Slovenski biografski leksikon

Meško Jakob, narodni buditelj, r. 9. jul. 1824 v Savcih h. št. 1 pri Sv. Tomažu nad Veliko nedeljo, u. 13. jul. 1900 pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. Oče, velikonedeljski graščinski župan (Amtmann), ga je poslal v varaždinsko gimn., modroslovje in bogoslovje je doštudiral v Gradcu, ord. 25. jul. 1847. V Gradcu je obiskoval tudi pedagoški tečaj in zavod za vzgojo gluhonemih. Kaplanoval je od 6. sept. 1848 v Arvežu, od 3. apr. 1851 sedem tednov v Wiesu, nato zopet v Arvežu, od 1. sept. 1853 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, od 12. apr. 1856 v Središču, od 3. dec. 1856 v Ptuju, kjer je opravljal tudi delo ravnatelja glavne šole in bil med ustanovitelji čitalnice (1861). Od 6. sept. 1864 je bil župnik, dekan in šolski nadzornik v Marenbergu, od 12. apr. 1867 do smrti pa župnik pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. L. 1893 je bil imenovan za lavant. častnega kanonika. Pri Sv. Lovrencu je dal popraviti in preslikati cerkev, sezidati zakristijo, postaviti novo propovednico in nove stole. Kot dušni pastir je bil blag in usmiljen; ljudstvo je videlo v njem pravičnega duhovnega očeta. Njegovo zlato mašo 8. avg. 1897 so praznovali kot narodni tabor, na katerem se je zbralo ljudstvo Slov. goric in Ptujskega polja.

Šolanje v Varaždinu, domače in ilirske preporodne tradicije, dogodki 1848. l. so usmerili M.-a v delo za narodno prebujo. Že v prvih službah na slovensko-nemški meji, zlasti pa na marenberški šoli, kjer je poučeval slovenščino, je budil slov. narodno zavest. L. 1867 je bil narodni kandidat za deželnozborske volitve v okraju Slov. Gradec—Marenberg—Šoštanj »kot samostalen in izveden mož«. Izvoljen pa ni bil. Tudi pri Sv. Lovrencu se je trudil, da bi ljudstvo dvignil v prosveti in gospodarstvu; dosegel je, da je njegova župnija kljub bližini Ptuja ostala zavedna in gospodarsko napredna. L. 1870 je osnoval Politično in narodno-gospodarsko društvo in v njem večkrat predaval o gospodarskih, političnih in kulturnih vprašanjih. V mlajših letih je bil dopisnik N, Augustichevega mesečnika Prijatel v Budimpesti, Zukunft, Grazer Volksbl., Südsteier. Post, zlasti pa je v SGp poleg obilice dopisov objavil tele daljše sestavke: Iz Ptuja v Zagreb jeseni 1874 (1875, št. 1–10); Turki (1877, št. 51); Mala gimnazija pri Sv. Tomaži nad Veliko nedeljo (1878, št. 49); Anton Magdič (1880, št. 42–52); Gregor Jožef Plohel (1885, št. 42–52; 1886 št. 1; ponatis v knjižici Dr. G. J. Plohel, imeniten humanist ali dobrotnik slov., njegova domačija in rod v Ivanjkovcih, spisala J. M. in dr. Franc Simonič, Dunaj 1888). V Kresu je priobčil črtico Prekmurci (1882, 518–22). M.-ve prosvetne in politične zasluge je najpravilneje označil Dav Trstenjak, ki mu je pisal v nekem nedatiranem pismu: »Zraven rajnega Raića ste Vi najmočnejši steber slovenstva v Štajerski Panonii.« M. je bil tudi 3 leta Aškerčev župnik in je z zanimanjem sledil pesnikovemu razvoju, kar pričajo Aškerčeva pisma in izvod Balad in romanc, ki mu ga je pesnik poslal v spomin. — M. je bil tip narodnega duhovnika, v katerem so se križale liberalno katoliška miselnost in ideje l. 1848 s Slomšekovimi narodno-vzgojnimi načeli ter poilirskim vseslovanskim razpoloženjem starejše vzhodnoštajerske duhovniške generacije. — Prim.: M.-vo ostalino v župnišču pri Sv. Lovrencu v Slov. gor.: nekaj korespondence v ban. arhivu v Mariboru; Orožen I, 92; Aškerc, SN 1900, št. 160; B. Flegerič v Geršakovih Ormoških spominih 108–10. Sk.

Slodnjak, Anton: Meško, Jakob (1824–1900). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi363177/#slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine