Kristan, Etbin (1867–1953)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Kristan Etbin, pisatelj in politik, r. 15. apr. 1867 v Lj. kot sin trg. potnika. Ljudsko šolo in prve tri gimn. razr. je obiskoval v Lj. (1876–9 — sošolec Jan. Ev. Kreka), nadaljeval srednjo šolo v Zagrebu, vstopil v kadetnico ter postal častnik; kot nadporočnik je kvitiral službo in se posvetil časnikarstvu in politiki. Bival je v Zagrebu, na Dunaju, v Lj. in Trstu. Sodeloval je najprej v okviru avstrijske soc.-dem. stranke pri »Arbeiterzeitung«, »Delavcu« in »Železničarju« na Dunaju (1897), urejal v Trstu »Svobodo«, ustanovil list »Delavec — Rdeči prapor« (1898); nato je odšel na Dunaj k social. strokovnemu listu »Der Eisenbahner«, se vrnil kmalu v Lj., urejal RP in sodeloval pri Napreju A. Kristana. Ko se je RP spremenil (1911) v dnevnik »Zarja«, mu je bil urednik in glavni sotrudnik. Jeseni 1912 se je podal na predavalno turnejo po Ameriki; tik pred svetovno vojno se je umaknil v Ameriko, tam urejal Ameriški družinski koledar in ustanovil »Proletarca«. Po vojni se je vrnil v domovino, po Vidovdanski ustavi 1921 odšel kot jugosl. izseljeniški odposlanec v New York; 1927 je bil odpuščen iz drž. službe in živi kot časnikar v Washingtonu. — Njegovo pisateljsko delo gre sporedno s političnim; obsega politiko, kulturo in literaturo; sodeloval je pri vseh socialističnih listih, jih oskrboval s feljtoni in kult. poročili; poleg tega je pisal še za »Slovenko«, NZ, DP, Družinski koledar (Kocmurjev), LZ, Slovana in SM. — Šifre v manjših spisih -an, E. K. — Kot publicist se je K. uveljavljal kot socialistični in kulturni ideolog. V »Dokumente der Frauen« (1899) je priobčil članek: »Pristna ženska potrebuje ljubezni za življenje« (članek so ponatisnili tudi Frankfurter Zeitung, Bukarester Tagblatt in še več drugih listov; prevod v »Slovenki« 1899); v NZ je med drugim objavil: Socializem in duševno življenje (1903/4), Kultura in narod (1904/5), Herzeg-Bosna (1909), Pragmatio sanctia (1912); Ivan Grohar (1911); v članku »Krst pri Savici« (1905) trdi, da je »Krst« miselno zlomljen in umetniško nedograjen; za NZ je napisal 1909 in 1911 tudi literarni pregled; kot ponatis iz RP je izšla brošura »Primož Trubar in slov. ljudstvo« (Kranj 1908). — Kot pesnik je sodeloval s priložnostnimi in programatičnimi pesmimi pri socialist. listih; 1899–900 je izdajal v lastni založbi svoje pesmi »Žarki in snežinke«. Izšlo je 8 sešitkov (I. Brez reda, II. Doli, III. Excelsior, IV. Čudni časi, V. Iz boja, VI. Spomini, VII. Iz minolih dnij, VIII. Iz delavnice). Osnovna misel teh pesmi je klic k osebni in duhovni svobodi in vera v novo človeštvo; zadnji sešitek prinaša izrazite delavske pesmi; ostra tendenčnost, retoričnost in precejšnja oblikovna trdota so najvidnejše lastnosti teh pesmi. — K.-ovo pripovedniško delo je večinoma feljtonsko; svoje nemške podlistke je izdal v samozaložbi pod naslovom »Skizzen« (Dunaj 1903; prim. NZ 1903, 43), med njimi je več prevedenih njegovih slov. črtic; posebna zbirka podlistkov je tudi »Francka in drugo« (Lj. 1909); prav tako »Savičev pesimizem« (RP, Kranj 1910); literarno zbranost in skrbnost kažejo novele »Na morju« (LZ 1904), Merticheva nova vera« (Slovan 1914) in Pertinčarjevo pomlajenje (SM 1914), filozofična sanjska povest. Daljša epska pesnitev je Vitez Ivan (LZ 1907), alegorična pot preko Bogastva, Dela, Ljubezni in Smrti v deželo Svobode. — Najvažnejši je K. kot dramatik, gledališki kritik in sodelavec pri gledališču. Bil je odbornik Dramatičnega društva v Lj., predavatelj v dram. šoli, nekaj časa tudi neoficialni dramaturg. O gledališču je posebej razpravljal v članku Vprašanje slov. drame (NZ 1906), v Zarji je pisal temperamentna in obširna gled. poročila, ki so velike važnosti za razvoj naše gled. kritike; pisal je tudi o dram. književnosti, na pr. o Ibsenovi drami Če se mrtvi prebude (LZ 1900), Tendenčnost v Ibsenovih spisih (LZ 1901). Za gledališče je prevedel več Ibsenovih in mnogo drugih dram. Poleg Iv. Cankarja je K. naš najizrazitejši dramatik. Njegova prva drama je Volja (LZ 1902) — z njo se je oprl na moderno psihološko dramo po Ibsenovem pravcu. Ljubislava (1907) obravnava snov iz zgodovine pokristjanjenja Slovencev in je miselno nasprotje Krsta pri Savici. Kato Vrankovič (SM 1909), politična trodejanska drama, kaže usodni konflikt med osebno častjo in narodnim delom; Kraljevanje (Slovan 1910) je široko zasnovana simbolična drama v verzih in prikazuje v načinu Ibsenovih verznih dram človeške blodnje med suženjstvom in svobodo, vlado in tiranstvom in je po vsi svoji miselni usmerjenosti izrazito revolucionarna. Samosvoj (1910) razvija spor med osebno in ljudsko voljo in ima mnogo satiričnih potez proti politiki in birokraciji; Tovarna (1912) je socialna drama, njen predmet je nasprotje med delom in kapitalom. V Zarji 1912 so izšle tri enodejanske komedije: Uspeh, Kdo je blazen? in Klub resignacija — ponatisnjene pod naslovom Iz Pavlihove zapuščine (1912). V Ameriki je napisana enodejanka Bomba v tovarni (ADK 1916), ki kaže ameriško socialno življenje. — K. pisatelj stoji precej ob strani oblikovnim težnjam tedanje slov. književnosti; visi med naturalizmom in idealizmom. Najizrazitejši je v svoji miselni usmerjenosti kot odločen socialistični in svobodomiselni pisatelj; tendenca prevladuje nad stvariteljsko močjo. Ker slone njegova dela predvsem na ideji, zato gredo večinoma mimo domačega življenja in imajo precej neindividualen, mednaroden značaj, oziroma se do neke meje lahko prislonijo na katerikoli tuji evropski ali ameriški svet. Njegov napor za novejšo slov. dramo je kljub temu prinesel lepe uspehe. — Izmed njegovih prevodov je omeniti: Kirchsteigerjev Pod spovednim pečatom (1907) in Zola, Rim (1912).

V jugoslov. soc dem. stranki je zavzel K. že ob njeni ustanovitvi avg. 1896 vodilna mesto, bil v izvršilnem odboru stranke, sotrudnik vseh njenih glasil in publikacij, prirejal shode, bil poročevalec na rednih strankinih shodih in njen kandidat ob volitvah. Na Tivolskem shodu (nov. 1909) je bil poročevalec o jugoslovanskem vprašanju, zagovarjal tezo, da Slovenci niso samostojen narod, temveč le ostanek nekonsolidiranega naroda, in proglasil cilj združitev Jugoslovanov v narodno celoto z eno pisavo, govorico in kulturo (tivolska resolucija). Bil je sotrudnik NZ, ob sporu med lj. in primorsko organizacijo pisal tržaški Rdeči prapor (1898), urejeval Majske spise in izdal več propagandnih brošur: Stari in novi kmečki prijatelj (Lj. 1896), Kapitalizem in proletarijat (Trst 1901), Nevarni socializem (Lj. 1908), Narodno vprašanje in Slovenci (Lj. 1908), Strahovi (Lj. 1908), V dobi klerikalizma (Lj. 1908). — V Ameriki je urejeval Proletarca, Ameriški družinski koledar (1917–20), bil ob vojni ustanovitelj in vodja Slov. republikanskega združenja in je nastopil proti krfski deklaraciji (Krfska deklaracija in demokracija. Chicago III. 1917), zahtevajoč jugoslov. federativno republiko z vsemi garancijami ustavnega demokratičnega življenja, zlasti pa splošno, enako, tajno in proporčno volivno pravico brez ozira na spol, narodni referendum in iniciativo, odgovornost vseh javnih funkcionarjev, javno izvrševanje zunanje politike, popolno enakopravnost vseh državljanov, popolno svobodo govora, tiska, pouka in vesti ter nevtralnost oblasti v razrednih bojih. — Ko se je vrnil avg. 1920 v Lj., je bil izvoljen v ustavotvorno skupščino in dal z. Jov. Ðonovićem v ustavnem odboru odvojeno mišljenje, kjer se je izrekel za republiko, odpravo smrtne kazni, ločitev cerkve od države, svobodo tiska, odgovornost ministrov, zahteval, da bodi zemlja lastnina celega naroda, in grajal pomanjkljivost ter reakcionarnost legislature v socialnih in ekonomskih vprašanjih. Svoje stališče je razložil in zagovarjal v treh člankih: Ustava in socialisti (NZ 1921–2), Avtonomija in samouprava (NZ 1922), kjer se je izrekel za samoupravo a proti državnopravni avtonomiji, in Naše stališče do važnejših ustavnih določb (NZ 1922). Šifra: E. K.; psevd.: Liberatus. — Slika: ASK 117. Kr. + Pir.

Koblar, F., Pirjevec, A.: Kristan, Etbin (1867–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi305141/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine