Slovenski biografski leksikon

Križanič Ivan, teolog in poljuden pisatelj, r. 12. avg. 1843 v Borecih pri Sv. Križu pri Ljutomeru, u. 31. jul. 1901 v rojstnem kraju. Ljudsko šolo je dovršil doma in v Radgoni. Vsled osebne prošnje njegove razumne in energične matere pri graškem škofu Otokarju Attemsu o priliki vizitacije pri Sv. Križu je bil 1856 sprejet v graško deško semenišče in je tam dovršil 3 gimn. razrede. Po novi ureditvi škofijskih mej je 1859 zapustil Gradec in nadaljeval gimnazijo v Mariboru. V jeseni 1864 je stopil v bogoslovje in bil po končanem 3. letu ordiniran. L. 1868 je prišel v dušno pastirstvo, najprej kot kaplan k Sv. Martinu pri Vurberku, potem k Sv. Magdaleni v Mariboru. Hkrati se je pripravljal za rigoroze in bil 1873 v Gradcu prom. za dr. theol. Z 2. semestrom 1875 je postal prof. starozakonskih bibličnih ved na bogoslovnem učilišč v Mariboru in v jeseni istega leta je privzel še cerkveno zgodovino. V tem času je spisal »Zgodovino svete katol. cerkve za slov. ljudstvo (3 zvezki; Celovec 1883, 1885, 1887; 2. zvez. 2. natis 1895). Leta 1879 je postal podravnatelj v duh. semenišču; 1881–3 je poučeval v bogoslovju cerkveno govorništvo, v 2. polletju 1884 še povrh verouk na gimnaziji. Koncem l. 1884 je postal stolni kanonik. Pustil je začasno profesorsko službo, pa že l. 1886 je moral prevzeti moralno teologijo, 1889 vnovič cerkveno zgodovino in pravo, končno 1890 pastoralno teologijo, ki jo je poučeval do smrti. Spomladi 1901 je postal stolni dekan. O priliki blagoslovitve velikega oltarja v rojstni župniji je nenadoma zbolel in umrl. Kot pisatelja ga prvič zasledimo v KMD 1878, 161 do 175, kjer je objavil povest »Skušnjava in skušnja«; potem je do 1899 v KMD poročal o katol. misijonih. K. je znal zelo mikavno in poljudno pisati. Tako je opisal Lurško božjo pot (Maribor 1887) in Rimsko božjo pot (M. 1888). V l. 1890–3 je izdajal za novo leto knjižice o štirih poslednjih rečeh: Bela žena ali prva reč med štirimi poslednjimi (M. 1890, 1893); Tekel ali pravična tehtnica božja (M. 1890); Pekel ali tretja reč med štirimi poslednjimi (M. 1892); Nebeški venec ali vesela reč med štirimi poslednjimi (M. 1893). Morda najboljše njegovo poljudno-nabožno delce je »Žlahtna rozga Slovenskih goric« (M. 1887). Sestavil je tudi molitvenik »Lurška mati božja« (M. 1884, 1928). L. 1894 je v posebni knjigi popisal življenje prelata Fr. Kosarja. Zadnje delo je bila »Razlaga novega velikega katekizma« (2 dela; M. 1899, 1901). Prvi 4 letniki VBV so prinesli več K.-evih prispevkov. F. Stuhec je v DPast 1902–3 objavil iz K.-eve zapuščine nekaj pridig. Deloval je tudi na karitativnem in socijalnem polju, zlasti pri Dijaški kuhinji, pri Vincencijevi družbi in pri Katol. tisk. društvu. — Prim.: VBV 1901, 488; F. Kovačič, Stolni dekan dr. Ivan Križanič (Maribor 1903); S 1901,174; SGp 1901, 33; Glaser IV, 275; Simonič 248; Spomenica ob 70 letnici lavant. bogosl. učilišča v Mariboru (1929) 32, 39, 44, 46, slika pri str. 44. Kvč.

Kovačič, Fran: Križanič, Ivan (1843–1901). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi306375/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine