Slovenski biografski leksikon

Levar Ivan, pevec in igravec, r. 8. sept. 1888 na Rakeku, je študiral 6 gimn. razr. na II. drž. gimn. v Lj. (1900–6), nato 3 leta petje pri prof. Ungerju na Dunaju (privatno) in kot stipendist absolviral 1909–12 akademijo za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. L. 1912/3 je bil kot prvi bariton angažiran v Moravski Ostravi, 1913/4 v mestnem gledališču v Aachenu. Pel je predvsem velike Wagnerjeve, Verdijeve in Mozartove opere tudi v drugih nem. gledališčih, kakor v Düsseldorfu, Kölnu, Hamburgu, Lübecku, Grazu, Pragi in Breslavi. Od 24. okt. 1914 do avg. 1918 je bil član opere v Zagrebu, kjer je naštudiral tudi več modernih vlog, kakor v operi Dekle iz zapada in v Salomi. V avg. 1918 je prišel v Lj. in deloval pri lj. operi do 1924. Tu je pel predvsem: Figaro, Rigoletta, Scarpia (Tosca), Tonia (Glumači), pa naštudiral glavno vlogo v Thais in Borisu Godunovu. L. 1924 se je odločil k drami in prvič z velikim uspehom nastopil kot Othello. V drami se je L. razvil do velikega sodobnega slov. igravca in dvignil lj. dramo do priznane veljave. Iz reprezentativne operne osnove izhaja njegov čut za polnost in ubranost igravskega lika in krepke, zvočne besedne ritmičnosti. Njegove podobe so usmerjene v realističen patos in tehtnost. Po naravi so mu najbližji silni značaji, zato je najmočnejši kot tolmač vzvišene borbe in nebrzdanega smeha. Zato je idealen junak v klasični drami. Poleg Othella je izoblikoval še Shakespeareovega Macbetha, Fortimbrasa (Hamlet), Mercutia (Romeo in Julia), Leontesa (Zimska pravljica), Prospero (Vihar), Petruchio (Ukročena trmoglavka); iz stare klasične drame je igral Jazona (Medeja) in Kinezija (Aristofanova Lizistrata); Jonsonovega Volpone, Goethejevega Oresta (Ifigenija) in Fausta, Büchnerjevega Dantona, Balzacovega Mercadeta, Rostandovega Cyranoja, Ibsenovega Borkmana in Rosmerja, Hofmannsthalovega Slehernika. Iz Tolstega: Mikita (Moč teme), Andrejeva: Profesor Storicin. Iz slov. drame je postavil najznačilnejše like: Cankar: Kantor, Župančič in Novačan: Herman, Meško: Hrast, Leskovec: Macafur; eden najmočnejših njegovih likov je stari Glembajev (Krleža: Gospoda Glembajevi). Močan je tudi kot oblikovavec modernih proletarskih tipov (Bourbouroche, Bonaparte); igra z velikim temperamentom in močno intelektualno poglobitvijo vse večje vloge v salonski drami in komediji, bolj tuje pa so mu lehkotne zunanje komedijske postave. — Prim.: Lj. nar. gledališče v l. 1928. Izd. P. Debevec. Slika istotam in LZ 1927. Kr.

Koblar, France: Levar, Ivan (1888–1950). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi325457/#slovenski-biografski-leksikon (10. december 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine