Slovenski biografski leksikon

Lavtar Luka, metodik računstva, r. 20. okt. 1846 v Železnikih na Gorenjskem kot sin usnjarja, u. 9. marca 1915 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimn. v Lj. (1857–65), na dunajski univerzi je študiral mat. in fiziko, napravil izpit iz te skupine s slov. in nem. učnim jezikom jul. 1872 ter postal okt. 1872 suplent na lj. realki, kjer je poučeval tudi slovenščino. Čez leto je bil imenovan za glavnega učitelja extra statum na ženskem učiteljišču v Gorici, avg. 1875 pa na moškem učiteljišču v Mariboru, kjer je plodonosno deloval do svoje smrti. – V prvih letih svojega službovanja se je L. bolj zanimal za fiziko kot za računstvo. Na prošnjo urednika UT je napisal »Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednji stopnji (3., 4., 5. šol. leto) ljudske šole« (UT 1880, št. 5–17 in ponat.), po svoji obsežnosti malo metodiko tega predmeta. Svoje nadaljnje izkušnje v metodičnem oziru je podal v obširni oceni Senekovičeve Fizike za nižje razr. srednjih šol (P 1883, št. 14–8) in v članku Prirodoslovje v ljudski šoli (P 1893), ki obsega teoretski del in učni načrt za 4 razrednico. Za računstvo na ljudskih in srednjih šolah so bile tedaj splošno uvedene Močnikove učne knjige, sestavljene na temelju Grubejeve metode, ki jo označuje za ljudsko šolo vsestransko obravnavanje števil na podlagi zapletenih številčnih slik. Na istem stališču je bil sprva tudi L., ko je poslovenil za učiteljišče Močnikovi Občno aritmetiko (Lj. 1879) in Geometrijo (Lj. 1881) ter napisal razpravo »O računstvu« (P 1883 do 1884). A ko je opazoval, kako mučno je učencem računanje in da jih ni mogoče dovesti v tem predmetu do samostojnosti, je počasi prišel do prepričanja, da tiči vzrok tem nepovoljnim uspehom v nepravi metodi. Po temeljitem študiju računic evropskih narodov, zgodovinskega razvoja računstva sploh in sodobnega gibanja na Nemškem proti Grubejevi metodi je spoznal, da vse računanje sloni na štetju in da je pojmovanje števil mogoče edino le na podlagi številne vrste. Za ponazoritev štetja je sestavil posebno računalo, ki ima vse računike (kolesca po 1 cm debela na mednem drogu) v eni vrsti in ki jih je možno spojiti v cilindre z različno dolžino ter v 1 m dolgo palico; s tem računskim strojem je torej obenem spojena metrska mera. Važna je L.-jeva brošura o njem: »Metrično računilo iz ploščic« in nem. »Der metrische Scheibchenapparat, den Denkgesetzen entsprechend konstruirt« (Dunaj 1877), ker je v njej razvil svoje temeljne nazore (Knilling, Österr. Schulbote, Wien 1905, 378–84). Da prepriča učiteljstvo o porabnosti in koristi svojega aparata, je objavil razpravo »O poočitovanju pri računstvu« (P 1888, št. 8–12 in UT 1888, št. 12–6); ker se je LSZg izrekla proti njegovemu računalu, ji je odgovoril s polemičnim člankom »Uber die Veranschaulichung beim Rechenunterrichte« (LSZg 1888, št. 7–10). Istočasno je izdat »Spezielle Methodik des Rechenunterrichtes in der Volksschule. Theoretischer Teil« (14. 1888) in »Der Rechen-Unterricht in der Volksschule. Eine methodische Anleitung f. Volksschullehrer. Praktischer Teil I—II.« (Lj. 1888–90) ter 5 računic za ljudske šole v nemščini (Lj. 1888–9). Na F. Stöcklovo neugodno oceno v graški »Pädagog. Zeitschrift« (1889, št. 36) je odgovoril v posebni brošuri (Lj. 1890). V članku »Zoriti je treba« (P 1891–2) je pokazal, kako je treba pripravljati učence za vsako stopnjo računanja že prej, da so zreli za njo, ko dospejo do nje, in jo morejo brez težave pojmiti; to velja še posebno za važni pouk oblikoslovja v ljudski šoli (P 1893, 131, 151), za katerega je dal učitelju metodična navodila in učni načrt. V podrobnem učnem načrtu za računanje v 4-razr. ljudski šoli je porazdelil vso snov na tedne (P 1893–4) ter z enako podrobnostjo sestavil načrt za računanje na enorazrednici (P 1895–7). V obširnem poročilu o naravni metodi računskega pouka v ljudski in meščanski šoli, ki jo je spisal ravn. E. Fitzga, primerja njegovo metodo s svojo ter zavrača očitek, češ, L.-jeva metoda je logična, psihološka pa ni (UT 1894, št. 11–9; Österr. Schulbote 1894, 234–47). Predelal je v 2. nat. Močnikovo Geometrijo za učiteljišča (1894), kritično premotril njegov nauk o razštevanju (UT 1898, št. 14–6), sestavil »Računsko vadbenico za obrtno-nadaljevalne šole« (Dunaj 1902) ter v pregledni razpravi »Računstvo« (PL 1903–4) podal zanimiv zgodovinski razvoj računstva in njega metode do sedanjih časov z oddelkom o avstr. računoslovju in z zaključkom o svojih nazorih in s 16 učnimi načeli. V članku »Podrobno stopnjevanje pri računskem pouku« (P 1906, 205 do 209) je poudaril načelo, da postane računanje nazorno le tedaj, ako ga uredimo natančno po stopnjah. Po 15 letnem zavlačevanju so končno dobile njegove slovenske računice v 2. izdaji (1. izd. v Lj. 1893) aprobacijo (I. Lj. 1909, II. 1910, III. 1913) in s tem je bil L.-jevemu življenjskemu delu zasiguran obstoj (Schreiner, P 1909, 90–3; 1910, 149 do 152). Kot navodilo svojim računicam je spisal »Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli« (4 snop., SŠM 1909–13) in v nemški prireditvi: »Spezielle Methodik des Rechenunterrichtes an allg. Volksschulen« (Dunaj 1912; del slov. prevoda: »Iz teoretičnega dela posebnega ukoslovja iz računstva« v P 1921, 34–43. — Ocena: Knilling, Österr. Schulbote 1913, 15–21; L.-jev odg. tam, str. 195–9). Drugo izd. Močnikove Občne aritmetike (1911) je popravil v metodiški razvrstitvi snovi, jasnejšem izražanju in v razumljivejšem utemeljevanju; to izdajo je tretjič izdal A. Črnivec (Lj., I. del 1925, II. del 1926), L.-jevo »Računsko začetnico za osnovne šole« je predelal Lj. Černej (ilustr. Jos. Poljanec in Drag. Humek, Lj. 1927, 1932). Prednosti L.-jeve metode pred drugimi so zlasti v tem, da je pojmovanje števil mogoče edino le v številni vrsti, da se torej naj vse računanje opira na številno vrsto, oz. na štetje; da poučuje računske operacije drugo za drugo; da prehaja od enostavnega do sestavljenega, od lahkega do težjega; da na nižji stopnji izključuje množenje, merjenje in deljenje, ker je to za otroški duh obremenitev; da poudarja praktično stran uporabnih nalog; da je do konca smotreno in premišljeno izdelana ter psihološko dobro utemeljena. — Prim.: Simonič 260; Žalčanov, Več Lavtarja! P 1901, 147–150; Lj. Černej, P 1909, 65; Pirc, UT 1915, št. 6; —r—, UT 1915, št. 8; —z—, UT 1915, št. 9; (Nerat), P 1915, 173–188 (s sliko); —r—, PL XVI, 1919, 84–5. Slika: ASK 49. Šr.

Šlebinger, Janko: Lavtar, Luka (1846–1915). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319775/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine