Koblar, Anton (1854–1928)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Koblar Anton, zgodovinar in politik, r. 12. jun. 1854 v Železnikih kot trgovčev sin, u. 9. avg. 1928 v Kranju. Obiskoval je doma pri rodoljubnem noviškem pisatelju Jos. Levičniku 2 razr. ljudske šole, se izučil v žebljarstvu in napravil usposobljenostno preizkušnjo za žebljarja, nato v škofjeloški nemški glavni šoli dovršil 3. in 4. razr., stopil 1867 v gimn. v Kranju, nadaljeval od 2. razr. kot alojzijeviščnik gimn. v Lj., maturiral 1875, bil kot tretjeletnik lj. bogoslovja 1878 ordiniran. Po dovršenem bogoslovju ga je škof Pogačar imenoval za dvornega kaplana in škofijskega tajnika ter mu poveril škofijski arhiv in uredništvo »Laib. Diöcesanblatta«; s slovenskimi romarji je 1881 obiskal Rim, postal 1884 kaplan v Mengšu, 1888 v Šenčurju, bil po enem letu na prošnjo dež. odbora imenovan za kurata v lj. prisilni delavnici, postal nato dež. muzejski arhivar, dobil 1900 mesto župnika in dekana v Kranju, kjer je deloval do smrti. Že v gimn. se je vadil v pisateljevanju kot sotrudnik in urednik »Domačih vaj« v Alojzijevišču, se bavil z učenjem slovanskih jezikov, zlasti ruščine, ter kot šestošolec poslovenil Makuševa popotne spomine o Slovencih (N 1873, št. 48–53); po takozv. Nestorju je priredil Črtice iz ruske zgodovine (Vrtec 1879). V Diöcesanblattu je objavil Dolničarjevo Historia Cathedralia ecclesiae Labacensis (1882 in v ponat.) in zasnoval Zgodovino farâ lj. škofije, za katero je opisal sorško in preško faro (1883, 1884) ter sodeloval pri Vrhovnikovi zgodovini nakeljske fare (1885), priobčil je zgodovinske zapisnike o posvečevanju nekaterih cerkva v lj. škofiji (ZD 1885, 292 in 297) in članek Kako se je praznovalo kanonizovanje sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksav. v Lj. 5. jul. 1622 (ZD 1889, 339, 348). Za zgodovino Mengša je v tamošnjih letnih poročilih osnovne šole objavil Zgodovinske črtice o mengeški šoli (1886), Na razvalinah m. gradu (1888), Nekdanji Mengšanje (1890), Sv. Notburga v Grobljah (1891), K 25letnici mengeškega trga (1892), Nekoliko moških in ženskih priimkov iz mengeške fare (DS 1892, št. 4, ovitek). Izmed starejših slov. tekstov je priobčil načrt homilije kot primer slovenščine v 15. stol. (LZ 1883, 606), svojeročni Hrenov zapisek privilegija iz l. 1621 (LZ 1886, 699), istega molitev zoper kugo (DS 1892, št. 4, ovitek), Slovenica (5 listin, IMK 1899, 145), Ukaz ces. Ferdinanda iz l. 1638. v slov. jeziku (tam 1908, 116), podal zgod. komentar k narodni pesmi Pegam in Lambergar (Kres 1886, 288), objavil beležke o literarnih načrtih škofa Hrena (LZ 1886, 700), biogr. prispevke za dr. Greg. Oglárja (DS 1889, 149), prelagateija sv. pisma Jos. Riharja (LZ 1882, 316), Valvasorja kot vojaka (IMK 1893, 229), opisal Škofjo Loko (DS 1891, 121) in Železnike (DS 1892, 271) ter po listinah v dež. arhivu in drugih virih sestavil zgodovino železarstva na Kranjskem (LMS 1892). Najvažnejše K.-jevo delo je ustanovitev IMK (1891), ki so postala v 17 letih njegovega spretnega uredništva uvaževano izključno slovensko glasilo domačih zgodovinarjev. Razen tajniških in knjižnih poročil je napisal zanje dolgo vrsto zgodovinskih člankov, malih zapiskov in objavil mnogo dragocenega gradiva, posebno za cerkveno zgodovino 15. in 16. stoletja važne »Drobtinice iz furlanskih arhivov«, ki jih je nabral še kot šenčurski kaplan zlasti v videmskem nadškof. arhivu (1891–94), pa urbaru iz l. 1291 je opisal Loško gospostva frizinških škofov, zbral podatke o človeški kugi na Kranjskem (1891), zemeljskih potresih na Slovenskem (1895), kresiščih na Kranjskem l. 1613 (1898), o Ljubljančanih 17. stol. (1900); poročal je po škofjeloškem kapucinskem rokopisu o slov. pasijonskih igrah na Kranjskem, o zidanju cerngrobske cerkve (1892), izpopolnil Vrhovčev članek o zgodovini pošte na Kranjskem; ob 300 letnici zmage pri Sisku je razen posebnega prigodnega spisa (UT 1893, 138 in Lj. 1893) orisal po listinah v dež. arhivu boje na Krajinah, priobčil poročili škofov Tavčarja in Hrena o bitki pri Sisku (1893) in troje slavospevov na zmago pri Sisku (1900). Pa naročilu dež. odbora je K. preiskal v najhujšem mrazu ves muz. arhiv in predložil 1896 dež. zboru sad 240 ur resnega dela, obširno razpravo o Žumberku, ki jo je v posnetku objavil v članku »Čegav je Žumberk?« (1898). Obelodanil je podatke Iz kronike krškega mesta, Regeste listin boštanjskega arhiva, poročal o starem urbaru v lj. kapiteljskem arhivu, starinskih najdbah na Kranjskem, o jožefinskih naredbah (1899); domačo cerkveno zgodovino pojasnjujejo še članki: Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije, Praznovanje oglejskih svetnikov v lj. škofiji, Senožeški duhovni pastirji (1894), Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526 (1895), Izpiski iz stare ordinacijske knjige, Regesti listin farnega arhiva v Kamniku (1896), Donesek k zgodovini Opatije (1897), Stiški menihi (1898), Cerkev sv. Petra v Dvoru pri Polhovem gradcu (1899), Dobrotniki nekdanjega lj. jezuitskega kolegija (1900), O jezuitskem kolegiju in cekvi sv. Jakoba v Lj., Francoska vlada in cerkvene zadeve v Iliriji (1902). Od 1900 je preiskoval zgodovino Kranja in pripravljal monografijo o njem, ki je pa ni dovršil; objavil je več zgodovinskih črtic, kakor: Duhovniki, rojeni v kranjski župniji, Nekoliko kranjskih. župnikov (1901), Cehi v Kranju (1902), Šole v K. (1903); v spomin stoletnice požara v K. je razvil kratek zgod. pregled mesta (Gorenjec 1911 in v ponat.), v Izobraževalni knjižnici (I., 1914) je združil kot ponatis iz Gorenjca tele članke iz preteklosti Kranja: Slikarji v K., Luterani v K., Kostniška kapela v K., Francoska gimnazija v K. ter opisal bratovščino sv. Rešnjega Telesa v K., ustanovljeno 14. sept. 1445 (Vzajemnost 1925, 9). Kot dež. arhivar in tajnik Muz. društva je uredil arhiv in knjižnico v muzeju, deloval narodnoobrambno pri Družbi CM, v Mengšu je ustanovil bralno društvo in predaval ob nedeljskih popoldnevih iz zgodovine, gospodarstva in politike, skoraj 20 let je bil v ravnateljstvu lj. Vzajemne posojilnice in v odboru MS, v Kranju je deloval v Hranilnici in posojilnici, kot predsednik Tiskovnega društva, Izobraževalnega društva, zgradil je Ljudski dom, dvoje poslopij sirotišča, tiskarsko poslopje; 1914 so ga poklicali v komisijo za preživljanje svojcev vpoklicanih vojakov, njegovo odločno narodno mišljenje mu je 1916 nakopalo 6 mesečno kazensko pregnanstvo v Zagreb. Za zasluge je bil imenovan za častnega občana v Železnikih, Cerkljah, Hrastju in 18. jul. 1928 »v znak hvaležnosti in v priznanje njegovih velikih zaslug za slov. narod in osobito za mestno občino« še v Kranju. K. se je že kot kaplan začel udejstvovati tudi kot politik in 1896 so ga izvolila gorenjska in notranjska mesta za drž. poslanca; v drž. zboru je edini med poslanci obeh slovenskih klubov glasoval za splošno, direktno in tajno votivno pravico, se potegoval za koroške Slovence, za idrijske delavce in za železnico Celovec-Loka-Trst. Proti Tavčar-Schweglovi zvezi je začel 1897 izdajati politični tednik »Slovenski list«, z ostrimi članki si je naprtil preiskavo od dež. odbora. — Prim.: Rutar, LZ 1884, 307; Glaser IV, 171; P. Bohinjec, A. K.-ja zgodovinski spisi za njegovo 60 letnico: Izobraževalna knj. I (Kranj 1914) dodatek; 70letnica: Slovenec 1924, M. 133; Iv. Pregelj: Mladika 1924, 316 (s sliko); Jutro 1928, št. 170, 186; Slovenec 1928, 181; SN 1928, 181. Slika: ASK 43. Šr.

Šlebinger, Janko: Koblar, Anton (1854–1928). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi281238/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine