Slovenski biografski leksikon

Jelenc Franc Ks., pravnik-jožefinec, r. 26. nov. 1749 v Češnjici pri Selcah na Gorenjskem, u. 19. apr. 1805 v Innsbrucku. Do 10. leta ni pohajal nobene šole, 1759 ga je oče poslal na nemško šolo v Beljak, že drugo leto pa ga pridržal doma. Domači duhovnik Semen, ki mu je ostal J. hvaležen vse življenje, ga je poučeval v latinščini in verouku. 1763 je odšel na licej v Celovec, kjer je dovršil pri jezuitih štiri razrede, čeprav se ni nikdar učil, s takim uspehom, da so ga v četrtem letu skušali pridobiti za svoj red in so si to prizadevali še kasneje do juridičnih študij. Izza konca 1766 je nadaljeval študije na lj. liceju skozi štiri leta. Bil je to čas »čitanja in naobrazbe«. Eden njegovih najljubših učiteljev, Bernardin grof Hohenwart, je nekoč v retoriki prepovedal različne knjige, med njimi tudi Ovidove Heroides, ki so mu jih leto prej dali jezuiti sami kot »praemium«. »Takoj po šoli je hotel dognati vzrok prepovedi. Logike in metafizike jezuitov itak ni razumel, zato je odslej čital noč in dan; bil je prvi, ki je svoje rojake seznanil z Gellertom, Rabenerjem, Hagedornom, Uzom itd.« Od 1770 je študiral, zapuščen od svojega očeta, ki ga je bil določil za duhovski stan, na dunajski univ. pravo, pa tudi mnogo čital in se bavil s francoščino. (Nekaj časa je radi bede moral celo k vojakom.) V svojih študijah se je odlikoval po nadarjenosti in zlasti po velikem spominu, tako da ga je sloviti profesor naravnega prava Martini nazval pri nekem javnem izpitu: »Monstrum Carniolae«.

Promov. je šele 1779 in bil še isto leto »brez zaščitnika in brez imovine« imenovan za rednega prof. kanonskega prava na univerzi v Innsbrucku koal naslednik Pehema. Prostost nauka je bila na tej prej jezuitski univerzi še zelo omejena. Profesorji so morali učiti po strogo predpisanih učbenikih, tvarino diktirati je bilo celo prepovedano, samo četrt ure je bila dovoljena za notate, pri vsakem predavanju so profesorji morali izpraševati in rede koncem leta zaznamovati v kataloge, spisi profesorjev so bili podvrženi strogi cenzuri. Po pravcu, ki ga je takrat začrtala vlada, je bil namen vseučilišč vzgojevati le za prakso in, od pričetka jožefinske dobe, pospeševati državni vpliv na cerkvene zadeve, zlasti na zunanje cerkvene uredbe po načelih galikanizma in febronijanizma. Zato se je posebna važnost polagala na stolico cerkvenega prava, ki se je na pravni fakulteti insbruški šele 1770 odvzela jezuitom in poverila svetnim močem. S teh vidikov je treba motriti znanstveno delovanje J. i po obsegu i po vsebini. Ugled, ki ga je užival pri vladi, se kaže v tem, da je bil že 1780 po preporni volitvi od vlade oktroiran kot rektor univerze. Vladno poročilo pravi, da je J., »postaven in skromen mož« (Arhiv nauč. min. na Dunaju, Studienhofkomimissionsprot. št. 60/780). Na univerzah so morali tedaj profesorji polagati pri slovesni službi božji prisego glede brezmadežnega spočetja Marijinega v roke univ. kancelarja. Ko 1781 insbruški prof. Schwarzl ni hotel priseči v predpisani obliki, je nastal prepir, ki je privedel do tega, da se je ta slovesnost na vseh univ. odpravila in da je izšel hud napad zoper insbruško univ. v utrechtskih »Nouvelles ecclesiastiques«. Zato je priobčil J. v Schlötzer’s Staatsanzeigen, I., 3. zv., 1782, str. 309–324 svojo: Eingangsrede zu seinen kanonischen Vorlesungen von 1781. Zur Probe der liberalen Denkungsart, die unter den Gelehrten in Innsbruck herrscht. Zugleich eine vorläufige, kräftige Widerlegung der Verläumdung, die ohnlängst, in den Utrechter Nouvelles ecclesiastiques gegen die ganze Innsbrucker Universität bei Gelegenheit der dortigen Immaculaten-Händel, verbreitet worden. Ponatisnjeno tudi v Beckerjevi Kirchenzeitung. V tem spisu hvali J. odredbe Jožefa II. ter napada papeštvo in meništvo. 1782 je bila univ. v Innsbrucku ukinjena. J. je bil imenovan na prosto stolico rimskega, civilnega in kriminalnega prava v Freiburgu v Breisgauu. Od 1790 je bil tam poleg tega še apelacijski svetnik za prednjeavstrijske dežele. V obeh službah je ostal, dokler se ni apelacijsko sodišče umaknilo pred Francozi v Konstanco, J. pa je ostal v Freiburgu. 1795 se je vrnil v Innsbruck, bil od 1798 »reprezentant« in od 1802 direktor obnovljene juridične fakultete. Zapustil je pet hčera. Žalost po njegovi smrti je bila splošna. Dijaštvo je skozi mesec dni nosilo žalne trakove na klobukih in zbralo v treh dneh preko 300 gld. za njegov spomenik, ki so mu ga postavili v bronu v univerzitetni avli. Sodobna posmrtnica poudarja, da se je odlikoval po strogi pravicoljubnosti, neumorni delavnosti in neustrašenosti. Dijaki da so ga ljubili kakor svojega očeta, ter da je bil kalòs kaj agatós v Sokratovem smislu ter splošno priljubljen in spoštovan. Bil je tudi član obnovljene akademije operosov v Ljubljani (Schlötzer’s Staatsanzeigen 1. Bd., Heft 3, 1782, 302). Svojega slovenskega pokolenja se je nedvomno zavedal, ker je imel na svojem pečatniku grb s podobo jelena. Izd. je še: 1. Zwo Reden über die allgemeinen Grundsätze des Kriminalrechts und desselben Literargeschichte. Wien, 1785. Delce obsega dva govora: Allgemeine Grundsätze des Kriminalrechts. Gehalten den 20. April 1784, ter Literargeschichte des Kriminalrechts. V predgovoru pravi, kako težko se pričakuje novi kazenski zakonik, ker je Carolina zastarela, Theresiana pa nevzdržna. Ko izide Josephina, bo njegova naloga, sestaviti učbenik, ta dva govora pa bosta služila kot uvod. 2. Akademische Anrede bei Eröffnung deutscher Vorlesungen über das römische Recht v »Wissenschaftliches Magazin für Aufklärung«, hg. v. E. L. Posselt, 1785, 291 do 297. Spis je zanimiv po opravičilu, da mora po cesarjevi odredbi predavati rimsko pravo v nemščini. Čeprav sicer hvali vse, kar je jožefinskega, to odredbo ironizira in kaže na težave nemške terminologije in potrebo učenja rimskega prava vsled recepcije. 3. Rede auf den Tod Marien Theresen, Innsbruck 1780. 4. Panegyrikus auf Josef II., Namens der hohen Schule zur Freyburg im Breisgau feierlich gehalten, 1790 (tudi v: Archiv für ältere und neuere vorzüglich teutsche Geschichte, Staatsklugheit und Erdkunde, Memmingen, Bd I, in izvleček v Beiträge zur Beförderung des ältesten Christenthums etc., 10. Heft, Ulm 1790). 5. Kulturnozgodovinsko je zanimiv njegov pamflet v verzih: Der Mann am Kapitol, ki je izšel najprvo anonimno v Kemptenu. Spise je izredno značilen za miselnost jožefinizma in še bolj za propagando, katere se je posluževal. Idejno se sklada popolnoma z J.-ovim uvodnim predavanjem iz l. 1781. Dočim pa skuša tu svoje napade vsaj ogrniti v plašč navidezne znanstvenosti, nastopa v anonimni pesnitvi v vsem strastnem cinizmu privrženca novega cerkveno-političnega sistema. Lahko se reče, da še ni noben Slovenec zagrešil takega pamfleta proti papeštvu in cerkvenim ustanovam. Zdi se, da je bilo priobčilo J. samemu mučno. Priobčil je pamflet še enkrat v Posseltovem »Wissenschaftliches Magazin für Aufklärung« 1785, 377–396 z naslovom: Der Mann am Kapitol oder Sendung der Mönche. An mein Vaterland (Mit kanonischen Noten), s kratkim uvodom. V tem se opravičuje, da pesnitev ni bila namenjena za javnost, marveč je bila le »eine unschuldige Beschäftigung in traurigen Tagen Hypochonders«, določena le za prijatelje. Nikdar ne bi bila zagledala belega dne, da ga ni prekanil neki prijatelj, ki mu je njegov rokopis ali za kratek čas izmaknil, ali pa ga v njegovem stanovanju prepisal, izpustivši 12 kitic in vse opazke. V notah navaja zglede k svojim trditvam iz zgodovine in raznih pisateljev. K besedilu, da menihi rebelirajo šolo (opazka 21, str. 392) pripoveduje, da se spominja, kako je 1767 jezuitski prefekt v lj. liceju o priliki, ko je cesarica Marija Terezija zbolela za kozami, dejal: »O meine lieben Kinder, bettet, bettet nur recht fleissig um eine gute Mutter; denn soll sie sterben, weh, weh uns! Vie wird es mit der Religion stehen Kaiser Joseph — fing er etwas leiser an — soll, wie man sagt, nicht gut katholisch sein und ist von lauter Lutheranern erzogen worden.« Bil je tudi sotrudnik pri Jenauer Literaturzeitung. — Prim.: Sammlung von Bildnissen gelehrter Männer und Künstler nebst kurzen Biographien derselben. II. Bd. Gestochen und hg. von Chr. W. Bock, Nürnberg 1802 (avtobijografija in doprsna slika); Annalen der Litt. und Kunst in den öst. Staaten, IV. Jg., I. Bd., 1805. Intelligenzblatt von Mai, 214 ff; Oest. Biedermannschronik 1785, I, 106 (bijogr. leksikon jožefincev); Ersch. u. Gruber, Realencyklopädie, II. Sect., 15. Teil 199; J. G. Meusel, Das gelehrte Deutschland. I. Nachtrag zu der 4. Ausg. (1786), 310; II. Nachtrag 1787, 157; IV. Nachtrag 1791, 315; V. Nachtrag 1795, 693 (napačna navedba o smrti 1791!); VI. Nachtrag 1804, 310; IB 1840, 40; Vaterländische Blätter, 1844, 498; J. Probst, Gesch. der Univ. Innsbruck 203, 205, 212, 213, 214, 218, 220, 249, 288 ter 177, 181, 199; Müllner, Argo 1893, 231–234; SP 1913, 318. Pc.

Polec, Janko: Jelenc, Franc Ksaver (1749–1805). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi252556/#slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine