Slovenski biografski leksikon

Kvas Koloman, učitelj slovenščine, r. 30. nov. 1790 v Rožičkem Vrhu pri Sv. Juriju ob Ščavnici, u. 29. dec. 1867 v Gradcu. Obiskoval je trivijalko pri Sv. Juriju, študiral 1804–9 gimnazijo v Mariboru (v prvem razredu sošolec Kremplu), ves čas kot odličnjak, licej in pravne študije v Gradcu, kjer je bil nato do 1823 koncipijent pri odvetniku Dirnböcku. Ko se je po skoraj desetletni vakanci 1823 znova razpisalo mesto slovenskega učitelja na graškem liceju, je bil imenovan na to mesto (izmed 14 prosilcev) z odlokom gubernija 26. marca 1823, zaenkrat začasno. Šele 14. avg. 1834 se je dotlej provizorična stolica sistemizirala in ob nevarni tekmi (A. Murko, J. Rottmann) je K. na podlagi ocen P. Danjka, dr. M. Robiča in V. Rižnerja 28. apr. 1836 končno postal stalen. Predaval je do letnega tečaja 1867, ko mu je sledil dr. Gregor Krek. Mimogrede je razen na liceju, ozir. vseučilišču po preustrojitvi šolstva dve leti (1849–51) učil slovenščino tudi na graški gimnaziji. — Prvo zanimanje za slovanstvo se je zbudilo v K.-u ob srečanju z ruskimi vojaki, ki so 1807 šli preko Štajerske. V vlogi za dajnčico zadnjega februarja 1836 pravi, da ga slovenščine nihče ni učil (pri Sv. Juriju je učiteljeval trd Nemec), ampak da jo je gojil »privatissime« in se bavi z njo kot ljubitelj (»treibe ein wenig Liebhaberey«) že svojih 30 let, zadnja leta pa je napravil iz nje naravnost »öffentliche Profession«. Na istem mestu trdi tudi, da je izdatno pomagal že pri Šmigočevi slovnici (1812, predgovor 1811). Brez dvorna je glede zanimanja za slovenščino pobudno vplival nanj Primičev krog v Gradcu. Vraz ga v Guslah i tamburi navaja med »prvimi glavami« vzhodnoštajerskega preporoda; vendar se zdi, da je prišel v to družbo bolj zaradi važnega mesta, ki ga je zavzemal kot profesor slovenščine, ko zaradi dejanskih zaslug. Kolikor vemo o njegovih predavanjih, so bila dokaj skromna. Predaval je prva leta po tri, pozneje po štiri ure na teden, kot pripomoček pa uporabljal v začetku Šmigočevo, od 1826 do jeseni 1841 Dajnkovo, potem do 1851 Murkovo slovnico. Vsa poročila soglašajo v tem, da je kot učitelj bil malo pomemben, brez pravih uspehov in brez vpliva na mladino. Zlasti so mu očitali, da ni znal vzbujati ljubezni do slovenščine in da je pri deljenju spričeval bil predober, s čimer je tudi Nemcem omogočal, da so dobivali službe po Spodnjem Štajerskem. Za pravična presojo pa je treba upoštevati razmere, v katerih se je stolica ustanovila in v katerih jo je K. dobil. Ustanovljena je bila z namenom, da bi se mogla duhovščina in uradništvo jezikovno izobraziti za službovanje med Slovenci, izrečno z vidika, »inwieweit sich (daraus) Vorteile erwarten ließen« (Krones). V skladu s tem je navodilo dvorne pisarne, da nima učitelj nič »filologizirati«, ampak praktično vežbati le v štajerski slovenščini. S tem je vsak svobodnejši razmah že a priori bil otezkočen. K temu je prišla še dolgoletna nestalnost in negotovost, kar je vse moralo neugodno vplivati in jemati veselje in vnemo za stvar; tudi preveliko popustljivost v deljenju spričeval bo treba v prvi vrsti izvajati pač iz bojazni in skrbi za obstoj stolice. Poleg teh zunanjosti moramo končno kot neugoden moment smatrati tudi K.-ovo flegmatično naravo, ki je bila brez ognja in brez inicijativnosti. — Isti vzroki so najbrž bili krivi, da je njegovo literarno udejstvovanje ostalo neznatno in brezpomembno. Sodeloval je po lastni izjavi pri Šmigočevi in Dajnkovi slovnici, pri prvi baje v toliki meri, da bi bila lahko izšla pod njegovim imenom. 1825 je prevedel pastirski list za sekovsko škofijo (Simoniču 277 prevajalec ni znan), 1828 in 1832 dva (bibliografsko neznana) uradna »akta«, kar je vse izšlo v bohoričici. Morda je eden teh aktov bil požarni red (»ognj gasitni navód«), čigar Aličev prevod je K. dobil v korekturo, a ga po Aličevi sodbi samo popačil (verhunzt). Glede njegovega sodelovanja pri Rižnerjevem prevodu evangelijev (Šafařík I, 104) trdi Murko, da je prevod oskrbel on, dočim je Rižner sodeloval le s stvarnim ugotavljanjem smisla, K. pa samo že končano delo revidiral, po Murkovem mnenju — pokvaril; prevod, pisan v dajnčici, se ni smel natisniti, ker je bil brez tolmačenja (Pajek, LMS 1880, 230). Rokopisna »Windische Sprachlehre«, ki jo po ČČM 1829, IV, 77 navaja Šafařík (I, 32), ali sploh ni dozorela preko namere (P 1903, 17), ker je K. 1836 v podrobnem poročilu o svojem delovanju niti z besedico ne omenja, ali pa so bila to samo skripta za predavanja. — Kakšne nazore je imel K. o slovenščini, moremo le približno posneti iz njegovih uradnih vlog. O tem, kaj je prav za prav slovensko, vlada po njegovem mnenju zmeda zato, ker nikdo jezika ne proučuje (predvsem radi pomanjkanja slovenskih šol in v slovenščini izobraženih učiteljev), vsled česar smatra vsak za edino pravilno to, kar se je naučil kot otrok; vendar tvorijo slovanska narečja, ki se govore na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Primorskem in deloma na Ogrskem in Hrvatskem ter se imenujejo slovensko (windisch), kranjsko, hrvatsko, ilirsko, »identično celoto«, ki bi ji šlo etnografsko edino pravilno ime »slovenski jezik«. Pisalo naj bi se v kolikor mogoče splošno umljivem jeziku, ne pa v jeziku kake posamezne, ozko omejene pokrajine; zato naj bi se šolske knjige izdajale po možnosti kot skupno delo zastopnikov raznih pokrajin. V nasprotju s tem naziranjem pa se je K. tekom abecednega boja, ko je bilo treba reševati vprašanje enotne slovenščine tudi v praksi, postavil na izrazito vzhodnoštajersko stališče (sam pravi: slovensko-hrvatske — v nasprotju s slovensko-kranjskim). Vzroki, ki so ga pri tem vodili, so bili pač raznovrstni. Predvsem je dajal domačemu narečju prednost pred drugimi ne samo iz lokalnega patriotizma, ampak tudi zato, ker je smatral panonske, zlasti ogrske Slovence za najneposrednejše, »mogoče edine resnične potomce in častitljive, četudi nesrečne preostanke onih naših slovanskih pradedov, za katere in med katerimi sta pisala svoja nesmrtna dela sveta brata Metod in Ciril«. Važen motiv je nadalje brez dvoma bila navezanost na Dajnka in zavzetost za dajnčico, ki jo je po lastni izjavi sam pomagal ustvariti. Končno je soodločala tudi mržnja do kranjske »diktature« in do Murka, kateremu očita, da se je pokranjčil, »dezertiral« in zatajil »das Einheimische und Vaterländische«; ker je istočasno (febr. 1836) Murko bil njegov tekmec za razpisano mesto, ni dvoma, da je imel K.-ov nastop tudi osebno ozadje: poudarjanje Murkovega »kranjstva« in »izdajstva« je moglo biti uspešno sredstvo v boju za stolico, ki je uradno bila namenjena vežbanju »le štajerske slovenščine«. V pravopisnem vprašanju se je postavil K. odločno na Dajnkovo stran in 1826 uvedel dajnčico tudi pri svojih predavanjih. Zavzemal se je zanjo z raznimi vlogami ob priliki prevoda Marchnerjeve začetnice. Značilno je, da pri tem večinoma govori v množini (»wir«), torej kot Dajnkov sotrudnik; opustitev prvotnih znakov za nj in ü izrečno pripisuje svojemu vplivu. Kot pobudnika za novi črkopis navaja Kopitarja in Dobrovskega, potrebo po njem pa utemeljuje s pomanjkljivostjo bohoričice, v kateri je razlikovanje črk ſ, ſh, s, sh, z, zh »težavno«, »zmeraj negotovo«, »prepuščeno samovoljnosti«. Z dajnčico naj bi se stvar poenostavila, ona naj bi bila »lažje, vedno enako, nespremenljivo in pri tem preprosto sredstvo«, s katerim bi mogli zapisovati misli »hitreje in dolečneje«. Razen tega si obeta, da bo novi črkopis približal Slovence drugim z latinico pišočim Slovanom; vendar je to upanje bilo osnovano le glede črk c, s, z, s katerimi je dajnčica dejansko postala pri nas predhodnica gajice. Ko je po nastopu A. Murka v juliju 1836 dajnčica podlegla in 1838 bila za šole tudi uradno zabranjena, se je K. oprijel gajice, za katero se je »verlo jagmil« že po Vrazovem sporočilu 10. nov. 1836 (Građa VI, 314). — V boju proti bohoričici je bil deloma oseben (zlasti proti Murku) in nestvaren; omalovažujoče je sodil n. pr. o KČ, ker je bila tiskana — v starem pravopisu. Drugače pa ga sodobniki označujejo kot blagega človeka in »vrlega redoljuba«, ki je posebno prva leta imel »veliko sitnosti z nemškimi prenapetneži«, četudi »očitno ni silil svojega imena med svet« (N 1868, str. 19). V uradni vlogi 1836 se izreka proti temu, da bi šola služila v prvi vrsti pouku nemščine. Politično se ni udejstvoval, le 1848 je bil s početka predsednik graški Sloveniji, kmalu pa mu je sledil Dragoni-Křenovsky (SV 51, str. 47). Ko pa se je spomladi 1849 Slovenija pretvorila v slovstveno društvo, je prevzel vodstvo zopet K. (namestn. arhiv v Gradcu in N 1850, 139, 189). — Kam se je razgubila njegova ostalina, ni znamo. Le tri uradne vloge hrani v prepisu neznanega sodobnika Zgod. društvo v Mariboru. V študijski knjižnici v Mariboru pa se nahaja njegov ročni izvod Kopitarjeve slovnice z nekaterimi pripombami. — Prim.: Razlag, Zora 1852, 135; N 1868, str. 19; Macun, Stolica slov. jezika na graškem liceju, Kres 1881, 341–4; Dečko, Slov. predavanja na graškem vseučilišči, LZ 1883, 537–539; Krones, Gesch. der Karl Franzens-Univ. in Graz, 139, 151, 191, 501, 502; Košan, Slov. ABC-Streit, program marib. gimn. 1890; Ilešič, ZMS 1905, 195; Kazalo k ČZN, 54; G [laser], ŽiS VIII, 389; Mal 429–34; gradivo v arhivu Zg. dr. v Mariboru. Gr.

Glazer, Janko: Kvas, Koloman (1790–1867). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi314277/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine