Maister, Rudolf (1874–1934)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Maister Rudolf, general in pesnik, r. 29. marca 1874 v Kamniku, kjer je bil oče Franc viš. fin. preglednik; mati Franja r. Tomšičeva iz Trebnjega (Šuklje, Sodobn. 34, 141). Osn. šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, nižjo gimn. v Kranju, 5. in 6. gimn. r. v Lj., nato je bil sprejet v kadetsko šolo na Dunaju ter 1894 uvrščen kot kadet v domobr. pešpolk v Lj. Kot častnik je služboval v Lj., Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. L. 1903 je dovršil strelsko šolo v Brucku ob Litvi, 1907 korno šolo v Gradcu. Radi očitnega narodnega prepričanja je imel mnogo službenih neprijetnosti; med svet. vojno je bil tri mesece in pol konfiniran v Gradcu, dokler ni dr. A. Korošec posredoval pri cesarju Karlu, da se je vrnil v Maribor; tu je postal poveljnik črnovojniškega okrožja za Spodnji Štajer. — V dobi jugoslov. osvoboditvenega gibanja je bil M. v stiku z dr. A. Korošcem, se udeleževal tudi sej Nar. sveta za Štajersko in bil v stalnem stiku s slov. častniki. Tako se je 1. nov. 1918 s pooblastilom Nar. sveta s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in postal komandant vse spodnje Štajerske; mariborski Nar. svet ga je imenoval za generala, dasi je bil v avstrijski armadi po svojem činu na vrsti šele za podpolkovnika. Ker M. ni dobil od nikoder zaprošene pomoči in so Nemci pripravljali preobrat, nemški železničarji pa stavkali, je 9. nov. 1918 mobiliziral in zbral toliko vojaštva, da je v zgodnjih urah 23. nov. razorožil Schutzwehr (belo-zeleno gardo), si zagotovil Maribor, zasedel 25. nov. Špilje in v nekaj dneh vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda. Tako je M.-ova zasedena črta do malega ostala sedanja državna meja. Njegovo imenovanje za generala je Nar. vlada v Lj. priznala šele 1. dec., ko ga je imenovala za polkovnika z naslovom in značajem generala, ko je dr. K. Verstovšek utemeljil nujnost in uspešnost ravnanja Nar. sveta za Štajersko. Samostojno poveljstvo je M. ohranil do 23. jan. 1919, ko je general Krsta Smiljanić, poveljnik skupne armadne divizije v Lj., obiskal Maribor in se M.-u zahvalil za obrambo severne meje. V dnevih od 30. nov. dalje, prve dni dec. 1918, si je M. v zvezi s poveljnikom koroške meje, gen. štab. stotnikom Alfr. Lavričem zasnoval načrt, da zasede Celovec, toda pogajanja med jugoslov. in dunajsko vlado so to preprečila; neugodno je vplivala tudi stavka železničarjev v Mariboru od 29. nov. do 12. dec. — Za koroške ofenzive 1919 je bil M. poveljnik labodskega oddelka s 4 bataljoni, 4 baterijami in oddelkom konjenice ter prodiral v smeri Dravograd—Št. Pavel. Za zasluge v tej ofenzivi je dobil red belega orla 3. vrste z meči; 28. nov. 1919 je bil sprejet v skupno armado kot diviz. general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti in kot častni predsednik Nar. sveta za Koroško je vodil priprave za plebiscit. L. 1920 je bil kot spremljevavec regenta Aleksandra imenovan za častnega kralj. adjutanta, 1921 za predsednika jugosl. razmejitvene komisije za Italija in vršil to službo do 2. okt. 1923, ko je bil upokojen. Živi v Mariboru. — Za njegove vojaške in narodne zasluge ga je odlikoval predsednik Č. S. R. Masaryk z vojnim križem, 28 obmejnih občin ga je imenovalo za častnega občana, nekatera mesta (Lj., Maribor, Kamnik) pa so imenovala po njem tudi ulice. Zveza slov. vojakov mu je poklonila častno predsedstvo, Maribor 1933 častno meščanstvo.

Kot pesnik se je M. že zelo zgodaj udejstvoval. V 4. gimn. razr. v Kranju je ustanovil in urejal pisan dijaški list »Internos«, v 5. razr. v Lj. list »Večernica«; kot kadet na Dunaju je bil 1892–4 izredni član lj. »Zadruge« ter ji pošiljal pesmi in prozo v oceno. Spočetka je sodeloval pri V (1890), nato pri Vesni (psevd. Vuk Slavič), nato pod imenom Vojanov pri LZ, Sn, ZK; pisal je tudi v SN. Njegova lirska pesem je usmerjena v realizem in rada prehaja v dekadentstvo, zato so njegove Poezije (Lj. 1904) poleg krepke erotike in satirične šale namešane z mnogotero prešerno, včasih skoraj cinično neskladnostjo; v baladi se pozna močan Aškerčev vpliv. Pozneje se je njegova pesem zresnila; iz narodne odločnosti, ki je tudi v Poezijah zelo očitna, izraste močna osvobodilna težnja; zlasti pesmi tik pred svetovno vojno kažejo izrazito bojevitost, n. pr. Matjažev sonet (LZ 1912), Mi (LZ 1913). Druga M.-ova pesniška zbirka »Kitica mojih« (Maribor 1929) je izraz zrele moške lirike in epike. Iz njih govori krepka vojaška pesniška osebnost, ki čuti človeško in narodno gorje; predmeti so mu svetovna vojna in koroški pohod. V tej zbirki je pesnik končno našel tudi svojo osebno obliko in v nji prepesnil celo nekaj starejših pripovednih pesmi, n. pr. Sto kovanih (Poezije: Tihotapec), Ante (LZ 1912: Ribič Ante). — Prim.: Material dij. Zadruge v lj. mestnem arhivu; Regali, LZ 1904, 759; E. Lampe, DS 1904, 692; J. Tominšek, Sn 1903/4, 385; 1904/5, 25; Slovenci v desetletju 1918 do 1928, 226–8, 232–8, 245–7, 272–3, 276 do 287, 292; Gen. M., Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu l. 1918, Stavka železničarjev ob prevratu v območju Maribora, Marburger Schutzwehr — Mariborska varnostna straža (Marib. koledar za 1931–3); F. Albrecht, LZ 1929, 686; F. Vodnik, DS 1929, 317; SN 1924, št. 73; Gruda 1924, 42. Slika: KMD 1920, 45; ASK 73. Kr.

Koblar, France: Maister, Rudolf (1874–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340526/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine