Slovenski biografski leksikon

Jeglič Anton Bonaventura, škof, r. 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmetskih staršev (ime »Bonaventura« si je izbral 1896 kot psevdonim v listu »Balkan« po sv. Bonaventuri, zagovorniku sprave med grško in rimsko cerkvijo). Jeseni 1859 pričetek šolanja v Lj. (prim. »Prva pot v lj. šole in prvi dan v njih«, sp. A. J. v LMS 1870), jeseni 1861 vstop v gimnazijo (od jeseni 1862 do mature gojenec Alojzijevišča), 1869 matura z odliko; 1869–73 v lj. bogosl. semenišču; v mašnika posvečen 27. jul. 1873; od 6. sept. 1873 do bogosl. doktorata (15. dec. 1876) v Avguštineju na Dunaju; kaznilniški kurat v Begunjah do jeseni 1877; nato znanstveno potovanje, obisk vseučilišč München, Köln, Freiburg na Bad., Tübingen in Würzburg, apr. 1878 v Rimu; od maja 1878 podvodja v lj. bogosl. semenišču ter prof.-namestnik cerkv. zgodovine in prava, od 1. okt. 1881 profesor dogmatike. — Že v teh letih je organizatorno in slovstveno deloval: kot osmošolec je bil soustanovitelj »Domačih vaj« in v semenišču ustanovitelj govorniških vaj. Ta čas je spisal razen »Prve poti« še »Slovenci in sedemnajsti vek« (LMS 1869 in 1870) ter simbolično igrico »Slavija« (LMS 1870). O počitnicah je pridno nabiral narodne pesmi. Kot avguštinejec in sem. podvodja je pisal povesti z nravno tendenco: »V veri tolažba, v neveri obup« (SV 1872), »Ali bogastvo samo dá srečo?« (KMD 1873), »Hudobni sin« (Besednik, 1877), »Nevera« (SV 1878), »Strupena Neža« (KMD za 1881; ponatis v Mohorjevi knjižnici« 1907; podpisi v vseh: A. J. Dobrčan.) Snov je vzeta iz domačega življenja na Gorenjskem, dijalog zelo živahen, večkrat poln humorja; »vsa pisava je jedrnata in nas spominja Jurčičevega in Erjavčevega peresa« (Fr. Levec, UT 1898). Slovstveno-kritično: »Pelinovec, prikaz in pokaz na našem slovstvenem polju« (ZD 1871) zoper »Brstje« Iv. Hribarja. V viharni dobi liberalizma (1870–1873) je J. pisal apologetične članke: »Človeštvo pa samostani« (ZD 1870), »Ali je res: verovati se pravi: nič vedeti?« (ib.), »Vera in napredek« (ZD 1872), »Mi in oni« (ib.), »Vprašanje nasprotnikom« (ib.). Ko je Stritar zaklical: »Liberalen Slovenec sem!«, je spisal J. »Liberalcu« (ZD 1873); »Kopernik — Galilei — Cerkev« (ib.), »Pisma o vedah in umetnijah« (LMS 1871), »Naravoslovni materializem« (Slovenec, 1878), zoper spis prof. Gartenauerja v š. izvestju lj. gimn. 1878. V »Glasih Kat. družbe« za 1879: »Kdo nas pripelje k zaželjeni sreči?«, za l. 1880 apologija krščanstva. (Prim. Marn, XXX.)

Kanonik v Sarajevu 1882–98. 9. febr. 1882 prihod v Sarajevo; od okt. 1882 do 15. sept. 1883 upravitelj stolne župnije, od 1890 nadškofov gen. vikar, 1896 apost. protonotar, 12. sept. 1897 posvečen za škofa siuntskega. Po par mesecih bivanja v S. je J. že pridigal in pisal članke v hrv. jeziku. Poučujoč na zasebni pripravnici Hčerá božje ljubezni vzgojeslovje, je »po najboljim piscima« sestavil »Uzgojeslovje za učitelje i učiteljske pripravnike« (Sarajevo, 1887). Za redovnice raznih kongregacij je prevedel »Razmatranja« v 4 zvezkih, 1895–97. Dasi do skrajnosti zaposlen z delom v šoli, v spovednici, na prižnici, v pisarni, na misijonskih potih v vzhodno Bosno, je še našel časa za živahno dopisovanje v perijodične liste: »Srce Isusovo« (1882–84), »Balkan«, list za zedinjenje Cerkvá, v katerem je (1896–98) pod psevdonimom »dr. Bonaventura« ali »—ra« objavil več člankov o ustrojstvu Cerkve v prvih treh stoletjih, o vzhodnem bogoslovju, zlasti o nauku glede primata sv. Petra, o prvih skupnih cerkvenih zborih itd.; zlasti pa v sarajevsko »Vrhbosno«, ki ji je bil vsa leta najmarljivejši sotrudnik s članki iz vseh področij bogoslovja: iz biblične vede z razlaganjem psalmov, poročanjem o hieroglifski in klinopisni literaturi itd., iz apologetike s poročili o primitivnih narodih, iz morale s spisom »o posebnom značaju kršćanske krieposti« i. dr., iz katehetike in ascetike (o premišljevanju). »Archiv f. kath. Kirchenrecht« je 1883 prinesel njegovo razpravo »Die Pfarrfrage in Bosnien«. Udeleževal se je raznih kat. shodov ter obširno o njih poročal. Kaj je bil J. bosenskim katoličanom, se je najbolj videlo ob njegovem slovesu 5. maja 1898. (Prim. Knezoškof dr. A. B. Jeglič. Spomenica ob 20 letnem škofovskem jubileju. Lj. 1919. S sliko. V dodatku so našteti vsi spisi iz dobe, ko je J. bival med Hrvati.)

Škof lj. od 1898. Imenovan od cesarja 11. febr. 1898, potrjen od papeža 24. marca i. l., slovesno vmeščen v lj. stolnici 22. maja i. l. Ogromno delo je izvršil v škofiji z organiziranjem delovanja in življenja duhovnikov ter vernikov, v slovenskem narodu pa kot mecen šolstva, branitelj narodnih pravic, ter pisatelj knjig verske in verskovzgojne vsebine. — V škofijskem listu, ki ga je takoj ob prihodu bistveno spremenil (vsi škofovi odloki v slov.), objavlja leto za letom pod naslovom »Duhovnikom« poslanice; poroča o konferencah dekanov, ki jih je že 1899 uvedel in ki po svojem ustroju nekako nadomeščajo škofijske sinode; ocenjuje elaborate pastoralnih konferenc, takisto razprave sodalov duh. bratovščine Ssmi Cordis, ki ji je dal, ustanovljeni od škofa Missie, J. stalno obliko. Red kanonične vizitacije (o priliki birmovanja) je že prva l. izpopolnil z lastnim obiskom šole, s spovedovanjem v župni cerkvi ter s pregledovanjem cerkvenih matic in župnijskih kronik. Oživil je škofijske sinode (zadnja je bila 1788 za škofa Herbersteina); pripravil in vodil je doslej 3 (ozir. 4): 1903 (gl. Synodus dioecesana Labacensis, 1904, z lat. dodatkom najvažnejših dušnopastirskih navodil), 1908 (gl. Synodus dioec. Lab. secunda), namesto tretje, za 1914 že pripravljene, a zaradi vojne odpovedane, je izdal Instructio Pastoralis Labac. (1915), 1924 (gl. Potek in sklepi tretje lj. sinode). — Neprestano je priporočal misijone po župnijah, pospeševal Marijine družbe (njegovo geslo: »Po Mariji k Jezusu!«), 1904 uvedel vedno češčenje sv. R. T. v škofiji, v vsakoletnih pastirskih listih, časih zelo obsežnih (gl. škof. list od 1898 dalje), obravnaval najbolj pereča vprašanja, dogmatična (Kristus — Bog, Cerkev — božja ustanova, o temeljih pa tudi težkačah vere, o dokazih, da je Bog, oblast je od Boga, zoper »Svobodno misel«, o namenu človekovem, o presv. Srcu, sv. R. T. i. dr.) ali pa moralna (o družini, o zakonu, o pomenu trpljenja v luči vere, o izseljevanju, zlasti pa večkrat o škodi alkoholizma ter potrebi treznosti. Posebnost vseh teh pastirskih pisem je poljudnost tudi ob najtežji tvarini. Bil je duša katoliških shodov (1900, 1906, 1918, 1923), vedno velik prijatelj orlovstvu; moralno je podpiral Kršč. soc. zvezo (Prosvetno zvezo) ter snovanje izobraževalnih društev. Z njegovo inicijativo se je 1918 ustanovilo škofijsko društvo za varstvo sirot. — Zavod sv. Stanislava (škofijska gimnazija in konvikt) v Št. Vidu nad Lj., otvorjen jeseni 1905, prva matura 1914, je največje verskoprosvetno delo J.-evo. (O nagibih in načinu ustanovitve gl. njegovo knjižico »Kn.-šk. zavod sv. St.«, Lj. 1905.) Kot prva čisto slovenska gimnazija je kn.-šk. zavod odločilno vplival, da so se spisale vse srednješolske učne knjige v slovenskem jeziku. »Brez šk. gimnazije v Št. Vidu ne bi bili 1918, ko smo Slovenci čez noč dobili slovensko srednjo šolo, imeli slovenskih učnih knjig« (izjava dr. J. Žmavca, t. č. predsednika društva slov. prof., 15. dec. 1918). Zavod sv. Stanislava je založil grško-slov. slovar (A. Dokler) ter učne knjige za fiziko, kemijo in psihologijo. 1923–25 je J. izdal 401.000 dinarjev za tiskanje Wiesthalerjevega Lat.-slov. ročnega ter Lat.-slov. šolskega slovarja (gl. Predslovje, kjer W. imenuje J. »največjega dobrotnika slov. naroda v tej dobi«). Zbog gmotnih težkoč se delo doslej še ni moglo dovršiti. — 1905–07 je J. ščitil Jan. Kreka v njegovi borbi zoper tedanjega kranjskega dež. predsednika za splošno in enako volivno pravico. V agitaciji za majniško deklaracijo iz 1917 je J. povabil zastopnike vseh slovenskih strank, da so skupno ž njim in stolnimi kanoniki podpisali pritrdilno izjavo (prim. Capuder, Spominski list, Lj. 1923; Lončar, Politično življenje Sl., 106). V razdoru SLS je J. odločilno podprl jugoslovansko Krekovo strujo (prim. njegov članek v »Slovencu«, 26. nov. 1917). Ko so Italijani čimdalje bolj segali po slovenski zemlji, je J. odšel v Pariz in London, da pridobi prijateljev svojemu narodu. — Odnekdaj mu je bila kot pisatelju najbolj pri srcu apologetična snov; tako tudi kot škofu. Sem sodijo spisi: »Naši liberalci«, I. snopič: Liberalna »vera«. (Lj. 1902); »Ali Boga Stvarnika res ni treba?« (Lj. 1905); »Svobodna misel, svobodna šola, svobodna vzgoja« (Lj. 1908); »Mladeničem« I. zv. Obramba vere (Lj. 1910). Nekakšna sinteza vsega J.-evega apol. pisateljevanja je knjiga: »V boj za temelje kršč. vere!« (MD 1918). Vso dogmatiko v poljudni obliki sistematično obdeluje knjiga: »V boj za krščanske resnice in čednosti« (MD 1920), moralo, življenje po veri, verskonravno vzgojo spet poljudno rišejo za najširše kroge knjižice: »Staršem«, »Mladeničem«, II. zv., »Dekletom«, I. zv. (še isto leto v 2. izdaji), »Ženinom in nevestam, pouk za srečen zakon«, vse izšlo 1910 (»Mladeničem« I. in II. zv. izšlo tudi v hrv. prevodu, v Zadru, 1922). Vse to sistematično povzeto v knjigi: »V boj za srečno in veselo krščansko življenje« (MD 1921). Biblična vprašanja je J. mnogo razmotrival že v »Vrhbosni«; že ob nastopu škofovske službe je izrazil željo po Jezusovem življenjepisu, obdelanem na Didonov, Meschlerjev, Grimmov način; ta vzor mu je bil pred očmi, dokler ga ni po ponovnem obisku svete dežele ostvaril v svojem pač najlepšem delu »Mesija« (MD 1914 in 1915); v letih 1915 in nasl. pa je spisal »Psalmi et cantica …« (v 7 zvezkih) duhovnikom v praktično porabo. — Brošura »Ženinom in nevestam« je zbudila zaradi podivjanih strankarskih razmer mnogo odpora, a nepristranska sodba se je glasila: »Očitno je pisana z dobrim namenom in odgovarja dejanskim potrebam« (H. Tuma v NZ 1910, 288). O »Dunajskih večerih« Cankarjeve »Erotike«, ki jo je J. 1899 pokupil in dal sežgati, kar se je razglašalo kot nekak autodafé, so tudi tedanji idejni nasprotniki J.-evi priznavali, da se v njih popisuje kočljiv predmet (na pr. Fr. Vidic, SPř, 1900, 298). Dbv.

Debevec, Josip: Jeglič, Anton Bonaventura (1850–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi251699/#slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine