenci brez posvetne oblasti z njenimi nasilnimi, dasi v splošnem nekrvavimi sredstvi ni mogla premagati.

M.-i se med Slovenci vkljub skrbi novomeškega prošta niso mogli za dolgo časa uveljaviti: novomeški kanonik P. pl. M. mlajši, ki je morda istoveten z M.-ovim vnukom, kateremu ded ni mogel priboriti krške župnije, je u. že ok. 1600 (IMK 1892, 78); M.-i, ki so se, kakor prošt, pisali z »de«, imeli patronat ihanske fare, a prezentirali le nevredne duhovnike, so izumrli menda ok. srede 17. stol. (IMK 1892, 46). — Prim.: Bauzer, Hist. rer. noricarum; Valv. VII, 437; XI, 373; Ughelli, Italia sacra V; Schmutz I, 16; Hurter, Ferd. II, 82; Orožen, Celjska kronika 261; Catalogus cl. d. Lab. 1864; Hitzinger, MHK 1865, 107; Radics, Die Gegenäbte Albert u. Peter v. Sittich 57–61, 65, 69; Orožen I, 295; Dimitz III, 280, 328; Peinlich, Z. Gesch. d. Buchdr. (itd.) in Graz im XVI. Jh., MhVSt XXVII (1879), 136; Orožen III, 19, 215, 379; Wichner, Admont; Beiträge z. Kunde steierm. Geschichtsquellen XVIII (1881), 37; Orožen IV/2, 24, 46, 129–32; Elze, Gesangb., JGGPÖ 1884, 26, 27; Milkowicz, Die Klöster in Krain, Archiv f. ö. Gesch. 74/2, 331–3, 344; Vrhovec, Zgod. Novega mesta 24–5, 74, 210, 221; Koblar, Drobtinice iz furl. arh., IMK 1892, 46, 61, 62, 77, 78, 87, 88; 1893, 103; S 1894, št. 64–7; Slekovec, P. pl. M., Lj. 1895 (iz ZZ); Šmid, Paberki iz adm. arhiva, IMK 1897, 46–9; Elze, Trubers Briefe 118, 137, 143; isti, Prediger, JGGPÖ 1901 (Weixler); Prelesnik, KO 1901, 107; Schiviz, Krain 498; Gruden, Suz. Gornjegr., IMK 1906, 122–4, 134; isti, Doneski, IMK 1907, 4, 5, 7, 12–4, 56, 61, 134; Ilešič, »Škrjanec« in »Kukovec« 1579, ZSM 1908, 248–50; Gruden, Studenice, ČZN 1908, 164–5; isti, Dodatek k Suz. Gornjegrajski, IMK 1907, 50–1; Gruden 698, 734, 735 (s sliko), 736, 737; Lah, P 1916, 26; Kidrič, Ta pervi ps. 1579, JF 1921, 303–6; Turk J., Breve Pavla V. Tom. Hrenu 4, 103, 104. Kd.

Kidrič, Francè: Montagnana, Polidor de, plemeniti (med 1520 in 1530–1604). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi375112/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine