Hrovat, Ladislav (1825–1902)
Vir: Ilustrirani Slovenec, 4, št. 10, 4. 3. 1928

Slovenski biografski leksikon

Hrovat Ladislav (Jožef) O. F. M., jezikoslovec, r. 10. marca 1825 v Zgornjem Tuhinju, u. 14. apr. 1902 v Novem mestu. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, latinske (6 razr.) v Lj. (1839–45); nato je stopil v frančiškanski red, dovršil modroslovne šole na domači šoli v Gorici (1848) in bil 22. sept. 1849 ordiniran; po bogoslovnih naukih je šel 1852 na Dunaj študirat klasično filologijo in slavistiko (pri Miklošiču) in napravil (1854) usposobljenostni izpit iz klas. fil. Nato je nastopil službo gimn. učitelja na preosnovani frančiškanski gimnaziji v Novem mestu (1854), postal 1859 profesor, bil po podržavljenju zavoda (1870) eno leto začasni ravnatelj in stopil 1890 kot zadnji frančiškanski profesor novomeške gimnazije v pokoj. H., splošno znan z imenom pater Lacko, je bil odličen naroden buditelj in jezikosloven pisatelj. V prvih letih učiteljevanja je napisal v izvestjih novomeške gimnazije dve nemški razpravi »Zur Charakteristik Hektors« (1856) in »Über das aoristische Perfekt in (lat.) Fogesätzen« (1858). Odtlej pa se je oprijel tudi v znanstvenih spisih popolnoma slovenske besede. Priobčil je v SG in v gimn. izvestjih več razprav iz obsega latinske slovnice; ž njimi je pripravljal poslovenjenje latinskega pouka, ki ga je nazadnje v zvezi z Žepičevimi vadbami (1875) res omogočila H.-ova »Latinska slovnica za slov. mladež« (1875). Napisal je »Vvod v Sokratovo Apologijo« (gimn. izv. 1869) in slovenil tudi latinske in grške pisatelje in objavil v Janežičevem Cvetju »Ksenofontovih spominov na Sokrata četverne bukve« (1862) in v marib. Zori »Ciceronove govore zoper Katilino« (I, II, IV, 1872); v rokopisu je ostal prevod Cezarjevih spominov o galski vojski (pr. Novice, 1869, 181). Sporedno s tem delom je izhajala v SG, N, DS, LZ in v gimn. izv. vrsta tehtnih razprav in paberkov iz slovenske in stsl. slovnice, ki kažejo, da je bil H. ob svojem času poleg Škrabca med svojimi stanovskimi tovariši najboljši poznavatelj našega jezika. V njih je pojasnil marsikatero sporno vprašanje, zlasti glede rabe sklonov, glede etimologije, skladnje in pravopisa (med drugim vprašanje glede v—1; požigavec—pogorelec). Vsega uvaževanja vredna so bila njegova »Pravila za pisavo« (gimn. izv. 1867, pomnožena kot knjižica 1891), ki obsegajo več ko samo le pravopis. Sestavil je tudi kot eden prvih predloge za poučevanje slovenske književne zgodovine v srednjih šolah (Nekaj o slov. berilu za 8. šolo, N 1861), poglavje o staroslovenščini v zborniku »Zlati vek« (1863), kratek načrt slov. književne zgodovine (Slovenski dom, gimn. izv. 1878) in objavil razne književno zgodovinske drobtine (n. pr. o Mat. Kastelcu N 1864, 19). Kot upokojenec je priredil tudi nekaj nabožnih knjig (Karmelska bratovščina sv. škapulirja, 1895; Mati božja Bistriška, 1898; Šmarnice 1900). — Prim.: Marn 28, 58; Flor. Hrovat, DS 1891, 1, 51 (s sliko); Glaser III, 199; Detela, Jahresb. des Gymn. in Rudolfswert 1902, 23; Pintar, LZ 1902, 358; DS 1902, 317; Slovenec 1902, 85; ČZN 1926, 49. Slika: IS 1928, 75. Grf.

Grafenauer, Ivan: Hrovat, Ladislav (1825–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi240849/#slovenski-biografski-leksikon (26. november 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine