Ivanóczy, Franc (1857–1913)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 8, 24. 2. 1929

Slovenski biografski leksikon

Ivanóczy Franc, prekmurski nar. buditelj, r. 25. avg. 1857 v Ivanovcih (Sv. Benedikt), kot edinec malega posestnika Adama Kodele, u. 29. avg. 1913 na Tišini, pokopan pri Sv. Benediktu. Obiskoval je domačo šolo, s pomočjo narodnega župnika Marka Žižka je bil brezplačno sprejet v Kelcz-Adelfyjevo sirotišnico v Köszegu (1868), kjer je spremenil rodbinsko ime Kodela v Ivanóczy iz spoštovanja do odličnih duhovnikov-rojakov tega imena. Tu je pod vodstvom benediktincev dovršil osnovno šolo in nižjo gimnazijo (1875), višje štiri razrede v treh letih v Sombotelju (1878), bogoslovje v centralnem semenišču v Budimpešti, bil v duhovnika posvečen v Gjuru (1882), eno leto kaplanoval v Murski Soboti, 1883 postal prefekt v somboteljskem semenišču, 1884 prof. dogmatike, 1885 dr. teol. z madž. disertacijo o svetem pismu in klinopisnih spomenikih; prijateljsko mu naklonjeni škof Kornelij Hidasy ga je 1885 imenoval za člana izpraševalne komisije za srednješoiske profesorje, od marca 1889 do smrti je deloval na Tišini kot župnik, bil od 1893 dekan in šolski nadzornik sobotskega okraja, 1907 ga je kralj imenoval za častnega kanonika. I. je bil predvsem vnet duhovnik: popolnoma je prenovil tišinsko cerkev, oskrbel nove zvonove in orgle ter dvignil cerkveno petje; spisal je knjižico Pobožnost Srca Jezušovega (1892), priredil novo izdajo med katoliškimi Prekmurci najbolj razširjene Molitvene knjige (Radgona 1904), ustanovil Društvo najsv. Srca Jezušovoga (1895), ki izdaja od 1904 »Kalendar« z nabožno, praktično, pripovedno in narodopisno vsebino, z njegovim sodelovanjem se je 1906 ustanovil nabožni mesečnik »Nevtepeno poprijeta Devica Marija, zmožna Gospa vogrska« pod uredništvom Jož. Klekla, s pomočjo törjanskega kaplana Petra Kollárja je izdal za normalne šole prevod Jos. Gerelyjeve »Male biblie z kejpami ali Zgodbe zveličanja za malo dečico« (za I.—II. razred, Sombathely 1897, 2. nat. 1898; za III.—V. razred 1898) ter širil med ljudstvo nabožne knjige, posebno Mohorjeve. Živahno se je udeleževal političnega življenja; proti liberalni stranki je pri volitvah 1892 podpiral narodno stranko, in ko se je osnovala ljudska stranka, se je oklenil te. Marljivo je dopisoval v somboteljske novine »Vasvármegye«, a ko so postale cerkvi neprijazne, je sodeloval pri novo ustanovljenem kat. listu »Szombathelyi Ujság«; strankin program je razložil v brošurah »Stranka lüdstva« in »Ka šče lüdstva stranka« in z volilnim letakom. V cerkvi in šoli je bil neustrašen zagovornik svojega materinskega jezika, a pri tem je cenil madžarščino kot državni jezik in se je posluževal celo v svoji obširni avtobiografiji. Da dobi ljudstvo narodno zavedne duhovnike, je v oporoki določil, da se iz obresti ustanove lahko šola po en slovenski dijak. Kot umen gospodar je ustanovil 1911 na Tišini posojilnico in se trudil za regulacijo Mure. — Prim.: Kalendar najsv. Srca Jezušovega 1914, 93; 1915, 35–111 (s slikami); A. Trstenjak, LZ 1914, 125; Novine (Slovenske krajine) 1923, št. 50; 1924, št. 33, 36. Šr.

Šlebinger, Janko: Ivanóczy, Franc (1857–1913). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi245280/#slovenski-biografski-leksikon (26. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine