Slovenski biografski leksikon

Hermann Mihael, politik, r. 24. sept. 1822 v Haritzu (obč. Grasdorf) na Štaj., u. 15. dec. 1883 v Gradcu. Juridične študije je dovršil v Gradcu in služboval 1848–9 kot krajevni in kriminalni sodnik na patrimonijalni graščini Thanhausen in 1850–70 kot adjunkt, sodnik in sodni svetnik v raznih krajih Štajerske (Ptuj, Weiz, Hartberg), dokler se ni naselil 1870 v Gradcu. Službovanje v Ptuju ga je privedlo v ožji stik s Slovenci, spoznal je narodno brezpravnost Slovencev, se naučil slovenščine in postal 1861 tudi javno zagovornik slov. narodnih zahtev. Bil je tajnik ptujske čitalnice (ustan. 1864), soustanovitelj SN in SG, predsednik graškega dijaškega komiteja (1871), pospeševal je MD in je zastopal kmečke občine Ptuj-Rogatec-Ljutomer od 1861 v dež. zboru (od 1870 dež. odbornik kot kandidat Slovencev in nemških konservativcev). Njegovo izvolitev v dež. zbor 1861 so N še obžalovale, a že istega leta je stavil in utemeljil predlog, naj naroči dež. zbor dež. odboru, da pripravi zakonski predlog za uvedbo slovenščine v urade in šole. Šele 1863 je poročal dež. odbor o H.-ovem predlogu, da zadoščajo obstoječi zakoni in naredbe in naj se dež. odbor pooblasti, da preišče morebitne želje ali pritožbe Slovencev, in da sam ukrene, kar se mu zdi potrebno. Proti odborovemu poročilu se je oglasil H. v daljšem govoru, dokazoval brezpravnost Slovencev in stavil končno nov predlog, dež. zbor skleni: vlada naj predloži drž. zboru zakonski načrt, s katerim se uredi raba slovenščine na Štajerskem v šolah in uradih, in sicer naj dobi ljudska šola popolnoma narodno podlago, srednje in višje šole naj se reorganizirajo po principu paritete slovenščine in nemščine; slovenščina naj postane uradni jezik, nemščina naj ostane diplomatski jezik; slov. besedilo zakonov se proglasi za avtentično. Za predlog je glasoval edini H., ki je postal s tem govorom najpopularnejši poslanec, dobival je zaupnice, govor se je v Levstikovem prevodu natisnil (založil Prelog) in razdeljeval med ljudstvom, in štajerski rodoljubi so pri Krienuberju naročili H.-ovo sliko. 1864 je skušal brez uspeha prodreti z novim predlogom, naj se izvoli odsek 5 članov, ki naj razpravlja o praktični izvedbi osnovnega zakona o enakopravnosti Slovencev z uvedbo slovenščine v šole in urade. Tudi v adresnih debatah je ponovno zagovarjal slov. stališče (1866, 1867, 1868, 1870) in izjavil, da ostane za Slovence enakopravnost samo prazna beseda, dokler nimajo svoje dežele in uprave; le federalistično urejena Avstrija bo zadovoljila narodne težnje in zahteve, centralistična Avstrija bo množila nezadovoljnost in gnala narode v tuja naročja; Avstrija se mora urediti na podlagi starih dež. pravic. 1868 je govoril k peticijam slov. občin za ravnopravnost in zedinjenje vseh Slovencev, sestavil 1869 interpelacijo radi zedinjenja Slovencev (čital jo je Žuža), ki je zahtevala na podlagi najstarejšega zgodovinskega prava, to je naravnega prava, in oktobrske diplome enakopravnost Slovencev, njih združenje, skupno dež. vlado, ki bo odgovorna skupnemu dež. zboru, najvišjo sodnijo in vseučilišče. 1869 se je oglasil proti direktnim državnozborskim volitvam, ki so samo centralizaciji v pomoč, in zapustil koncem zasedanja z ostalimi slov. poslanci dež. zbor, kar je prineslo njemu in Vošnjaku bakljado slov. graških akademikov. Pazno je zasledoval šolske zadeve, zahteval ustanovitev, odnosno izpopolnitev realne gimnazije v Ptuju (1863, 1866, 1878), poljedelske in vinarske šole na južnem Štajerskem (1865, 1866, 1868), slov. pouk na vinarski šoli v Mariboru (1878), sestavil 1870 z Vošnjakom interpelacijo, ki je zahtevala uvedbo slovenščine kot uradnega jezika v vseh sodnijah in političnih uradih slov. Štajerja, ustanovitev nižje gimn. s slov. učnim jezikom v Mariboru in uvedbo slovenščine kot uradnega jezika na gimn. v Celju in Ptuju ter na učiteljišču v Mariboru in ustanovitev slov. pravniške akademije v Lj. Ves čas deželnozborskega poslanstva se je udeleževal debat o upravnih in gospodarskih zadevah posameznih občin in je zagovarjal 1871 septembrski reskript. Po padcu Hohenwartove vlade se je udeležil federalističnega shoda v Pragi (1871), priporočal Poklukarju izstop slov. poslancev iz drž. zbora (1872) in bil med prvimi Slovenci, ki so pristopili na shodu katoliških federalistov na Dunaju (1872) ustanovljeni državnopravni stranki. Udeležil se je shoda v Celju (1873), ki je sklenil resolucijo, s katero vabi vse Slovence za pristop k državnopravni stranki, ker daje njen program poroštvo za obstoj Avstrije, ne nasprotuje slov. narodnemu programu, temveč ga celo še podpira in spoštuje pravice in svobodo katoliške cerkve in vseh od države priznanih verstev. Tudi ponujeno drž.-zborsko kandidaturo je sprejel H. s slično izjavo. Pri drž.-zborskih volitvah je premagal od mladoslovencev postavljenega protikandidata Ploja in se pridružil v drž. zboru, kjer je zastopal kmečke občine Ptuj-Rogatec-Ljutomer od 1873, Hohenwartovemu klubu. Bil je član odseka za revizijo domovinskega zakona in odseka za varstvo zdravilnih vrelcev ter je zagovarjal federalizem in katoliški konservativizem. Interpeliral je finančnega ministra radi uradnega jezika pri zemljemerskih operacijah v cenilnem okraju ljutomerskem (1877), nastopil kot govornik v debati o rabi javnega kredita za ustanovitev posojilnic (1873), govoril za Hohenwartov predlog (1873), naj se izroči kolektivna vloga čeških poslancev, s katero niso priznali direktnih volitev v drž. zbor, posebnemu odseku 15 članov v proučevanje in poročanje, in vnovič zagovarjal češko abstinenčno politiko 1876 z izjavo, da je nemogoče preiti preko češkega naroda na dnevni red, ker bi lahko tudi češki narod morebiti šel preko Avstrije na dnevni red, in da so Čehi ukrenili najmodrejše, ko so ostali doma iz spoštovanja do samih sebe; zmaga Čehov bo pomenila osvoboditev vseh drugih narodov izpod jarma centralizacije. Ponovno je oporekal kompepetenci drž. zbora, tako tudi glede postave o ribarstvu in žandarmeriji (1875). Svoje misli o avstrijski upravi je razvil v proračunskih debatah (1874, 1875) in v debati o reformi politične uprave (1876); vir vsega zla mu je centralizem in liberalizem, oba sta kriva obubožanja in demoralizacije ljudstva in propadanja kmetijstva, obrtništva ter meščanstva. Dež. zbori naj imajo pravico neomejene zakonodaje v internih zadevah in volijo poslance za parlament iz sebe. Ob strani dež. zbora naj stoji samostojna dež. vlada, ki je dež. zboru odgovorna, a od ministrstva neodvisna. Dež. vlada naj obstoji iz posameznih sekcij za posamezne zadeve in prevzame delo drž. in dež. vlade ter dež. odbora. Dež. vlada bodi eksekutiva dež. zbora in organiziraj dež. urade, vsi predlogi o reformi uprave naj spadajo v kompetenco dež. zborov, ki imajo pravico odločevati o politični upravi, organizaciji uradov, verstvu, šolstvu in narodnostnih zadevah. Deželo vodi glavar, ki bodi odgovoren dež. zboru in dež. vladarju. Ako bi Dunaj ne zmogel teh reform, naj zahtevajo dež. zbori svoje stare dež. pravice. Zastopal je princip samouprave majhnih organizmov, ker je dež. samouprava cenejša in boljša nego drž. uprava, rešitev vsega zla je v decentralizaciji in samoupravi. Zavzel se je za pravice cerkve, ostro napadal »farško gonjo« in židovsko časnikarstvo ter zahteval za podlago drž. politike krščansko moralo, odrekal je državi pravico vmešavati se v cerkvene stvari; oficijalna Avstrija ne sme biti niti nemška, niti slovanska, niti madžarska, temveč katoliška. Dasi je bil rojen Nemec, je zastopal slovenske interese s polnim prepričanjem, ki je koreninilo v njegovem izrazitem čutu pravičnosti. Njegovi govori v štaj. dež. zboru za enakopravnost ga dvigajo radi svoje sile in nepopustljivosti med najradikalnejše slov. zagovornike; njegov nastop v drž. zboru se giblje v federalistični in konservativni ideologiji Hohenwartovi. - Prim.: H.-ovi pismi: Lončar, NZ 1910, 75–6 in Veda IV, 120 do 1; Stenographische Protokolle des steiermärkischen Landtages; Stenographische Protokolle d. Abgeordnetenhauses; Hahn, Reichsrathsalmanach f. 1879–80, 128; Kolmer, Parlament u. Verfassung in Oesterreich I, 355; II, 182, 311, 437, 487; Vošnjak, Spomini I, 85, 134–42, 160–2 (s sliko), 198, 232; II, 4, 38–41, 46–9, 52–3, 85–96, 99–100, 103, 140–1, 178, 185–6, 231, 244, 261; Prijatelj, Kersnik I, 60, 164, 178, 181, 203; II, 181, 211, 213; Lončar 33, 38, 41, 46, 141. Sliko fec. Kriehuber. Pir.

Pirjevec, Avgust: Hermann, Mihael (1822–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi230085/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine