Herberstein, Karel Janez, grof (1719–1787)

Herberstein Karel Janez 20. škof. lj., r. 7. jun. 1719 v Gradcu, u. 7. okt. 1787 v Lj. (sin Janeza Ernesta H. in Marije Doroteje r. grofice Dietrichstein, v posesti katerih je bil med dr. Hrastovec, prim. čl. o H.). Pozicije in zveze njegove rodbine so mu že od početka zagotovile odlično duhovniško karijero. Kraj študij pred ordinacijo in čas ordinacije nista ugotovljena. Vsaj višje teol. izobrazbe še ni imel, ko je bil na osnovi posebne papeške bule s 23. apr. 1743 ustoličen 17. jun. 1743 za korarja v Tridentu, star komaj 24 let. Z bogoslovjem se je začel šele več let pozneje intenzivneje baviti ter študiral 1757–61 kot gojenec praške nadškofije v »collegium germanicum - hungaricum« v Rimu (praški nadškof je bil takrat Mavricij pl. Manderscheid). K tridentinskemu je dobil sedaj še kanonikat v Freisingenu. Ko je 20. avg. 1768 resigniral freisingenski škof Klement Venceslav, princ saško-poljski, ki je postal kurfürst trierski, se je govorilo, da bo volil kapitelj iz opozicije proti njemu ali H. ali Breunerja, vendar je bil 31. jan. 1769 izvoljen kurfürstov kandidat baron Ludovik Jožef Welden. V službi tridentinske škofije menda ni imel posebne prilike, da bi se odlikoval (vsaj v ohranjeni ostalini so kosi, ki so v zvezi s to službo, sumljivo maloštevilni: »Directorium chorale« za trid. stolnico iz 1757; seznam tridentinskih pritožb na cesarja za odpomoč, napisan 4. okt. 1765 za dvornega agenta Schmida; serija listin, ki se tičejo Pregasina, 28. jan. 1768 do 23. sept. 1769). V 1. pol. 1769 je bil v diplomatični funkciji poslan na dun. dvor ter se mudil tudi v Gradcu. Ker je bila njegova naloga »sprejem len« za »kneza in škofa«, je šlo pač za delegacijo v službi novega freisingenskega škafa Waldena. Že prejšnje leto se je H. pobrinil, da je postal avstr. tajni svetovavec in ekscelenca (v kor. pismo nekega Schulteja 21. jun. 1768, da mora H. sam plačati dotično takso), a sedaj mu je uspelo, da je zbudil posebno pozornost cesarice in vladnih krogov. Ko je šlo dunajskemu dvoru za to, da postane novi trierski kurfürst Klement Venceslav koadjutor wirtemberške poknežene proštije Ellwangen, je pripadla H.-u vloga, da pridobi glas nekega svojega sorodnika v Solnogradu (prvo pismo »bratrancu« z Dunaja 9. maja 1769). Intervencija je zadela sicer na ugovor, vendar je Klement Venceslav 1770 postal koadjutor v Ellwangenu. Vsekakor so na dunajskem dvoru dobro poznali H.-ovo sposobnost in vdanost, ko je po smrti grofa Fil. Dauna, ki je bil koadjutor škofa Petazzija, postalo vnovič aktualno prašanje koadjuture v lj. vladikovini (datum Daunove smrti v kranjskih matrikah ni zabeležen). Vplivni podporniki H.-ove kandidature za to koadjuturo so bili njegovi sorodniki, izmed cerkvenih oblastnikov sta jo podpirala pri cesarici dun. kardinal grof Krištof Ant. Migazzi, a zlasti pasovski škof grof Leopold Ernst Firmian. Pri načrtu za pridobitev škofa Petazzija je sodeloval pač H. sam; pisali so škofovemu bratu, lj. generalu Benvenutu Petazziju, naj pregovori brata, da sam prosi za H., »kateri mu je prijatelj«, češ, drugače obstoja nevarnost, da mu dvor naprti koga drugega, čigar eventualna odklonitev bi mogla biti v zvezi z raznimi sitnostmi, medtem ko dobi H. s pomočjo svojih protektorjev brez težav pristanek dvora in kurije. Petazzi je res sam pismeno prosil na Dunaj, naj mu pošljejo H. za koadjutorja, menda jul. 1769 (kopiji v H. ostalini nista datirani). H. je postal še 1769 koadjutor lj. škofa »in spiritualibus et temporalibus z upanjem na nasledstvo«, čeravno je moral kandidat, ki je imel razumljivo tendenco, da pride v papeževo bulo o njegovem koadjutorstvu čim več njegovih pravic in delokroga in v čim jasnejši obliki, iskati raznih informacij, odstranjevati razne ovire ter posegati globoko v žep (1769 je 29. jul. cesarica z dopisom kardinalu Aleks. Albaniju H.-a prezentirala, a vlada odpremila obvestila za Petazzija in kandidata; z 12. avg. se začenja v ohranjeni korespondenci serija dopisov, ki jih je prejemal H. od teoloških informatorjev iz Benetk, Bologne itd.; 16. avg. je bilo pisano prvo pismo iz dolge ohranjene serije dopisov, ki jih je pošiljal H.-u odslej njegov rimski agent abbé Aureliano de Angelis; 7. nov. je mogel poročati H. nekemu Apfaltrerju v Lj. da so ovire v Rimu odstranjene; 20. nov. se je imenovanje izvršilo, a iz pisma, ki mu ga je pisal Angelis 2. dec., je H. izvedel, da se odpošljejo bule naslednji teden, a da znaša eden izmed računov 1163·65 rimskih scudov; vsaj že 20. dec. je imel H. listine v rokah, ker jih je tega dne odpremil v Lj. obenem s pismi za Petazzija in gener. vikarja). Zahtevi cerkvenega prava, da mora biti škofijski koadjutor tudi sam škof, se je zadostilo na ta način, da je dobil H. obenem s koadjuturo 20. nov. 1769 še naslov škofa v severnonemškem mestecu Minden, ki škofa že izza 1648 ni več imelo, ker je bila škofija prenesena v Osnabrück. H. je čakal na rimsko rešitev menda večinoma na Dunaju (31. jul. 1769 je pač pisal cesarici, da »vzame s sabo« pismo za Petazzija, vendar ni ugotovljeno, da bi res bil ob tej priliki v Lj.). A tudi po rešitvi akta v Rimu se proti pričakovanju še več mesecev ni podal na novo torišče svojega delovanja, tik pred 12. majem 1770 prihod zopet odložil ter prispel v Lj. šele proti koncu maja ali v začetku jun. 1770 (pismo stiškega opata Fr. Ksav. Tauffererja je v ohr. ostalini najstarejši kos, ki dovoljuje domnevo, da je bilo namenjeno adresatu, ki je že vršil funkcije v Lj.). Ko je Petazzi 28. nov. 1772 u., H.-u, čigar jus ad rem v razmerju do lj. škofije se je izpremenil sedaj v jus in re, ni bila potrebna nova kolacija (5. dec. je dobil vladikovino formalno v posest ter bil instaliran; na obvestilo o izpremembi so mu odgovorili z Dunaja 9. dec. 1772, iz Rima 3. febr. 1773). Ko je Rudolf Edling 7. avg. 1784 resigniral na goriško nadškofijo in ko so se tudi pogajanja s solnograškim nadškofom radi nove ureditve avstrijskih škofij bližala koncu, je imenoval Jožef II. lj. škofa za nadškofa projektirane nove lj. metropolije, menda jan. ali febr. 1786 (Hrzan, avstr. poslanik v Rimu, omenja ta načrt prvič v poročilu 1. marca 1786). Začela so se pač dolgotrajna pogajanja, toda radi pomislekov rimske stolice proti kandidatovi osebi se načrt tokrat še ni dal izvesti; H. je ostal do smrti le »nominirani nadškof lj.«. Ko so se pogajanja začela, je bil že bolan. K bolezni, na kateri je bolehal vsaj že v začetku 1785 (18. febr. 1785 je poročal Linhart Kuraltu, da ima nadškof kilo), se je pridružila prsna vodenica, ki je bila 13. marca 1787 že akutna, končno ga je zadela 7. okt. 1787 še kap (po beležki v šenklavški matici je u. po ½10 v noči, previden po spovedniku Paradisu; poročilo, da bi bil u. »na povratku iz samostana na frančiškanskem mostu v kočiji zadet od kapi«, je po vsej priliki netočno). Pogreb se je vršil 3. dan po smrti v smislu testamenta, ki je naročal kapitlju, da ukrene v ta namen, »kar pritiče njegovemu (nadškofovemu) značaju, vendar tako, da stroški ne bodo pretirani, ampak zmerni, in za njegovega univerzalnega dediča ne pretežki.« Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, a spomenika, ki ju je dobil, se nista ohranila (latinski napis je bil menda v kamnu, nemški na leseni deski).

Portret H.-a v moderni lasulji iz dobe, ko je bil že predlagan za nadškofa, predstavlja visokointeligentni obraz aristokrata z intenzivnim notranjim doživljanjem, a se vtisne v spomin tudi radi svojih trdih in energičnih potez. Ko je prišel v svojem 50. letu v Lj., se za svoj poklic ni imel nepripravljenega, a s seboj je prinašal namere, ki so se mu v globočini srca zdele upravičene. Po naravi je bil delaven, resen, vzvišen nad vulgarnostjo, vnet za vse, kar se mu je zdelo čednostno in plemenito, odkrit in nebojazljiv izpovedovavec svojega prepričanja, a neizprosen v odstranjevanju ovir izpred svojih načrtov, trd v zahtevi, da morajo vsi na prvo njegovo besedo sprejeti nazore, do katerih se je sam le polagoma dokopal. Govoril in pisal je latinski, francoski, laški in nemški, a najrajši je čital menda francoski. S slovenščino se je seznanil morda že za mladih let v Hrastovcu, vendar ji v tej meri ni bil nikoli kos, da bi bil mogel v njej pridigati. Bil je vsestranski izobražen, a vsaj že ob prihodu v Lj. je veljal glavni njegov interes njegovi stroki, teološkim in cerkvenopolitičnim prašanjem. Jasno ogledalo njegove miselnosti ok. 1772 je seznam njegove biblijoteke, ki obsega 995 številk, a je nastal nekako v tem času (v seznamu »Catalogue de Prince Eveque de Laibach Comte Charles H.« je najmlajša knjiga iz 1773, medtem ko je mnogo knjig iz let, ko je bival H. v Rimu). Jedro biblijoteke tvorijo: cerkveni očetje (zlasti tudi oni, ki so jih reklamirali v svoj prilog janzenisti, kakor sv. Avguštin, sv. Alfons Liguori); razne izdaje biblije; razprave o razvoju misala in brevirja; zgodovina verstev (vštevši koran); apologetični spisi, ki se obračajo specijalno proti deizmu in brezverstvu ali zagovarjajo neumrjočnost duše; cerkvena retorika; predstavniki janzenizma (specijalno tudi rigorizma), janzenističnega cerkvenega prava in janzenističnih liturgičnih reform (Alexander Natalis, Antoine, Arnauld, Besombes, Concina, Duguet, Dupin, Estius, Febronius - De statu ecclesiae 1763, Fleury, Habert, Jansenius Cornelius - Pentateuchus 1677, Mesenguy, Nicole, Pehem, Pouget, Quesnel, Riegger, Sacy, Van Espen, Wittola; razprave o buli »Unigenitus«, meništvu, jezuitih, dohodkih samostanov, vladarskih pravicah, praznikih itd.). Med neteološkimi strokami, ki vse skupaj ne odtehtajo prejšnje skupine, se opaža, da je imel H. pač zanimanje za pravoslovnofilozofske spise (Montesquieu, Esprit des loix; Puffendorf), a da je kupoval razmeroma malo čistofilozofskih stvari (Bacon de Verulam, De argumentis scientiarum 1662; Descartes, Lettres 1657; Muratori, La filosofia morale 1754; Pope, Versuch vom Menschen; De Sona, Rationalis philosophiae institutiones 1741). Literarna teorija je zastopana skromno (Essai sur le Beau 1763; Gottsched, Versuch 1751; Lacombe, Dizionario portatile delle belle arti 1758; Sturmius, Poetica, Argentorati 1565; Traité de la comédie et des spectacles selon la tradition de l'Eglise tirée des conciles et Saints Pères 1659), a zaloga posvetne artistične literature je naravnost revna (poleg latinskih klasikov le še: Boxhornius, Epistolae et poemata 1662; Fénelon, Telemaque 1745; Gallicioli, Alcuni componimenti poetici 1764; Gellert, Schriften t. V 1769; Guarini, Pastore fido; Haller, Versuch 1734; Metastasio, Partenope; Noble, Contes et fables 1699; Rabener, Satyren 1763; Tasso, Gierusaleme liberata 1620; Tassoni, La Secchia rapita 1642). Dokaj je zbral H. v svoji biblijoteki knjig, ki pričajo o interesu za zgodovino (tudi aktualna politična prašanja), zemljepisje in šolo, izjemoma naletiš tudi na spis o dobrodelnosti, prijateljstvu, odmevu fizijokratizma in o praktičnih potrebah življenja. Interes za slov. ali vsaj kranjske lokalne stvari je bil v H. vsaj ok. 1772 še majhen (v biblijoteki pričajo o njem le: Pohlinova slovnica 1768; Erste Sammlung nützlicher Unterrichte 1770; Fortsetzung Xaverianischer Ehr und Gnadenburg, das ist Gnaden u. Gutthaten bey Oberburg, Wien 1758; »Kleiner Krainerischer Catechismus für die Kinder, Labaci, Typis Ferd. Egger 1770« in 120 = pač prevod Parhamerjevega kat.). Zaključke, ki jih vsiljuje seznam biblijoteke, potrjuje tudi ohranjena korespondenca s teologi (od jul. 1769 naprej): čuti se sicer v njej vpliv popularnih gesel dobe na H., toda vedno gre samo za teološke ali cerkvenopolitične probleme, a nikjer ne dobiš migljaja, da bi bil prišel H. do kakih korektur svojega teološkega naziranja ob študiju sodobne filozofije ali da bi sploh bil iskal v filozofiji opore za svojo teologijo. H. je hotel biti samo teolog, in to zvest teolog katoliške cerkve, kar je po lastni sodbi tudi vedno ostal. Tragika tudi njegovega razvoja je bila v tem, da ni vpošteval mejnikov, do katerih je še mogoče govoriti o reformah obstoječega organizma, a od katerih naprej se začenja že nekaj novega.

Za odgovor na prašanje, pod kakimi neposrednimi vplivi so se razvili v H. oni nazori, v smislu katerih je hotel reformirati lj. vladikovino, je v ohranjenem gradivu malo prič, in vse so pozne. Odprto mora ostati zlasti važno prašanje, s kako orijentacijo je prišel 38 letni kanonik 1757 na študije v Rim. V Germaniku samem, ki je bil pod vodstvom jezuitov ter pošiljal svoje gojence na predavanja k jezuitom v Collegium romanum, se je vzgajal nedvomno vsa 4 leta v duhu, ki je bil nasproten vsem doktrinam, ob katerih se je izoblikovala končna H.-ova miselnost: janzenizmu, ki je slonel na spisih francoskih teologov Kornelija Jansenija (u. 1638), Ant. Arnaulda (u. 1694), Pashazija Quesnela (u. 1719) i. dr., propagiral skrajno strogost prvih krščanskih stoletij za zakrament pokore in obhajila (rigorizem), reformo liturgije v smeri preprostih oblik prvotne cerkve, ponotranjenje molitve in odpravo ljudskih pobožnosti, prevajanje in čitanje biblije in pod., bil v ostri opoziciji zlasti proti jezuitom radi njihovega moralnega sistema, a o milosti, odrešenju in svobodni volji širil stavke, ki so po raznih obsodbah dobili tudi v konstituciji Unigenitus z dne 8. sept. 1713 oznako dogmatičnih zmot; galikanizmu, ki je na Francoskem janzeniste in protivnike janzenističnih reformnih tendenc in obsojenih stavkov družil v skupno fronto za obrambo t. zv. galikanskih svoboščin v razmerju do oblasti papeževe (med dr. je šlo tudi za stavka, da mora papež upoštevati predpise, običaje in principe, ki so se uveljavili na Francoskem, in da papeževa sodba postane neizpremenljiva šele tedaj, če se ji pridruži vsa cerkev); in končno moralnim sistemom, ki so radi svoje strogosti bili blizu janzenističnemu rigorizmu, čeravno so njihovi pristaši sicer janzenizem odklanjali (dominikanci so gojili s posebno vnemo probabiliorizem, v smislu katerega se sme sprejeti manj gotovo mnenje le takrat, če je probabilior - verjetnejše od nasprotnega, medtem ko so bili jezuiti, ki so bili v učenju o milosti molnisti, z ozirom na moralni sistem, kakor frančiškani, pristaši probabilizma, v smislu katerega se sme sprejeti manj gotovo mnenje tudi takrat, če je manj verjetno od nasprotnega).

Izključeno ne bi bilo, da bi bil H. v Rimu 1756–61 vkljub zavodu in šoli jezuitov ostal zvest n. pr. probabiliorizmu ali se zanj v občevanju z dominikanci ali kakimi drugimi njegovimi pristaši vnel, vendar govori marsikaj za podmeno, da je dobila poznejša njegova teološka fizijognomija značilne črte šele po vrnitvi iz Rima, in sicer tako, da tvori začetek razvojne linije opozicija proti probabilizmu in molinizmu jezuitov in pristanek na probabiliorizem dominikancev. Za oblikovanje njegovih cerkvenopravnih nazorov je bila pač merodajna knjiga trierskega pomožnega škofa Hontheima De statu ecclesiae et legitima potestate Romani pontificis, ki je izšla 2 leti po H.-ovi vrnitvi iz Rima pod psevdonimom Febronius, prinesla sintezo in razširjenje galikanističnega in janzenističnega cerkvenega prava (nauk, da je papež proti škofom primus inter pares, da morajo sicer škofje ostati s papežem v zvezi ter mu o važnih stvareh poročati, da pa imajo drugače v svojih vladikovinah neomejeno oblast, da imajo posvetni vladarji pravico se vmešavati v cerkvene stvari in pod.) ter se vkljub obsodbam, ki jih je izrekel nad njo papež že 27. febr. in 21. maja 1764, hitro širila. Važna vloga pri formuliranju H.-ove miselnosti pripada menda dobi njegovega bivanja na Dunaju in v Gradcu 1769–70. Ne sme se prezreti, da je Avstrija že bila teritorij, kjer so skupna mržnja do jezuitov, skupna težnja, dvigniti ljudstvo iz vsestranske zaostalosti, in vrsta posebnih prilik napravili za zaveznike tako heterogene elemente, kakor so bili janzenisti, dominikanski probabilioristi in versko indiferentni lajiki, ki so zamižali pred nesimpatičnim jim rigorizmom, da so mogli pozdravljati sobojevnike za novo cerkveno pravo in reformo kulta (janzenistično agitacijo sta podpirala na Dunaju 1745–72 Gerhard van Swieten, 1754–76 Anton de Haen, vplivna lajika, ki sta se navzela janzenistične miselnosti v svoji nizozemski domovini; ravnatelj dunajske teol. fakultete je bil 1752–72 janzenist Simon Stock, med njenimi profesorji poleg janzenistov 1760 do 80 italijanski domikanec Peter Gazzaniga, ki je odklanjal obsojene Jansenijeve in Quesnelove stavke z dostavkom, da bi po njegovih mislih oni, ki bi ne sprejel papeževe obsodbe, bil sicer kriv »težke nepokorščine«, ne bil bi pa heretik, ter bil obenem oster nasprotnik molinistom in probabilistom; v Gradcu je 1767 janzenist Tomičič postal prof. moralke; avstrijska drž. cenzura je dovolila 1769 Febronija, a tudi uvozu janzenističnih spisov, ki jih je pošiljal v Avstrijo že od 60 tih let utrechtski abbé Bellegarde, ni delala več resnih ovir). Pomembno je tu dejstvo, da z janzenistično »malo cerkvijo«, ki je imela izza 1723 v Utrechtu posebnega nadškofa ter tvorila pribežališče za vse janzeniste, ki se na Francoskem, v Belgiji in drugod niso čutili varne, H. v času pred odhodom v Lj. po vsej priliki še ni imel nobenih stikov (nadškof Gualther Michel, ki ga je opozoril na orijentacijo lj. škofa de Haen, je pisal H.-u prvič šele 4. okt. 1773, a ga še vedno tako malo poznal, da ga je zamenjal z njegovim prednikom Petazzijem). Podmeni o razmeroma pozni završitvi v razvoju označene H.-ove miselnosti in o njenem vzniku iz opozicije proti probabilizmu in molinizmu jezuitov tudi ohranjena pisma, ki so mu jih pisali italijanski teologi v dobi od jul. 1769 do jan. 1770, ne nasprotujejo (Vinc. Masi iz Bologne 18. jul. 1769; nekdo iz Benetk 12. avg. 1768; Giov. Palmieri iz Bologne 15. avg. 1769; Bald. Zamboni 29. avg. 1769 in še; Luigi Raineri 15. sept. 1769; Benedetto Bonelli iz Trsta 16. jan. 1770; iz te dobe je menda tudi edino, a nedatirano pismo, ki mu ga je pisal Fr. Mamachi, arheolog in izza 1740 prof. pri kolegiju za propagando v Rimu). Vsekakor so bile glavne črte one teološke fizijognomije, radi katere je prišel na glas po 1781, izklesane že 1770, ko je odhajal vršit posle koadjutorja. Njihova osnova je bila nedvoumno trdna vera v osebnega Boga in razodetje v smislu krščanskega nazora, misel na iskanje etike izven cerkve mu je bila tuja. Bil je pobožen, obenem kot duhovnik in vladika vnet za pospeševanje »spoznanja resničnega, edinega Boga, in Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega sina, našega odrešenika in rednika«, za zveličanje duš, povzdigo morale in časti svojih duhovnikov. Toda ta osnova se je izživljala v oblikah, katerih mnoge niso bile v skladu s stališčem rimske stolice ali vsaj ne s sodbo važnih reprezentantov katoliške duhovščine, a zlasti ne z doktrinami jezuitov in frančiškanov: H. je dovoljeval posvetni oblasti »splošno nadzorstvo nad zunanjostjo religije«, »oddajanje duhovniških služb«, »sodbo o cerkvenih spornih prašanjih«, podrejal je posvetni oblasti »zunanjo disciplino« v škofijah; sodil, da imajo škofje pravico sami dajati zakonske dispenze, da se papeži »ne smejo mešati v sodno oblast škofov«, ki so odgovorni le Bogu, dokler se ne odmaknejo od cerkvenih zakonov; bil je izrečen nasprotnik jezuitom, o redovih pa menil, da so se preživeli in da za versko življenje ne bi bilo posebne škode, ako vlada tudi vse ukine; molitev je morala po njegovih mislih »obstojati bolj v občutkih nego besedah, in imeti naravnost namen, ljudi poboljševati in delati čednostnejše«, medtem ko ni cenil niti bratovščin, niti pobožnosti kakor so romanje, križev pot, devetdnevnice in pod., niti blagoslavljanja podob, križev in rožnih vencev ter proglašal za »brezumno bajko« in »neznatno pobožnjakarstvo« sploh marsikaj, kar je veljalo za važen činitelj verskega življenja; menil je, da »ker zunanja strogost (do lastnega telesa) malo pomaga, tako dela človeka notranja blaženost srečnega časno in večno«; zametal je moralo probabilizma in molinizma, v katerih je videl najbrž izvor vsega, kar so očitali jezuitom njihovi nasprotniki, ter bil pristaš strogosti pri deljenju zakramenta pokore; imel je o potrebi prevodov biblije v narodne jezike najbrž že misel, ki se ni krila z obsodbo v buli »Unigenitus«, in najbrž tudi že svoje naziranje o potrebi verske tolerance, čeravno mu tolerančna koncepcija takrat po vsej priliki še ni bila tako dalekosežna, kakor pozneje. H. bi bil torej odhajal v Lj. prežet z zahtevami rigorizma, kakor so ga zahtevali janzenisti in dominikanski probabilioristi, idejami reform v liturgiji in nabožnem udejstvovanju, kakor so jih razglašali janzenisti, gesli cerkvenega prava, kakršno se je ustvarilo iz elementov galikanizma, janzenizma in febronijanizma, in novimi kalmi za gojenje nar. jezika, ki so tičale v janzenizmu. Proglasitev nekaterih janzenističnih stavkov za dogmatične zmote se mu je zdela najbrž nezakonita in neutemeljena, ker je pozneje rimski stolici prigovarjal, da se spravi z utrechtsko »malo cerkvijo«. V bistvu mu je šlo menda bolj za uveljavljenje krščanske morale nego za razglabljanje o dogmah (o obsojenih janzenističnih stavkih o odrešenju, milosti in svobodni volji javno ni razpravljal). Pritikalo mu je ime janzenista, ki se ga po vsej priliki ni niti branil niti sramoval. Pojasnilo za umevanje razlik v njegovem škofovanju po raznih dobah je v njegovih nazorih o vladarjevi oblasti nad cerkvijo: ni bila to niti nedoslednost niti strahopetnost, ampak dosledno izvajanje načela, da ima vladar pravico urejati »zunanjosti religije«.

V lj. škofiji sta bila ob H.-ovem prihodu janzenizem in zlasti rigorizem pač nekoliko znana (že pod škofom Lesliejem je izšlo 1721 tu Karla Bor. rigoristično navodilo za izpovednike; frančiškanski bogoslovni lektor o. Oto Sprug je 1760 čutil potrebo, da je spisal antijanzenistično predavanje »Antiquus et novus jansenismus«; misliti je treba tudi na bogoslovce, ki so po 1750 študirali na Dunaju). Toda z izjemami posameznikov so bili duhovniki lj. škofije, ki so dovršili študije po večini pri domačih jezuitih, nedvomno probabilisti in molinisti, medtem ko so se za ostale točke janzenističnega in febronijanističnega programa še malo menili, oz. jih odklanjali.

V dobi H.-ovega aktivnega koadjutorstva (vsaj od zač. jun. 1770 do 28. nov. 1772) se je antiprobabilizem, a tudi janzenizem v nemških avstrijskih središčih tako razmahnil, da se je morala novemu koadjutoru aplikacija naravnost vsiljevati (1770 je prišel za prof. dogmatike na Dunaj ital. avguštinec Jožef Bertieri, ki je sicer obsojal Jansenija in Quesnela, zagovarjal pa antiprobalioristični nauk svoje redovne šole; pasavski duhovni svetnik Marko Anton Wittola, ki ga je Stock posvetil v literaturo utrechtske cerkve, je mogel 1771 na Dunaju objaviti prevod janzenistično-rigoristične Treuvéjeve knjige »Le directeur spirituel« ter dati signal za tiskanje nemško-avstrijskih janzenističnih spisov; reakcija proti širjenju janzenizma, ki jo je po 1772 skušal uveljaviti Migazzi, je ostala brez trajnega vpliva; v Gradcu je Tomičič 1770 postal ravnatelj bogoslovne fakultete). Toda H. si koadjutorske pozicije ni mogel utrditi, čeravno se je papeška bula o njegovih pravicah javno v stolnici prečitala, ko je prispel v Lj. Petazzi mu sicer ni nehal na Dunaj zatrjevati svojega veselja nad njegovim imenovanjem in njegovo vnemo, a v resnici se je vkljub bolezni in potrebi ljubosumno oklepal svojih pravic, zavračal vsako namigavanje, da bi naklonil H.-u kak beneficij ali tudi samo stanovanje in hrano v dvorcu in skušal še naprej upravljati vladikovino brez koadjutorja. Med vplivnimi duhovniki škofove okolice je našel H. sicer mnogo plemičev, a po vsej priliki malo somišljenikov (kanoniki so bili ob H.-ovem prihodu 1770 sami plemiči: Rajmund Auersperg, od 1771 prošt; Sigismund Auersperg; Dizma Barbo, dekan, čigar smrt v kranjskih matrikah ni zabeležena, a naslednik v dekanatu Inzaghi ustoličen 14. nov. 1772; Ferd. Erberg; Karl Inzaghi; Fr. Neuhaus, prošt, u. 13. marca 1771; Karl Peer, gen. vikar; Volbenk Schiffrer, u. 16. okt. 1770; Jožef Schluderbach; Janez Torres; Karl Welsersheim; Jožef Wolwitz, u. 3. maja 1772; v dobi H.-ovega koadjutorstva sta postala kanonika: Jurij Schliber 1770, domači neplemič, in Janez Anton de Ricci, Goričan, menda prišlec z Dunaja, ker je bil konzist. svetnik dun. nadškofa, vsaj pozneje član framasonske lože; - konzistorijalci so bili 1769 poleg kanonikov: avguštinec Hermann; jezuit Teodor Mayer; jezuit Jožef Thalhoff, prof. kan. prava; frančiškan Honorat Vadlau; frančiškan Hugo Vodnik; E. pl. Werth, škof. notar in aktuar, kateremu sta sledila v notarijatu de Perti, ki se omenja v Kolowratovem pismu Petazziju 31. avg. 1771, in potem Frančišek Luka Marenik, IUD; avguštinec p. Hermann je bil škofov dvorni teolog ter bival v dvorcu; - ravnatelj semenišča »Collegium Carolinum«, kjer so bivali poleg bogoslovskih tudi posvetni študentje iz jezuitskih šol, v tej dobi ni znan, če ni bil že Anton Skaza, ki je izpričan za 1774; ravnatelj alumnata »Collegium Marianum« v Gornjem gradu, kjer so se uvajali mladi kleriki v praktično dušno pastirstvo, je bil Franc Ksav. Val. Etl; - profesorji teoloških predmetov v Lj. so bili sami jezuitje. - Peer se je seznanil s H. o neki priliki v Gradcu; v dobi čakanja na Dunaju je bil H. v pismeni, a hladni zvezi s škofom, Peerom in Inzaghijem, a o moralnih sistemih se vsaj v ohranjenih pismih ne govori; Janez K. Rodé, kateremu se v dekretu 24. maja 1775 naglaša, da je služil H.-u že kot koadjutoru, je prišel ravno takrat z Dunaja ter prinesel s seboj najbrž novo orijentacijo). Več simpatizerjev je našel H. menda med posvetnimi lj. uradniki (vsaj okrožni glavar Franc Apfalterer ga je v pismu 7. nov. 1769 vdano pozdravljal in informiral). Ordinarijatu je grozil H. še 1770 z Dunaja, da bo rekuriral v Rimu, a vladne kroge je informiral o položaju opetovano ustno na Dunaju in pismeno iz Lj. (v nedatiranem konceptu, pač kmalu po prihodu v Lj., je pisal cesarici, da se vrne zopet na Dunaj, kažoč na 2 Petazzijeva svetovavca, pač gen. vik. Peera in notarja de Perti, češ, dokler bodeta imela ta dva kaj besede, se ne bo dalo nič doseči; 12. maja 1771 je bil na Dunaju; kmalu na to, če ne takrat, a pred 31. avg. 1771 je dobila dunajska vlada, pač po zaslugi koadjutorjevi poročilo, da goratih štajerskih krajev škof že 25 let ni obiskal, da je duhovščina, izvzemši 4 župnike in 3 kaplane, deloma nevedna, deloma nemarna in da sta gen. vikar in notar de Perti nesposobna; poletu naslednjega leta je bil zopet odsoten ter se vrnil menda 28. avg.). Denarno prašanje je rešila cesarica brez obremenitve za Petazzija (po lastni napovedi je dobival H. kot koadjutor letnih 600 fl.; iz proštije Sv. Jakoba di Silisio je dobil za 2 leti računajoč od 19. okt. 1771 naprej interkalarni znesek 3617 fl. 84 kr.; 8000 fl. posojila je moral kot škof vkljub prošnji za odpust vrniti). Tudi njegovim pritožbam za dosego primerne koadjutorske kompetence je skušala vlada ustreči (27. marca 1770 je naročala cesarica Petazziju, naj prepusti H.-u vse škof. funkcije, ki jih radi zdravja ne more sam izvrševati; 11. avg. 1770 je vlada poslala dež. glavarju za Petazzija grajo, ker še ni bil viden koadjutorjev vpliv; 23. febr. 1771 se je H.-u zabičevalo, naj vrši vizitacijo; 31. avg. 1771 se je poslalo Petazziju poročilo o razmerah na Štajerskem ter se mu podčrtalo, naj dobi primernejšega gen. vikarja in notarja). Morda je Petazzi pod tem pritiskom prejšnjega notarja nadomestil z Marenikom, najbrž se je koadjutorjeva pozicija sedaj zboljšala, vendar do uspešnega višjepastirskega delovanja v pravcu svoje janzenistične miselnosti H. za Petazzijevega življenja ni mogel priti. O njegovem nestrpnem čakanju priča tudi okoliščina, da je proti koncu 1770 in v začetku 1771 iskal informacij o neki ogrski koadjuturi.

V dobi H.-ovega vladikovanja ob cerkvenopol. smernicah Marije Ter. (28. nov. 1772 do 29. nov. 1780) se je janzenizem, antiprobabilizem in febronijanizem v polit. središču avstr. države vkljub pomislekom vladarice okrepil (ukinitvi jezuitskega reda 21. jul. 1773 je sledila reforma teol. študije v smislu antiprobabilistov Rautenstraucha in Probsta; prizadevanja utrechtskih janzenistov 1773/74 za priznanje v Rimu je podpirala tudi Marija Ter.; janzenist. propaganda je v Avstriji po kratkotrajnem zastoju zopet oživela ter bila posebno živahna 1774, ko je skozi Avstr. potoval v Rim utrechtski agent Bellegarde; Wittola je postal 1774 prisednik štud. komisije, mogel 1775 izdati prevod novega zakona po Arnauldu, a 1776 zagovor »Der Jansenismus ein Schreckgespenst f. Kinder«; 1776 je vlada prepovedala sprejemanje v 3. red, 2. sept. 1777 določila, naj se po zakonsko dispenzo vsakdo obrne do škofa, ne naravnost v Rim). H. se je z vnemo lotil reform, ki so mu jih predpisovale njegove doktrine, a omogočali vladni ukrepi. Dvorec se je ravno popravljal in vladika je živel do 1778 brez udobnosti (stanoval je 1773/4 v ces. špitalu v Frančiškanski ul., 1775/8 v semenišču). Vsaj 1774 in 1775 je bil »najvišji študijski predsednik«, vsaj 1779/80 predsednik knjižno-revizijske komisije. Ad limina apostolorum ni potoval, na Dunaj pa vsaj 1775 v spremstvu Riccijevem. V dež. glavarjih Orsiniju in Mariji Jožefu Auerspergu menda ni imel sotrudnikov, na Dunaju pa dobre zveze, da je njegove predloge vladarica hitro dobila v evidenco (n. pr. predlog z dne 30. avg. 1773 o cerkvenih reformah).

Imel je jasen načrt. Velika njegova skrb je bila reforma bogoslovnega pouka in v tej zvezi iskanje oseb, ki jih je imel za primerne. Večina ohranjenih pisem je iz te dobe, a mnogo teh korespondenc je započel H. sam, ki je želel dobiti informacij o stanju teološke študijske reforme in o kandidatih, ki bi prišli zanj v poštev (prvo ohr. pismo mu je pisal Tomičič 18. dec. 1772, Tecker 11. jan. 1773, Gazzaniga 20. jan. 1773, Wittola 31. avg. 1773, Domenico Beltini 12. sept. 1773, Probst, prošt pri Sv. Doroteji na Dun., 4. nov. 1773, Ant. Spendou 17. nov. 1773, Migazzi 26. dec. 1773, Gius. Ramaggini 7. jul. 1774, J. G. Bartholotti 29. apr. 1774, Battini 11. maja 1776, Rautenstrauch 15. jan. 1778). - V borbi za reformo teologije, ki so jo 1773/74 poučevali še jezuitje, je imel proti sebi tudi dež. glavarstvo, ki je želelo frančiškane napraviti za profesorje, vendar mu je uspelo, da je to nakano preprečil (6. sept. 1774 so odpremili z Dunaja v Lj. odlok, da ima pri izboru profesorjev, pač po izpitu, besedo škof). Po postrežljivosti svojih informatorjev je imel v evidenci celo vrsto kandidatov. Profesorji so postali 1773–5 res samo duhovniki, ki so hoteli delovati v H.-ovem duhu (menda 1773 je prišel z Dunaja Franc Ziegler za moralko; v jeseni 1774 za kanonsko pravo Franc Pogačnik, za orient. jezike ter hermenevtiko Jakob Sorčan, oba absolventa dunajske teologije, a za dogmatiko Ant. Lubi, Tomičičev učenec, ki ga je spomladi 1775 nadomestil Jožef Gregor Lenaz, menda Goričan in graški dijak; ravnatelj je bil pod H.-ovim nadzorstvom vsaj 1774–5 kanonik Ant. Svetina, pozneje Lenaz. Jezuitskega premoženja za semenišče še ni mogel dobiti, a nadzorstvo so imeli tu po vsej priliki samo ljudje, ki jim je mogel zaupati (ravn. v lj. sem. je bil vsaj 1774 Anton Skaza, v gornjegrajskem pa komisarji Ant. Novak 1774, Jož. Mikolič 1775–9, Jož. Gollmeyer 1779 do 81). Posli vrhovnega nadzornika teoloških študij H.-u niso naklonili priznanja, ki ga je pričakoval. Tomičič, čigar zaupnik je bil v Lj. Lenaz, je bil 1778 menda kot komisar v Lj. ter poslal vladi neugodno sporočilo. Razvnel se je prepir, ki je napravil jez. Ambschla in H. skoraj za zaveznika ter povzročil, da so Lenazu že svetovali, naj se ne vrne več v Lj. Lenaz je sicer ostal, a v vodstvu semenišča so se izvršile neke izpremembe, pač v skladu s H.-ovo namero (za prefekta v Lj. je prišel 1776 po 25. okt. Mulej, za ravnatelja pa menda 1780 dr. Fr. Schwarzenbach, dun. duhovnik, ki je 1773 poziv za dogmatiko odklonil). Tudi za svoj dvor in pisarno je iskal H. duhovnikov, katerih orijentacija mu je bila simpatična (notar je ostal Fr. Luka Marenik do 1. nov. 1775; dvorni kaplan in ceremonijarij je bil J. B. Rode do 24. maja 1775; biblijotekar je postal 7. maja 1773 Fr. Paradiso; vsaj že v 2. pol. 1774 je prišel za tajnika Japelj, ki je bil od 1. nov. 1775 do 8. jul. 1779 notar; menda 1775 po Rodetu je dobil mesto dvornega kaplana in ceremonijarja Hijeronim Bernardis, ki je ostal menda do 1779; od 1776 je pomagal v pisarni Andrej Erbežnik; 1779 je po Japlju prevzel notariat Jurij Zupan). Nedvomno je vplival v tem smislu tudi na imenovanje kanonikov (1. jan. 1773 je bil ustoličen baron Jožef Werth, 18. marca 1773 Ant. Svetina; po smrti Peerovi 7. maja 1776 in Svetinovi 23. marca 1777 so bili ustol. za kanonike 26. maja 1776 Janez Kraskovic, 6. sept. 1778 Janez Nep. Taufferer, ki ga je priporočal H.-u 9. maja 1776 oče, in 5. maja 1780 ravnatelj Schwarzenbach; brezuspešno se je potezal pri škofu za kan. iz Trsta razjez. Fr. Raigersfeld). Konzistorij je menda sploh čisto preustrojil (v kranjskem šem. iz 1773 za 1774 se čitajo: preds. Peer, člani: kanoniki Inzaghi, Erberg, Seifrid Auersperg in Torres ter Paradiso, Ziegler in Marenik; 1774 so se jim pridružili še vsi kanoniki ter 10 drugih: J. N. Kastelic, komisar v St. trgu; J. Jurij Kraskovic, kom. v Škalah; J. Kraskovic, kom. v Kranju; Kristijan Krušič, župnik kranjskogorski; J. F. Zupan, vikar šentpet.; P. Babnik, vikar v Črnem Potoku; dvorna kapl. Rode in Japelj; prof. Pogačnik; uršul. spovednik Fr. Mikolič; 1775 spovednik klarisinj Ant. Krušič; 1776, ko je postal predsednik J. Kraskovic, dv. kaplan Bernardis ter prof. Lenaz in Sorčan; 1779 Jurij Zupan). Njegova želja se je upoštevala ob oddaji služb in beneficijev pri stolnici in pri sv. Petru (pri stolnici so bili med dr. Andrej Conti, Redeskini, in vsaj že 1779 Seb. Zupan, k sv. Petru je prišel 1775 Clementini; natančna serija je podana šele v kranj. šem. iz 1779 za 1780). Vpliv na oddajo udobne službe si je otvoril z ureditvijo Schillingove ustanove 14. okt. 1778, ravnatelj katere je postal Japelj. Tudi v tej smeri je skušal vplivati, da so dobili njegovi somišljeniki važna mesta v onih delih Kranjske, ki so spadali pod goriškega nadškofa (Jebacin, ki je postal 1774 prošt novomeški, je bil že 1773 ž njim v korespondenci). Ostrejših konfliktov z redovniki v tej dobi ni imel, a skrival ni, da zlasti jezuitov in frančiškanov ni maral (12. sept. 1774 mu piše Probst, da ne more verjeti govoricam, da bi hotel eksjezuita narediti za svojega teologa H., o katerem ve, »kako je kvas molinizma in probabilizma vedno sovražil«; med njegovimi korespondenti te dobe sta le 2 lj. eksjez., Gruber in Maffei).

Zavedal se je že v tej dobi, kako važno bi bilo za cerkveno upravo Kranjske in zlasti tudi za janzenistično propagando, če bi se nova goriška in stara lj. škofija združili. Ugoden trenutek za tako akcijo se mu je po pravici zdela smrt gor. nadškofa V. M. Attemsa 18. febr. 1774 (v kor. se omenja ideja 1774 dne 10., 16., 19. marca in 1. okt.). Medtem ko mu ta akcija sedaj še ni uspela, je smotreno izrabil vsako priliko, ki mu jo je nudilo vršenje škofijskih dolžnosti: semeniško biblijoteko (6. maja 1773 se je določilo letnih 80 fl. za biblijotekarja, ki je skrbel, da je dobila knjižnica vsa dela, ki so se zdela H.-u umestna; tudi iz lastne biblijoteke je H. duhovnikom posojal knjige, zlasti profesorjem); pastirska pisma duhovnikom (1773 sep.; 6. nov. 1779 v direktoriju za 1780; 19. okt. 1780 v dir. za 1781); sinode (20. jul. 1774 v Lj., 12. jul. 1778 v Gor. gradu); pastoralne vizitacije (eno je končal 19. jul. 1776); citacije duhovnikov, a tudi pohvale onih, ki so delali v njegovem smislu. Pridigal je osebno menda redko, a najbrž ne iz omalovaževanja pridige. Več njegovih odlokov priča o strogem dušnem pastirju, ki hoče dvigniti moralo duhovnikov (med dr. jim zabičuje 1773, naj žive nravno, se ogibajo gonje za posvetnimi stvarmi, vneto pridigujejo; 17. sept. 1773, naj se vsi, ki so zavezani maševati in opravljati brevir, strogo drže obrednika; 19. okt. 1780, naj nosijo vedno tonzuro, kolar, črno duhovsko oblačilo). Uveljavil je marsikaj, kar so njegovi predniki zanemarili (reden kršč. nauk za mladino in odrasle ob nedeljah in praznikih; velikonočno izpraševanje za odrasle). Glavne smeri njegove janzenistične miselnosti se odražajo v njegovem delovanju in ukrepanju že v tej dobi: želja, da širi janzenistično literaturo; da uveljavi strogost pri deljenju zakramenta pokore; da prepreči kritiko vladnih naredb, ki bi posegale v »zunanjosti vere«; da zabrani uvajanje novih bratovščin, a iz udomačenih religijoznih udejstvovanj marsikaj omeji (n. pr. blagoslavljanje sveč, rož, rožnih vencev) ali zatre (n. pr. 1773 izpostavljanje Rešnjega Telesa o Marijini 9 dnevnici in dramatične pasijonske procesije). V konsekventnem zagovoru stališča, da je uredba »zunanjosti religije« stvar prosvetne oblasti, je v tej dobi še marsikaj dopuščal, kar ni bilo povsem v skladu z janzenističnimi reformami (ko je Marija Ter. propagirala bratovščino »vednega češčenja R. T.«, je tudi H. uredil delovanje take bratovščine, a v direktoriju za 1775 objavil pouk o izpostavljenju R. T.; po požaru 28. jan. 1774 je proglasil posebno pobožnost; nov. 1774 si je dopisoval s kard. Colonno radi nekih relikvij; papeževo naredbo o odpustkih križevega pota z dne 9. sept. 1777 je sprejel v direktorij za 1778, a 14. maja 1778 naročil duhovnikom, pri Sv. Frančišku blizu Gor. grada, naj z romarji molijo rožni venec in križev pot, vodijo bratovščine, upoštevajo dneve odpustkov itd.).

V nasprotju s smotrenostjo H.-ovih reform je okoliščina, da v tej dobi še ni nastala nikaka slov. janzenistična literatura (o Lenazovih latinskih lj. tiskih gl. poseben članek), medtem ko se je repertoar lj. tiskov, ki so šli na rovaš predstavnikov nejanzenistične miselnosti ali bili v tem pogledu indiferentni, tudi v teh letih precej pomnožil (gl. čl. o Contiju, Gorjupu, Pohlinu, Repežu, Redeskiniju, Rupniku, Tauffrerjih; lekcijonar se je tiskal iz tradicije; H. je menda priporočal Dalmatinovo biblijo). O vzrokih te okoliščine se da le ugibati: ali mu je nedostajalo somišljenikov, ki bi bili hoteli in umeli slov. pisati? ali H. do prevzema predsedstva v cenzurni komisiji v cenzuri ni mogel uveljaviti svoje volje (škof. cenzor je bil menda gen. vikar; člani knjižnorev. komisije pri lj. vladi so v šem. za 1769 Volk Daniel Erberg in gener. vikar Peer, za 1774 svetniki baron Nikolaj Rudolf Raab, baron Mihael Gottlieb Raigersfeld ter korarji Peer, Torres in Werth, naslednji ohranjeni šem. do 1780 te komisije ne beležijo, 1780 so v kom. poleg H.-a Edling, svetnik Jožef Ferd. pl. Wolf, svetnik Andrej pl. Schiferstein, prof. Lenaz kot asesor, a kot cenzorji so določeni vsi lic. profesorji; v šem. za 1781 je predsednik Alojz Adolf Auersperg, drugo je ostalo)? Novi katekizem, ki ga je Marija Ter. avg. 1777 definitivno šolam predpisala, sicer ni bil specijalna knjiga njegove smeri, vendar je bil ljubosumen, da bi vlada izdala prevod laika Edlinga. Čeravno je a priori šlo za prevoditelja Japlja, je vendar H. vladarici javil, da hoče knjigo sam prevesti in prevod posvetiti njej. Ponudba je bila sicer sprejeta, a Edlingova knjiga je izšla vendar prej, nego je mogel H. od Japlja dobiti prevod (14. nov. 1777 je priporočala dvorska pisarna cesarici ponudbo v sprejem, 22. nov. 1777 vlada o sprejemu kranj. dež. glavarstvu, 3. apr. 1778 glavarstvo, da prevod pred 3 meseci ne bode gotov, 7. maja 1778 se je dovolilo Edlingu, da natisne svoj prevod). Opombe o Edlingovem prevodu je napisal za H.-a pač Japelj (19. jun. 1778 je poslala vlada H.-u Edlingov prevod za »8 dni« v oceno, a šele 18. jul. 1778 je poročal H. o prevodu). Škof je sestavil posebno komisijo, ki je Japljev prevod »pregledala in določila«« (člani niso ugotovljeni). V knjigi, ki je izšla pod Japljevim imenom, je H.-ovo samo nemško posvetilo (dovoljenje za tisk je dobil H. 2. jun. 1779, knjiga je izšla 1779 v času, ko je bil Japelj že ravnatelj Schilingove ustanove, torej po 8. jul.).

Zelo eksponiral se je H. v tej dobi za utrechtsko »malo cerkev«, s katere nadškofom ga je Haen spravil v zvezo (nadškof mu je pisal 4. okt. 1773 in 29. marca 1774; Haen 16. okt. 1773, po 6. marcu 1774, 2. in 31. maja 1774, 3. apr. 1775). Želelo se je, da bi posredoval pri papežu za priznanje »male cerkve«, kar je tudi storil (odg. rimskega agenta utrechtske cerkve Ferdinandija 16. apr. 1774). Bellegarde ga je avg. 1774 zaman v Lj. iskal (priporočilo Haenovo in Wittolovo 4. avg. 1774, Wittolovo pismo o neuspešnem iskanju 6. sept. 1774). Istodobno je Gazzanigi materijalno pomagal pri izdaji njegovih knjig.

Doba H.-ovega vladikovanja za ces. Jožefa II. pomeni za Avstrijo poskus, da se od zgoraj udejstvi sinteza načel antiprobabilizma, janzenizma, febronijanizma in drugih modernih doktrin (jožefinske reforme, ki so prinesle med dr. dekrete 11. jun. 1781 o cenzuri in svobodi tiska, 13. in 27. okt. 1781 o toleranci, 30. okt. 1781 o ukinjanju samostanov, 1782 o razdrobljenju prevelikih fara, 30. apr. 1783 o gener. semeniščih, 1. dec. 1783 o ureditvi službe božje, 1784 o odpravi bratovščin in skupnih pobožnosti, a obenem poleg svobodne pomnožitve janzenističnega tiska tudi janzenistično »Kirchenzeitung«, ki jo je 1784/9 izdajal Wittola).

H. je imel v tem času za svojo historično nalogo, da ogrne jožefinske cerkvene reforme s cerkveno sankcijo. Storil je to v nemškem past. listu »Hirtenbrief an die Geistlichkeit, und das Volk der Laybachischen Diöces«, ki ga je sestavil 1781 po objavi toler. patenta (27. nov. ga je cesar radi past. lista, ki ga je vlada dobila v odobritev, že pohvalil), izdal pa z letnico 1782 proti koncu 1781 ali v začetku 1782 pri Egerju v Lj. (primerek v Drž. štud. knjižnici v Lj.) in na to še pri Sonnleithnerju na Dunaju (primerek v škof. arhivu v Lj.). Latinsko pastirsko pismo za duhovščino, ki je nastalo istodobno, je od nemškega povsem različno (z datumom 5. dec. 1781 je izšlo v direktoriju za 1782). V nemškem pastirskem listu si je nadel vlogo branitelja celotne jožefinske cerkvene politike ter se odkrito priznal h glavnim črtam celotne svoje teološke fizijognomije, izvzemši rigorizem in čitanje biblije, o katerih ni imel prilike govoriti. A izmed vseh točk jožefinskega programa je najbolj jarko podčrtal državljansko toleranco: ni hotel biti sicer »izdajica resnice« in branil se je očitka, da bi bilo »po njegovem isto, ali se priznava kdo h katoliški ali kateri iz toleriranih ver«, toda branil je stavek, da »ima vsakdo prirojeno pravico, držati se one verske stranke, ki se mu po njegovi uvidevnosti in vestnem proučavanju zdi prava« (40).

Prejšnjo smer svojega delovanja je mogel H. sedaj brez pomislekov in v pričakovanju pohvale poglobiti in nadaljevati. Navedeni profesorji teologije so ostali v Lj. do jeseni 1783, ko so odšli na gener. sem. v Inomost, medtem ko je H. poslal svojih 15 prvoletnikov v gener. sem. v Gradec, kamor je pošiljal tri naslednja leta vse teologe. Ravnatelj semenišču v Gornjem gradu je bil 1782–3 Anton Klementini, potem Janez Krobat, ravnatelj lj. semenišču je ostal Schwarzbach, med »mašnike v duhovni hiši« so prišli 1783 tudi Jernej Bastiančič, Jurij Gollmayer in Jan. Debevc. Potreba semenišča za lj. škofijo je obstojala tudi po jeseni 1783, ker so se morali absolventi generalnega sem. šele v škofijskih semeniščih v letu po završitvi študij uvesti v cerkvene funkcije. Ko se je z vladnim odlokom 10. dec. 1784 ukinil Collegium Carolinum v Lj., je ostalo H.-u za teološke »praktike« menda še gornejgrajsko semenišče, toda z regulacijo škofijskih mej se mu je tudi to zatvorilo, tako da je v tem oziru prepustil nasledniku slabo dediščino. Po odhodu Bernardisovem je v 2. pol. 1781 prišel v H.-ovo službo Martin Kuralt (gl. članek), ki je ostal dvorni kaplan menda do adventa 1782, nakar je vršil isto službo najbrž Janez Stroj do 20. jun. 1786. Notar je postal za Zupanom 1784 Jurij Gollmayer. Novost je bila, da je bil istodobno s Kuraltom kot arhivar v H.-ovi službi tudi lajik Linhart (gl. čl.). Izmed kanonikov je u. Welsersheim 4. okt. 1786, Schliber 31. maja 1787, Torres je istodobno menda odšel, Siegfried Gallenberg je bil ustol. 7. jul. 1784. Škof je sistematično uporabljal priliko, da je imel na vplivnih mestih in v svoji okolici ljudi, ki so bili dostopni njegovim doktrinam, druge pa odstranjal. Izmed redovnikov jih je malo uživalo njegovo naklonjenost, med njimi frančiškana Jevnikar in Cerar.

Zasluga je njegove vloge cesarju, ki jo je ta poslal 14. nov. 1781 dvorni pisarni, da se je problem nove ureditve škofijskih mej načel ter po 5 letnih pogajanjih tako rešil, da se je oblast ljubljanske škofije raztegnila na vso kranjsko (19. jun. 1786 je H. odstopil štajerske in koroške župnije lavantinskemu in krškemu škofu; papeževa bula z dne 8. marca 1787 je odredila preklopitev kranjskih župnij bivše goriške nadškofije k lj.; konzist. dekret z dne 26. marca 1787, poslan solnogr. nadškofu z brevejem 4. apr. 1787 je odobril izpremembe na Štajerskem in Koroškem; 1. jun. 1787 so stopile izpremembe na Štajerskem in Koroškem v veljavo). Proti samostanom je predlagal H., ki je želel redovnike sploh povsem odstraniti iz dušnega pastirstva, 1781 radikalnejše mere nego jih je Jožef sprejel, ki je ukinil od 29. jan. 1782 do 21. nov. 1786 na Kranjskem 13 samostanov. Vztrajno je sodeloval tudi pri ostalih akcijah za novo zunanjo ustavo cerkve na Kranjskem: regulaciji župnij (soglašal je z načrtom, da se ustanovi novih 25 župnij, 25 kooperatur, 172 lokalnih kaplanij; v Lj. se je ustanovila nova fara v Trnovem 1783, pri frančiškanih in sv. Jakobu 1785; dv. dekret 2. dec. 1785 je dovolil 20 župnij, 122 lok. kaplanij); preureditvi arhidiakonatov v dekanate, vseh »beneficia simplicia« v »beneficia curata«; uvedbi novega sistema pri nastavljanju kaplanov; preosnovi duhovniških dohodkov, uprave cerkvenega premoženja, ustvarjanju verskega zaklada itd.

Za slov. cerkveno pismenstvo in tudi za znanstveno obravnavanje slov. jezika je postala H.ova koncentracija janzenističnih elementov v Lj. zelo pomembna. Predstavnikom prejšnje miselnosti so pač zabranili v Lj. 1783 tretji natisk molitvenika »Hitra inu gladka pot«, sicer je pa ta struja tudi v tej dobi množila svoj repertoar (gl. čl. Conti, Pohlin, Repež, Sullak). Toda pač predvsem po H.-ovem prizadevanju so dobili tudi janzenisti svoje pisatelje, ki so pisali za cerkvenonabožne svrhe ali splošne potrebne stvari (gl čl. Bastiančič, Stroj), ali pa začeli ustvarjati naravnost repertoar z janzenistično tendenco (gl. Debevec, Gollmayer, Japelj). H., ki je odrekel Pohlinu 14. nov. 1781 potrdilo za izdajo slov. prevoda biblije sicer iz janzenističnih razlogov, a storil s tem slov. literarnemu jeziku vendar uslugo, je menda kmalu na to za prevod biblije sestavil komisijo, katere člani so bili Japelj, Paradiso, Sorčan, Jurij Zupan, Seb. Zupan ter frančiškana Cerar in Jevnikar. V dobi 4 let so dobili janzenisti od svojih pisateljev izmed potrebnih stvari najpotrebnejše: pouk o pokori, molitvenik, pesmarico, novi zakon, lekcijonar. Šlo sicer ni za originalno janzenistično, ampak za prevod terezijanske cerkvene pesmarice, pri kateri je sodeloval razjezuit Denis, toda v primeri z mlajšimi cerkvenopesemskimi teksti prejšnje dobe so bili ti prevodi taki, da je mogel biti nanje vsak slovenski janzenist ponosen in z veseljem pozdraviti škofov ukrep, ki je te tekste predpisal v slovenski aplikaciji Jožefovega bogoslužnega reda. Janzenisti so se polaščali že tudi spisovanja slovenskih šolskih knjig. - Sinod in generalnih vizitacij H. v tej dobi menda ni utegnil imeti, a do poslednjih svojih dni je pazil, da se izvrši preorijentacija duhovščine v njegovem smislu, uveljavi rigorizem, novo cerkveno pravo in janzenistična reforma liturgije in pobožnosti in da se duhovnikom s staro orijentacijo, zlasti redovnikom, onemogoči propaganda (gl. čl. Ambschel, Avellinus, Sprug, Weibl). - Zois je 29. jun. 1776 hvali H.-ov okus za glasbo, ko mu je priporočal, da vporabi češkega glasbenika Smetano v cerkvi. Tudi poprava dvorca, ki mu je dal bržkone današnje lice, priča o solidnem umetniškem okusu. Nekatere črte v H.-u iznenadijo. Na Dunaju je vsaj 19. jul. 1777 veljal za nasprotnika novi šoli. Četudi je verjetno, da sta ga Tomičič in Edling bolj očrnila, nego je zaslužil, se vendar zdi, da v prvi dobi za novo šolo in njeno metodo ni kazal prave vneme. V zadnjih letih je to svoje mnenje po vsej priliki popravil, ker je v oporoki postavil za glavnega dediča normalnošolski zaklad in siromake. Čuden vtis ostavljajo mnogi njegovi spori s prejšnjimi prijatelji (Edlingom, Lenazom, Tomičičem, Kuraltom, Linhartom, Zieglerjem, ki ga je tožil H. radi 100 gld., lasuljarjem Schröderjem, s katerim se je pravdal radi 6 lasulj). Postopanje H.-ovo v sporu s Kuraltom, katerega je 1782 odpravil radi svobodomiselne pridige, opozarja, kako oprezen mora biti, kdor išče v H.-u drugih svobodomiselnih črt, nego jih je dovoljeval janzenizem. Hodil je sicer posebno pot, a vendar je hotel služiti samo cerkvi, zaman ga iščemo na toriščih, ki s cerkveno reformo niso imela naravnostne zveze (za člana akademije bi bil vsaj tako sposoben kakor Gusič, za člana kmetijske družbe vsaj tako kakor njegov kanonik Torres, a vendar ni bil član niti prve niti druge). Na prizadevanja za regeneracijo slovenskega jezika je zrl brez predsodkov ter govoril v posvetilu katekizma cesarici z umevanjem o »Slavische oder Krainerische Sprache« in o veselju, ki ga ima nad prevodom »die Slavische Nation« (Japelj je rabil tu »slavenski jezik« in »Slavenci«), a vendar: Zoisovo edino ohranjeno pismo z dne 29. jun. 1776 ne dovoljuje sklepa, da bi bil spadal H. kedaj v Zoisov preporoditeljski krog; Linhartova služba pri njem je bila epizoda, ki ji je sledilo popolno odtujenje; Pohlina ni maral, ker ni bil janzenist, a odklanjal je najbrž tudi »Pisanice«. Ni brezpomembno, da vkljub skrbi za razne slovenske prevode ni čutil potrebe, da bi izdal tudi pastirski list v slov. jeziku. Delal je, da se vrne Lj. filozofija. Z uspehom je mogel biti H. tik pred smrtjo s svojega stališča zadovoljen: večina duhovščine lj. škofije je bila janzenistična, seme H.-ove propagande je bilo tako globoko zasejano, da je delovalo na dve svečeniški generaciji (gl. čl. Brigido, Kavčič, Gruber, Wolf). Sodbe sodobnikov o H.-u končne ocene današnjega zgodovinarja, ki hoče biti objektiven, a je borbeni aktualnosti onih časov odmaknjen, ne smejo begati, ker ne diferencirajo: pristaši njegovega pravca so vse hvalili (prim.: Gazzaniga v poč. febr. 1774; cesar 27. nov. 1781 in opetovano; francoski in italijanski prevod pastirskega pisma; pistojska sinoda 1786 itd.); zagovorniki nasprotnih doktrin so en bloc grajali (gl. čl. Weibl, Vörwetz). Narod, ki se je po veliki večini oklepal starega verskega udejstvovanja, ga ni maral, in precej udomačeni so bili najbrž o njem izrazi, kakor »dvorni lizun« »luteran«, »lutrovska lasulja«, »framason« in pod. Celo v vladnih lj. krogih je imel mnogo nasprotnikov, med katere je spadal najbrž tudi dež. glavar Lamberg. Spori z bivšimi pristaši so večali število njegovih nasprotnikov tudi v krogih, ki niso bili za jožefinske reforme nič manj vneti od H.-a (ko piše Linhart o njem Kuraltu 1783–7, rabi izraze, kakor »apostolska norost«; »apostol, ki raste v neumnostih«, »infulirani norec«, a o njegovi smrti poroča s trdo besedo, da »osovraženega, strašnega H.-a ni več, ali je tam, kjer ne more nikomur škodovati«). Gotovo so njegove doktrine in prakse morale izzvati odpor katoliških krogov. Papeža je najbolj zadel njegov stavek o toleranci. Ko je bil Pij VI. na potu na Dunaj 16. in 17. marca 1782 v Lj., ni stanoval v škofijskem dvorcu (vsebina njunega razgovora v križarskem dvorcu, kjer je papeža tudi H. obiskal, je ostala tajna). Vso težo nevolje, ki jo je zbudil v rimskih krogih, je začel čutiti H., ko je postalo aktualno prašanje, da se imenuje za nadškofa. Ko je dobil papež Jožefov predlog za H.-ovo imenovanje (jan. ali febr. 1786?), je odgovoril, da je kandidatov stavek o toleranci »haeretica labe infectus«, a se obrnil menda že tudi proti drugim stavkom pastirskega pisma iz 1781. Ko je po 5 mesecih prispela končno v Rim H.-ova izjava o tem (jul. ali avg. 1786?), je dal sestaviti Pij VI. o pastirskem pismu lj. škofa poseben breve, ki ga je podpisal 16. maja 1787. Tudi tukaj je stavek, da »ima vsakdo prirojeno pravico, držati se one verske stranke, ki se mu po njegovi uvidevnosti in vestnem proučevanju zdi prava,« označen za »heretično okužen«, a obširno se obenem dokazuje, da se tudi mnogo drugih stavkov ne sklada z mnenjem rimske stolice (kopija v škof. arhivu obsega 120 str.). H. v kratkem konceptu odgovora z dne 12. sept. 1787 pravilnosti svojih stavkov sploh ne skuša dokazovati, pač pa zahvaljuje papeža za blagoslov, naglaša, kako strašna mu je misel na odstranitev od »najčistejšega nauka Kristusovega« in meni, da je s pastirskim pismom hotel doseči le poslušnost podložnikov vladarjevim odlokom (ko je avstr. poslanik 31. okt. 1787 izročil H.-ovo izjavo papežu, je bil njen pisec že mrtev, a papež je izjavil, da bi pismo za imenovanje ne bilo zadostovalo). - Janzenistični rigorizem, ki ga je uvel H., je imel ponekod za posledico zbeganost ljudi (že 1774 so na Dolenjskem ženske kradle hostije in se same obhajale). Cerkvi je ta skrajna strogost, ki bi bila danes nemogoča, gotovo marsikoga odtujila. Toda prezreti se ne sme, da ima H.-ovo delo tudi še druge strani: da je duhovniško moralo in izobrazbo resno skušal dvigniti, prinesel nove elemente v razvoj slovenskega cerkvenopisemskega repertoarja, omogočil katoliškim Slovencem 200 let po Dalmatinu novo izdajo biblije v dostojnem jeziku ter jim pripomogel do prepotrebne regulacije škofijskih mej. Ni izključeno, da bi bili H. in njegovi teologi Prešernovo literarno umetnost ravnotako obsojali, kakor so jo obsojali poznejši »janzenisti« Pavšek in drugi, a ker presojajo umetnost tudi zmerni moralisti samo nravno in ne estetično, se ta stvar ne more pisati na račun janzenističnega rigorizma.

Prim.: Korespondenca H.-ova v lj. škof. arhivu, in sicer: 1. »Merkwürdige Herbersteinische Actenstücke aus dem Verlasse des Laib. Bischofs Carls Grafen von Herberstin« (2 numerirani seriji kosov, v prvi so ohranjene štev. 16, 27, 55, 87, 133, 134, 150, 161, 176, 177, 179–182, 212–23, 226–36, 240–79, v drugi št. 95–211); 2. »Correspondenzbriefe des weiland Fürstbischof Karl Gr. von Herberstein« (= prot. št. 130; na 1. strani 1. platnice beležka iz Erbergove roke: inscript. Archivio Lusttalensi K. Baronis ab Erberg.; na 2. str. iste platnice: Aus dem Herbersteinischen Verlasse in das Exz. Erbergische Archiv gegeben worden; obsega dve seriji: v seriji z numeracijo zgoraj št. 1–111, 113–143, 145–179, 185–300, v seriji z num. spodaj št. 1–162); 3. »Christliche Schriften« (št. 1 do 4); 4. ostanki raznešenega fasc., čigar kosi so numerirani zgoraj, in spodaj (170/154, 171/155, 173/158, 174, 175/160, 176/161, 177/162, 178/163, 179/164); 5. kosi brez numeracije (12 kosov); odloki gener. sinode 1774 v Lj. in 1778 v Gornjem gradu (rkp. lj. škof. arhiva); zapisniki lj. ordinarijata 1770–1787 (prot. 64–70 v lj. škof. arh.); katalog H. bibl. iz Erbergove biblijoteke v Dolu (rkp. Dež. muz. v Lj.); mrl. matica šenkl. fare v Lj.; kranjsk. urad. šem. za 1769, 1774, 1775, 1776, 1780, 1781, 1782 (več ni ohr.); Wöch. Nachr. 1775, 736; Natizie d. Mondo (Feor.) 1781, št. 33, 54 Oest. Biedermannskr. I, 79; LZg 1787 (prim. Dimitz IV, 213, ker je dotični l. LZg izg.); Wiener Kirchenzeitung 1788, 253 sl.; Pohlin; Hoff, Gem. I, 140; Kumar, Gesch. d. Burg u. d. Familie Herberstein, Wien 1817, II, 48; Erberg, Versuch 232 (rkp. dež. arh. v Lj.); Ersch-Gruber, Allg. Encyklopädie, Ser. II (1829), Bd. VI, 107; Carniolia 1839/40, 279 (= Kumar); Catalogus cleri dioec. Lab. 1843, 19; Jellouschek, Die Lapidardenkmäler in Laibach, MHK 1850, 14; Jellouschek, Beitr. z. Gesch. des Laib. Bisthums, MHK 1852, 37; Klun, Archiv I, 92; Helfert, Die österr. Volkssch. I, 552; Nečásek, Gesch. d. Laib. Gymn., program 1861, 6; Radics MHK 1862, 38 (o sliki); Wurzbach VIII, 325, 338, 344; Hock, Der österr. Staatsrat, 1868, 467, 470, 478; Brunner Seb., Die theol. Dienerschaft, 338; isti, Mysterien d. Aufklärung, 48, 459, 460, 461; isti, Humor I, 161; II, 222; Orožen I, p. XI; II/2 49, 107; Dimitz IV, 208–14; Wanderungen des Jansenismus durch die kathol. Staaten Europas, Historisch-pol. Blätter f. d. kathol. Deutschland LCXXVI, zlasti 836–7; LW 27. nov. 1880; ADB XII, 34; Marn XXII, 61; LZ 1885, 350 (Jak. Zupan o H. ok. 1832); Vrhovec, LZ 1886, 90 (pas. proc.); isti, Laibach 202 (proc.); Milkowitz, Klöster in Krain 452; Wetzer-Welte VI, 1851; Apih, LMS 1894, 307–9 (katek.), 316 (volilo za šolo); Zschokke, Die theol. Studien 810 (o H.) in drugod; Steinhuber, Gesch. des Collegium Germanicum Hungaricum in Rom II (1895); Benkovič, Kranjski bogoslovci v Rimu, IMK 1898, 71; isti, Slovenec 1899, št. 26; ZMS 1899, 147 (Čop 1831 o H.); Vrhovec, O ust. šentjak., franč. in trnovske fare v Lj., ZMS, 1901; isti, Zgod. šentp. fare v Lj., ZMS 1903 (zlasti 70–2); Vrhovnik, Danica 1903, 349 (pas. proc.); Steska, SU 1904, 154 (volilo za šolo); Steska, IMK 1906, 54–5 (dati za regulacijo škof. mej); Prijatelj, IMK 1907, 9, 27, 237; Kušej, Joseph II, u. die äussere Kirchenverfassung Innerösterreichs 14–20, 78, 123, 196, 209–13, 223, 255, 291, 301; Pokorn, Šematizem 1788, 5; Steska, IMK, 1909, 168 (direktorij lj. škofije 1772–82); Kidrič, Veda 1911, 104; Remeš, Kuralt, ZMS 1912, 56, 58, 59, 60, 61, 67, 71; Steklasa, DN 1915, št. 28 (o janz. praksi); Gruden, Pričetki našega janzenizma, Čas 1916, 123–33; isti, Janzenizem v našem kulturnem življenju, Čas 1916, 178 do 191; isti K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma, Carniola 1916, 93–103; isti, DS 1917, 15–6; isti, Zgod. 995 (slika na str. 985 je napačno označena za Karla H.); Steklasa, DN 1917, št. 21, 22 (o janz. praksi); Bren, DN 1917 št. 38 (o janz. praksi v Šentrupertu); Prijatelj, Profili, LZ 1921, 10, 13, 14, 149, 150, 204, 206, 207, 208, 210, 211, 218 219, 271, 272, 276, 336, 400; Čebulj, Janzenizem na Slovenskem in frančiškani, Lj. 1922, 2–31, 37, 42, 43, 46, 48, 48 52, 57, 62, 63; Ušeničnik, Rigorizem naših janzenistov, BV III, 2, 6, 7, 9, 10–2, 30 31–3, 41, 42; Steska, ZUZ VI, 30, 36. - Bakrorez (Caro. c. de Herberstein Archi. Epis. Labac. S. R. I. Ps.): J. Adam ft (v zbirki Erbergove »galerije« v fideik. biblijoteki na Dunaju; fotografija v Nar. muz. v Lj.). Kd.