Hohenwart, Karl Sigmund, grof (1824–1899)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 6, 5. 2. 1928

Slovenski biografski leksikon

Hohenwart Karl Sigmund, grof, politik, na Dunaju r. 12. febr. 1824, u. 26. apr. 1899. Pravniške študije je dovršil v Theresianumu, vstopil (1845) v politično službo in bil predstojnik reškega komitata (od 1856), okr. predstojnik v Tridentu (1860) namestniški svetnik in dež. glavar kranjski (okt. 1860, ob času ukinitve samostojne dež. uprave do 1861), vodja namestniške delegacije v Tridentu (1862), dež. predsednik koroški (1866), dež. namestnik na Gornjem Avstrijskem (1868), ministrski predsednik (febr. do okt. 1871) in bil po demisiji (1871) reaktiviran kot predsednik najvišjega računskega dvora (1885). V drž. zboru je zastopal kot kandidat slov. konservativne stranke kmečke občine Kranj-Kamnik-Radovljica 1873–85, 1890–7, mesto in trgovsko zbornico lj. 1885–90, bil je 1873–9 član odsekov nar.-gospodarskega, verskega, za reformo politične uprave, za ustanovitev računskega dvora, za pogodbo z Ogrsko, za upravo Bosne in Hercegovine (1879–85), za jezikovni zakon (1879–90), za volivno reformo (1879–96), za ubožno skrbstvo in domovinski zakon (1879–85), budžetnega (1879–85) i. dr. Bil je član delegacij (1879–85, 1889, 1895), njih podpredsednik (1881–2) in ves čas član budžetnega odseka ter pozvan 1897 v gosposko zbornico in izvoljen za vodjo njene desnice. Za častnega meščana Lj. je bil izvoljen 1895. Na Reki je spoznal Trdina H.-a kot najsrditejšega sovražnika našega naroda in je sodil, da njegova poznejša metamorfoza ni bila resna (LZ 1913, 533). H. je res v Lj. prišel v konflikt z županovim zastopnikom Gutmanom, ker je ta dovolil razsvetljavo mesta, ko je bil razglašen oktobrski diplom (N 1861, št. 1) ter je s svojim ostrim nastopom zgubil vse simpatije (LZg 1871, št. 34), in na Koroškem se je uprl naredbi notranjega ministrstva radi uvedbe slovenščine v urade, ter se postavil na nemško stališče, da je vpeljava slovenščine v uradih in v šolah na Koroškem nepotrebna, (N 1867, št. 37 do 8), v gornjeavstrijskem dež. zboru je zastopal proti škofu napredno načelo in govoril tudi za odpravo dovoljenja za sklepanje zakonov; toda pozneje je v parlamentu izjavil, da se je ravnal na svojih službenih mestih po navodilih in ukazih svojih predstojnikov ter je to načelo tudi zagovarjal (1874).

Po padcu vlade Potockega (1871) je bilo novo ministrstvo pod H.-ovim predsedstvom sestavljeno povsem tajno, tako da je prišlo imenovanje H.-ove vlade nepričakovano celo za avstrijskega kanclerja grofa Beusta. Najmarkantnejša oseba novega ministrstva je bil socijolog Albert Schäffle, strah dunajskih kapitalistov kot socijalni reformator, odločen nasprotnik decembrske ustave, vsake nar. hegemonije in zagovornik splošne in enake volivne pravice; imenovanje ministrov Habietineka (finance) in Jirečka (uk in bogočastje) je pa zlasti razdražilo Nemce. Prvo delo H.-ovega ministrstva je bila obširna amnestija, katere so bili deležni obsojeni federalistični žurnalisti in delavski voditelji.— Že ces. pismo je označilo H.-ovo ministrstvo kot nadstrankarsko, ki naj združi vse stranke k skupnemu delu. V programu, ki je bil objavljen v Wiener Zg, se je izrekel H. za državnopravni mir. Vlada bo poskusila doseči pomirjenje narodov s tem, da bo popolnoma uveljavila drž. osnovne zakone, zlasti pa § 19 o splošnih pravicah državljanov, ki varuje vsem narodom enakopravnost, in hoče predložiti drž. in dež. zborom zakonske načrte, ki bodo razširili legislativno in administrativno avtonomijo dežel, kolikor je to v skladu z drž. enotnostjo, ki ščiti tudi dežele same. Izvesti hoče direktne volitve v vseh dež.-zborskih skupinah in razširiti aktivno volivno pravico. Že imenovanje njegovega ministrstva, še bolj pa njega program je razburil centraliste, ki so se zbali začetka federalistične ere; Nemci so že febr. demonstrirali proti H.-u, pričeli so ustanavljati nacijonalna društva in zahtevali v prvi vrsti tesnejše gospodarske in politične stike z Nemčijo. V nastopnem govoru v parlamentu se je izrekel H. za sprememba onih uredb, ki ovirajo avtonomijo posameznih dežel v večji meri, nego zahtevajo skupni interesi; dež. zborom je treba dati zakonodajno inicijativo tudi v onih zadevah, ki so pridržane drž. zboru, da morejo tako uveljaviti dež. posebnosti in specijalne potrebe, vendar pa naj ostane drž. zboru pravica odločevanja, ali so ti zakoni združljivi z interesi skupnosti. Tudi dež. upravo je treba avtonomno urediti, doseči večjo udeležbo prebivalstva in odstraniti škodljivosti dvojne uprave drž. in avtonomnih organov. V drž. zboru H. ni imel večine, Čehi se niso udeležili zasedanja, namesto rednega budžeta se je moral zadovoljiti s 5 budžetnimi provizoriji, ki so mu bili dovoljeni s pičlo večino. Vendar je že aprila predložil zakonski predlog, s katerim se je dež. zborom razširila inicijativa zakonodaje in kompetenca tudi na zadeve, ki so bile poprej pridržane drž. zboru. Ustavni odsek se je izrekel proti predlogu. H. sam ga je branil v parlamentu, ker zasleduje praktično ureditev zakonodaje in jo prilagodi potrebam posameznih dežel, a večina je sprejela predlog ustavnega odseka, prehod na dnevni red.

Poljakom je ugodil H. z imenovanjem ministra brez portfelja, s polonizacijo krakovske in lvovske univerze in z ustanovitvijo krakovske akademije znanosti; za Galicijo je izdelal »osnovna določila«, katerim niso Nemci začetkoma nasprotovali, a so jih pozneje kot »vzorčni federalistični zakon« odklonili, zlasti ker je izjavil H. na vprašanje, ali misli dati vlada tudi drugim kronovinam podobne koncesije, da sicer še nima od drugih dežel posebnih želja, da je pa pripravljen predložiti tak načrt tudi za Češko, ako bi bila češka opozicija s tem zadovoljna. Večina je sestavila v parlamentu tudi adreso na cesarja in v njej svarila pred federalističnimi poizkusi. Zahtevala je tudi volivno reformo in direktne državnozborske volitve, čemur se je H. odločno uprl z izjavo, da vlada ne bo dopustila direktnih volitev, in se je zavzel tudi v gosposki zbornici za februarsko ustavo. Izmed drugih vladnih predlogov je ostal nerešen novi civilni proces, sprejet pa je bil zakon o gruntnih bukvah, notarijatski red, zakon o ustroju in delokrogu rudarskih oblastev, o izvršitvi sodstva pri dež. brambi i. dr.; izmed gospodarskih predlogov je omeniti železnico Beljak—Trbiž in Schäfflejevo namero, ustanoviti poštno zavarovanje na življenje in rente, iz česar se je pozneje razvila poštna hranilnica. Po dalmatinskih sodiščih je uvedla vlada srbo-hrvaščino kot razpravni jezik. Da si pridobi večino, je razpustil H. drž. zbor in osem dež. zborov (nižje- in višjeavstrijski, salcburški, štajerski, koroški, šlezijski, moravski, tirolski), kjer so imeli centralisti večino. Istočasno je razširil volivno pravico, katere so postali deležni v prvi vrsti mali obrtniki, s tem, da je izdal odlok, po katerem je bilo šteti v cenzusu 10 gld. tudi vse doklade k dež. davkom. Češki dež. zbor je bil otvorjen s kraljevim reskriptom (septembrski reskript), v katerem je priznala krona pravice češke kraljevine in se izrekla pripravljeno obnoviti jih s kronanjsko prisego; istočasno je bil predložen zakonski načrt za zaščito enakopravnosti češke in nemške narodnosti v kraljevini Češki, ki vsebuje v §§ 10–14 določila o nacijonalnih kurijah, ki se ustanovijo v zaščito enakopravnosti obeh narodov.

Češki dež. zbor, katerega so nemški poslanci zapustili, je razpravljal okt. o adresi, novem volivnem redu, narodnostnem zakonu in je začrtal v » fundamentalkah«, kakor so bile sklenjene na skupnih dogovorih vlade in čeških zastopnikov, drž.-pravno stališče Češke. — Fundamentalke so razburile Nemce do skrajnosti. Ob rektorjevi inavguraciji so demonstrirali dunajski visokošolci proti navzočima H.-ovima ministroma Jirečku in Schäffleju. Pri kroni pa je pričel boj proti fundamentalkam kancelar Beust, ki je grozil z nemško iredento in pridobil zase tudi ogrskega ministrskega predsednika Andrassyja, ki je bil začetkoma napram fundamentalkam popolnoma ravnodušen. Češka zastopnika Clam in Rieger sta zahtevala izpolnitev vseh obljub in nista hotela ničesar popustiti, pogajanja so se razbila in H. je podal ostavko.

Tudi Slovenci so pričakovali od H.-ovega ministrstva izpolnitev svojih želja. Prvo zaupnico so poslali H.-u Bohinjci (N 6, febr. 1871), potem celovško politično društvo Trdnjava (LZg 1871, št. 43) in tudi drugod po Slovenskem so se pobirali podpisi za zaupnico (SN 1871, št, 142). Apr. 1871 je zahtevala slov. deputacija administrativno združenje Slovenije, večjo oblast dež. zbora in reformo dež.-zborskega volivnega reda, uvedbo slovenščine v urade in šole, narodnostne kurije v dež. zboru, ustanovitev namestništvene ekspoziture za Slovence in višjega dež. sodišča v Lj. ter ustanovitev juridične in pozneje filozofske fakultete v Lj. Tem zahtevam so se pridružili tudi goriški Slovenci. V budžet je res tudi prišla postavka za slov. juridična predavanja na graški univerzi, proti njim pa se je izrekel graški akademski senat in se tudi niso otvorila. V goriškem dež. zboru je zahteval Lavrič z interpelacijo, naj predloži vlada načrt narodnostne postave, kakršno je izdelala za Češko, tudi za Goriško. O vladnem načrtu spremembe drž.- in dež.-zborskega volivnega reda, ki je predvidel 23 poslancev, od katerih bi pripadlo Slovencem v najugodnejšem slučaju 11, pa je izdelal manjšinsko poročilo, ki je zahtevalo, da dobijo Slovenci in Italijani enako število poslancev in pravico, da volijo v slov. delu dežele tudi oni v razredu najvišjega cenzusa, ki plačujejo 50 gld. davka. Ital. in slov. stranka naj volita vsaka po dva poslanca v dež. odbor in po enega v drž. zbor. V štajerskem dež. zboru je sklenila centralistična večina pravni ugovor proti septembrskemu reskriptu. Ugovarjali so brez uspeha Dominkuš, Hermann in Sernec. Glede vladnega predloga o spremembi drž.- in dež.-zborskega volivnega reda, ki je predvidel povišanje števila zastopnikov mest od 16 na 17 in zastopnikov kmečkih občin od 19 na 26, je bil sprejet večinski predlog (prehod na dnevni red) in odklonjen minoritetni predlog: otvoritev specijalne debate, ki ga je zagovarjal Dominkuš. Isto se je zgodilo v koroškem dež. zboru, kjer je Einspieler protestiral proti pravnemu ugovoru večine; njegovemu protestu so se pismeno pridružili volivni možje občin Kotmara ves, Bilčoves, Černega in slov. društvo v Št. Andražu. Odklonjen je bil tudi njegov predlog, naj se izreče vladi priznanje za načrt volivne reforme. Na Kranjskem je bil za dež. glavarja imenovan Slovenec J. Razlag. Nemci se dež.-zborskih sej niso udeležili. Slov. večina pa je sklenila zakon, ki je dobil tudi sankcijo, da izgubijo vsi poslanci svoje mandate, ki izrečno javijo, da nočejo priti v dež. zbor, ali ki svoje odsotnosti na predsednikov poziv ne opravičijo v 8 dneh tako, da smatra dež. zbor opravičilo za zadostno. V adresi je pozdravil dež. zbor septembrski reskript kot podlago sprave, zahteval za Kranjsko samostojnost v smislu pragmatične sankcije in oktobrske diplome, a priznal potrebo, da se nekatere zadeve vzajemno obravnavajo na shodu delegatov iz dež. zborov, zahteval dalje fundamentalke tudi za ostale dežele z uvaževanjem njih davčne moči, narodnostno postavo po zgledu češkega narodnostnega zakona za vse dežele, kjer živijo Slovenci z Nemci ali Italijani, ker bo s tem zavarovana slov. narodnost, dokler se ne uresniči v adresi iz l. 1870. izrečena želja združitve vseh Slovencev v eno administrativno in po možnosti drž.-pravno enoto, s čimer bi bile tudi zavarovane južnovzhodne meje cesarstva. Končno je bila izrečena tudi želja za poklonstvo dednemu vladarju. Razen tega so poslanci urgirali sankcijo 1870 sklenjenega zakona, da bodi slovenščina učni jezik v vseh kranjskih ljudskih šolah, izvzemši Kočevje in Belo peč, ter na učiteljišču in srednjih šolah, z nemškimi paralelkami na lj. srednjih šolah. Z izstopom nemških poslancev je bilo dež. zboru onemogočeno, sklepati o vladnem predlogu glede reforme drž.- in dež.-zborskega volivnega reda (navzočnost treh četrtin vseh poslancev) in je moral zato predlagati ustavni odsek prehod na dnevni red. Zato pa je prevzel sklepe iz prejšnjih zasedanj in jih dopolnil »po njih misli in obliki« z nekaterimi določbami iz vladnega predloga.

H.-ovemu, padcu so sledile na Češkem velike demonstracije, v Lj. so izšle N črno obrobljene s člankom »Poravnava — odložena« (1871, št 44), SN pa je pozival v članku »Sprava padrena« na delo na nar.-kulturnem, slovstvenem in gmotnem polju. Slov. politično društvo je proglasilo fundamentalke za edino pravo podlago in je izreklo svoje simpatije Čehom in H.-u, lj. nemčurski občinski svet je izvolil zmagovavca grofa Beusta za častnega meščana. (LT 1871, št. 259), Slovenci pa so podpisavali zaupnico H.-u (N 1871, št. 51). Pri prvih direktnih drž.-zborskih volitvah so ponudili slov. konservativci H.-u notranjski mandat (N 1873, št. 20), a mladoslovenci so mu postavili protikandidata Razlaga, ker ni hotel H. podpisati slov. programa. H. je propadel na Notranjskem, na kar mu je odstopil Poklukar gorenjski mandat. V parlamentu je prevzel vodstvo desnice in združil konservativce in slovanske skupine v stranki prava (Rechtspartei). V njegov klub so vstopili tudi slov. konservativci, slov.-napredni poslanci (Vošnjak, Pfeifer, Nabergoj) pa so se mu pridružili šele 1876, kar je odobril tudi SN, ki je poudarjal potrebo skupnega delovanja. 1896 so secesijonisti H.-ovega kluba ustanovili katoliško ljudsko stranko, Slovenci in Hrvati so se združili 1896 v južnoslovanskem klubu, povabili H.-a kot slov. poslanca k pristopu, kar pa je odklonil in dal svoj mandat na razpolago.

Pridobitve Slovencev v dobi »hohenwartovanja« pod Taaffejem so bile v prvi vrsti svobodne volitve, pri katerih so dosegli Slovenci pravičnejšo razdelitev mandatov in si izvojevali večino v kranjskem dež. zboru, v lj. mestnem svetu in v lj. trgovski zbornici. Slovenske narodnostne zahteve se v celoti tudi v tej dobi niso izpolnile. Slov. politiki so si osvojili načelo, gledati samo na to, kaj se da doseči, čemur je moralo slediti popuščanje in neenotnost v narodnih zahtevah; to se je najbolje pokazalo pri dveh kardinalnih točkah slovenskega programa, glede zedinjene Slovenije in slov. univerze. 1879 so bili Slovenci pripravljeni opustiti zahtevo po zedinjeni Sloveniji in se zadovoljiti z narodnimi kurijami; hkrati je nastopil Šuklje javno proti zahtevi slov. univerze, ki je tudi Vošnjak ni več zagovarjal v parlamentu, temveč zahteval samo še slov. stolice na graški univerzi. Razen personalnih pridobitev (imenovanje slov. kranjskega dež. predsednika, slov. šolskih nadzornikov in ravnateljev, vrnitev pregnanih profesorjev, premestitev Nemcev Kalteneggerja in Vestenecka) imamo zabeležiti: naredbo justičnega ministra, da morajo sodišča na Slovenskem sprejemati slov. vloge (1882), naredbo graškemu nadsodišču, naj se naučijo uradniki v drž. pravdništvih slovenščine (1883), odlok ministrstva, ki opozarja celovško sodišče, da je na Koroškem tudi slovenščina sodnijski jezik (1885), slovensko vknjiževanje tudi v izvenkranjskih pokrajinah (1887), uvedbo slov. učnega jezika na lj. učiteljišču za verouk, matematiko, geometrijsko risanje in nekatere druge predmete (1881), odločbo naučnega ministra, s katero se dovoljujejo na kranjskih gimnazijah v nižjih razredih slov. paralelke (1882), odlok kranjskega dež. šolskega sveta, s katerim je bila uvedena slovenščina kot učni jezik na lj. ljudskih šolah, otvoritev druge drž. gimnazije v Kranju (1889) in ugodno rešitev prošnje šentjakobske in tolstovrške občine na Koroškem za slov. ljudsko šolo (1891).

Kot minister se je H. zavedal nujne potrebe, da se omili avstrijski upravni centralizem, dovolijo dež. zborom večja prava, rešijo češko-nemška sporna vprašanja, zadovoljijo Čehi, uredi raba jezikov v mešanih pokrajinah in zaščitijo narodne manjšine. Ker je pa stal na stališču, da je treba ohraniti za vse kronovine zgodovinske oblike, ni bilo od njega pričakovati rešitve slov. narodnostnih zahtev v celoti, ker so mogle bazirati le na naravnem pravu narodnega organizma. Pač pa bi bila z realizacijo njegove koncepcije ustvarjena podlaga, na kateri bi bilo možno urediti narodnostno vprašanje v jezikovno mešanih pokrajinah in zagotoviti manjšinam njih pravice. Bil je fevdalec, zagovornik interesnega zastopstva, nasprotnik splošne in enake volivne pravice, kar ga je privedlo v nenaravno koalicijo z nemškimi liberalci, ki je razumljiva iz skupnega strahu fevdalnih konservativcev in liberalnih Nemcev, da bi izgubili pri splošnih volitvah »posestno stanje«. Njegove vezi s slovenstvom so bile dokaj rahle. V slov. javnosti ni H. sam nikdar stopil v ospredje, dvakrat je sicer ob volitvah ponudil kranjskim Nemcem kompromis za volitve v veleposestvu (1879, 1883), se pa drugače slov. javnega življenja ni udeleževal. Po Šukljetovem izpričevalu (Spomini I 134) se je »vedno z vso vnemo in s polnim svojim vplivom zavzemal za vse naše narodne zahteve, kakor hitro jih je spoznal za opravičene in izvršljive«, vendar po drugih izpričevalih ni kazal za slov. zahteve one vneme, ki bi jo po pravici pričakovali od slov. poslanca; saj je celo slov. centralni volivni odbor po volitvi 1879 spremil H.-a na kolodvor in ga prosil, naj se na Dunaju potegne za Slovence, ga torej prosil, naj izvršuje dolžnosti slov. poslanca. H. ni bil slovensko orijentiran. Kljub temu so Slovenci pričakovali od njega, da bo priboril slov. zahtevam zmago (Šuklje, SN 1879, št. 206) in se jezili nanj in na druge fevdalce, ko ni bilo pričakovanih uspehov, tako da je stopilo vprašanje ločitve od H.-ovega kluba ponovno v ospredje. Že 1885 sta bila M. Vošnjak in Raič za poseben južnoslovanski klub, a so slov. poslanci vendar stopili zopet v H.-ov klub s pridržkom, da bodo domače stvari poprej pretresali v posebnih sejah. Naslednje leto je SN že odkrito nastopil proti H.-u, »smrtno doslednim kimavcem grofa H.-a«, poslancem, ki niso ves čas svojega poslanstva niti z besedo, niti s črko poročali, in je zahteval od eksekutivnega komiteja jasno besedo, ali zagovarja naše najnujnejše narodne in gospodarske zahteve, ter je pozval slov. poslance, naj zapustijo H.-a (SN 1886, št. 105, 108, 179, 254). Tudi Šuklje je prišel do spoznanja, da H. ni »oče slov. naroda« (SN 1887, št. 120). Slov. poslanci so imeli svoje sestanke izven kluba in so si izvolili tudi odsek, ki je sestavil spomenico slov. zahtev (1886, 1887). Nasprotstvo med radikalnim Gregorcem in Šukljetom radi vprašanja zedinjene Slovenije (1889) je vnovič poživilo vprašanje južno-slovanskega kluba disidentov iz H.-ovega kluba; 1891 je SN pozival slov. poslance, naj si ustanovijo svoj klub, in so poslanci o tem tudi razpravljali, a ostali vendar zopet pri H.-u; tudi na občnem zboru goriške »Sloge« (1892) so zahtevali, naj slov. poslanci izstopijo iz H.-ovega kluba. Nov. 1892, v začetku drž.-zborskega zasedanja, je bila drž. zboru javljena ustanovitev južno-slovanskega kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev, na kar je ugotovil H.-ov klub, da novi klub ne more nositi slovenskega imena, ker so slov. poslanci še člani H.-ovega kluba. Vendar so že naslednje leto zaradi H.-ove koalicije z nemško levico izstopili Alf. Coronini, Ferjančič, Gregorčič, Gregorec, Kušar in Nabergoj (SN 1893, št. 271) z izjavo, da se hočejo potezati za zedinjenje slovanske opozicije v boju za ravnopravnost vseh slov. narodov. Ostali slovenski poslanci so ostali še pri H.-ovem klubu v nadi, da vsaj nekaj dosežejo, narodno-napredna stranka pa je doma organizirala boj proti koaliciji in župani radovljiškega okraja so poslali H.-u nezaupnico, ker ni povzdignil glasu za gmotne in narodne koristi svojega volivnega okraja in ker je stopil v boj proti Taaffejevi volivni reformi ter tako pripomogel nemški levici na vladno krmilo. Slovenski konservativci pa so zbirali podpise za zaupnico H.-u, so mu ostali zvesti do konca in še 1896 je vstopil novoizvoljeni Šušteršič v umirajoči klub, ki ga je že naslednje leto nadomestil »katoliški centrum«. — Prim.: Protokolle des Abgeordnetenhauses; Stenographische Protokolle über die Sitzungen d. Herrenhauses; Stenographische Sitzungsprotokolle d. Delegation d. Reichsrathes; Pertrattazioni della Dieta prov. di Gorizia e Gradisca 1871; Stenograph. Protokolle d. kärntnerischen Landtages 1871; Obravnave dež. zbora kranjskega 1871; Stenograph. Protokolle über die Sitzungen d. steierm. Landtages 1871; Bernatzik, Die österr. Verfassungsgesetze 2. Aufl. 1091–1113, 1135–1142 (septembrski reskript, narodnostni zakon, fundamentalke, gališka osnovna določila); Hahn, Reichrathsalmanach f. d. Session 1879–80, 131; Beust, Aus drei Viertel Jahrhunderten II, 168, 330–1, 456–465, 497–513; Otttův slovník naučný XI; Apih, Naš cesar 133–5; [Schönborn], Bettelheims Biographisches Jahrbuch u. deutscher Nekrolog IV, 86–90; Kolmer, I 359, II 111–204, 237–8, 282–3, 287, 290, 305, 313, 317, 359, 364–5, 381–2, 391–2, 425, 444, 446–8, 515, III 1, 8–10, 25–8, 63, 109, 114, 134, 159, 261–2, 327–8, 408, 445, 466, 480, 497, IV 8, 211, 246, 249, V 14, 17–8, 86–7, 99, 175, 219, 344–6, 354–8, 362–4, 367, 433, 446, 494–7, 501, 521, VI 8, 180–1, 220, 241; Schäffle, Aus meinem Leben I 192–256, II 1–111, 213–243; Vošnjak, Spomini I 230, II 2, 158, 164 7, 195, 250–1, 254, 263–4; Charmatz, Deutschösterreichische Politik 29–30, 37, 71, 107–9, 165, 173, 178, 182; Lončar, ZMS XI 238, 241; Lončar, NZ VII 80–3; Prijatelj, Kersnik I 176–181, 207, II 7, 18, 72, 156, 161, 164, 168, 173–5, 181–2, 184, 189, 195, 201, 208, 216–7, 219–25, 230, 232, 236, 241–2, 246–7, 279, 281, 299, 309, 488, 519, 528–50, 555, 557–9; Charmatz, Österreichs innere Geschichte 2. Aufl. I 106–16, 143, II 25; Vošnjak, Veda I 484; Czedik, Zur Geschichte d. österreichischen Ministerien I 6, 66, 71, 156, 174, 179–247, 260, 264, 318, 396, 417, II 46, 70, 86; Brügel, Geschichte d. österreichischen Sozialdemokratie I 195, 227, II 14–5, 18, 78–9, 114–5, 190, 194–5, 302–3, III 27, 331, IV 212–3, 241–3, 251–2, 294; Bibl, Der Zerfall Österreichs II 345–50; Molisch, Geschichte d. deutschnationalen Bewegung in Österreich 81–3, 89, 99–100, 190; Šuklje I 64–5, 68–9, 72–3, 86, 88, 130, 133–4, 140, 152–3, 155–6; Lončar 49–50, 55–6, 65, 141. Slike: Schäffle, Aus meinem Leben I 216; Šuklje I 64. Pir.

Pirjevec, Avgust: Hohenwart, Karl Sigmund, grof (1824–1899). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi235542/#slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine