Slovenski biografski leksikon

Metzinger Janez Valentin, slikar, krščen 19. apr. 1699 v Saint-Avoldu ob Moselli v Loreni, u. 12. marca 1759 v Lj. M. sam se je vedno podpisoval Metzinger, vendar so ga drugi (po analogiji na Slovenskem znanega imena) že za njegovega življenja pisali Menzinger (kakor dokazuje s tujo roko pisana slikarjeva oporoka in mrliška matica) in kesneje seveda Mencinger. Rodil se je kot dvojček brata Janeza Filipa skoraj gotovo iz rokodelske (njegova sestra se je pozneje omožila z rokodelcem), morda tudi slikarske družine (oče Franc, mati Marija r. Goutt). Verjetno je, da se je M. takoj v mladosti lotil slikanja, zakaj tedaj, ko začne v Lj., še ne 30 let star, izvrševati slikarsko obrt, je odlično šolan in že gotov mojster; ni dvomiti, da je iz šel iz beneške slikarske šole, kar priča značaj njegovega kolorizma in kar so vsi njegovi biografi od nekdaj domnevali. Kako je prišel v Lj., kjer je 1727 prvič omenjen v davčnih knjigah kot obrtnik in najemnik stanovanja, ni znano, a je lehko razložljivo iz dejstva, da je izredna lj. umetnostna delavnost ok. 1700 in pomanjkanje znamenitejših domačih umetniških moči pritegovala mnogo tujih umetnikov v mesto. Najstarejše doslej znano njegovo datirano delo je iz l. 1729 (v brežiškem frančiškanskem samostanu); nato se vrsti v nepretrgani časovni zaporednosti nekaj sto slik, ki so izšle iz njegove delavnice, mnoge signirane in datirane. Mnogo naročil mu je prihajalo zlasti iz raznih frančiškanskih samostanov, s katerimi so ga vezale vse življenje tesne vezi do smrti. L. 1731 si kupi v Lj. hišo v Hrenovih ulicah (morda s pomočjo ženine dote), a ima kmalu gmotno toliko uspeha, da si 1740 kupi drugo ter, kakor je sklepati po obdavčitvi, znatno večjo hišo na nekdanjem Starem trgu. M. ni bil freskant in je pač izvrševal mnogoštevilna naročila v svoji lj. delavnici, včasi sam, včasi skupno s pomočniki, tako da raztresenost njegovih del ne dokazuje, da se je vedno tudi mudil v krajih, kjer je svoje slike oddajal. Oženjen je bil vsaj že 1731 z dve leti starejšo Ano Marijo, ki je u. 13. sept. 1758 brez otrok. Naslednje l. je M. 9. marca, ko se mu je bolezen slabšala, podpisal oporoko, s katero zapušča svoje znatno premoženje (h kateremu je šteti tudi nepremičnine, čeprav v oporoki niso izrečno omenjene) nečaku Janezu in nečakinji Mariji, otrokoma svoje sestre Neže, omožene v Saint-Avoldu z mizarjem Nikolajem Mellingom, iz katerega zakona je izšel razen obeh M.-jevih dedičev tudi kesnejši dvorni kipar Krištof Melling v Karlsruhe. Verjetno je, da je M. potem, ko se je staral brez otrok, poklical tega nečaka in nečakinjo iz Lorene k sebi, in izpričano je, da je Janez Melling živel po mojstrovi smrti v Lj. 1768–70, ko mu umrjejo trije otroci; nato ime Melling izgine iz lj. župn. matic. Po želji, izraženi v oporoki, je bil M. pokopan v trati na dvorišču križnega hodnika nekdanjega frančiškanskega samostana v Lj. (mrliška matica: »na pokopališču frančiškanov«). Sporočilo neznanega izvora, tiskano prvič pri Wurzbachu, trdil, da so bili na mojstrovi desnici štirje prsti »nad palcem« zrasli, tako da je vtikal čopič med kazavec in sredinec.

Po številnosti slik, izšlih iz njegove delavnice, je M. najbolj produktiven slikar, kar jih je imela umetnostna preteklost Slovenije, toda vse slike, ki veljajo za njegove, niso docela lastnoročne, marveč so včasi zgolj izdelki delavnice in včasi skupno mojstrovo in pomočniško delo. Po izberi snovi je M. cerkven slikar, tako da so maloštevilni portreti, ki jih je naslikal, izjema v njegovem opusu. Po umetnostnem značaju je M. enak ostalim (tudi najpomembnejšim) slikarjem svojega časa, ki bi jih mogli imenovati poznobaročne maniriste; prevzemajoč uspehe in priljubljene posameznosti (gibov, figur, kompozicije, izraza, ikonografije) od starejših baročnih slikarjev, med katerimi je pri M. imenovati zlasti Carraccije, Rubensa, Murilla, predelava mojster to formalno dediščino z lastnimi domisleki in jo pretaplja z novo zelo živo in sočno barvitostjo, ki je najznamenitejša formalna novost 18. stoletja. Kakor ponavlja M. tradicionalne posameznosti iz preteklosti, tako ponavlja tudi lastne kompozicije (sv. Janez Nep. v lj. župni cerkvi sv. Petra in v Nar. galeriji). M.-jev stil je v najvažnejših potezah gotov že tedaj, ko se pojavijo prve njegove slike na Slovenskem, in se poslej bistveno ne izpremeni več; vendar se med deli, nastalimi v času treh desetletij, opažajo tudi stilne razlike. Prvo dobo, ki sega morda nekako do konca tridesetih let, označuje zelo svetel kolorit, idealizirane figure, linearno-diagonalna kompozicija, zelo ostra nasprotja med osvetljenimi in osenčenimi deli slike (za primer: starejše slike v lj. cerkvi sv. Petra; sv. Florijan v Nar. galeriji). V štiridesetih letih se mojstrov kolorit zatemni, a hkrati obogati (zelo tople in sočne modre, rdeče, rumene barve), v obrazih figur se uveljavlja večji naturalizem, diagonalna kompozicija se ohranja, a se večkrat prostorno poglablja, prehodi od svetlobe do sence se rahleje izravnavajo (za primer: Marijino rojstvo v Nar. galeriji). V zadnjem razdobju M.-jevega življenja se njegov kolorit še bolj umiri, namesto primarnih barv prevladujejo sedaj mešani barvni toni, kompozicija se včasi svobodneje gradi (čeprav M. tudi sedaj ne zavrže starega diagonalnega pravila), še bolj se poudarja čuvstvena vsebina slike, a manj patetično (za primer: slike iz življenja sv. Frančiška Sal. v Nar. galeriji). Vseh M.-jevih slik tu ni mogoče našteti. Izza 1729 dela za franč. cerkev v Brežicah; potem za franč. cerkev v Novem mestu; 1731 in 1732 za cerkev na Žalah v Kamniku; 1733 za kamniško frančiškansko cerkev in za kapiteljsko cerkev v Novem mestu; istega l. in naslednja do 1743 za lj. cerkev sv. Petra; 1734, 1735 in kesneje za franč. cerkev v Samoboru; 1735 za samostansko cerkev v Jastrebarskem; po tem času za podružnice lj. cerkve sv. Petra (Brezovica, Bizovik, Štepanja vas, Tomačevo); za lj. uršulinsko cerkev; 1736 in 1755 za lj. trnovsko cerkev; za cerkev v Polh. gradcu; 1738 za Šmartno v Tuh. dolini; za cerkev na Veseli gori pri Št. Rupertu na Dol.; 1739 do 1744 za kamniško župno cerkev (župnik Rasp); 1741 za lj. avguštince; za župno cerkev v Sori; za Šmarje na Dol.; za sv. Urha na Dol.; 1740 (ali malo pozneje) Marijino rojstvo v Nar. galeriji; 1742 za cerkev sv. Primoža nad Kamnikom (prižnica); za cerkev celjskih frančiškanov; 1743 za cerkev v Semiču in za franč. cerkev v Karlovcu; 1746 za cerkev na Rožniku pri Lj.; 1746 portret Leop. bar. Lamberga (Nar. galerija); 1747 za velesovsko cerkev in za jezuite Nasičenje množice (sedaj z restavracijo pokvarjena slika v lj. frančiškanskem samostanu); 1751 za cerkev v Sostrem; 1752 in 1754 osem (neohranjenih) portretov za bar. Saigersfelde; 1753 in 1754 slike za škofov gradič Goričane (sedaj deloma v Nar. galeriji); 1753 sv. Uršulo za škof a Attemsa (kopiral Grohar); 1756 za cerkev v Št. Jerneju in v Gornjem gradu. Razen tega mnogo slik v cerkvah in pri zasebnikih.

Po umetnostni vrednosti svojega dela je M. daleč presegal običajni pomen lokalnih mojstrov, zaradi česar je tem lažje razumljivo, da je polje njegove delavnosti obsegalo skoraj vse slovensko ozemlje in da se je raztezalo tudi preko njega. Z njim in z njegovim enako starim sodobnikom Ilovškom, s katerim je bil znan in s čigar družino je bila M.-jeva žena v botrinstvu, so se ustvarili (v nasprotju s 16. in 17. stoletjem, ko prihajajo nadpovprečne slike večinoma po tujih umetnikih v Slovenijo in ko med domačimi slikarji ni opaziti nepretrgane razvojne zveze, kakršna je v gotski dobi že obstojala) krepki začetki slikarske domače tradicije, ki se ni pozneje nikoli več pretrgala. Nedvomno je, da je imel v svoji delavnici pomočnike, čeprav niti eden ni izpričan, in zdi se, da je na nekaterih M.-jevih slikah opaziti tudi roko Cebejevo, ki je bil vsekakor pod njegovim vplivom, če že ni bil član njegove delavnice. — Prim.: Mrl. matica lj. stolne župn.; Stanko Vurnik, ZUZ 1928 in 1929 (kjer je navedena in kritično obdelana vsa starejša literatura); V, Steska (glavni M.-jev biograf), ZUZ 1930; konec Vurnikove disertacije (s kritičnim katalogom del) ima iziti v ZUZ 1932/3. Cr.

Cankar, Izidor: Metzinger, Janez Valentin (1699–1759). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi363819/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine