Slovenski biografski leksikon

Malovrh Miroslav, časnikar, r. 17. okt. 1861 v Lj., u. 7. marca 1922 v umobolnici na Studencu pri Lj. Obiskoval je 3 razr. realke v Lj. (1872–5), kje je svoje studije nadaljeval in maturiral ni znano. Vsaj že 1881 je bil izreden slušatelj filozofije v Zagrebu in od 1882 v Gradcu, odkoder je pošiljal LZ (1881–3) in Kresu (1883) poročila iz hrvaške književnosti in drobne slavistične beležke. V tem času je dopisoval z Levstikom, sodeloval pri V (1880) in ZD (1880, 93), izdal nedozorele Pesmi (Novo mesto 1880), ki kažejo Heinejev vpliv, poslov. Mitterrutznerja spis Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem (Novo mesto 1880), Turgenjevega Fausta (SN, okt.-nov. 1881) in Nov (Lj., 1882) ter K. Trifkovića šaloigri Francosko-pruska vojska (Lj., 1882; ST 51e) in Šolski nadzornik (Lj., 1882; ib. 51f). — Po univerzitetnih študijah je morda nekaj časa služboval pri davkariji, bil — ne pred 1885 — urednik DN, neznano kdaj časnikar ali urednik v Trstu in živel nato dve leti v Franciji. V tej dobi je napisal članek Über die Literatur der Slovenen (pon. v LW 1890, št. 493). V Lj. se je vrnil med 1889–90, bil uradnik Tavčarjeve odvetniške pisarne, postal marca 1891 korektor Narodne tiskarne, jun. 1897 prvi urednik SN in bil 1. jan. 1918 upokojen. — Bal je svobodomislec, fanatičen zagovornik narodnostne ideje in v dobi kulturnega boja »strasten v svojem sovraštvu in neizbirčen v sredstvih«. Pri SN je pisal politični pregled in najostrejše članke proti katoliški stranki in njenim organizacijam. Njegovega ostrega nastopa, ki ga je kril menda Tavčar sam, niso odobravali Šuklje, Kersnik in Levec.

Bil je med ustanovitelji društva slov. književnikov in časnikarjev ter Narodne založbe, ki jo je tudi sam vodil in ki je založila vse njegove povesti. Napisal je za SN vrsto feljtonov, prevodov iz italijanščine, francoščine in ruščine, a tudi originalnih povesti: Renegat, povest iz tržaškega življenja (SN 1903), Žrtev razmer, zapiski kranjskega kaplana (ib.), Gospa Angela (ib. 1905), Osvetnik (ib. 1906), V hiši žalosti (ib.) i. dr. Njegove povesti so snovno in jezikovno neizpiljene, vihravo napisane, umetniških vrednot jim ni mogoče priznati, skoraj brez izjeme so tendenciozne, motivacija in karakteristika je premnogokrat primitivna, dejanje se opira na skrajna nasprotstva med dobrim in zlom in je preobloženo z neverjetnimi romantičnimi priveski in slučajnostmi, osebe in motivi se le malo spremenjeni ponavljajo, zločinski pokvarjenosti in razuzdanosti fevdalcev in duhovščine nasprotuje angelska plemenitost in dobrota preprostega človeka; najtemnejše barve porablja za protikatoliško tendenco: najbolj priljubljena in ponavljajoča se snov je samostanska krutost, hinavščina, požrešnost in pohotnost, ki brezsrčno uničuje življenje in imetje podložnikov. Dejanje je lokalizirano na slovenski zemlji (Stična, Bistra, Kras, Ljubljana itd.); tipično skoraj za vse povesti je nasprotstvo domačinov proti fevdalcem in cerkveni gosposki. Nedognani so vplivi, ki so jih morda imele slične italijanske ali francoske povesti. Kot ponatisi iz SN so izšle sledeče zgodovinske povesti: Opatov praporščak (Lj., 1903; krutosti stiških menihov); Pod novim orlom (Lj., 1904, 1914²; iz ilirske dobe s protiavstrijsko tendenco); Kralj Matjaž (Lj., 1904; iz luteranske dobe); Strahovalci dveh kron (Lj., 1907; iz dobe beneško-turških bojev); Zadnji rodovine Benalja (Lj., 1909; lj. povest iz pofrancoske dobe); Zaljubljeni kapucin (Lj., 1910; iz ilirske dobe s smešenjem samostanskega življenja); Ljubezen in junaštvo strahopetnega praporščaka (Lj., 1910; iz turških bojev); V Študentovskih ulicah (Lj., 1910; iz pofrancoske Lj.); Ljubezen Končanove Klare (Lj., 1910; iz francoske Lj.); Na devinski skali (Lj., 1913; iz dobe oglejskega patriarhata). Iz sodobne Lj. je napisal povesti Koristka (Lj., 1905) in Premaganci (Lj. 1908). Farsa na zadružno katol. gibanje so Skušnjave Tomaža Krmežljavčka (Lj., 1911). Izdal je tudi dve zbirki dovtipov: Greh in smeh (Lj., 1912) in Burke in porednosti (Lj. 1914). Šifra: M. M.; psevdonima: Fr. Remec, Zvonimir Šepetavec, Tinček Hudaklin, Franjo Lipič. — Prim.: Prijatelj, II, 540, 568, 572, 588; J 1922, št. 57; SN 1922, št. 56; 1932, št. 55; Hribar I, 369, 403, 415–29 (slika 416), 437; zapuščino hrani njegova sestra Hedvika M. Slika: ASK 117. Pir.

Pirjevec, Avgust: Malovrh, Miroslav (1861–1922). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi345731/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine