Slovenski biografski leksikon

Levec Vladimir, pravni zgodovinar, v Lj. r. 20. jan. 1877 in u. 7. okt. 1904. Obiskoval je v Lj. šolo na Cojzovem grabnu in 1895 z odliko dovršil gimn. Izza zgodnje mladosti ga je njegov oče prof. Franc L. navajal k pisateljevanju in k študiju književne, občne in zlasti domače zgodovine. Že v ljudski šoli je pisal s sošolcem Ivanom Kunšičem (gl. članek) listič »Sava«, v gimn. pa »Triglav« in »Vršac«. V geograf. kabinetu lj. realke, ki mu je bil njegov oče predstojnik, je od ljudske šole dalje prebil največ prostega časa, prebirajoč bogato tu zbrano potopisno, kasneje zgodovinsko, zlasti domoznansko literaturo. Tukaj je dobil glavno podlago za svoje obsežno zgodovinsko znanje in se pričel že v gimn. ob starem kostanjeviškem urbarju baviti z diplomatiko. V gimn. sta nanj najbolj vplivala prof. zgodovine Simon Rutar v nižjih in Julij Wallner v višjih razredih. Prva gimn. leta je prebil več počitnic na Kozlerjevem gradiču Karlovici pri Vel. Laščah, kasneje v smledniškem gradu. Iz Karlovice je z očetom večkrat obiskal rojstne hiše Trubarja, Levstika in Stritarja; to je vedno znova budilo njegovo literar. zanimanje. V smledniškem arhivu in knjižnici pa je že od 1891 praktično raziskoval zgodovino ožjega smledniškega ozemlja. To delo je poglobilo njegovo zanimanje in rodilo prve zgodovinske črtice: MMK IX, 2, 49, 128, 174, 209, 271; X, 1, 41: Schloss and Herrschaft Flödning in Oberkrain; IMK IV, 117: Kalvarija v Smledniku; 165: Rodbina Lazarini; 215: Francozi v Smledniku; 251: Rodovina Flödnig; V, 47: Nemiri v Smledniku 1848; VIII, 28: Regeste in drobtinice iz grajskega arhiva v Smledniku; LZ 1896, 339, 404: Upori gorenjskih kmetov v 17. in 18. stoletju (tudi v posebnem odtisu); Mitt. d. hist. Ver. f. Steiermark 1899: Ein Tagebuch aus dem Jahre 1809 ter Styriaca im Schlossarchive zu Flödning in Krain. Razen tega so iz te dobe še razprave: IMK III, 254, 255: Zvonenje ob hudi uri; IV, 242: Dvoje listin iz reformacijske dobe; 79, 119: Francoske krogle v Lj.; V, 138, VI. 62: Cesta od Šmarijine gore v Kokro; V, 168: Slovenska prisega iz l. 1791; 264: Ces. Marija Luiza v Lj.; VI, 37: Naznanilo Hasenöhrlovega spisa: Deutschlands Südostliche Marken im 10., 11., 12. Jahrh.; 48: Ples o cerkvenem proščenju na Kranjskem; 84: Cerkev na Jeperci, Slovenska prisega iz l. 1676; VII, 65: Slov. prisega iz l. 1700; 162: Ein Paar Kapellen bei Bischoflack in Krain; MMK VIII, 195: Einberufung der Landwehr in Krain 1809; 197: Oesterr. Rechtsgesch. von dr. A. Luschin; IX, 95: Ein Bericht über die Schlacht bei Lepanto, 96: Radics, Valvasor. — Jeseni 1895 se je povsem zgodovinsko usmerjeni L. le na očetovo željo vpisal na jur. fak. v Gradcu. Njegovo zgodovinsko znanje je bilo že takrat tolikšno kakor sicer absolviranega slušatelja zgodovinske stroke. Zato je vzbudil veliko zanimanje prof. Arnolda Luschina (gl. članek). Ta je odslej v seminarju in osebnem občevanju vodil L.-evo delo in močno vplival na njegovo znanstveno izobrazbo. Po njem se je tudi pobliže spoznal z dež. arhivarjem Jos. pl. Zahnom, ki ga je uvedel v paleografijo in opozarjal na važnost virov v furlanskih arhivih za naše pokrajine. V počitnicah 1896 je raziskal grajski arhiv in knjižnico v Ortneku; napisal je v MMK XI, 44: Das Archv der Herrschaft Ortenegg in Unterkrain. To leto se je v Gradcu tudi bliže spoznal s kustosom univ. bibl. Janom Peiskerjem, ki se je prav takrat pod vplivom Meitzenovih in Lippertovih študij bavil s slov. gosp. zgodovino. Zato je navedel L.-a na študij te znanstvene panoge in ga idejno morda najgloblje usmeril. Že v tem letu je L. v Luschinovem seminarju samostojno, po vzorcu Luschinovega enakega dela za Štajersko, zasnoval in dovršil znanstveno zrelo razpravo: Die krainischen Landhandfesten (Mittheil. d. Inst. für österr. Geschichtsforschung XIX, 1898). Julija 1897 je dovršil tudi pravnozgodovinski drž. izpit s splošno odliko. Visokošolcu 4. semestra je v istem letu poverila Anthropologische Gesellschaft na Dunaju nalogo, preiskati Dravsko polje med Mariborom in Ptujem v gospodarsko-zgod. oziru po Meitzenovih načelih. Obilo nabranega gradiva je le deloma obdelal v svojih Pettauer Studien (Mitth. d. Anthrop. Ges, I, 1898; II, 1899; tretji del teh študij je priredil za tisk prof. Luschin l. 1908). — Poleg zgodovinskih je priobčil L. v tej dobi tudi nekaj literarnih študij, večinoma iz delovnega kroga svojega očeta: LZ 1896, 451: Prešernove Poezije v Stritar-Jurčičevi izdaji; 1897, 246: Prešeren v švedščini;120: Prešernovih Poezij bodoča izdaja; 1896, 382: Jenko v novi izdaji; 191: Jenkovih pesmi rokopis, doslej neznan; 322: Popravki k članku: Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva. Kersniku je napisal nekrolog (SN 1897, št. 178–9; prim. E 15. sept. 1897: Jurčič in parket ter 1. febr. 17. in 21. okt.). Jeseni 1898 je vstopil v pripravljalni tečaj instituta za avstrijsko zgodovino in nadaljeval pravne študije na Dunaju. Tu se je v stalni družbi z Nahtigalom, Vidicem in Kunšičem zopet zanimal za slavistiko in pohajal seminarja prof. Jagića in Jirečeka. S Kunšičem sta snovala med drugim načrt za Zgodovinski imenik krajev na Slovenskem. Ko je Kunšič umrl (16. febr. 1899), je priobčil L. v LMS 1899 iz Kunšičeve zapuščine Doneske k zgodovini književne zveze med Čehi in Slovenci in napisal v LZ 1899, 182 nekrolog. V tem času je snoval s svojimi slov. tovariši na Dunaju moderno slov. ilustr. revijo »Lux victrix«. Napisal je takrat v SN 29. maja in 2. jun. 1898 kritiko Cankarjeve Erotike (gl. Cankarjeve Zbr. spise I, 319). Uredil je še štiri sešitke Schwentnerjeve izdaje Kersnikovih izbr. spisov in se odtle pečal le s pravno zgodovino. V institutu za avstr. zg. je bil učenec Mühlbacherja, Redlicha, Dopscha in Wickhofa. Delal je tudi v seminarju prof. Schwinda, pri katerem se je hotel habilitirati za nemška pravno zgodovino. Julija 1899 je napravil drž. izpit iz arhivstva in bil sprejet za rednega člana instituta. Poleg tega je odlično dovršil vse jurid. izpite in bil 21. marca 1901 v Gradcu prom. za doktorja prava. V počitnicah 1900, 1901, 1902 je z državno ustanovo raziskoval na pobudo prof. Luschina in Zahna furlanske arhive: v Benetkah državni arhiv, v Vidmu nadškofijski, kapiteljski, notarski in mestni arhiv, arhiv grofa Thurna, zbirke profesorjev Wolfa in Leichta, farni arhiv v Št. Petru-Slovenov, mestne in farne arhive v Gemoni in Čedadu. Seznanil se je z mnogimi ital. zgodovinarji, vzljubil tamošnje kraje in zasnoval veliko delo O oglejskem parlamentu. Priobčil pa je le v IMK 1903, 21: »Iz furlanskih arhivov« nekatere, večinoma šmartinske fare pri Kranju tičoče se listine. Glavne svoje zamisli, spisa o oglejskem parlamentu, se pa ni mogel lotiti, ker je bil glavni sodelavec pri Dopschevi izdaji: Die landesfürstl. Urbare Nieder- u. Oberösterr. aus d. 13. u. 14. Jhdt. v izdanjih dun. akademije (1904. O L.-ovem deležu pri tem delu gl. Dopschev uvod str. VII). Sicer je mogel priobčiti 1903 le v MMK: Die ersten Türkeneinfälle in Krain und Steiermark ter nekaj referatov v Niederlejevem Věstniku Slovanských Starožitnosti. Poleti 1903 je bil na priporočilo prof. Luschina poklican za izred. prof. nemške pravne zgodovine na juridično fakulteto vseučilišča v švic. Friburgu. Radi bolezni ni mogel predavati niti ves prvi semester. Ob svoji smrti je zapustil le nedovršeno razpravo o starejših davkih v Avstr. in na Štajerskem, na podlagi katere bi imel biti imenovan na černoviško vseučilišče, ter deloma gradivo za zgodovino furlanskega parlamenta do 1420, o »Landschadenbundu«, za zgodovino dednega prava v Avstriji itd. Iz njegove zapuščine je izdal Luschin poleg Pettauer Studien III še Zwei Bruchstücke d. l.-f. Urbars von Kärnten, Krain und d. Wind. Mark (MMK 1906, 29); Ein Protokoll der Stadt Stein in Kr. aus den Jahren 1502, 1503 (MMK 1905, 38). Prim. tudi Levec-Polec: Iz zgodovine slov. vseučilišča, SP 1904, 294 (Vseuč. Zbornik 43); Levec-Radics, Historisches über Beben in Friaul, Erdbebenwarte IV (1904) 123–5. — L. je bil po svojih študijah za svojo stroko doslej najbolje pripravljeni slov. pravni zgodovinar, ki je imel najboljše vodstvo od zgodne mladosti, bil izredno nadarjen in prav tako marljiv. Čeprav je doživel le 27 let, je doslej nagloblje zarezal v neobdelano ledino starejše slov. pravne, zlasti agrarne zgodovine in načel, zlasti v »Pettauer Studien«, temeljna vprašanja, ki še do danes niso povsem rešena. V vprašanju slov. hube, stališča slov. županov ter tzv. šefonata vodi razvojna pot šele od L.-a preko Dopscha (Die ältere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslaven) in Hauptmanna (Das Schöffentum auf slov. Boden) do najnovejših raziskovanj lj. historične šole (Vatovec, Blaznik). — Prim.: Polec, Slovan 1904–5, 51, 75, 106 (s sliko; po očetovih podatkih); Luschin, Mitth. d. Inst. f. österr. Geschichtsforschung XXVII, 1908; Komatar, MMK 1904, 216–22 (s popolno navedbo literature); Kaspret, ČZN I, 198; LZ 1904, 702; DS 1904, 700 (s sliko); SN 1904, št. 230; S 1904, št. 230; LZg 1904, št. 230; Kos, NE II 641. Slika: ASK 97. Pc.

Polec, Janko: Levec, Vladimir (1877–1904). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi326429/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine