Slovenski biografski leksikon

Melzer (Melcer) Karel, urednik in šolnik, v Lj. r. 27. jan. 1814, u. 8. marca 1878. Bil je sin kirurga in profesorja Antona M.-ja. Študiral je v Lj. gimn. (1823–9), kjer mu je bil v 5. in 6. razr. Čop učitelj, modroslovje (do 1831) in bogoslovje (dovršil 1835), a premlad za ordinacijo je vstopil v trgovsko šolo za učitelja verouka, bil od avg. 1836 do sept. 1838 pomočnik (adjunkt) na gimn., študiral nato v Gradcu pravo (1838–42), služil od maja 1843 do nov. 1850 kot amanuensis v c. kr. knjižnici v Celovcu, napravil pri apelacijskem sodišču v Celovcu febr. 1845 sodni izpit iz kazenskega in državljan. zakona; premeščen kot skriptor na lj. licejsko knjižnico je bil marca 1851 prideljen kot suplent na lj. gimn., kjer je po dovršenem izpitu iz zgod. in zemljepisa (jun. 1852 v Innsbrucku) postal pravi učitelj, sept. 1855 prof., upok. avg. 1875. Kot učitelj je bil »poštenjak od nog do glave, ki je znal mnogo zgodovine, ki je resnično ljubil svojo ,kranjsko‘ domovino, nosil v prsih zlato srcé, sicer pa kot pravi čudak imel na sebi mnogo učiteljskih slabosti in posebnosti« (Levec), zlasti je bil velik dobričina, kar je mladina često izrabljala. Navdušeno je govoril o Vodniku, Čopu in o svojem ljubljencu Prešernu ter s tem budil v dijakih narodno zavest. Literarno se je M. poskušal v vezani in nevezani besedi skromnega obsega in sicer sprva le v nemščini. Prosto je preložil Prešernov sonet Memento mori (Der Tod, IB 1833, št. 33), navdušeno pozdravil izdajo njegovih Poezij (IB 1847, št. 18), v 5 stancah slavil Vodnika in Prešerna (Vodn. spom. 1859, 181) ter se ob smrti lj. župana Hradeckega poklonil njegovim manom (IB 1846, št. 61). L. 1848 je objavil v Car. politična članka: Die Gegenwart und unsere Zukunft (št. 33) in Ein Wort f. den Frieden u. die Versöhnung (št. 39). Z novim l. 1851 je po Bl. Potočniku prevzel uredništvo uradnega poltednika LČ s programom, da bo list »sploh iz celega srca Avstrijanec in kakor takšen posebno Slovenec« in da bo »vse podpiral, kar naši dragi vesoljni Avstriji k dobremu služi«. V tem duhu je napisal članke, kakor: Avstrija in nem. zadeve (št. 2–5), Kaj je avstr. domoljubnost (8–11), Pregled avstr. reda kazenske pravde, kar se tiče porotnikov (12, 15, 17), Kaj Avstrija posebno potrebuje? (18–20), Hoče A. z vsemi kronovinami novo vstavljeni nemški zvezi pristopiti ali le z nekaterimi? (22–4), Vlada in državljani (26–7), Nemščina in slovenščina (29–31), Avstrije prihodnost, I—XVII (33 do 67), Kat. vera trdna opora vsake države (21), Prava vera rešna pot! (28); kmetom je priporočal varčnost in treznost (7) in naj ne skrivajo denarja domá (14). LČ bi urednik sicer rad »kinčal s poezijo in prozo«, posebno si je želel domačih potopisov, življenjepisov znamenitih Slovencev, opisov šeg in navad, nar. pripovedke, pravljice, pesmi, a »nobeden mu (listu) ni prišel v pomoč, nobeden opešanemu pod pasho segel«, zato ga je moral polniti s ponatisi iz N, ZD, SB in dr. in »torej ni čudo, da je reva začel slabeti in pešati, da je slednjič omagal«, kakor se je urednik konec leta ne brez humorja poslovil od svojih maloštevilnih bravcev; LČ, ki se je prvotno tiskal v 500 izvodih, je štel ob svojem zaključku le še 91 naročnikov. — V izv. lj. gimn. je M. priobčil: Bemerkungen über die auf religiöser Grundlage zu erzielende harmonische Bildung der Seelenkräfte bei der Anleitung zum Gesehichsstudium (1853), sestavil po vzorcu lic. knjižnice praktična navodila »Über Verfassung von Katalogen f. Bibliotheken an Mittelschulen« (1864), kakor je sam vodil gimn. knjižnico. Kot hvaležen učenec »modrega, veličastno učenega moža, nepozabljivega učitelja« je napisal »Matiju Čopu v spomin« članek, poln ljubezni in spoštovanja (1865); razna metodična in psihološka vprašanja je skušal rešiti v razpravi »Kako naj bi se učila zgodovina v naših srednjih šolah« (1866, 11–8); brez navedbe porabljenih virov je objavil zgodovinski odlomek »Volitev Rudolfa I. in slavna bitva na moravskem polji l. 1278« (1867, 7–16); iz stare zgodovine je zajel »Nekaj o Herodotu« (S 1877, št. 84–6), prevod 9. in 10. speva Odiseje pa je ostal v rkp. Njegova slovenščina je zaradi slovniških in stilističnih pomanjkljivosti doživela že pri sodobnikih zasluženo grajo. — Prim.: Marn, S 1878, št. 29, 31 in XXV, 50–1; Ciperle, Eden iz starih časov, UT 1878, 124–6; Levec, KK II, 1895, 164, 175; Šuklje I, 15, 21 in Sodobniki, Lj. 1933, 26–9. Šr.

Šlebinger, Janko: Melzer, Karel (1814–1878). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi358821/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine