Knoblehar, Ignacij (1819–1858)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 5, 3. 2. 1929

Slovenski biografski leksikon

Knoblehar Ignacij, začetnik misijonov v Sudanu in prvi pijonir evropske civilizacije ob Belem Nilu, r. 6. jul. 1819 v Škocijanu pri Mokronogu, u. 13. apr. 1858 v Napolju. Ljudsko šolo je obiskoval v Kostanjevici, Celju in v Novem mestu, kjer je dovršil tudi 6 letno gimnazijo, filozofijo v Lj. 1837 je v Lj. videl Friderika Barago, čigar osebnost je tako vplivala na dijaka, da je sklenil iti v misijone. L. 1839. je začel bogoslovne študije v Lj., pa že 27. avg. 1841 se je napotil v Rim, da bi vstopil v misijonski zavod Propagande. Toda celi 2 leti je moral čakati v Rimu na sprejem v zavod; ta čas je trpel hudo pomanjkanje. »Večkrat,« piše prijatelju Partel-u v domovino, »ves teden, tudi 14 dni nimam nič gorcega v želodcu. Samo vino in kruh vživam… Pribežališče so mi bili v času trde skušnje in posvetnega pomanjkanja sveti kraji, kjer sem vžival v tihoti, napolnjeni pričujočnosti Najsvetejšega, blaženost, ki me je vedno tesneje združila z Odrešenikom in vedno znova oživljala moj sklep, se vsega posvetiti delu za širjenje njegove sv. vere.« Podporo, ki so mu jo poslali škof Wolf in kranjski duhovniki, je prejel šele nov. 1842, usmilil se ga je kipar Thorwaldsen, ki ga je vzel za vzgojitelja s sabo na potovanje skoz Nemčijo v Kodanj, odkoder se je po njegovi smrti vrnil preko Pariza 25. nov. v Rim. L. 1843–45 je bil v zavodu Propagande ter bil 9. marca 1845 ordin. Hoteli so ga poslati v Avstralijo, v Indijo, potem zopet v Perzijo ali na Švedsko. Medtem je pa misijonaril v apeninskem gorovju. Končno so ga pridržali v Rimu kot učitelja staroslovenskega jezika na novoustanovljenem rusinskem zavodu. Na ta sklep je brez dvoma vplival kardinal Mezzofanti, ki je Knobleharja izredno cenil Za njega pa je bilo to »najhujša izkušnja«, kakor sam pravi. 1846 je Gregor XVI. ustanovil za osrednjo Afriko (od Senegambije do Abesinije) apostolski provikarijat, kakor mu je predlagal ravnatelj Propagandinega misijonskega zavoda, poljski jezuit Maks Ryllo. Tega je papež imenoval za prvega provikarja. K. in 3 drugi misijonarji (Casolani, Vinco, Pedemonte) so bili določeni za ta misijon. Propaganda je poslala K. za 8 mesecev v Sirijo (Gazira med libanonskimi Maroniti), da bi se seznanil z vzhodnimi jeziki in običaji. Odtod je obiskal Jeruzalem in druge sv. kraje. 24. jul. 1847 je bil v Aleksandriji, sept. v Kairi, odkoder je odrinil s svojimi tovariši na ladji proti Kartumu (febr. 1848). Tukaj so misijonarji kupili hišo in vrt ter sklenili napraviti politično in trgovsko središče Sudana tudi za središče misijonskega dela. Preden so mogli prijeti za delo, je nezdravo podnebje zahtevalo prve žrtve: apost. provikar Ryllo je umrl 17. jul. 1848 v Kartumu, Casolani in Vinco sta se bolna vrnila v Evropo. K., ki je bil zdaj imenovan za apost. provikarja, je ustanovil v Kartumu šolo za zamorske otroke sužnje, ki jih je kupoval na sejmu. Toda njegove oči so bile obrnjene proti jugu: Egipet in Sudan do 12° sev. šir. je bil pod vlado Turčije, oz. arabskih sultanovih namestnikov, na misijonsko delo med mohamedanskimi Arabci ni bilo misliti. Na jugu pa so prebivala svobodna poganska zamorska plemena in tja je vleklo K.-ja. Najel si je posebno jadrnico in v družbi 7 arabskih trgovskih ladij odšel 10. nov. 1849 na pot v spremstvu misijonarjev Pedemonteja in Vinca, ki je bil prišel iz Evrope. Vozili so se po Belem Nilu skozi pokrajine zamorskih plemen Šiluk, Dinka, Nueri, Kik, Eliab, Čir in so po 67 dnevni vožnji dospeli v deželo Barcev do sel Tokiman in Logvek, okrog 4° 40' sev. širine. Noben Evropejec še ni prišel tako daleč, kajti vse ladje so se ustavljale pred nevarnimi Nilovimi pragovi 4° 50' sev. širine. Poskus, da bi se misijonarja Pedemonte in Vinca naselila med Barci, so mohamedanski trgovci preprečili, ker so slikali zamorcem misijonarje kot nevarne čarovnike. K. se je moral vrniti v Kartum, kamor je dospel 7. marca 1850. Z bistrim očesom je motril položaj: neizmerne pokrajine Sudana in Sahare, neštete množice zamorcev, izročenih na milost in nemilost Arabcem, ki so prirejali z evropskim orožjem lov na človeško divjačino in ki so zaslutili v misijonarjih nevarne sovražnike rabeljskemu poslu. Od teh krvoločnežev je bil K. sam odvisen pri izvrševanju misijonskega poklica. V tem obupnem položaju je polagoma izostajala tudi pomoč iz Evrope, ker je vsled revolucije bil reden stik z Afriko nemogoč. Rim sam je nad tem misijonom obupal ter nameraval odpoklicati misijonarje. Tu je sklenil K., da bo sam poiskal sredstev in novih misijonarjev. Potoval je 1850 v Evropo, in sicer v Avstrijo. Pridobil je cesarja Franca Jožefa, ki je prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom, mu izročil 20.835 frankov podpore in ustanovil v Kartumu avstrijski konzulat. Za nabiranje podpor je K. ustanovil v Avstriji bratovščino »Marijino društvo za pospeševanje kat. misijonov v osrednji Afriki«, ki so jo škofje uvedli po vseh škofijah. Na Kranjskem je pridobil 5 rojakov za misijonarje; to so bili: Mart. Dovjak (star 25 let), Jan. Kocijančič (25 let), Matej Milharčič (39 let), Jernej Možgan (28 let) in Oton Trabant (35 let). Rim je privolil, da se misijon nadaljuje. V avg. 1851 je bil K. zopet v Aleksandriji in si nabavil posebno misijonsko ladjo, ki ji je dal ime »Stella matutina«. Od carigrajskega sultana si je izposloval ferman za varstvo misijonov. Aleksandrijo je zapustil 18. okt. in je 17. dec. prišel v Kartum. Tu je ostal leto dni. 1852 se je napotil s 4 slovenskimi misijonarji na misijonski ladji proti jugu in prišel v deželo Barcev ravno še k smrti misijonarja Vinca, ki je bil šel sam vnovič tja (u. 3. jan. 1853). V vasi Gondokoro (4° 9' sev. šir.) je K. kupil zemljišče za misijonsko hišo in cerkev. V tem misijonu je nastavil Dovjaka in Trabanta. Nekoliko proti severu v Angvenu (6° sev. šir.) med Kič-Dinka-zamorci je 1854 Možgan ustanovil misijonsko postajo Sv. Križ. K. se je še 1853 vrnil v Kartum ter šel takoj v Aleksandrijo, da je v oktobru t. l. sprejel 7 novodošlih misijonarjev: 2 Slovenca (Jeran in Lap), 3 Nemce (Gostner, Haller, Kohl) in dva Laha. Ko se je 29. dec. 1853 vrnil v Kartum, ga je čakala vest, da sta Slovenca Kocijančič in Milharčič umrla. Po 6 tednih se je zopet ukrcal na svojo ladjo z misijonarjem Kohlom in odšel proti jugu; spotoma je sam na smrt zbolel, da so ga morali prevideti. Ko je prišel 1854 v Gondokoro, je izvedel, da je Dovjak umrl. Misijon v Gondokori je izročil misijonarju Kohlu, sam pa je hitel proti jugu do otoka Lumutat (Lumitat, Lamatut), ki je ostal za več let najbolj južna točka, ki je do nje prodrl kak Evropejec z željo, da reši nilski problem. Po svojem povratku v Gondokoro je moral prevideti na smrt bolnega misijonarja Kohla, ki je 12. jun. 1854 umrl. Dva dni pozneje se je vrnil na svoji ladji v Kartum, pa med potjo mu je umrl na ladji misijonar Trabant. Ko je prišel v jul. 1854 v Kartum, je imel dve novi izgubi, umrla sta dva nemška misijonarja. K. je začel v Kartumu zidati prostorno misijonišče in primerno cerkev, a že v začetku 1855 je bil na 4. potovanju proti Gondokori, kamor je dospel 11. apr. 1855. Medtem so bili arabski trgovci nahujskali zamorce proti misijonarjem. Pa »Abuna Soliman« (pod tem imenom so poznali K. vsi narodi od Aleksandrije do Ugande) je šel v slovesnem sprevodu z misijonarji, prepevajoč lavretanske litanije, od ladje do misijonske postaje ter je do 12. jul. ostal v Gondokori. V tern kratkem času je sestavil slovarček za barščino in prevel najpotrebnejše molitve. Nato je hitel v Kartum, kajti prišlo je nekaj novih misijonarjev iz Evrope, izmed katerih sta dva kmalu umrla. Komaj je došlece sprejel in uredil šolo in misijonišče v Kartumu, je 1856 spremljal nove misijonarje k Sv. Križu in v Gondokoro. Na isti poti je bil zopet 1857. Razdalja med Kartumom in Gondokoro po Nilu znaša okrog 1800 km in vsaka taka pot je trajala cele mesece. Izmed 10 let, ki jih je K. preživel v misijonih, je bil okoli 4 leta na potovanjih. Ko se je 21. sept. 1857 vrnil v Kartum, je bil do smrti izmučen na duši in telesu; vkljub nadčloveškim naporom so bile okrog njega le razvaline. Izmed 24 misijonarjev, ki so prišli 1851–58 v Sudan, jih je bilo umrlo 17. Proti mrzlici še ni bilo prave pomoči, ker še niso poznali kinina. Misijonski postaji pri Sv. Križu in v Gondokori, ki ju je bil s tolikirni žrtvami ustanovil, sta komaj vegetirali. Ljudstvo je bilo deloma nahujskano proti misijonarjem, deloma je živelo v takih razmerah, da misijonsko delo ni mnogo zaleglo. Zamorci so imeli dovolj živeža samo za časa žetve, večji del leta so živeli v skrajni bedi. Pokvarjeni od Arabcev so kradli in ropali, kar in kjer so mogli. Otroci so prihajali v šolo samo v času lakote, zraven pa so pokradli vse, kar jim je prišlo pod roke, celo žreblje iz sten. Iz hiše same so zamorci misijonarjem kradli živež, posodo, opravo; misijonarji so morali sedeti na svojih zabojih, ako so se hoteli ubraniti tatov. K. je spoznal, da je treba misijonsko delo zasnovati na drugi podlagi. Tuji jeziki in strupena podnebje, vse to je bilo za Evropejce nepremagljiva ovira; samo zamorci bi bili kos težavni nalogi. Zato je K. že 1856 poslal 8 zamorskih dečkov v Evropo, da bi se pripravili za misijonski poklic. V jeseni 1857 se je pa sam napotil v Evropo, da bi v Rimu obravnaval problem sudanskih misijonov. V jan. 1858 je na poti obnemogel in obležal v avguštinskem samostanu v Napolju; nadčloveški napori so izčrpali njegove orjaške moči. Spoznal je, da bo treba umreti in to sredi najhujšega dela. Z 10 dnevnimi duhovnimi vajami se je pripravil na smrt. Pred smrtjo je trdil, da je prevzeten grešnik in da ga je zavest lastne grešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in rešitev ne umrjočih duš; zadnjo noč je izjavil, da rad daruje svoje življenje v zadostitev za svoje grehe. Pred smrtjo se je dal položiti na tla, da bi umrl kot spokornik.

K. pa ni bil samo misijonar, temveč ima velike zasluge kot znanstveni raziskovavec. Njegovi skrbno sestavljeni zapiski o naravi, etnografiji in etnologiji prepotovanega ozemlja imajo veliko znanstveno vrednost. To izpričujejo ne le izpovedi potovavcev, ki so dobili vpogled vanje, temveč tudi K. obširna poročila, ki so jih objavljala letna izvestja Marijinega društva za pospeševanje kat. misijonov v osrednji Afriki, ZD in LZg. O K. širokem obzorju priča tudi obsežno poročilo o njegovem prvem potovanju, ki ga je V. F. Klun izdal v slovenskem in nemškem jeziku, še bolj pa dnevnik z istega potovanja, objavljen v Jahrbücher der k. k. Central-Anstalt für Meteorologie und Erdmagnetismus 1854. Prošnji istega zavoda, da bi poskrbel za meteorološka in hidrografska merjenja v Sudanu, se je rad odzval. On in Dovjak sta podala prva obsežna meteorološka opazovanja iz onih pokrajin in prve podatke o vodnih višinah Belega Nila. Jeseni 1850 je K. prinesel s seboj dragocene etnološke zbirke za lj. in dunajski muzej. Kakor Baraga z indijanskim, se je K. pečal z jezikom svojih črncev in dunajska državna knjižnica hrani njegove zbirke o jeziku plemen Dinka in Bari. Amerikanec Bayard Taylor je za 27. poglavje svojega afriškega potopisa porabil K. dnevnike in albume s skicami. Prav tako slone podatki, ki jih navaja Ferd. Lesseps v svoji nilski spomenici na francosko akademijo znanosti in v drugih spisih, zvečine na K. zapiskih in ustnih poročilih (prim. F. v. Lesseps, Vierzig Jahre Erinnerungen 2, Berlin 1888, 381, 385; Kotschy v Mitt. d. Geogr. Ges. Wien 2/1858, 78). Po smrti je zapustil vse dnevnike in zapiske rimski Propagandi, a do danes še nihče ni pregledal in objavil te dragocene ostaline. Zato se je ime K. kot raziskovavca, ki mu je Karel Ritter 1851 posvetil 2 večera v berlinski geografski družbi, ki ga je dunajska geografska družba imenovala za častnega člana (1857), ki ga je Taylor 1854 imenoval najboljšega poznavalca Nila, ime, ki ga je poznal in s spoštovanjem izgovarjal ves kulturni svet, prav nezasluženo pozabilo. K. zgodnja smrt je preprečila, da ni izdelal večjega dela o vzhodnem Sudanu, kakor je nameraval. Kot znanstvenika so si K. lastili Nemci, poleg njega tudi Dovjaka in druge slovenske misijonarje (prim. W. Kohner, Der Anteil der Deutschen an d. Entdeckung und Erforschung Afrikas v Zeitschr. d. Ges. f. Erdk., Berlin 1873, 396). Če še pomislimo, da znaša razdalja od Aleksandrije do otoka Lumutata po Nilovem toku nad 4100 km, moremo K.-a in njegove tovariše le občudovati in priznati upravičenost Thompsonovih besed, da so bili misijonarji v Afriki neutrudni pijonirji odkritij in civilizacije. — Prim.: ZD 1849–58; 1862, št. 24, 26; LZg 1849–58; Jahresber. des Marienvereines, Wien 1852–58; Klun, Potovanje po Beli reki. Po izvirnem rokopisu K. Lj. 1850; Umek, Abuna Soliman, Lj. 1863; Jaroslav, I. K., Celovec 1881; Ehrlich, Katoliška cerkev I, 93; Ritter, Monatsber. d. Berlin. Ges. f. Erdk. 1862, 40–64; Taylor, Eine Reise nach Centralafrika… Übers. v. J. Ziethen, Leipzig 1855 (zlasti poglavja 22, 27, 29); Reden, Mitt. d. Geogr. Ges., Wien 1857, 150–160; (Neuman)n, (Zschr. f. allg. Erdk, 1858, 349; Lukas, Jahrbücher f. Meteorol. u. Erdmagnet. 1854, Wien 1859, 534–536; Mitterrutzner, I. K., Brixen 1869; Wurzbach, XII, 154; id. ibid. XXVIII, 358; Lesseps, Vierzig Jahre Erinnerungen, II; Bohinec, Katol. misijoni IV, Lj. 1926/7, 89, 108, 126; Ehrlich & Anžič: Slovenska misijonarja Baraga in K., Lj. 1928. Slike: J. Kriehuber 1850 (litografija); M. Langus 1852 (prim. ZD 1860, 122). Ehrlich-Bohinec.

Ehrlich, L., Bohinec, V.: Knoblehar, Ignacij (1819–1858). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi279502/#slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine