Slovenski biografski leksikon

Holzapfel Ignac, pisatelj, r. 15. jul. 1799 v Tržiču, u. 21. jan. 1868 v Ribnici. Študiral je v Lj. gimn. 1812–8 (sošolec Kosmaču, 2 leti za Kastelcem, 1 pred Prešernom), licej 1818–20, teologijo 1820–4 (sošolec Baragi, 1 leto pred Burgerjem, Jan. Finkom, Grabrijanom, Svetličičem, Sim. Voukom). Služil je za kaplana v Kamniku od jes. 1824 do sept. 1825, v Preddvoru do sept. 1827, v Mengšu do zime 1829, pri Sv. Jakobu v Lj. do 1834, bil župnik v Črnomlju do 1848, nato dekan v Ribnici. Vpliv drugovanja z Barago je pač povzročil, da H. ni postal janzenistovski rigorist. Druga značilna črta njegova je bila, da je vsaj že v bogoslovnih letih pripadal oni skupini kranjskih dijakov, ki si je osvojila misel, da hoče nadaljevati Vodnikovo prizadevanje za uveljavljenje slovenske posvetne poezije (ni izključeno, da je mislil Smole tudi nanj in Grabrijana, ko je 24. febr. 1823 Čopu pisal: štedentje zméram Kranske pésem kujejo, pa sem zdi, de neč pravga vkupej ne spravjo). Sicer »s pesništvom se nikdar ni posebno ukvarjal, le včasih je ktero, pa le za kratek čas zakrožil«. Ko so 1823–4 bogoslovci 3. letnika Fink, Burger, Vouk in Svetličič tvorili slovstveno društvo, kjer so se vadili v slovenskem pisanju ter na skrivnem prirejali slovenski list, ki je v rokopisu krožil med člani, je bil po vsej priliki tudi H. v njihovem društvu. Ko je v šolskem l. 1824/5 postalo aktualno prašanje, kako bi se tendence skrivnega krožka prenesle v javnost, je imel najbrž vlogo posredovavca, ki je pridobil Andriolija in Ciglerja, da sta 9. sept. 1824 ž njim vred, ki je bil že v 3. letu ord. (21. sept. 1823), podpisala prošnjo za slovenski časopis. Za »Slavinjo« je imel določene poleg »Slavinje«, sorodne Grabrijanovi »Kranjski Sloveniji«, tudi še razne druge pesnitve (v Kastelčevi ostalini se je ohranilo 7 njegovih pesmi, katerih prvotna oblika spada pač v dobo priprav za »Slavinjo« ). Ko se je pod jesen 1829 odločil Kastelic, da vresniči del programa, ki ga je imela nedovoljena »Slavinja«, je prosil ocene in prispevkov tudi H., ki je pa sodeloval le z gradivom prejšnje dobe in le v I. zv. »Čbelice« (s podpisom H.: Spomlad, Na posipu hudiga grada, Pod slapam v povodnji, Vetricu na vertnici.) Za resnejše ukvarjanje s poezijo ga tudi »Čbelica« ni mogla pridobiti (po 28 letih je še objavil prevod latinske »Qui mundum probe noscit«, ZD 1858 št. 3). Prešernov sršen »Lesničniku« je opravičen, ker pesniškega daru H. ni imel. Molitvenik »Venic nedolžnosti, ali molitve in nauki mlajšim kristjanam potrebni, de bi svojo nedolžnost ohranili« (Lj. 1838) se more šteti knjigam Baragove smeri. Namesto janzenističnega rigorizma je skušal zlasti v Ribnici, kjer je bil naslednik janzenista Trauna, uveljaviti milejšo prakso. Karlu Rudežu je veljal 1866 za »pravega Cimbra in nemškutarja«, vendar je 1864 pristopil Slovenski Matici. Izredno uslugo je skazal lj. gluhonemnici, kateri je volil nad 50.000 gl. — Prim.: Kosmač, SG 1864, 147 (ustanovitev Čbelice); LMS 1867, 27; N 1868, 48; Marn XV, 4; XXIII, 78; Benkovič, Slovenec 1899 št. 34; Prijatelj, ZMS 1907, 3; Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine 89; Žigon, France Prešeren II, 1, 2, 3; isti, Kronol. pregled 4; isti, LZ 1925, 171, 172. Kd.

Kidrič, Francè: Holzapfel, Ignac (1799–1868). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi236918/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine