Slovenski biografski leksikon

Mihelič Janez, nabiratelj pregovorov, r. 14. jan. 1750 na Dobravi pri Kropi (vas, ki je spadala takrat k Mošnjam, je od 1788 v posebni novi župniji), u. pa 1792 neznano kje. Študiral je v Lj. 1764–70 gimn., pač od 1770 filoz., od 1771 teolog., po ordinaciji 1775 je poslušal še pri Lenazu dogmatiko, pri Fr. Pogačniku kanonično pravo in cerkv. zgodovino. Bil je 1777–81 kaplan v Rogatcu, do 1788 župnik v Radečah (6. avg. 1783 je dobil izpričevalo, da je na celjski glavni šoli z uspehom poslušal predavanja za katehete, doma je pripravljal dečke za lat. šole), do poletja 1790 župnik in dekan v Svibnem. Ko je 23. sept. 1789 u. novomeški prošt Jebačin, se je potezal za proštijo tudi M., a brez uspeha. Poslednja ohranjena vest o njem je iz l. 1792, ko je imel Pregljev beneficij pri lj. stolnici. — Na M.-a je avstr. janzenistična šola, v duhu katere je deloval novi lj. škof Herberstein, pač vplivala, toda za izrazitega janzenista ga po vsej priliki ni naredila. Paraliziral je njen vpliv najbrž Pohlin, ki je vnel mladega bogoslovca še pred svojim odhodom na Dunaj tudi za preporodno delo. M. je bil poleg Vodnika in Zakotnika med prvimi aktivnimi Pohlinovimi učenci ter začel na pobudo o. Marka, torej pač še pred spomladjo 1775, prvi zbirati slov. pregovore. Isti dobi pripada najbrž tudi »Mila pesem, katiro je k hvali teh pregovorov pejl.« ter objavil v 1. zv. Pisanic iz 1779. Ti njegovi heksametri so po dikciji sicer okorni, a vsebujejo pomembne preporodne naglase: ugotavlja, da mu je Pohlin »peržgal leto luč …, zvestu poslušat, al tud’ krajnske modrice pojo«; hvali mentorjevo namero, s slovnico »krajnsko špraho otrebit«; poziva ga, naj »oblubo konča«, t. j. pač izda slovar; želi, da »bi jih kaj več na krajnske pevkinje pesmi obrnilo uho in tudi pelo«. Njegova zbirka pregovorov je obsegala 1779 po njegovi izjavi v »krajnskem gvantu« prispevke »gorenjske, dolenjske, iz ptuje dežele«. Mentor je imel s svojim učencem veliko veselje: v istih Pisanicah za 1779 ga imenuje v »Witestki Pesmi«: brat Salamonov, Kristusov jogr, kranjski Jazon itd. Medtem ko je M. slov. verzifikacijo pač opustil in kakih novih smernic za preporodno delo menda ni iskal, je zbirko pregovorov po vsej priliki vsaj še v Radečah dopolnjeval. Zadnjo vest o njej je ohranil Pohlin, ki je z radeškim župnikom v času svojega ponovnega bivanja v Lj. 1781–4 pač občeval. Pohlinovo poročilo, ki se nanaša na dobo M.-evega župnikovanja v Radečah, ugotavlja: M. »ima pri sebi (v Radečah) krajnske pregovore (Adagia Carniolica). Rokopis in 4° je precej obsežen. Ako bi jih v urejeni in sistematski izdaji objavil, bi izkazal kranjski literaturi nemajhno dobroto«. Ob objavi tega izvestja 1803 je bil nabiratelj po vsej priliki že mrtev. Kopitar, ki je našel Pohlinovo poročilo šele na Dunaju, a je moral po prvem pismu Dobrovskega sklepati, da je patriarhu slavistike silno mnogo do najdbe M.-eve zbirke, je pisal 1. febr. 1809 Zoisu: »Po Bibl. o. Marka ima baje neki župnik M. na Dolenjskem v rokopisu zbirko kranjskih pregovorov, do katere je Dobrovskemu, kakor je kazno, silno mnogo. Ako je že med rajnimi, bi se dalo morda le še dognati, kje je rokopis.« Zois je dal iskati v Kropi in drugod, a ves napor je bil zaman. Medtem ko je prva večja zbirka slov. pregovorov še danes izgubljena, je začel na Kopitarjevo pobudo in ob poznanju Pohlinove vesti o M.-evem delu 1810 zbirati slov. pregovore Jakob Zupan. — Prim.: 196, 241–2, a k literaturi na 196 dodaj: Istočniki I, 41, 59, 135; Kidrič, Zgod. 176, 196, 202, 241–2. Kd.

Kidrič, Francè: Mihelič, Janez (1750–1792). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi365368/#slovenski-biografski-leksikon (20. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine