Hribar, Ivan (1851–1941)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Hribar Ivan, politik, r. 19. sept. 1851 v Trzinu, živi v Lj. Dovršil je nižjo gimn. v Lj. (1864–7), služboval od 1870 kot uradnik praške banke Slavije in 1876–919 kot ravnatelj njene podružnice v Lj., bil 1919–21 pooblaščeni minister in poslanik kraljevine SHS v Pragi in 1921–3 pokrajinski namestnik v Lj. Sodeloval je pri ZD (1867) s pesmimi, ki jih je prevajal po želji L. Jerana, pri UT (psevd. Trzinski), pri Jadranski Zarji, Jurju s pušo, Primorcu (1871–2) in je izdal s Haderlapom pesniško, zbirko Brstje (Maribor 1872). Ustanovil in izdajal je Slovana (1884–7), političen tednik, kateremu je razširil Iv. Tavčar program tudi na leposlovje, tako da je bil konkurent LZ, v politiki pa zastopnik radikalne in vseslovanske struje ter stal v odkritem boju z Winklerjem in njegovimi pristaši »elastiki« (Šuklje, Kersnik, Levec). Od 1868 je sodeloval stalno pri SN, določal s Tavčarjem njegovo smer kot član vodstva, objavil številne članke (n. pr. A. S. Puškin in njegova poezija, SN 1882, št. 94–9) in se pridružil Vošnjakovemu trudu za ustanovitev kreditnih zavodov med Slovenci (Gospodarji, snujte si založnice! SN 1880, št. 182, 184–5; Ganimo se! ib. 1881, št. 259, 261, 263–71). Po polomu Avstrije je sodeloval pri Domovini (1918). Bil je član lj. občinskega sveta (1882–1910), župan (1896–10) in častni meščan (1890). Ob njegovem županovanju se je oživotvoril v Lj. vodovod, plinarna, elektrarna, električna železnica, prvo ljudsko kopališče, se zgradil zmajski most. V kranjski dež. zbor je kandidiral 1889 v kmetskih občinah lj. okolice, a propadel proti Fr. Povšetu, kandidaturo v trgovski zbornici je preprečil Šuklje, na kar je proglasil svojo kandidaturo v Lj., se naslonil na obrtnike in premagal v ožji volitvi kandidata osrednjega volivnega odbora Alf. Moschéta ter zastopal Lj. do 1906. Bil je ves čas član finančnega odseka, ponovno njega načelnik, član odseka za dež. hipotečno banko (1889), železniškega (1895) in stavbnega odseka (1896). Podal je predlog za ustanovitev dež. hipotekarne banke (1889), za podržavljenje južne železnice (1892), za zgradbo železniške zveze Celje—Kamnik—Kranj (1893) in Vrhnika—Brezovica (1895–6) in bil predsednik konzorcija za zgradbo vrhniške železnice (1897). Po potresu je podal razne predloge za olajšavo stavbnega gibanja v Lj., za ustanovitev dež. zaklada za melijoracije in javna dela (1899), za varovanje ustavnih pravic slov. naroda (1898) in uvedbo ljudskega štetja po narodnosti (1900). Z raznimi predlogi se je zavzel za slov. šolstvo, zahteval uvedbo slovenščine kot učnega jezika za nekatere predmete v 5. gimn. razr. in kredit za izdajo slov. učnih knjig (1896), za ustanovitev kmetijske šole na Gorenjskem (1899) in za preustrojitev lj. učiteljišča po narodnostnih načelih (1903). Govoril je za ustanovitev univerze v Lj. (1898), predlagal volitev deputacije k cesarju za lj. univerzo (1899) in podal predlog za njeno ustanovitev (1903–4) ter vodil 1901 v isti zadevi deputacijo lj. občinskega sveta k naučnemu ministru. Zahteval je združitev vseh slov. pokrajin (1890), kar je označil Winkler kot neizvedljivo. V drž. zboru je zastopal mesto Lj. 1907–11, bil je član ustavnega (1907–9), železniškega (1909–11), naučnega (1909–11) in drugih odsekov; predlagal je graditev železnice Trst—Divača—Štanijel—Lj., bil poročevavec o vladnem predlogu žel. zveze Avstrije z Dalmacijo, podal številne interpelacije (konfiskacije slov. časnikov itd.) in predlog za ustanovitev lj. univerze. Sodeloval je pri Dramatičnem društvu, bil član pripravljalnega odbora CM in član vodstva (1886 do 1905, častni član 1910) in predlagal 1885, da se zopet oživi pisateljsko društvo. Bil je med ustanovitelji Mestne hranilnice in Lj. kreditne banke ter njen predsednik (1900 do 1916) in član upravnega sveta (do 1919). Sodeloval je pri novinarskih organizacijah in kongresih, pri ustanovitvi Osrednje zveze slov. novinarjev in vseslovanske novinarske zveze, širil je vseslovansko in novoslovansko gibanje in osnoval Slovanski klub (1912), ki je bil že naslednje leto razpuščen. Po vojni je bil podpredsednik Narodnega sveta v Lj., član Narodnega veća v Zagrebu ter ustavotvorne skupščine in je organiziral med Slovenci srbsko Narodno-radikalna stranko, odložil dec. 1925 predsedstvo Mestnega odbora in se umaknil iz političnega življenja. — Prim.: Obravnave dež. zbora kranjskega; Protokolle d. Abgeordnetenhauses; Kolmer IV 448, V 330, 491, VI 386, VII 278; Prijatelj, Kersnik I 30, II 137, 144, 205, 230, 246, 262, 264, 265, 267, 274, 288, 305, 348, 358, 362, 365, 367, 383, 393, 395, 404, 437, 448, 451, 495, 505, 507, 519, 549, 561, 568, 578, 579, 582; Trdina LZ 1913, 354; Lončar 56, 66, 70, 75, 78, 89, 115; SN 1921, št. 209 s sliko (Vavpotič); KCD 1922, 22–9 s sliko; Šuklje, I 103, 113–4, 117 do 118, 162–3; Bankarstvo 1926, 301, 319 s sliko; I. H.: Franju Šukljetu v spominsko knjigo, Lj. 1926. Avtobijografija v ND 1928 izide v ponatisu. *

Uredništvo: Hribar, Ivan (1851–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi240171/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine