Slovenski biografski leksikon

Marcina (Marzina, Morzina, Mercina) Matej, antiprotestantski borec in tarča Trubarjevi satiri, r. v Loki ok. 1528, u. v Lj. 1602. Študiral je najbrž na Dunaju, kjer je bil 23. sept. 1553 ord. in 1553–60 ces. kaplan in pridigar pri Sv. Mihaelu. Od 1560 je služil v slov. delu oglejskega patriarhata in bil od 17. sept. 1560 vikar v Vipavi, od poletja 1563 župnik v Gorici, od 14. nov. 1573 župnik v Kranju. Med Slovence se je vrnil z naklonjenostjo vladarja, patrona tudi goriški župniji, v času, ko je protest. stranka proti volji vladarja že mislila na organizacijo lastne cerkve in šole. Bil je borben pristaš katol. stranke, a za njegov položaj v patriarhatu so bile odločilne 4 okoliščine: da je moral računati z nasprotstvom med notranjeavstr. vladarjem in patriarhom, od 1573 pa tudi še s posebnim nasprotstvom med lj. škofom, ki je za župnijo v Kranju izza 1507 imel patronat, a hotel postati tudi ordinarij, in patriarhom, ki je branil svoje pravice kot ordinarij (Lavtižar, Kranj 8); da je bil, kakor večina sodobnikov med slov. duhovščino, malobrižen do predpisov o celibatu (zveza z njegovo gospodinjo Katarino, ki mu je rodila 2 otroka, je izpričana za dobo službovanja v Kranju, a je obstajala najbrž že prej); da se je dal, morebiti pod pritiskom skrbi za otroka in njuno mater, često voditi pohlepnosti po novih dohodkih (letni dohodki goriškega župnika niso presegali 330 cekinov, prim. Carn. 1913, 2, za Kranj je moral odrajtovati lj. škofu letnih 250 gld. penzije). — Papeževo bulo »In coena Domini«, ki je določala ostre cerkvene kazni za protestante, je v Gorici in goriški grofiji že radi tega objavil, ker je patriarhov gener. vikar Maracco 1. avg. 1563 zahteval o tem njegovo poročilo. Proti Trubarjevemu misijonarjenju v Gorici nov. 1563 in proti pridiganju Trubarjevega odposlanca Tom. Ostermana 1564 je ravnal energično ter prosil pismeno pomoči tako vladarja kakor tudi Maracca, a Maracco ga je v pismu patriarhu 16. febr. 1565 po pravici štel med »voditelje katoličanov«. V teh poročilih je napadal po vsej priliki tudi predikantsko obhajanje pod obema podobama. Verjetno je, da je bil nov. 1565 na sinodi v Vidmu, kjer je bila na dnevnem redu tudi razglasitev privilegija o obhajilu pod obema podobama, ki ga je dal papež 1564 za Ferdinandove dežele (Hurter I, 88), in pa razprava o celibatu, ki jo je forsiral Montagnana: negativno obravnavanje celibatnega problema M.-a ni odvrnilo od misli, da mu je kot katol. duhovniku taka zveza vendarle dovoljena; s sklepom sinode, naj se privilegiji o kelihu ne objavijo, je morda soglašal. Toda iz polit. razlogov je po nekaj mesecih M. tudi nasprotovanje kelihu opustil: ko je namreč nadv. Karel brez ozira na sklep videmske sinode tudi oglejskim arhidiakonom v svojih deželah spomladi 1566 ukazal, da morajo objaviti privilegij o obhajanju laikov iz keliha, in so kmalu nato nekateri nemški goriški meščani zahtevali obhajilo pod obema podobama, je izporočil M. njihovo željo nadvojvodi, a ko mu je vladar ukazal, naj želji ugodi, je to storil; posvečeno vino je nosil ali dovolil nositi bolnikom tudi na dom. Papežev odposlanec grof Jernej Porzia, ki je vršil 1570 apostolsko vizitacijo na Goriškem, je moral vzeti to M.-vo poročilo pač na znanje, a sicer proti verski orientaciji goriškega župnika ni slišal nobenih pritožb. Nedvomno je bila katol. stranka dolžna precej hvale tudi M.-i, da Gorica ni dobila predikanta in protest. molilnice. Posledice je morala čutiti tudi župnikova blagajna, ker mu je protestant Hanibal pl. Egkh odrekel dolžino četrtino, 10 cekinov na leto. Tudi v Kranju, kjer so imeli protestantje že večino ter predikante, učitelje in cerkev, se je bíl M. v prvi vrsti katol. borcev. Zelo delaven je bil zlasti izza srede 1577 v akciji za izgon predikanta Knaflja in za odstavitev protest. mestnega sodnika, ko je ovajal protestante radi motenja procesije, ki jo je vodil 28. maja 1579 iz cerkve na polja, radi protest. pogrebov in krstov »brez katol. cerkvene tradicije« itd. Čeprav je imel M. v vidu najbrž tudi izgubo krstnin in pogrebnin, stavijo v zvezi z drugimi tudi ti momenti njegovo pripadnost h katol. stranki izven vsakega dvoma.

Slov. protestantje so imeli torej 1579 dovolj vzroka, kuhati jezo na M.-o. Poseben spomenik je napravil M.-ovi katol. usmerjenosti, protest. jezi ter Ahilovi peti, ki jo je tvorilo njegovo omalovaževanje predpisov celibata, 1579 Trubar, ko je vplel v »Tem pervem psalmu« v »tretjo izlago« ali »alegorijo« tudi njegovo pravo ime, ki je bilo že samo na sebi psovka. Kar je očital Trubar M.-ovemu verskemu strankarstvu, ga je moglo katolikom le priporočati: da je »v Krajni … papežnik«, ki deluje v »platovski družbi« (v družbi ljudi s »plato«, t. j. menihov) ter »se je z mašnimi brati naprej vzel, vse verne (t. j. protestante) rezegnati«. Opasna so utegnila postati za M.-o le Trubarjeva namigavanja o prekršitvi celibata: da je M. »pravu hudičevu sejme«, ki v »vseh žlaht grejhih prebiva«, in da »tak duhovni stan pela, koker vsaki kurbar dela«, česar pa »papež ne brani«. Tako se je omenjal M. prvič v zvezi s svojim poznejšim arhid. Montagnano. Paskvil je bil v Kranju po vsej priliki dobro znan: verjetno je namreč, da je istoveten z antikatol. sramotilno pesmijo, ki jo je čital kranjski davkar 31. jul. 1580 na neki protest. krstni pojedini.

M. ni desavuiral Trubarjeve popoprane satire. Tudi po 1579 protestantje v Kranju M.-i, ki vseh svojih trditev niti dokazati ni mogel, niso prizanašali, a opozarjali so zlasti na razmerje do matere njegovih otrok. Da lj. stolni prošt Freudenschuß in stolni dekan Textor, ki sta poleg vicedoma Bonoma tvorila preiskovalno komisijo, teh očitkov nista posebno upoštevala, dokazuje v poročilu komisije nadvojvodi z dne 9. jun. 1580 rešitev teh stvari s kratko opazko, da so »dotične obdolžitve le osebne«; tudi lj. škof Tavčar je v pismu nadvojvodi z dne 13. sept. 1580 M.-o še pohvalil, češ, da se lepo vede in da se je v »ubogem, zapeljanem mestu« boril za katol. stvar. Toda ko je prišel 31. maja 1581 na vizitacijo v Kranj patriarhov gener. vikar Pavel Bizancij, so razjarjeni protestantje M.-o zopet naznanili za maščevalnega in razuzdanega človeka. Odločilo je protestantom v korist pri vizitatorju pač njihovo preračunjeno namigavanje, da »bi se hoteli zopet pokoriti sveti cerkvi, ako bi vikar odpustil žensko, ki jo ima pri sebi, ter bi redno in pobožno živel«. Vizitator, ki je videl v M.-i pač le podpiranca lj. škofa, a ni opazil, da gre M.-ovim nasprotnikom samo za amocijo neljubega katolika, si je očitke protestantov osvojil ter sklenil poslati nadvojvodi proti M.-i pritožbo, dasi mu je kranjski župnik pripravil več ko 1200 birmancev. Nakana kranjskih protestantov je le deloma uspela: M., ki je bil še 1583 ud crngrobske bratovščine M. B., je moral jan. 1584 menjati s kamniškim župnikom Lapicido. Ni izključeno, da je sodeloval pri tem tudi novi arhid. Montagnana. Dejstvo, da je mogel dobiti 1584 župnijo v Kamniku, katere ordinarij je bil patriarh, a patron nadvojvoda (IMK 1892, 50, 53), nekaj pozneje pa še kanonikat v Lj., je nov dokaz, da ga v Gradcu niso dolžili luteranstva. Tudi v Kamniku, kjer je bila protest. stranka, in sicer tudi v mestnem svetu, v manjšini, dasi je imela v Thurnovem gradu Križu veliko zaslombo, je ostal M. energičen nasprotnik luteranov. Svojo pripadnost h katol. stranki je upal celo tako demonstrativno kazati, da je 27. jan. 158.6 superintendenta Spindlerja s psovkami po ulicah preganjal ter ljudstvo pozival, naj ga s kamenjem pobije. Tudi patriarhov koadjutor Francesco Barbaro, ki je ob vizitaciji v jeseni 1593, menda v spremstvu Montagnanovem, obiskal Kamnik, ni zabeležil v svojem vizitacijskem poročilu nobenih specialnih znakov kakega M.-ovega luteranstva: »zbral je vso duhovščino. Po maši v čast sv. Duhu jih je opominjal, naj odpravijo razvade, izboljšajo svoje življenje po zapovedih cerkve in zvesto služijo Bogu in neumrjočim dušam.« Res je slišal Barbaro specialne pritožbe proti M.-i, toda tožniki so bili ljudje, ki so bili protestantje ali pod protest. vplivom ali župniku osebno gorki, kakor farni ključar Winkler, a tikale so se pritožbe stvari kakor rabe goljufive mere in pač tudi prekršitve celibata. Na tak izvor pritožb kažejo zlasti 3 momenti: za M.-o sta se potegnila 27. okt. 1593 kamniški mestni sodnik in kamp. mestno svetovalstvo, torej predstavniki katol. stranke; 31. okt. 1593 sta naznanila v Videm kamn. kaplan in pisar, da grize cerkv. ključarja vest, ker je nedavno Barbaru iz jeze preveč povedal zoper M.-o; v procesu proti kamniškim protestantom v dobi od 2. maja do 20. avg. 1594 so se protestantje izgovarjali, da jim poleg mekinjske opatinje zlasti Gallenberg, torej protestant, kot mekinjski odvetnik, ni dovoljeval zahajati k M.-i po verski pouk, ter se pritoževali proti M.-ovemu »nedostojnemu in kaznjivemu obnašanju«, dočim je zatrjeval lj. stolni prošt Freudenschuß, ki je bil med nadvojvodovimi komisarji, da proti M.-i »ni nikoli slišal kake pritožbe«. Ako so vkljub temu M.-o še 1594 odstavili »radi luteranstva«, je to pač dokaz, da so vsakega katol. duhovnika z nerednim življenjem proglašali za »luteranca«. M. je sicer imel svoj lj. kanonikat, toda bivanje v Lj., kjer so imeli za nelegitimne zveze katol. duhovnikov kritičnejše oči nego drugod, M.-e po vsej priliki ni mikalo: po odstavitvi je bival 1595 brez duhovniške službe pri nekem kmetu blizu Kamnika ter živel »pohujšljivo«, t. j. pač z materjo svojih otrok; v prvi pol. 1595, ko v Kamniku še ni bilo novega župnika, je dajal proti plači baje pokopavati protestante v kamn. župni cerkvi; 1596 je živel v Gorici; vsaj marca 1598 je bil zopet v Kamniku ter pomagal nekoliko svojemu nasledniku Trebuhanu v dušnem pastirstvu; šele pozneje se je končno nastanil v Lj. — M.-ov tip slov. katol. župnikov iz 2. pol. 16. stol., ki je bil spričo skrbi za otroke iz svojih zvez pod pritiskom, posebnih ozirov ter je tvoril spričo ranljivosti, da je bilo njegovo življenje v preočiti neskladnosti z naukom njegove cerkve, dobrodošlo agitacijsko sredstvo nasprotnikov, nosi poleg predstojnikov, kakor je bil Montagnana, dobršen del odgovornosti za slabo učinkovitost katol. borbe proti luteranizmu, dokler ni posegla vmes posvetna oblast a svojimi nasilnimi, dasi nekrvavimi sredstvi. A nič ne preseneča, da ta tip ni nič storil, da bi sprejeli slov. knjigo po zgledu protestantov med agitacijska sredstva tudi katoliki. — Prim.: Elze, Super-int. 58; Dimitz, Urk. z. Gescb. d. Ref. in Kr., MHK 1867, 57–62, 85–6; Parapat, Letopis mesta krainjsk., LMS 1870, 115–7; Dimitz III, 74, 329; Elze, Gesangb., JGGPÖ 1884, 26–7; Koblar, Drobtinice iz furl. arhivov, IMK 1892, 49–50, 64; Lavtižar, Kranj 4–6, 16; Gruden, Doneski k zgod. ref., IMK 1907, 4, 7, 8, 56–8, 129; Battistelli, Una missione de Conte Bartolonneo di Porcia, Udine 1907; Ilešič, »Škrjanec« in »Kukovec« (v Trub. »Tem prvem ps.«) 1579, ZSM 1908, 249, 255; Schmid, Die Gegenref. in Görz-Gradiska, Wien 1908; Koblar, Luterani v Kranju, Izobraž. knjiž. I, 24–6, 29, 34, 36; Gruden 719, 720, 747, 810; Kidrič, Ta pervi psalm, JF II (Trije prisp.), 303, 306; Pokorn, Kranjski župniki, Kranjski Zvon 1932, št. 11. Kd.

Kidrič, Francè: Marcina, Matej (okoli 1528–1602). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi347447/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine