Slovenski biografski leksikon

Milčinski Fran, pravnik in humorist, r. 3. dec. 1867 v Ložu na Notr., u. 24. okt. 1932 v Lj. Oče je bil davkar, po rodu Čeh, mati je bila doma iz Vevarjeve (Slaparjeve) hiše v Lukovici pri Domžalah. Družina se je kmalu preselila v Lj. in je blizu 20 let stanovala na Emonski c. št. 6. Osn. šolo je M. obiskoval pri Sv. Jakobu in na Grabnu, gimn. (1877–85) v Lj., univerzo na Dunaju in je 10. marca 1890 nastopil prakso pri dež. sod. v Lj.; isto leto (17. dec.) je bil imenovan za avskultanta v Lj., 21. sept. 1895 pa za sod. pristava v Idriji, kjer je ostal do 29. sept. 1897. Nadaljnje službovanje je opravljal v Lj. in postal 27. febr. 1902 sodni tajnik, 3. dec. 1907 dež. sodn. svetnik, 11. apr. 1918 viš. dež. sodn. svetnik in 30. jan. 1920 svetnik stola sedmorice v Zagrebu. Prva leta je bil za krajšo dobo dodeljen sodn. uradom izven Lj., n. pr. v Litiji in na Brdu (1894), v Radovljici in Škofji Loki (1895), na Brdu (1897). L. 1925 je bil na lastno prošnjo upokojen in je opravljal nato odvetniško prakso. Umrl je za možgansko kapjo.

Pravnik M. se je odlikoval s temeljitim strokovnim znanjem in globokim poznanjem človeške narave. Iz svoje prakse kot kazenski sodnik v Idriji in varuški sodnik za lj. okolico je pri okrajnem sodišču v Lj. uredil in vodil oddelek za mladinsko skrbstvo, prvi te vrste v Avstriji, ki pa je bil med svetovno vojno opuščen. S posebnimi predavanji in razpravami je opozarjal na važnost mladinskega sodnega skrbstva, n. pr. v društvu Pravnik: Izdelovanja mladinskega sodnika (prim. S 1906, št. 86, 87). Za pripravlj. odbor kongresa za varstvo otrok na Dunaju je napisal poročilo »Verwahrloste und entartete Jugend in Krain« (LZg 1906 in posebej), isto je naslednje leto izšlo kot: Die Ursachen, Erscheinungsformen und die Ausbreitung der Verwahrlosung von Kindern und Jugendlichen in Österreich (Schrift. d. Ersten Österr. Kinderschutzkongresses in Wien, 1907, I. Bd.); isto leto »Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji mačeha« (predavanje v Spl. ženskem dr. 24. nov. 1907); nato Prvi avstrijski shod za otroško varstvo (PL 1908), dalje Zanemarjena mladina in izprijena mladina (KMD 1908), Aus der Werkstätte des Jugendrichters (1910); Iz delovanja mladinskega sodnika (SP 1910); Praktische Fürsorge ohne Fürsorgegesetz (Zeitschr. für Kinderschutz III. Jg. 1911); Praktična vzgojna skrb brez vzgojeskrbnega zakona (PL 1912); Stik ljudske šole z varstvenim sodiščem v brigi za zanemarjeno mladino (P 1912); Mladih zanikarnežev lastni življenjepisi (ZK 1912). Zanimanje za otroško varstvo je skušal zbuditi in poglobiti s sodelovanjem v društvih, s predavanji in s posredovanjem pri javnih zastopstvih. — V društvu »Pravnik« je bil mnogo let knjižničar in član uredniškega odbora SP; tu je poleg civilno pravnih odločb priobčeval tudi pravne humoreske, n. pr. »Prvi koraki v prakso« (1902), slovito »Išče se Uršo Plut« (1907), Službene novine (1923); bolj folklornega značaja je članek »O narodnih pravnih nazorih« (1914). J. Babniku je tudi pomagal pri urejevanju gradiva za pravno terminologijo. Ob ustanovitvi nar. vlade 1918 je bil stavljen na razpolago oddelku za socialno skrbstvo, pa se je vrnil k sodišču, 1919 imenovan za člana izpraševalne komisije pri pravoslovnih in državnoslovnih drž. preizkušnjah in za stalnega člana pri višji komisiji za agrarne operacije. Kot odvetnik je bil moder, odkrit in čuteč mož. Izmed kulturnih ustanov mu je bilo posebno pri srcu gledališče in je bil dve leti 1899 in 1900 voditelj drame dež. slov. gledališča in 1918 član slov. gled. konzorcija; kot vodja drame je priredil za oder in drž. cenzuro Jurčičevega Tugomera, a ga oblast ni dovolila (SN 1919, M. 31).

Kot humorist se je M. uveljavljal že v dijaških letih: pomagal je S. Magoliču pri Škratu (1885) in nastopal kot hum. predavatelj v dun. Sloveniji. V leposlovju je postavil izrazito podobo humoristično satirične črtice, mladinske pravljice in pripovedke. Z leposlovjem se je ukvarjal sicer le v prostih urah, vendar je napisal obširen tekst; snov je zajemal iz spominov na mlade dni, iz svojega dela pri sodišču in iz družinskega in družabnega življenja; z vesele strani je opisal vso svojo družino. Njegov humor je najznačilnejši v ostri družabni groteski. Sodeloval je pri vseh revijah, časopisih in lističih, zlasti pri Vesni, LZ, DS, Sn, M, SM, MD, Novem rodu, Mlad. Matici, Zk, ŽS, ŽiS, Ilustraciji, Žiki; prve stvari je pisal pod psevd. Jakob Dolinar, pozneje tudi F. M. Žolna; izza 1915 si je prikrojil tip humorističnega listka in je pod imenom Fridolin Žolna najprej v SN in nato v J in drugod z drastično satiro spremljal dogodke v političnem, kulturnem in družabnem življenju; teh listkov je napisal nad 200. — V posebnih knjigah je izdal: Igračke (Lj. 1909), Muhoborci (Lj. 1912), Ptički brez gnezda (SV 1917 — podoba zanemarjene mladine v predmestnih krajih in spomini na mladost), Drobiž (Lj. 1921), Gospodična Mici (Sn 1916, Gorica 1930); Gospod Fridolin Žolna in njegova družina (Lj. 1923), Dvanajst kratkočasnih zgodbic (Lj. 1923). Veliko čuta je imel tudi za narodni humor; rad je uporabljal motive iz ljudske šaljivosti v raznih tipičnih pokrajinah, posebej pa je izdal ribniško »Süho robo« (Lj. 1919) s Smrekarjevimi ilustracijami. — V mladinski knjigi se je nagibal k romantiki narodne pravljice, vendar tako, da je dodal razumsko vzgojno razrešitev. Veliko pozornosti so vzbudile Pravljice (Lj. 1911, 1931²; ilustr. Gaspari in Birolla), dalje Tolovaj Mataj (Lj. 1917, 1922²; ilustr. Vavpotič); obnovil je tudi Zgodbe kraljeviča Marka (Lj. 1923). — V dramatični obliki je napisal Brat Sokol (Gorica 1906, Talija 22), Cigani (Gorica 1906, Talija 23), Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (Sn 1904/5), Iz devete dežele (Sn 1908 in ponatis), Volkašin (Lj. 1913), Kjer ljubezen tam Bog (Lj. 1913), Krpan Mlajši (rokopis), Mogočni prstan (Lj. 1923), Vesela igra o žalostni princezinji (M 1923). Skoraj vse igre je igralo lj. Nar. gledališče in so večinoma prešle tudi na spored ljudskih odrov, posebno družabna in umetniška satira Cigani in dramatizacija Tolstega legende »Kjer ljubezen tam Bog«. — Sam je mnogo nastopal kot humorističen predavatelj v lj. Radiju, kjer je z močno plastiko podajal svoje pa tudi tuje spise. Nekaj takega humorističnega drobiža je objavila revija Radio-Ljubljana (1929 in 1932). — Prim. še: Arhiv stola sedmorice v Zagrebu; Ciril Kočevar, S 1932, št. 245; B. Borko, J 1932, št. 249; A. Gspan, LZ 1932, 718; SP 1932, 363; Vencajz, Spomenica, 107, 131, 134, 149; O. Župančič, K Milčinskega pravljicam, LZ 1911, 205; Wollman, 288–9. Značilnejše ocene: J. Tominšek, LZ 1909, 506; F. Albrecht, LZ 1913, 537; M. Jarc, LZ 1923, 315; C. Golar, LZ 1923, 495; I. Pregelj, DS 1923, 91, 299; F. Koblar, DS 1924, 96. Slika: ASK 77. Kr.

Koblar, France: Milčinski, Fran (1867–1932). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi368473/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine