Slovenski biografski leksikon

Lilek Emilijan, šolnik, zgodovinar in etnolog, r. 15. okt. 1851 v Zgornji Voličini blizu grada Hrastovca, v katerem je bil njegov oče uradnik. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Lenartu v Slov. goricah in v Ptuju, gimn. v Mariboru (1863–71), na graški univ. je študiral zgodovino in zemljepis, poslušal pa tudi predavanja iz klasične in slovanske filologije, arheologije, nem. literature in filozofije (1871–5); okt. 1877 je napravil izpit iz zgodovine in zemljepisja kot glavnih predmetov z nem. učnim jezikom, ki ga je maja 1883 izpopolnil še s srb.-hrv. in slov. učnim jezikom. Služboval je na učiteljišču in višji realki v Wiener Neustadtu (sept. 1875 do jul. 1877), a ker po izpitu ni mogel dobiti mesta, se je zopet vpisal na graški univerzi, in sicer za franc. in nemščino. V šol. letu 1880/1 je bil na I. drž. gimn. v Gradcu poskusni kandidat, do jul. 1882 je poučeval na Mahrovem trg. zavodu v Lj. srbske dijake nemščino in srbohrvaščino, bil 1882/3 učitelj in odgojitelj na priv. gimn. prof. Feichtingerja v Gradcu, okt. 1883 je bil imenovan za suplenta na zem. gimn. v Sarajevu, kjer je postal sept. 1884 pravi učitelj in 1889 profesor; v šol. letih 1888–902 je tudi poučeval zgodovino na sarajevski šerijatski šoli. L. 1899 podeljeno mu vodstvo na novo ustanovljeni gimn. v Dolnji Tuzli je odklonil in ostal na sarajevski gimn. do okt. 1902, ko je bil premeščen na višjo drž. gimn. s srb.-hrv. učnim jezikom v Zadru, 1907/8 in v 1. teč. 1908/9 je bil njen upravnik, direktor pa ni postal, ker je nastopil proti Zrinsko-Frankopanskemu kultu. Sept. 1909 je bil imenovan za pedagoško-didaktičnega vodjo na nem.-slov. samostojnih razredih v Celju, kjer mu je nov. 1918 narodna vlada SHS v Lj. poverila začasno vodstvo novo osnovane višje slov. drž. gimn. ter mu v administrativnem oziru podredila samostojne nem. razrede. Ko je nov. 1919 prevzel upravne posle def. imenovani direktor, je L. deloval na zavodu kot prof. do sept. 1924 ter biva tudi kot upokojenec v Celju. — V razčiščenje nekaterih didaktičnih vprašanj srednjega šolstva je napisal Kritische Bemerkungen zum Organisations-Entwurf f. österr. Gymnasien (Tribüne 1882). Po naročilu bos. vlade je za mednarodni kongres srednjega šolstva, ki se je vršil ob svetovni razstavi 1900 v Parizu, opisal razvoj srednjega šolstva v Bosni in Hercegovini od turške dobe do 1900; ta pregled je po odobrenem nem. elaboratu izšel v franc. pod naslovom: De l’enseignement secondaire en Bosnie-Herzégovine (Paris 1900). Kongresa se je kot delegat vlade udeležil tudi L. in bil izvoljen v sedmorico predsednikov, bosenska vlada pa je dobila na razstavi za svoje šolstvo zlato kolajno. Za šolsko porabo si je sestavil zemljepis in statistiko B. in H.; zemljepisni del rokopisa je bil brez L-ove vednosti natisnjen v »Rukovodju za zemljopis trgovine i prometa za trgovačke produžne škole« (Sar. 1895). Na poziv bos. vlade je napisal učbenik zgod. srednjega veka za višje razr. srednjih šol v B. in H. (Sar. 1902), ki pa ni bil po volji vlade, ker je bila v njem obdelana zgodovina vseh slovanskih narodov. Sestavil je še enak učbenik za nižje srednje šolske razrede (Sar. 1905; prim. Prelogovo oceno v Škol. vjes. za B. i H. 1908 in L.-ov odgovor tam 1909) ter po naročilu avstr. min. za uk štiri zgod. učne knjige za srednji in novi vek za višje in nižje razr. srednjih šol s srb.-hrv. učnim jezikom v Dalmaciji in Istri (Dunaj 1909–15). Kot zgodovinar je L. objavil sledeče razprave: Die Beziehungen der Habsburger u. Hohenzollern im XIII. Jahrh. (Progr. des Privatgymn. Feichtinger, Graz 1883), Iz društvenog i državnog ustrojstva Bosne i Herc. u srednjem vijeku (Izv. sar. gimn. 1889, 1890), Charakteristik der kroatischen Verschwörer Petar Zrinski, Fr. Frankopan u. Katarina Zrinska im Lichte der histor. Wahrheit (Celje 1928), Kritische Darsteliung der ung: kroat. Verschwörung und Rebellion 1663–1671 (v 4 delih; Celje 1928 do 1930) ter 3 polit.-zgod. študije: Über die deutsch-österr. Anschluß- u. über die Kriegsschuldfrage (Celje 1927). V prvi dokazuje, da je slovanska kultura starejša od nemške in da je naša zahteva po slov. Korotanu upravičena, v drugi pa, da je na izbruhu svetovne vojne na prvem mestu kriva Avstro-Ogrska, na drugem pa Nemčija. V tretji: Historische Berechtigung des Tschechoslovakischen Staates anf Revindikation der dem Könige Otokar II. vom deutschen Könige Rudolf v. Habsburg auf unrechtmäßige und gewaltsame Weise entrissenen Alpenländer (Celje 1927; slov. posnetek v ND 1927, št. 137–41) pa trdi, da je borba med Otokarjem II. in Rudolfom Habsb. podana nehistorično in da je zahteva po koridorju med Češkoslovaško in Jugoslavijo že po historičnem pravu utemeljena. — L.-ove etnografske študije so vse zajete iz bitja in žitja Bosancev in Hercegovcev. Priobčil jih je v Glasniku zemalj. muzeja u B. i Herc.: Riznica porodice »Hranići« (nadimak Kosača — 1889), Božji sudovi i porotnici (1892), Vadjenje žive vatre u B. i H. (1893), Vjerske starine v B. i H. (1894), Ženidba i udadba u B. i H. (1898), Etnološki pabirci po B. i H. (1899), Bileške o zadružnim i gospodarstvenim prilikama u B. i H. (1900). Razen zadnje so izšle vse v nem. prevodu v Wissenschaftl. Mitteil. aus Bosnien u. d. Herceg. pod naslovi: Die Schatzkammer der Familie Hranići, Gottessurteile u. Eidhelfer (1894), Erzeugung »lebendigen« Feuers in B. u. d. H. (1895), Volksglaube u. volkstümlicher Cultus in B. u. d. H. (1896), Vermählungsbräuche (1900), Ethnologische Notizen aus B. u. d. H.: Aus dem Volksglauben (1902). Pregled rodbinskega in narodnega življenja v B. in H. pa je podal v obširnem opisu »Familien- u. Volksleben in B. u. d. H.«, priobčenem v ZÖVK (1900). — Kot sotrudnik celjske ND je napisal v njej od 1919 do danes nad 20 sestavkov največ prigodne in politične vsebine; najvažnejši so: Jugoslovanska politika celjskih grofov (1920, št. 7–9); Ustavni načrti za Jugoslavijo (št. 129–38); Ustava Švice, vzor moderne demokratske ustave (št. 150 do 153); Razmotrivanja o aktualnih državnih in ustavnih vprašanjih (jan.—apr. 1921; zadnji dve ponat. v »Zbirki razprav javnopravne vsebine« ). V »Knjižnici Ljudskega vseučilišča v Celju«, kateremu predseduje L. že od početka, je objavil kot ponatise iz ND te-le spise: I. zv.: O zabrani alkoholnih pijač; II. zv.: Napredno pravno in versko, moralno in humano naziranje srednjeveških Srbov, kakor se to zrcali v Dušanovem zakoniku. Njihove človekoljubne ustanove. O srbski in hrvaški zadrugi in o nazivih za sorodnost zadrugarjev (Celje 1922); III. zv.: Fordov »Mednarodni žid« (Celje 1927); Henry Ford, njegovo življenje, poslovanje in odgojno delovanje (ND 1926–7); ocenil je Kovačičev zgod. opis »Slov. Štajerska in Prekmurje« (ND 1926, št. 52–68) in Pitamičevo »Državo« (ND 1928, št. 88, 90, 96–103). — Prim.: J 1931, št. 128, 235; R. Pečnik, ND 1931, št. 82–3 (s sliko). Šr.

Šlebinger, Janko: Lilek, Emilijan (1851–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi330005/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine