Slovenski biografski leksikon

Majaron Danilo, pravnik, politik in kulturni delavec, r. 12. dec. 1859 v Borovnici kot sin posestnika, u. 6. avg. 1931 na Bledu, prepeljan k Sv. Križu v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval najprvo v Borovnici, 3. razred (1869/70) na rudniški šoli v Idriji, kamor so pošiljali tedaj sinove iz Notranjskega in Goriškega učit se nemščine. Bil je sošolec Fr. Lampeta in sostanovalec Gustava Gregorina. Gimn. je dovršil v Lj. kot gojenec Alojzijevišča z odlično maturo 1878. Učitelja slovenščine sta mu bila Pleteršnik in J. Marn. L. 1878/79 je bil bogoslovec v lj. semenišču; v zim. sem. 1879/80 se je proti volji staršev vpisal kot slavist na fil. fakulteti na Dunaju; od 1. sem. 1880 do z. sem. 1883/84 je študiral pravo, drž. izpite pa je radi bolehnosti napravil šele 1884, 1886, 1887 in bil promoviran za doktorja prava 14. jan. 1888. V odv. praksi je bil od nov. 1887 do 31. dec. 1892 ter od srede apr. do konca jun. 1894 pri dr. I. Tavčarju v Lj. in od jul. 1893 do 16. apr. 1894 pri dr. Klementu Seshunu na Dunaju. Tukaj je dovršil tudi sodno prakso od febr. do konca avg. 1887 in od 1. jan. do konca jun. 1893. Odv. izpit je prestal na Dunaju 13. marca 1894. Po dovršeni praksi je otvoril odv. pisarno v Lj. — M. se je že zgodaj udejstvoval s peresom, vendar je bilo njegovo zanimanje spočetka usmerjeno v leposlovno, potem v književno-zgod. in slednjič v narodno-polit. smer. Kot Alojznik je pisal v Domače vaje pod uredništvom Jos. Lesarja in v V: basni, prilike in nežne obraze iz narave (1875, 74–5, 102–4; 1876, 57, 87–8, 135–6, 170–3, 182–5; 1877, 24–5, 44–5, 61–3, 78–9, 94–5, 109–11, 124–6). V izrazih in slogu mu je bil vzor Fr. Levstik. Že gimnazijec je dopisoval tudi N, SN in S. V Z 1879 (293, 305, 323) je priobčil histor. novelo »Elisabeta«. Kot visokošolec je z Dunaja podpiral SN z dopisi, listki in uvodniki, zalagal Sočo in E s članki največ polit. vsebine. L. 1884–6 je bil glavni sotrudnik SN, nastavljen od nov. 1885 za eno leto kot stalen sodelavec z mesečno plačo in obvezo, napisati za vsak list vsaj 100 vrst razne vsebine, zlasti uvodnike. Članki so podpisani navadno: Danilo -o.-, -n., Q., M. (Prim.: SN 1878, št. 300; 1882, št. 253; 1883, št. 60, 68; 1884, št. 82, 85, 87, 91, 98, 101, 109, 111, 116, 117, 120–3, 125, 132, 164, 187, 203, 228, 235, 243, 276; 1885, št. 1, 3, 12, 14, 20, 25, 30, 33, 35, 37, 39, 44, 50, 57, 60, 62, 67, 72, 84, 89,98, 99, 1110, 139, 140, 142, 144, 145, 147, 153, 160, 165, 208, 209, 210, 215, 254, 259, 265, 267, 275, 283, 288, 294; 1886, št. 11, 13, 133, 185, 211, 217, 218, 2'19, 229, 239, 243, 254, 296; 1887, št. 1, 20, 28, 52, 56, 68, 120.) Bavijo se večinoma s slov. in avstr. notranjo in zunanjo politiko, vedno z ozirom na Slovence in Slovane. Značilno je, da zanima M.-a že takrat delavsko in sploh socialno vprašanje (1884, št. 116 i. sl.: Za zboljšanje delavskega stanja; 1885, št. 160: Socialno gibanje; št. 208–10: Izpodjeden kmet in št. 254: Mezda delavčeva). Članki se odlikujejo po bogastvu idej in so pisani z občeslov. stališča v lahkem, elegantnem slogu. Vedno pa se je M. zanimal tudi še za književna in kulturna vprašanja. Bil je kot visokošolec sourednik zaplenjenega Slavj. Almanaha (1880) ter član in predsednik »Slov. literar. društva« (J 1930, št. 15). Na slavnostih dunajske Slovenije je govoril o Prešernu zaporedoma l. 1879 (SN 1879, št. 284), 1880, 1882 in 1885 (J 1930, št. 15) in o Stritarju (SN 1886, M. 133; prim. tudi 1887, št. 58). V SN je pisal 1883, št. 266 o Miklošičevi 70 letnici; 1884, št. 74 rezko posmrtnico Koseskemu in v Sn 1887, 235, 250 življenjepis Mateja Cigaleta, s katerim je na Dunaju mnogo občeval in mu ohranil vse življenje posebno spoštovanje. Nedvomno je ta poleg Levstika najbolj vplival na M.-a glede sloga ter pravniške terminologije. Spopolnil je Cigaletov življenjepis še ob njegovi smrti (SP 1889). Dopisoval je mnogo z Dav. Trstenjakom, pisal o njegovi slavnosti v Sn 1887, 267 in mu govoril spominski govor v lj. čitalnici (LZ 1890, 256, 319 in S 1890, št. 93). Kako široko je bilo njegovo kulturno zanimanje, kažejo članki v Sn 1885, 367, 382 o Vereščaginovi razstavi na Dunaju in v LZ 1884, 370: Nekoliko o slov. dramatiki. — Po svojem povratku v Lj. in vstopu v odv. prakso je obrnil svoje delo v drugo stran, najprej v polit. in pravniško. Konec 1887 se je njemu in dr. Vošnjaku poverilo glavno uredništvo SN do srede 1888. Spomladi 1892 ga je njegov šef dr. I. Tavčar kot predsednik Nar. Tiskarne pregovoril, da je prevzel uredništvo SN poleg odv. prakse. List je tedaj po svoji občenarodni smeri pridobil mnogo veljave tudi med Slov. izven Kranjske. Radi odv. izpita je M. odložil koncem 1892 uredništvo, a ga je poleti 1894 zopet prevzel in obdržal do zač. 1897. (Od 1887 dalje njegovi članki v SN niso več signirani, zato jih je težko določiti. Po sporočilu Fr. Govekarja, ki je bil z M.-om skupaj v uredništvu, je M. napisal po dva krajša uvodnika na teden.) Ta leta se je bavil samo s polit. in soc. vprašanji. Pri drž.-zb. vol. 1890 kot nar.-napr. kandidat v gor. in notr. mestih ni uspel, a tudi 1891 njegova kandidatura v Lj. ni prodrla, ker se je starejšim veljakom zdel premlad. L. 1894 so bile priprave za shod zaupnikov in reorganizacijo Nar. stranke glavno v njegovih rokah. L. 1895 je bil izvoljen za dež. poslanca za mesto Idrijo kot naslednik svojega bivšega učitelja Srečka Stegnarja. Kot idrijski poslanec se je mnogo trudil za zboljšanje socialnih razmer med idrijskimi rudarji. (Obravnave dež. zbora kranjskega, 38. zv., 295, 321.) Bistveno je tudi pripomogel s svojimi posredovanji v naučnem in poljedelskem ministrstvu, ki mu je bil podrejen idrijski rudnik, da se je uresničil sklep obč. odbora v Idriji (1898), da se ustanovi obč. niž. realka, ker ni bilo mogoče takoj doseči državne. M. sam je sestavil na podlagi zakona o realkah podrobni učni red za to prvo slov. realko (1901). Pomembni so bili njegovi predlogi za razširjenje volili pravice za dež. zbor (Obravnave dež. zb. kr., 38 zv., 422, 427 in 39. zv., 452). Predlagal je ustanovitev viš. dež. sodišča v Lj. (40. zv., 488) in se zavzemal za ustanovitev obč. posredovalnih uradov (40. iv., 181). Zlasti znamenit pa je bil njegov nastop za ustanovitev lj. univerze (39. zv., 458, 490; 40. zv., 430). Po širini in globini debate je bila to do prevrata gotovo polit. najučinkovitejša manifestacija za lj. univerzo. Sicer se je M. udejstvoval v dež. zboru zlasti v finančnem odseku. V l. 1890–4 in 1896 do 1910 je bil obč. svetnik lj. Mnogo je deloval v pravnem in finančnem odseku, zlasti v popotresni dobi, in kesneje v vseuč. odseku. Medstrankarskih spravnih pogajanj 1898 se je aktivno udeleževal. (Zapisniki teh pogajanj, deloma nepopolni, so v njegovi zapuščini.) Ko pa je pri dež.-zborskih volitvah 1901 propadel proti dekanu Mihaelu Arku, mu je to močno zagrenilo polit. delo. Izvoljen je bil sicer takoj nato za poslanca trg. zbornice, vendar pa se ni več intenzivno udejstvoval v politiki, zlasti ker tudi ni soglašal z ostro strankarsko borbo in s taktiko v lastni stranki. Ko so 1907 ob volitvi v drž. zbor govorili, da postavijo v Lj. M.-a za kandidata, je izjavil dr. Trillerju v zasebnem pismu dne 15. jan. 1907: »Jaz že dolgo in skoraj ostentativno delam na to, da bi politika pozabila mene, jaz pa njo.« Iz politike se je M. res odslej skoraj popolnoma umaknil. Napisal je samo še spomine iz svojega polit. udejstvovanja: K 70letnici Iv. Tavčarja (SN 1921, št. 192) in Iv. Hribarja (SN 1921, št. 209). Le po septembrskih dogodkih 1908 je še v varstvo narodnih interesov osnoval Združeni narodni odbor, mu stopil na čelo, preprečil mnogo zla in olajšal s svojim posredovanjem usodo marsikoga, ki je bil zapleten v te dogodke. Porabil je tudi splošno razpoloženje, da je v obč. svetu znova predlagal samoslov. ulične napise v Lj. (SN 1908, št. 233), to pot z uspehom. — Po umiku iz polit. življenja pa M. ni prenehal delovati kot pravnik in kulturni delavec. Od ustanovitve društva »Pravnik« 1888 pa do svoje smrti, razen 1893–4, ko je bil na Dunaju, je bil M. njegov odbornik, in sicer 1889–92 tajnik in knjižničar, od 1896 podpredsednik, od 1907 dalje predsednik. Urejeval je SP prva 4 leta ter 1898 do 1921. V prvih letih je moral pisati sam domalega vsa knjižna naznanila in razne vesti. Po slogu, jeziku in zlasti terminologiji pa je predelal vse članke tako, da večkrat prvotnih spisov skoraj ni bilo spoznati. Dosledno je skrbel zlasti za enotnost terminogije. V tem pogledu ima M. največ zaslug za čistost našega pravniškega jezika in je njegov glavni oblikovalec. Neumorno je skrbel za slov. pravniški pisateljski naraščaj. »Pravnik« ga je za to tako zvesto, dolgoletno delovanje imenoval za častnega člana (1923). Sam je spisal v SP večje sestavke: Opši imovinski zakon za Knjaževinu Crnu goru (1889, 175, 207); Civilno-pravdni zakoni in jezikovno vprašanje (1898, 20); Alkoholizem s pravnega stališča (1901, 138, 193); Konflikt med odvetništvom in justičnim ministrstvom (1901, 155, 375); Načrt zakona proti pijančevanju (1902, 295); Pro domo (1903, 60); K reformi odvetniškega in notarskega reda (1912, 18); Novela o razbremenitvi sodišč (1914, 193); Omejitev selilne svobode odvetnikov (1915, 72); O obnavljanju in popravljanju mej (1915, 225); K novim sodnim priistojbinam (1910, 21); Avstro-ogrska in nemška pravna skupnost (1916, 97). Kulturno-zgod. zanimive, po svoji obliki večkrat klasične, po občutju prisrčne so bile njegove posmrtnice v SP: Matej Cigale (1889, 129); Dr. Jos. Kranjec (1900, 213); Dr. Alf. Mosche (1901, 56); Dr. Alois Pražák (1901, 89); Ant. Pfleger vitez pl. Wertenau (1911, 167); Dr. Edvard Volčič (1912, 18); Globočnik pl. Sorodolski (1912, 89); Fran Višnikar (1914, 58); Dr. Fran Munda (1915, 30); Ivan Kavčnik (1922, 257); Dr. Ivan Tavčar — Dr. Jak. Kavčič (1923, 151); Dr. Andrej Ferjančič (1927, 230). Po tem svojem udejstvovanju je bil M. najbolj poklican, da je napisal za IV. del Glaserjeve Zgod. slov. slovstva pogl. Pravoznanstvo in državoznanstvo (splošni pregl. str. 373–83, podatki o posameznih pisateljih 383–98, avtobiogr. 392). — Za vseučilišče v Lj. je priobčil v SP svoj govor v dež. zboru kranjskem (1898, 48) in članka: Najnovejše gibanje za vseučilišče v Lj. (1901, 377); Doneski k zgodovini slov. vseuč. vprašanja (1902, 10, 42, 73). Razen tega je s številnimi manjšimi vestmi skušal ohranita živo zanimanje za to najvažnejše kulturno vprašanje. Za uresničenje te zamisli je od 1898 do njene izvršitve deloval z najidealnejšo ljubeznijo. Poleg svojega nastopa v dež. zboru in člankov v SP je vseuč. idejo tudi sicer povsod in na vse načine pospeševal. Po deželno-zborski debati (1898) je sklical odbor iz zastopnikov Pravnika, SM in prof. zbora bogosl. učilišča in v njegovem imenu sestavil klasično spomenico, ki je bila izročena vladi in drž. zboru. (Historično temelje spomenica in M.-ovi govori na Radicsevem članku SP 1893, 298, 325, 357.) Spomenico je tudi posebej izdal pod naslovom »Za vseučilišče v Lj.« v slov. in nemškem jeziku. Deloval je v Hribarjevem vseuč. odseku lj. mestnega sveta, našel stike na vplivnih mestih in navduševal mlade slov. pravnike za znanstveno delo. Po ustanovitvi jugoslov. države je bilo samoposebi umevno, da je stopil M. na čelo vseuč. komisije. Podprt od najboljših slov. mož vseh strank, zlasti od poverjenika za uk dr. K. Verstovška, je M. z veliko modrostjo in previdnostjo v malo mesecih do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s 5 fakultetami. Prebrodil je še zadnje težave tik pred uresničenjem stare narodove terjatve. Prepričal je v osebnem razgovoru ministra Davidovića o pravičnosti zahteve in reelnosti priprav, zlasti tudi o potrebi ustanovitve bogosl. fakultete. Jur. fakulteti je izoblikoval s sestavo učnega načrta in prvega prof. kolegija njen prvi zunanji obraz. Po pravici velja za očeta slov. univerze in s tem za enega prvih naših prosvetiteljev. Ob desetletnici (1929) mu je univ. svet soglasno podelil dostojanstvo prvega častnega doktorja, in sicer tehn. ved, ker je bil tehn. visokošolski tečaj, ki ga je M. odprl v maju 1919, začetek univerze. Tudi po ustanovitvi je M. ostal univerzi prijatelj in pospeševatelj. Kadar ji je grozila okrnitev, je zastavil svojo vplivno besedo in sodeloval pri sestavi spomenic za osredno vlado. Bil le član izpitne komisije za 3. in do smrti predsednik komisije za pravno-zgod. drž. izpit. Načeloval je društvu za nabiranje narodnega univ. sklada. — Prav tako je do konca posvečal svoje moči tudi odv. zbornici. Bil je od 1899 zbornični pravdnik, 1901–31 pa njen predsednik, ki je do zadnjega izvedel poslovenjenje zborničnega poslovanja, započeto za prvega slov. preds. Moscheta, in delal za uveljavljenje slov. jezika v uradih, posebej pri sodiščih. S svoji. izbranim, pa odločnim in vztrajnim nastopom je tu marsikaj dosegel, a še več zla preprečil. Janko Babnik mu je bil pri tem večkrat pobudnik, vedno pa pomočnik. Kot zastopnik odv. zbornice je M. sodeloval tudi v stalni delegaciji odv. komor na Dunaju. Bil je soustanovitelj zveze slov. odvetnikov, ki je bila ustanovljena na II. shodu slov. odvetnikov 25. okt. 1903 pod predsedstvom dr. M.-a, v prvi vrsti v varstvo in pospeševanje slov. uradovanja (SP 1903, 373; prim. tudi SP 1898, 204, 241, 310). Po prevratu je bil 1918 član ankete Nar. sveta za sodno stroko, ki je imela nalogo prirediti sodno upravo za nove razmere; dalje je bil član komisije pravosod. min. za sestavo novega enotnega odv. reda. Poleg J. Babnika je bil glavni pobornik ideje jugoslov. pravniških kongresov. Pod njegovim vodstvom so bila zanje sestavljena pravila; bil je glavni poročevalec o tem na zagrebškem zboru 1924, vodil 1925 slov. pravnike na I. kongr. v Belgradu in 1926 načeloval II. kongr. v Lj. Kot odvetnik in politik se je bavil mnogo z davčnimi vprašanji. Več let je uspešno deloval kot član dež. komisije za pridobnino in kontingentne komisije za pridobnino na Dunaju (kot izvoljeni član za Kranjsko, Primorsko in Dalmacijo). Seje na Dunaju je porabljal, da je z osebnimi zvezami pospeševal narodno stvar. L. 1912 je bil tudi izvedenec pri anketi za pospeševanje avstr. upravne reforme na Dunaju. Udejstvoval se je tudi v obrambnih društvih, zlasti pri DCM in Naši straži; zastopal je 1901 Kranjsko na protialkohol. kongr. na Dunaju in bil dolga leta predsednik društva za pobijanje tuberkuloze na Kranjskem. V gospodarskem življenju se je udejstvoval v upravi Spl. kredit. društva.

Pri tem vsestranskem, vztrajnem in premišljenem delovanju v raznih panogah narodnega življenja so M.-a vedno vodili idealni nagibi, njegova velika ljubezen do naroda in zlasti do slov. jezika. S svojim delom, ki so ga pospeševale ugodne razmere, je doživel uspehe, ki so malokomu dani. V jeseni svojega življenja je videl uresničen svoj ideal, slov. univerzo; slov. jezik, za katerega se je boril desetletja, je zavladal v vseh uradih, izoblikovan za to rabo predvsem po njegovi zaslugi. Čeprav je bil umstveno in družabno visoko naobražen in odličen govornik, se kot političen strankar in voditelj ni mogel uveljaviti, ker je bil kulturno preširoko orientiran in je imel pred seboj vedno občenarodne interese. M.-a prištevamo po pravici najzaslužnejšim slov. možem novejše dobe; po svojem plemenitem človečanstvu, resnični kulturi in uglajenem nastopu pa je bil tudi ena najbolj simpatičnih in uglednih osebnosti slov. javnosti. — Prim.: Glaser IV, 392; J 1926, št. 63 (s sliko), 65; 1929, št. 145; 1930, št. 15; 1931, št. 180 (s sliko), 182; S 1929, št. 70 (s sliko), 141, 176 (s sliko), 178, 199; SN 1926, št. 64, 65; 1931, št. 176 (s sliko); NDk 1926, št. 61 do 63, 68; Jsln 1931, št. 180 (s sliko); SP 1923, 49; 1929, 10, 13, 14, 19, 23–6, 29 (s sliko); 1931, 233; ZZR IX (s sliko); DP 1929, 48 (s sliko); Jutarnji List 1929, 30. marca (s sliko); Odv. pisarna 1926, 5–8; KMD 1933, 69 (s sliko); KCM 1932, 77, 84 (s sliko); Vencajz, Spom. o 25letnici akad. dr. »Slovenije«, 1894, 73–6, 86–7, 146; Polec-Senekovič, Vseuč. Zbornik 138, 163, 182, 211, 245; Polec, Lj. viš. šolstvo v preteklosti in borba za slov. univerzo v Zgod. slov. univerze v Lj. do l. 1929, 88–99, 114, 134, 142–88 (s sliko); Hribar I, 86, 159, 161, 255 (s sliko), 306, 309, 350, 405, 462; II, 29.6, 362; III, 22, 86, 87, 89, 90, 91, 95; Šuklje II, 100, 122; Erjavec, Zgod. kat. gibanja na Slov. 78; Prijatelj 241; zap. II. shoda slov. odvetn. 25. okt. 1903; Obravn. dež. zb. kr. zv. 37–46; Enquete der Kommission zur Förderungd. Verwaltungsref., Wien, 1913, 442; Bericht der von der Erwerbsteuer-Kontingentkomm. gewähltenSubkomm. 1899–1914; Izv. real. v Idriji 1901/2; neznatni odlomki spominov in koresp. v zapuščini. Slika: ASK 102. Pc.

Polec, Janko: Majaron, Danilo (1859–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi341535/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine