Slovenski biografski leksikon

Košar Jakob, pesnik in nar. buditelj, r. 14. jul. 1814 v Slaptincih pri Sv. Juriju ob Ščavnici, u. 13. apr. 1846 v Gradcu. Od 1824 do 1830 je obiskoval gimn. v Mariboru, kjer najdemo med njegovimi učitelji J. A. Zupančiča, med sošolci Vraza in (od 3. razr. dalje) Miklošiča, dve leti za njim Cafa. Filozofijo in teologijo je dovršil v Gradcu, ord. 30. jul. 1837, do 1842 kaplanoval v Maria Trostu pri Gradcu, nato postal dvorni kaplan sekovskega škofa. Znal je več evropskih jezikov, predvsem vse slovanske, ter zaradi vsestranske izobraženosti in prikupnega značaja bil splošno priljubljen. Med mladino, ki se je v tridesetih letih v Gradcu ogrevala za preporoditeljske ideje, je zavzemal vidno mesto. Pri njem je 1838 bilo sklenjeno, »da se ima čitaonica Slavjanska u Gradcu podignuti« (ZMS 1900, 208); 1843 mu kot »pravemu Slovencu« preko Cafa Kollàr pošilja pozdrave (ZMS 1905, 13); pisec obsmrtnice v N ga imenuje »narboljšiga Slovenca v celim Gradcu« (N 1846, 72), Razlag pa »izvrstnega Slovenca«, ki se mu je sicer otožni značaj razvedril samo ob misli na slovanstvo (Zora 1852, 133). Njegovi literarni poskusi so malo pomembni; ostali so v rokopisu in so danes menda porazgubljeni. L. 1872 je po Trstenjakovem sporočilu njegova ostalina razen prevodov iz Schillerja, Gessnerja in Horacija obsegala še 30 izvirnih pesmi; od teh so 4 natisnjene v Zori 1872: Žetva, Pasterica, Življenje in Jutro. V njih mladi pesnik (vse so še iz dijaških let) opeva idiličnost življenja na kmetih, podaja slike iz narave in po Schillerjevem vzorcu meditira o življenjskih prevarah. Jezik je neizpiljen, leksikalno neenoten in slovniško pomanjkljiv, kar dela dikcijo nepesniško. Pozneje je postala njegova poezija, kolikor se da sklepati po pesmih, ki so se ohranile v prepisu kanonika J. Pajeka (sedaj v arhivu Zgod. društva v Mariboru), tudi vsebinsko prozaična. Skoraj brez izjeme je poučna, prevladujejo basni, ostali motivi so večinoma malenkostni (Šparavna žena, Kvokača); deloma so obravnavani s satirično primesjo (Od Biserjanske vesi, Verženske). Gostobesednost, neizbranost v izrazu, namesto dovtipnosti pogosto banalnost — vse te napake slovenjegoriških verzifikatorjev od Volkmerja do Gutmana so lastne tudi K.-ju. Sorodnost, ki jo kažejo njegove satirične pesmi z Gutmanom, govori za verjetnost Macunovega sporočila, da je bil soudeležen pri izdaji Novega vedeža (Macun, 78). Morda je kaj malega pomagal tudi J. A. Murku pri slovarju, ki ga je ob izidu pozdravil s pesmijo (ČZN 1905, 57, 60). Drugače je v slovniških stvareh bil učenec Dajnkov in je vsaj do 1840 pisal v dajnčici. Sodeloval je tudi pri graški izdaji nemškega pridigarja Hunolta. Telesno je bil srednje postave, s črnimi očmi, v obraz zelo podoben Napoleonu. — Prim.: Razlag, Drobt. 1850, 123 (s pesmijo); Zora 1852, 132; Trstenjak, Pred štiridesetimi leti, Zora 1872, 23; ZMS 1900, 254; 1905, 194. Gr.

Glazer, Janko: Košar, Jakob (1814–1846). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi294617/#slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine