Slovenski biografski leksikon

Gutsman Ožbald, S. J., filolog in nabožni pisatelj, r. 4. avg. 1727 v Grabštajnu, u. 1790 na Koroškem. Humaniora je dovršil v Kremsu, postal 1746 na Dunaju jezuit, bil tu do 1748 novic, ok. 1748–51 v Leobnu repetens humaniorum, v Gradcu ok. 1751–54 učitelj gramatik razredov, ok. 1754–9 slušatelj filozofije in teologije, v šol. l. 1759.-60. na Dunaju prefekt Terezijanišča, v Zvolenu na Slovaškem napravil tretji redovni izpit, ok. 1760 prišel v Celovec, kjer je bil slov. in nemški »potujoči misijonar za Koroško« ter ostal po ukinitvi reda »c. kr. potovalni misijonar«. Od lavant. škofa je dobil naslov konzist. svetnika.

Ko se je po 22 letni odsotnosti vrnil v rodno pokrajino, je seboj po vsej priliki že prinesel precej jasne pojme o medsebojni sorodnosti Slovanov (na Dunaju je mogel imeti stike s Čehi, v Zvolenu se je zanimal za Slovake in Rusine), na Koroškem pa našel slov. pismenstveno aktivnost, ki je pri njegovem odhodu še ni bilo, a se je gojila sedaj vsaj že 16 let v okrilju njegovega reda, pač pod vplivom primera lj. sobratov, deloma ob rahlih poskusih, uveljaviti tudi koroško narečje, deloma v znamenju zavestne volje, ostati pri jeziku kranjske literarne tradicije (nova izd. Megiserja 1744; Lavrenčič 1752; nemški prevod Bohoriča 1758; celovški izd. Parhamerjevega katek. 1761, 1762). Ni izključeno, da je sodeloval že pri koroški prireditvi Parhamerja 1761 do 1762 (oba primerka sta izgubljena, prim. ČJKZ III, 79). Na prižnici se je menda že od početka trudil »srednje čedno govoriti« in z veseljem je opažal, da so ga »v vseh slovenskih župnijah, ki jih je obletel«, lahko razumeli in radi poslušali. Nedvomno ga je Pohlinova slovnica iz 1768 naklonila še h globljemu razmišljanju o slov. pisanju. Neposredna pobuda vsaj za »Kristianske resnice, skuz premišluvanje napreinešene, inu za Predige tudi naraunane«, t. j. 15 pridig (Celovec, 1770), mu je sicer prišla iz spoznanja, da je taka knjiga duhovnikom med koroškimi Slovenci potrebna, ker sam pravi, da »je skori enu cielu pomenkanje slovenjeh takeh buku, v' katireh bi te jimenitneiše božje Resnice obiuneiši bile razložene«, in da je »od tega prišlu enu veliku pruti njemu inu drugem na znanje danu želenje visoku vredneh gospodou Duhounikou, katiri bi radi take reči skuz vtisk na svetlobo dane imel«. Toda že njegove »Resnice« so imele še drugo idejno ozadje, ki se je v naslednjih letih še jačje osvetlilo. Pod vtisom Pohlinovega uvoda v slovnico 1768 si je osvojil več preporoditeljskih elementov (do 1777: poziv na sorodstvo slovenščine s Slovani, ki bivajo »od skrajnega ledenega do jadranskega morja«, podčrtavanje slovanske večine v Avstriji proti nemški manjšini in naglašanje, da ima torej tudi slovenščina tu »domovinsko pravico«; obžalovanje, da so Slovani prepustili svoj alfabet »Ilircem in Rusom«; obžalovanje, da se govori slovenščina le med najnižjimi sloji; nasprotovanje onim, ki mislijo, da je slovenščina pokvarjen, nekoristen, za slovniška pravila neprimeren jezik, ki se »naj pozabi in iz dežele spravi«; dokazovanje, da tudi kmet ceni pri pridigarju ali sploh govorniku »finejši ton in pravilnejšo jezikovno tvorbo«).

Jednako Pohlinu je tudi G. razlikoval med »Kranjci« in »Slovenci« (Windische), a pri »Slovencih« mislil predvsem na svoje koroško narečje. Poudarjal je sicer, da sta »oba jezika potomca splošne slovanske (slavischen) materinščine, priznaval, da »Kranjci nekoliko bolje govorijo, kakor nekateri Slovenci«, ni pa hotel priznati, »zakaj bi vsi Slovenci (t. j. predvsem Korošci) naj imeli do pristnih slovanskih (slavisch) besed in njih pristnega oblikovanja manj pravice, kakor Kranjci«. Važnejši od te razlike v nazorih, ki ji je bila vir pripadnost k različnim teritorijem, je bila načelna razlika o nastajanju literarnega jezika in o vlogi, ki jo imej pri tem procesu filolog. G. je odklanjal samovoljno racijonalistično ustvarjanje slovniških pravil, videl »nesrečo« v Pohlinovem poskusu, »dati jeziku po svoji samovolji drugi okret in drugo obliko«, in bil prepričan, da je našel vzorec za Slovence (v širšem pomenu) pri Nemcih, katerih jezik »ni mogel dobiti sedanje čistoče in enotne oblike, dokler niso slovnice dežel preplavile, a iz njih vsi sprejeli večino in najboljših stavkov«. A ker je upošteval i nadaljnjo nemoteno rabo predpohlinskih kranjskih knjig i ozir na ostale Slovane, ki pišejo z latinico, je moral odkloniti zlasti Pohlinov pravopis. Proti Pohlinu je odločil 1770 svoje stališče razen v praksi s pisavo »Resnic« tudi še s specialno razpravo »Anmerkungen über die windisch, und krainerische Rechtschreibung«, katere je napisal v sporazumu z »ljudmi, ki so dovolj poznali slavski (Slavisch = pač cerkvenosl.), češki, hrvaški, kranjski in slovenski jezik« (v dodatku k »Resnicam« in 1770–77 v razširjeni obliki posebej). Označene tendence so imela tudi poznejša njegova dela, pa naj si jih je spisal iz kakršnihkoli neposrednih nagibov. Pohlinovima pripomočkoma za teoretično spoznavanje jezika je postavil nasproti novo slovnico Windische Sprachlehre« (Celovec 1777; sam je oskrbel pač tudi 2. izd. 1786 in morda še tretjo), in nov slovar »Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichern abstammenden Wörter« (Celovec 1789). Pri prvem prevajanju nemških besed za slovar, katerega je obljubil že v slovnici 1777, so mu pomagali posvetni duhovniki, zlasti iz podjunske doline, in nekateri samostani, izdajo slovarja je omogočil grof Joh. Karl Anton Goës (slov.-nem. slovarja se v širšem obsegu ni lotil, »ker ga je malokdo zahteval in ker je pričakoval popolno tako delo« od Kumerdeja, pač pa je dodal »Sammlung der windischen Stammwörter«, ki tvori ogrodje za slov.-nem. slovar). Pohlina pobija z besedami le v »Anmerkungen« in slovnici, toda z vrsto razlogov (med dr.: lepota črk istega tipa; lahka zapazljivost; pripravnost za tisk in pismo; tradicija; drugi Slovani, ki pišejo z latinico; razlikovanje samoglasnikov in soglasnikov; etimološko pravilen izgovor za podlago). - G. je postal tudi za oblast avtoritativni predstavitelj literarnih prizadevanj s posebnim ozirom na koroške Slovence. Po vsej priliki je on priredil knjige, ki so omogočile na Koroškem nekoliko upoštevanja slovenščine v šoli pri terezijanski reformi (knjige so izšle brez prirediteljevega imena): Ta veliki katekizmus s' prašanjami inu odgovormi, Celovec ok. 1778 (prevod ofic. terezijanskega dunajskega kat. z vprašanji in odgovori, a brez uvoda in izpričb; prevod se je izvršil po nalogu vlade, o potrebi knjige se je govorilo že 1777, »da se olajša trud veroučiteljev v tistih krajih te dežele, ki so zvečine slovenski«; gre za tip, čigar slov. prevod se je dajal, kakor kaže slučaj Ahacljev, tudi na Koroškem radi nedostatka drugega slov. učbenika šolarjem v roke, med tem ko je bil sicer original namenjen le učiteljem in staršem; nem.-slov. primerek iz 1790 in samoslov. iz 1792 v Celovcu); Mešnu petje, Litanie inu Molitve, kaker so per Novei Napravi Božje službe h' povsodnemu shpoganju bile priedpisane, Celovec 1784 »per Joh. Schoterju štamperju« (pesmarica obsega pač tudi tekste iz ofic. reformnošolske pesmarice »Verbesserte katechet. Gesänge« 1778 in 1782, ki se je z odloki 1. dec. 1781 in 7. jul. 1782 predpisala ter imela »v dodatku pesmi k maši in blagoslovu«, »da dobi mladina priliko, med mašo Boga z lepimi pesmimi čestiti«; prevedla se je sicer po vsej priliki na poziv konzistorija in v zvezi z novim jožef. redom za službo božjo, nedvomno pa je bila namenjena zlasti šolarjem ter se je gotovo tudi v koroških šolah rabila; primerek v Celovcu); ABC ali Bukvize teh čerk inu besied za šularje inu druge, kadri očejo se navučiti prau slovensku brati (tiskar Šoter in prireditelj sta najbrž računala na rabo v šoli, vendar se zdi, da to ni izdaja šolske zaloge, ampak privatna; primerek: Celovec 1792 je rabil Ilešič 1902). Pač v sporazumu z ordinariati je priredil G. knjigo, ki je bila za duhovnika na Kor. ena najnujnejših potreb, ker so segali po »kranjski« knjigi le izjemniki, večina jih pa prevajala dotični tekst sproti iz misala ali nem. predloge: Evangelie inu branje ali pisme na vse nedele inu jimenitne praznike cielega leta razdelene«, Celovec 1780 (primerek v Lj.). Končno je napisal za specialne nabožne potrebe kmeta: Molitoune bukvize, v' katireh se najdejo Juterne inu Večerne molitvice; tudi molitve per sveti Meši, per Spovedi, inu svetem Obhaili; S' permišluvanjem Kristusovega terplenja; zraven drugeh posebneh Molitvic K' Svetei Divici Marii k' božjem Svetnikam, inu za mnogotere Potriebe, Celovec 1788 (primerek v Lj.).

G.-ov pokrajinski koroški »slovenizem« na osnovi rožanskih in podjunskih govorov, ki se je razlikoval od literarnega jezika kranjske tradicije bolj v besednem zakladu nego v glasoslovju in oblikah (G. je pisal n. pr. »ie« nam. »e« v besedah kakor »smeh«, končnice »-ega« nam. kr. »-iga«, »-em«, »eh« nam. kr. »-im«, »ih« itd. ), je bil v primeri s sličnim Volkmerjevim pokretom med Muro in Dravo le neznatna odstranitev od »kranjske« tradicije ter ustvarjanju predpogojev za slov. literarnokulturno celokupnost mnogo manj opasen od vzhodnještajerskega. G., ki je čital tudi kranjsko knjigo, ni imel namena brez upoštevanja dotakratne literarne tradicije poleg »kranjskega« postaviti povsem nov in poseben literarno-jezikovni tip, ampak je hotel pomagati ustvarjati enoten literaren jezik, toda po drugi poti in ob dotoku koroških elementov (po izjavi iz 1770 je hotel pisati tako, da ga ne bi razumeli samo »koroški Slovenci, ki se med sabo v govoru zopet razlikujejo, ampak tudi štajerski Slovenci in Kranjci«; po izjavi iz 1777 svojega h nam. g zato ni uvedel, ker se je hotel pridružiti onim koroškim Slovencem, ki ohranjajo g v svojem narodnem zvoku, ker imajo ta izgovor tudi naši sosednji Štajerci, Kranjci, Hrvati, Ilirci, Poljaki in Rusi; a pisavo »beseda« itd. je zagovarjal 1777 tudi s pozivom na »ilirsko« pisavo »besjeda« itd.). Ko je šlo za to, da se uvede na Koroškem slovenska knjiga, je bilo upoštevanje domačega jezikovnega elementa tudi tu eno izmed sredstev, da se namera lažje izvrši. A medtem, ko so separatistične tendence že v prihodnji preporoditeljski koroški generaciji zamirale, so ostale pozitivne vrednote G.-ovega dela v akciji. Ker posvetne literature in kmetiškega poljudnostrokovnega pismenstva ni imel v načrtu, sicer ni napravil toliko preporoditeljskih problemov aktualnih, kakor v Lj. Pohlin, toda opremil je končno koroške Slovence s predpogoji domačih literarnih ambicij, s filološkimi spisi vplival na vse slov. pokrajine, na Koroškem s svojim delom in z ideologijo svojih knjig ustvaril ozračje, v katerem so začutili željo po slov. pisanju, Andreaš, Schuster-Drabosnjak in Jarnik. Nezdrave smernice Pohlinove reforme, v kolikor jih je spoznal, je pomagal udušiti. V grafiki in pravopisu je opustil nepotrebne črke (q, w, x, y), kakor tudi akcent (apostrof pri enozložnih predlogih pa je vendar obdržal), a uveljaviti skušal princip doslednosti in diferencijacije (kakor Bohorič: ſ = s, s = z, ſh = š, sh=ž; a za velike črke je na novo uvedel Ş = S, Şh = Š; razlikoval med »i«, in »j«, med »u« in »v«, med »is« in »s'«, med »na« in »ne«; v diftongih je pisal »i«: dai), naglašal potrebo pažnje na etimološki pravilen izgovor (vidim nam. videm; dober nam. dobr; lubiu = lubil nam. lubou, peu = pel nam. pou; gledan = gledal nam. gledou). Imel je pravo filološko žilo, ki ga je visoko dvignila nad filološki diletantizem ter ga usposobila, da je Slovencem napisal prvo dobro deskriptivno slovnico, sestavil prvi uporaben slovar. V slovnici je zapovrstnost gradiva ter delitev sklanjatve in spregatve uravnal po Pohlinovem načinu, a z izpremembami (nekatera pogl., kakor o prislovih ali o spoznavi spola, je drugam uvrstil; Pohlinova izvajanja o prozodiji povsem izpustil; iznova dodal odstavke o narečjih, zlasti koroških, o »napakah v rabi pravih besed« in o »napakah v rabi tujk«; Pohlinov prevod iz Katona in Pohlinove razgovore nadomestil s »posebnimi frazami«, reki in pregovori; Bohoriča iz 1584 in Hipolita iz 1715 pač ni imel v roki, poznal pa gotovo celovški prevod 1758, ki pa ni ostavil v njegovem delu skoro nobenih sledov; zdi se, da si je na nek način omislil nekaj prim. Pohlinove tabele z glag. in cir. alfabetom ter jo priložil nekaterim primerkom svoje slovnice, prim. v Štud. knjiž. v Lj. signaturo 19111 iz Kopitarjeve bibl.). Boljša izbira paradigem, pravilnejša določitev izjem, jasnejša in smotrenejša razlaga so povsem njegova last. Slovnica pomeni tudi teoretično-znanstven napredek, ker je G. prvi v slovenščini pravilno sestavil 6 sklonov (poleg imen., rod., daj. in tož. tudi mestnik in družilnik, toda ne nazvavši jih). Ogrodje za nem.-slov. del slovarja si je izposodil G. pri kakem nem. leksikografu, najbrž Adelungu, za slov. nem. pri Pohlinu. V besednem zakladu njegovega slovarja se srečujejo 4 vrste virov: izrazi iz koroškega govora ali nove tvorbe, ki jih v dotakratnih slovarjih ni bilo; Pohlin 1781; Megiser 1744; hrvaški elementi; slovaški element. Način upoštevanja teh virov je različen: število novih koroških izrazov in novih tvorb je precejšnje, a prispevali so jih poleg G. tudi njegovi sotrudniki; z zalogo Pohlinovega slovarja, ki ga je v nem.-slov. delu rabil od začetka malo, pozneje pa vedno pogosteje, zlasti proti koncu in v dodatkih, med tem ko je slov.-nem. del skoraj dobesedno iz njega prepisal, je prevzel tudi skoro vseh Pohlinovih okrog 60 čeških in okrog 150 hrvaških (kajkavskih) besed; rabo Megiserja iz 1744 dokazuje vsaj 4 primerov, med tem ko so mogle biti druge besede celovških jezuitov znane tudi G.-u ali njegovim sotrudnikom; kakih 30 hrvaških izrazov, ki jih ima še poleg Pohlinovih, je dobil po vsej priliki vsaj deloma iz ustnega vira, ker so med njimi tudi dialektične oblike (gorostažnik = Riese; majdanica = Turnierplatz; sopun nam. sapun; šidro, šidrati, šidrov nam sidro itd.); edini slovaški element (urad, uraden, uradnik) je pač odmev piščevega bivanja med Slovaki. Vpliv G.-ovega slovarja, ki sta ga zmanjšala šele Jarnik in Murko, je bil močen v slabem in dobrem zmislu. Ker tvori njegov slov.-nem. del ogrodje Murkovemu slov.-nem. slovarju in po Murku 4 izdajam Janežičevega, se je ohranilo veliko število Pohlinovih besed tudi po G.-ovi krivdi v slov.-nem. slovarju do najnovejših časov (še v Janežič-Hubadu 1908). A s pomočjo njegovega slovarja je postalo tudi večje število lepih koroških izrazov, novih tvorb in izposojenk last pismenega jezika (n. pr.: bogoslovje, bogoznanstvo, brezpetnik = Pantoffel, hrv. čarovnik, delavnica, dnevnik, gostilnica, gostilnik, izrek, izvrsten, ladjevje, hrv. luka, napredek, novice = Zeitung, odbor, hrv. odmetnik, odsebnost = Sinnlosigkeit, oporoka, oseben, hrv. osvetnik, plunka, pooblastiti, predilnica, hrv. samostan, hrv. samokres, sredstvo, sklopnica = Schachtel, slanik, stanica = Stube, šalec, učlovečiti se, slovaški: urad-, -en, -nik, vosi = brki, zadostiti, zaseben, zobobol, zvezdoznanec). - Lekcijonarja ni prevajal iznova, a za osnovo evangeljskega teksta ni vzel časovno najbližje Pohlinove prireditve iz 1777, ampak ponatis Paglovčeve iz 1768. V dodatnih tekstih je šel deloma posebno pot (izpustil molitvene obrazce za kes, želje zakram., ob vojski s Turki, suši, boleznih, vojski med kršč. vladarji ter za vse potrebe, pesmarico, katekizem izvzemši ang. češč., »kratku rezločeine Krist vere«, zak. zadržke; sprejel: tri čednosti, a iz Pohlina, splošno molitev, očitno sp., litanije sladk. imena Jez., lavret. lit., lit. vseh svetnikov, rožni venec, Salve regina, Regina coeli; dodal: klicanje sv. Duha in kratko molitev pred pridigo). V lekcijonarskem tekstu se besedila samega ni dotikal, a vpeljal je vanj koroško narečje in nekaj nem. besed, medtem ko je v dodatnih tekstih nemčizme iztrebljal. - V molitveniku je hotel nakloniti koroškim Slovencem Pohlinov tip nabožne knjige, čigar »Molituvne bukuvce« je imel pred sabo, a se v mnogih posameznostih od njih odstranjeval. Da ni bil janzenist ali jožefinec, se opaža v raznih njegovih zbirkah molitvenih obrazcev (1780 v Engel., 1788 v Petju, 1788 v Mol. bukv.), a obenem tudi, da se je oziral na jožef. predpise (na eni strani je predložil molitev »za pokončanje kriveh ver« in poleg litanij lavretanskih in vseh svetnikov še 4 druge, med njimi tudi lit. sladkega imena Jez., ki so se molile pred izpostavljenim R. telesom; na drugi strani je nadomestil Pohlinove »vsesorte oficijume« s kratkimi molitvami in verzi, nam. starega križevega pota pa sprejel »obiuneiši premišluvanje Kristusovega terplenja« za čas maše in izven maše »zlasti per objiskanji ene Kalvarjove gore, al Stacionou, inu sveteh pokopnic al grobou«). Tudi njegov molitvenik je doživel na Koroškem 2. izd. (Celovec 1830). - V cerkvenopesemskih tekstih, ki jih je sam ali prevajal ali samostojno zlagal, je precej spreten (v Petju 1784: prevod pete maše »Wir werfen uns darnieder« iz terezijanske pesmarice; v molitveniku 1788: mašna pesem »Naj Bug, tebi dopade te ofer, prosimo« = svoboden prevod nem. »Nim an, o Herr die Gaben«; »Hvali jezik Rešnje telo = prevod »Pange lingua«; »Žalostna je mati stala tam souzena zdihuvala« = prevod »Stabat mater« in še 22 drugih tekstov, a izmed vseh prireditev so bile samo 3 že prej tiskane, in sicer 1 samo v prevodih Parhamerjevega kat.; Japljevo »Pred tabo na kolenih« je sprejel šele prireditelj 2. izd. molitvenika).

Prim.: Meusel, Gel. Deutschland; Pohlin; Alter, Intelligenzblatt d. Annalen d. Lit. u. Kunst in d. österr. Staaten 1803, N. 8 (marc), str. 63; Alter, Anzeige wind. Sprachlehren, tam 1809, okt., str. 187; Kopitar, Gramm. XLV, 445; Österr. Nationalenc. II (1835), 443; Slomšek, Volkmer, Drobt. 1853 (Spisi III, 102); Janežič, Slovnica 1854, 136; Stöger, Scriptores, 114; Wurzbach VI, 47; Slomšek, Slava rajnim rodoljubom, Drobt. 1862 (Spisi III, 8); Šafaŕik I 24, 55, 68, 124; Marn XIV, 32; Kleinmayr, Stoletnica Gutmanove slovnice, SN 1877; Kleinmayr, Zgod. 74; Pajek, SGp, 2. febr. 1882; Marn XXII, 41; Scheinigg, Kres 1885, 526, 628; Backer-Sommervogel III, 1973–4; Sket, Čitanka (1893), 131, 390; 1914, 138; Glaser I, 189; Pleteršnik, Slovar XIV; Apih, LMS 1895, 202 (kat.); Ilešič, O pouku slov. jez. 8, 25, 58, 72; Ilešič, K životopisu, ČZN 1904, 194; Ilešič, ČZN 1905, 30 (o prodaji slovarja 1829); ZMS 1905, 14 (Caf in slovar); Petrovskij, Pervyje gody Kopitarja 93; Jagić, Istorija slav. fil. 56, 422; Strastil, Bibliogr. der im Herzogt. Kärnten bis 1910 erschienenen Druckschr. 34, 46, 98, 100, 104, 110; Gemmel-Fleischbach, Gesch. d. Theres. Akademie, 9; Kotnik, ČZN 1913, 50 (o primerku pesmarice in molitvenika); Breznik, Liter. tradicija v »Evang. in listih«, DS 1917, 289; Glonar, Naš jezik 55, 57, 58; Grafenauer, Kratka zgod. (1920, 102); Štrekelj, Hist. slovnica 10, 40; Slavia IV (1925), 127 (slovar in Vodnik); Kidrič, Nar. Encikl. I, 803; Breznik, RDHV III, 165–7. Kd.

Kidrič, Francè: Gutsman, Ožbald (1727–1790). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi220945/#slovenski-biografski-leksikon (21. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine