Gruber, Gabrijel (1740–1805)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 20, 18. 5. 1930

Slovenski biografski leksikon

Gruber Gabrijel, S. J., hidrotehnik, r. 6. maja 1740 na Dunaju, u. 26. marca 1805 v Petrogradu. V red je stopil 1755, končal filozofske in teološke študije v Gradcu, poučeval nato na orijentalski akademiji na Dunaju latinščino, 1769 pa prišel v Lj. na stolico za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko, ki jo je s pomočjo dež. stanov pri liceju ustanovila kranj. kmet. družba, in kjer je poučeval do l. 1784. Glavno njegovo delo iz te dobe je gradba lj. kanala, ki nosi njegovo ime in s katerim je projekt osušitve lj. barja, segajoč še v XVI. stol., dobil konkretno obliko. Na poziv dvora in dež. stanov je 1769 stavil dva predloga: 1. v mestu in pod njim se naj struga Ljubljanice poglobi, 2. za gradom se naj v smeri Codellijevega posestva izkoplje kanal, ki bi za časa poplav odvajal vodo narastle Ljubljanice z barja. Prvotni projekt je bil kot premalo izdelan 1770 zavrnjen in ukazano mapiranje in niveliranje celega barja. Obenem je bil vprašan tudi milanski jezuit Lecchi, ki se je takrat mudil v Lj., za mnenje. Na podlagi risb, ki so mu bile pozneje poslane v Milan, se je izrekel zoper kanal. Ker je G. ta njegov votum pobijal, se je vsa zadeva predložila pijonirskemu majorju Vinc. Struppiju, ki se je postavil na stališče G.-ja. Ker se je tudi kameralni inženjer S. Hubert z nekaterimi modifikacijami izrekel zanj, se je delo 1772 začelo. Pomanjkljiv proračun Huberta in nepričakovane ovire pa so zakrivile, da je delo zahtevalo vedno več denarja in vendar ni napredovalo, dasi je bil proračun že za 75.875 fl. prekoračen. Med tem je javno ostro nastopil proti G.-ju B. Hacquet (očital mu je poleg drugega pečanje z alkimijo, prim. Oryctographia Carnioliae II, 9, in III, 151) in niti deželnim stanovom niti dvoru ni ostalo pomanjkanje prave kontrole nad izdatki neprikrito. Ob istem času si je G. zgradil vilo pod Rožnikom in na Šentjakobskem trgu 2 v Lj. veliko (pozneje Virantovo) hišo, znamenito po štukaturah, freskah Schmida iz Kremsa, ki se je po njegovem vabilu 1778–80 mudil na Kranjskem, in alegorijah Herrleina; v njej si je uredil tudi zvezdarno in mehanični kabinet. Bil je prijatelj in pokrovitelj slikarja Layerja, ki ga je skušal seznaniti s Schmidom iz Kremsa, kar mu pa ni uspelo. Dasi je 1775 postal ces. svetnik in 1776 osebno interveniral pri cesarici, vendar naraščajočih nasprotstev ni mogel zmagati. 1777 je Marija Terezija sestavila preiskovalno komisijo, katere posledica je bila, da je bil še istega l. odstavljen od vodstva gradbe in mu prepovedano vsako vmešavanje v delo, ki se je poverilo Struppiju in bilo 1782 končano. Njegovo rehabilitacijo je poskusil njegov polubrat Tobija G., S. J., hidrotehnik, r. 12. sept. 1744 na Dunaju, 1774–7 navigacijski ravnatelj v Temešvaru, od 1780 stavbeni ravnatelj kameralnih posestev na Češkem, u. 31. marca 1806 v Pragi. Izd. je na Dunaju 1781 Briefe hydrographischen u. physikalischen Inhalts aus Krain, 8 pisem, ki so datirana iz l. 1779 in naslovljena na Ign. v. Born, ki jih je založil; govorijo sicer o cerkniškem jezeru, postojnski jami in kraških pojavih na Kranjskem in Goriškem, pa so v glavnem apologija Gabrijelovega dela in pač tudi od njega inspirirana, če ne naravnost napisana. Dvoje nadaljevanj so prinesle istega Borna Physikalische Arbeiten der einträchtigen Freunde in Wien I. 1784 se je G. umaknil iz Lj. in 1786 v Rusijo ter vstopil v jezuitski kolegij v Polocku, kjer je poučeval mehaniko in arhitekturo ter uredil fizikalični kabinet. 1800 je postal v Petrogradu rektor jezuitskega kolegija, imenovanega po carju Pavlu, pri katerem je imel jako velik ugled. Zanašajoč se na svoj vpliv, je carju predložil unijo cerkev. Car je vprašal za mnenje metropolita Ambrozija, ki mu je nato predložil traktat Evgenija Bolhovitinova o papeževi oblasti, na kar se G. ni več smel prikazati na dvoru. Za Aleksandra I. je sicer postal dne 10. okt. 1802 general ruske jezuitske province, toda še preden je prišel do prejšnjega vpliva, je našel smrt v gorečem jezuitskem kolegiju. Sodobniki ga opisujejo kot moža z velikim znanjem jezikov, tehničnih ved, pa tudi kot spretnega tehnika, slikarja in zdravnika. - Prim.: Pohlin (z napačnimi podatki); Stratil J. H., Aktenmässig erzählte u. kritisch beleuchtete Gesch. der Schneidung des Gruber-Kanals u. der Morastaustrocknungsoperationen v. 1554–1808, Laibach 1816 (rokopis v muzeju v Lj.); Intelligenzbl. zu den Ann. der oest. Lit. 1803, 16; Hochenwart, Die Entsumpfung des Laibacher Morastes, Laib. 1838 (= Beiträge für Naturgesch., Landwirtschaft und Topographie Krains I.); MHK 1855, 19; Wurzbach 5, 382, 385; Etudes de théologie, de philosophie et d' histoire, publ. par les PP. Ch. Daniel et Jean Gagarin III, 42–58; Stimmen aus Maria Laach 1873, 401; Sanguinetti, La Compagnia di Gesù 204, LXVI; Ottův Slovník naučný 10, 533; Backer-Sammervogel 3, 1882, 1887; MMK 1896, 96; Radics, Alte Häuser in Laibach I, 14; Kramer, Das Laibacher Moor 133; ZUZ III, 126. Gl.

Glonar, Joža: Gruber, Gabrijel (1740–1805). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi218030/#slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine