Slovenski biografski leksikon

Makovic Anton, ranocelnik, porodničar in prvi predavatelj medicinske stroke v slov. jeziku, krščen 11. jan. 1750 v Kostanjevici, u. ok. 1803 kot idrijski rudniško-kameralni kirurg. O poteku njegovega nižjega šolanja in o oficini, ki ga je izobrazila v odličnega in naprednega »razvudnosti (anatomije), ranocelnosti inu všegarstva (babištva) magistra (= učitelja) inu ranocelca«, se da le ugibati (zaman iščeš njegovega imena v ohranjenih periohah lj. gimnazije). Ker je bil »magister kirurgije«, si je moral pridobiti diplomo na eni izmed predpisanih univerz (Lippich, Topogr. 240), najbrž na Dunaju, kjer je predaval porodništvo znameniti dr. kirurgije Raph. Job. Steidele, avtor knjig kakor »Unterricht f. d. Hebammen« (Wien 1774, nova izd. 1775 z nasl. »Lehrb. d. Hebammenkunst«).

Ko je 26letni M. v Lj. 1776 postal mestni kirurg ter se 3. avg. 1779 kot »meščanski kirurg in svobodni magister porodniške umetnosti« poročil z Marijo, hčerko lj. meščana in gostilničarja Mihaela Detele, niso bili kirurgi le na splošno po znanju in veljavi mnogo manj od doktorjev medicine, ampak so spadali tudi še med rokodelce ter morali tvoriti zadruge. Vendar je bila Lj. pravkar dobila važno novo ustanovo. Dočim so imeli poprej za babice, a to menda šele od 1759, kirurgi ali zdravniki samo privatne kurze (Vrhovec, Laibach 56–7), je obstajala izza prehoda višjega šolstva v drž. upravo v okviru zdravniškega kolegija tudi stolica za anatomijo, kirurgijo in babištvo, ki je, menda v troletnih kurzih, vzgajala kirurge za deželo, a v polletnih babice (Lippich, Topogr. 240–5). Prvi predavatelj teh predmetov je bil Hacquet (Dimitz IV, 185–6), ki je pa vkljub zanimanju za slavistiko (ZSM 1912, 72) tudi babicam mogel predavati le v nem. jeziku. Spričo teh okoliščin se je začel M. že rano baviti z mislijo, da posveti posebno pažnjo vzgoji slovenskih babic na Kranjskem, kjer je bilo v področju babištva še sploh mnogo neznanja in praznoverstva. Ta njegova prizadevanja so bila tem pomembnejša, ker jih je spremljala poleg zdrave osebne ambicije tudi rahla preporodna miselnost, ki si jo je začel osvajati M. najbrž pod vplivom Kumerdejevim ter jo jačil v občevanju z ostalimi preporoditelji med operozi, zlasti z Linhartom, ki je zahajal vsaj že 1782 obenem z Kuraltom tudi v kirurgovo hišo.

Ni izključeno, da je bil M. že 1779 član Kumerdejeve slovenske filološke akademije. Spomladi 1781, ko je postal član oficialno obnovljene akademije operozov, je pač že imel ono preporodno miselnost, ki se odraža v nemško-slovenskih »Prašanjih inu odgovorih čez všegarstvu, po navfkeh Raf. I. Steidela od všegarstva«, prvi njegovi publikaciji, s predgovorom z dne 6. jun. 1781. Pobudo za slovenitev odlomkov Steidelejevega dela, ki jih je objavil v Prombergerjevi založbi, je dala M.-u ugotovitev, kako zanemarjena je skrb za babištvo »v' naši krajnski deželi (in) v vseh zravn ležjočeh slavenskih stranehe«, a »opominala« ga je k delu tudi »duhovnska inu deževska oblast« Dvorni dekret z dne 22. jan. 1784, ki je proglasil ranocelništvo za svobodno umetnost ter določil, da smejo kirurgi, ki so se dali izprašati na univerzi, vršiti prakso tudi v glavnih pokrajinskih mestih (Vrhovec, Laibach 57), je okrepil M.-ev položaj v Lj. Menda v tej dobi je postal stanovski kirurg, a za njegove posebne namene niso bili neugodni sledeči momenti: da je stolica za anatomijo, kirurgijo in babištvo obstajala v Lj. tudi 1784–8, ko je bilo glavno mesto Kranjske brez filozofskih in teoloških študij; da je po Hacquetovem odhodu 1787 dobil to profesuro Jakob Kachelmayer, ki je bil od 1786 višji dež. kirurg (Dimitz IV, 208), a po vsej priliki usposobljen le za nemška predavanja; da so v zvezi z izvedbo dekreta z dne 24. apr. 1788, ki je vrnil Lj. filozofijo (Zgod. slov. univ. do 1929, 15–9), začeli misliti na pritegnitev kirurškega oddelka k filozofskemu. V jeseni 1788 je šel M. vdrugič med publiciste ter objavil v Kornovi založbi dve slovensko-nemški knjigi, ki bi naj pomagali odpraviti velike nedostatke v babištvu: novo pomnoženo izdajo »Prašanj« s predgovorom z dne 20. okt. 1788 in »Podvučenje za. babice«. Tudi »Podvučenje« je bilo »iz nemškiga na kranjski jezik prestavleno« a prinašalo je obenem še »povele« lj. nadškofa »vsem babicam, inu perdružnicam, inu tudi temistim, kateri se v' eni sili per enim nevarnim porodi znajdejo«. Morda je avtor, ki se je v »Podvučenju« še nazival samo »londšaftniga ranocelnika inu posebnega (= privatnega) vučenika tiga všegarstva«, že računal z zmago misli, ki je bila pač njegova last: da spadajo k prizadevanjem za zboljšanje babištva na Kranjskem predvsem tudi slovenska predavanja o tem predmetu na kirurgičnem oddelku lj. liceja. Imel je uspeh, ker je bil vsaj že 1792 ne le »policijski ranocelnik«, ampak tudi »izredni profesor babištva v kranjskem jeziku« na » filozofsko-kirurgičnem učilišču lj. liceja, dočim je predaval Jak. Kachelmayer »kirurgijo in babiško umetnost« pač še dalje v nemščini (morda je bil že takrat slov. kurz pozimi, nemški v poletju, prim. Lippich, Topogr. 243).

Ko se je 25. jun. 1787 Linhart poročil z M.-evo svakinjo in sta M.-eva botrinila Linhartovim otrokom, so postali stiki med tema dvema preporoditeljema še tesnejši. Pač ni bila posebnost, da je obiskala v letju 1791 Linharta na Zoisovem Brdu tudi M.-eva žena, ker je verjetno, da je M. zahajal tudi v Lj. v Zoisovo hišo. Svoje simpatije za slov. preporod je izpričal M. tudi 28. dec. 1789, ko je bil med diletanti, ki so predstavljali Linhartovo prireditev »Županove Micke«.

M.-u se v Lj. menda ni godilo slabo. Vsaj že 1792 je bival v lastni hiši (bivši Egerjevi, na Dežmanovem zemljevidu iz 1827 med hišami od rotovža proti sv. Jakobu št. 3). Toda menda v jeseni 1797 je nenadoma odšel za rudniško-kameralnega kirurga v Idrijo, ker ga kranjski uradni šematizem za 1798 že pozna na novem mestu (šem. za 1797 ni ohranjen, prim. Kidrič, Dobr. 5). O vzroku izpremembe se da samo ugibati: smrt dveletnega sinčka 29. avg. 1797? službene neprilike? prihod Kernov? V Idriji je ostal menda do konca življenja (njegova smrt ni zabeležena niti v idrijskih niti v lj. mrliških maticah; uradni šemat. za 1803 ga omenja zadnjič; v seznamu lj. hišnih posestnikov za 1805 so zabeleženi že njegovi dediči). Naporom preporoditeljev se je po Linhartovi smrti menda odtujil.

Preporodni pomen M.-evega književnega dela se odraža že v mestu, ki ga zavzema to delo v razvojni črti pritegovanja novih panog v slov. obravnavo: bil je drugi inteligent, ki je priredil slovenski poljudno-strokovni spis (prim. čl. o Glavarju), a prvi, ki si je izbral poglavje iz medicinskega, področja. Dasi za preporodno čiščenje slov. književnega jezika ni imel pravega čuta, tvori njegova babiška terminologija vendar pomembno postojanko med to panogo v Pohlinovem slovarju in Vodnikovim babištvom, ker pomenja semtertje posrečeno dopolnjevanje Pohlinove zbirke. Njegov pravopis je tudi 1781 v glavnem predpohlinovski, prevzel pa je Pohlinov ę itd. V tiskih iz 1788 se je usmerjal M., »kar to vižo slovenskiga pisanja amtiče, … po šegi našiga prestavlavca svetiga pisma«, ker je bil sploh prvi, ki je na normativni pomen Japljevega sv. pisma javno opozoril. V naslovih je govoril M. le o »kranjskem jeziku«, vendar je vseboval njegov predgovor iz 1781 tudi elemente za vzbujanje slov. celokupnosti, a tudi v predgovoru iz 1788 je govoril o »krajnsko slavenskem jeziku« (krainerisch-slavische Sprache) in o »viži slovenskiga pisanja«.

Da je dobil lj. licej k nemškim tudi slov. predavanja o babištvu (vršila so se v civilni bolnlišnici, prim. Lippich 242) ter udejstvil končno vsaj majhen delček one slovenizacije višjega in strokovnega šolstva, o kakršni je menda sanjal Pohlin, je pač v prvi vrsti zasluga kirurga M.-a, ki je oskrbel tudi najnujnejše knjižne pripomočke. M. je bil prvi slov. strokovni učitelj, ob čigar praksi se je utegnil slov. preporoditelj zavedeti, da ima tudi slov. jezikovna kultura pravico do one pomoči, ki jo dajaj sleherni jezikovni kulturi katerakoli panoga šolstva v območju njenega okoliša. Ko je postal 1797, Kachelmayerjev in M.-ev naslednik Kern, pač ni bilo več slov. predavanj za babice, vendar opozarja Lipičevo poročilo iz 1834 (Topogr. 243), da misel na M.-eva slov. predavanja ni bila pozabljena: morda ga je posnemal že Fr. Melzer. — Prim.: 204, op. 118, a dodaj: Radics, Gesch. d. landsch. Civilspitales in Lb., 1887, 16; Pintar, Babiški vestnik 1929; Kidrič, Zgodovina 195, 219, 234, 235, 246, 262, 268. Kd.

Kidrič, Francè: Makovic, Anton (1750–1803). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi343352/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine