Gradišek, Matevž (1776–1837)

Gradišek Matevž (v samostanu o. Faust), usmiljeni brat, v župniji Šmartin pod Šmarno goro r. 1. sept. 1776 (v Zg. Gameljnih na Savi), u. 11. nov. 1837 v lastni hišici nad cesto iz Šmartna proti Tacnu, danes št. 42). Po zanemarjeni mladosti in raznih boleznih (zlasti ga je mučila božjast) se je 1789–95 učil v Lj. trakarstva, a bil mnogo pretepan ter se navadil žganjepitju. Od 1795 je bil v Celju pomočnik, obenem je vztrajno iskal poti do nove življenske pozicije, dokler si 1797 ni izprosil sprejema med usmiljene brate. V redu je opravljal do 1803 razne nižje posle (od 1800 v Lj., posebno rad je hodil na biro), a 1803 začel s pravimi medicinskimi študijami. Študiral je pri bratih v Feldspergu na Niž. Avstrijskem anatomijo in osteologijo (13. apr. 1805 zadnji izpit), ostale medicinske predmete na univerzi v Pragi, v začetku kot izredni, po proviz. izpitu od avg. 1805 kot redni slušatelj (31. jun. 1806 rigorozi). Med tem je postal subdijakon in tudi v bolnišnici praških usmiljenih bratov se je tako odlikoval, da ga je definitorij njegovega reda 15. avg. 1806 izvolil za subpriorja ter ga poslal v Lj. Tu je bil v bolnišnici usmiljenih bratov od 6. okt. 1806 pod priorjem Hermesom Modicem vikar konventa in ranocelni nadzdravnik, od 5. apr. 1807 faktično poslujoči prior in načelnik bolnice, čeprav je bil od začetka še tudi Modic v samostanu. Pod Francozi je po odhodu usmiljenih bratov iz Lj. izročil 30. okt. 1811 samostanski in bolniščinski inventar novemu upravitelju, sam pa se zatekel obenem z bratom Amosom v hišo veletržca Castagne ter bival deloma v Lj., deloma v Trstu, oz. v Škednju pri Trstu, deloma spremljal bogatine na popotovanjih, zlasti v toplice (v samostanu v Gorici, kamor so ga poslali 1822, se ni razumel). Med tem si je od avstr. vlade izposloval pokojnino, si kupil pod Šmarno goro svet, dal postaviti na njem hišico ter se 1825 v njej naselil. G. je bil po naravi veseljak, a je ohranil tudi mnogo primitivne nabožnosti in veselje do vseh cerkv. opravil, katera mu je dovoljeval subdijakonat (na Šmarni gori je opetovano pridigal in asistiral pri maši, od 1829 se je na moč trudil za zidanje nove cerkve v Šmartnu, na prispevke za to cerkev je uravnaval tudi hvaležnost svojih bolnikov). — G. je prišel že v Lj. z občutnim pomanjkanjem zdravniške stanovske morale. V Pragi je še pred promocijo mnogo »mediciniral«, tudi na potovanju v Lj. v poštnem vozu »ozdravil« nekatere sopotnike. Iz Lj. je šel njegov zdravniški sloves kmalu po vsej deželi ter mu tudi pacijentov iz tujine privabil. V začetku so poprave na poslopju civilne bolnice v Lj., obilica administrativnih poslov, otvoritev kliniške šole in bolezen dr. Bernika omejevali njegovo delovanje na bolnico, zato pod avstr. vlado še ni prišlo do preloma med njim in ostalim zdravništvom. Ko je bila po tretji franc. invaziji civilna bolnica z vojaštvom do skrajnosti prenapolnjena, je G. moral iskati pri franc. upravi sredstev za nadaljnje obratovanje zavoda. Ta pogajanja za nadaljnji obsotj civilne bolnice imajo svoj poseben žig vsled nasprotstva med G. in franc. upravo, katero je G. brezpogojno črtil in napram kateri ni nikakor hotel odjenjati, da ne bi sprejemal tudi hiralce. Prepir je trajal do 12. okt. 1811, ko so F. M. Lj. zapustili, a franc. uprava oficijelno razpustila red F. M. in poverila upravo bolnice mestni občini. Tudi v Castagnovi hiši je G. ordiniral za vse, ki so prišli k njemu, in do skrajnosti razvil svojo sugestivno moč in svoj šarlatanski nastop. V svojem socijalnem delovanju je bil G. vedno na naiven način prežet namenov F. M., kar je klasično pokazal v času vojnih epidemij 1814, ko je improviziral v hišah na Žabjeku epidemijsko bolnico in navlekel tja dizenteričnih, tifoznih in pegavičnih s cele Dolenjske in Granice. Temu početju je naredil konec prof. Anton Melzer, pri čemer je nasprotstvo med G. in ostalimi zdravniki očitno izbruhnilo in privedlo do ostrih spopadov, ki so razburili celo Lj. Ordinarijat in »hvaležni pacijenti« na eni strani, manjši del meščanstva z zdravniki na drugi, so se borili za G., oz. proti njemu. G. je naslovil 27. febr. 1815 posebno vlogo na gubernij, v kateri je svečano pritrdil sprejemanju žensk in veneričnih. Na podlagi te vloge je upala njegova stranka, da prodre. Borba se je vlekla do 12. jan. 1818, ko je potom vladne naredbe prešla bolnica končno-veljavno v mestno upravo, ter G. izgubil vsak vpliv na njo. V teku teh let je postal zagrizen homeopat in je propagiral to natiranje povsod in z vsemi sredstvi, tudi nepoštenimi. S svojo amfibično stanovsko pripadnostjo je zlasti mnogo duhovščine pridobil za homeopatijo in jih po svojem vzorcu zanjo fanatično navdušil. Kot homeopatski šarlatan si je po stalni naselitvi v Šmartnu pod Šmarno goro v svoji hišici uredil kapelo, lekarno in ordinacijsko sobo. Notranjo opremo in njen šarlatanski značaj je točno opisal dr. Lipič, kakor tudi frekvenco in uspeh tega zatočišča. Svojega stalnega famulusa, p. Amosa, je pri tej praksi poleg drugih pomožnih del G. uporabljal tudi zato, da ga je pošiljal kot svojega namestnika v oddaljene kraje ordinirat k ležečim bolnikom. Njegovo, sicer bona fide udejstvovano ravnanje je naredilo zdravstvu na Kranjskem v vsakem oziru veliko škodo. Toda umel je vzbuditi zaupanje bolnikov, ki so prihajali tudi pod Šmarno goro k njemu od blizu in daleč (izmed 220 bolnikov, ki jih je 1835 napala kolera in jih zdravil G., jih je u. baje samo 5; 26. jul. 1820 je pisal »čez kušvajne« v IB, ki je prinesel posnetek 25. avg.; razne nemške medicinske beležke so v njegovem dnevniku na Smledniku, v prepisu tudi v knjižnici zdravniškega društva za Kranjsko, druge v Dež. arh. v Lj.). Narod, ki je začel njegovo hišico imenovati »Puščavo« in »prejerja« pač tudi »puščavnika«, ga je dolgo ohranil v spominu (Attomyr imenuje 1833 njegovo hišico »Faustulanum« in njega »Eremita«). — Slov. literarni preporod mu je ostal tuj, vendar ga znanje nemščine in italijanščine materinemu jeziku ni odtujilo, ker je rabil tudi slovenščino, ko je 5. jan. 1817 v dnevnik »začel pergodiša moiga žiuleina za mesce napisvati«. Ker je prihajal na Šmarno goro opetovano pridigat in k Jakobu Prešernu na slavnostne pogostitve, je bil često tudi v družbi pesnika Prešerna, ki je dražil »puščavnika« s »Faustom« v drugem nego samostanskem pomenu. Verjetno je, da je hotel Prešeren tudi z vlogo »pušcavnika« v romanci »Od zidanja cerkve na Šmarni gori« podražiti edinega znanega šmarnogorskega »puščavnika«. — Prim.: Gradiškov dnevnik na Smledniku; Gradiškiane v Dež. muz. v Lj.; lj. mestni arhiv (franc. doba); rkp. beležke o Preš. pri Zupanu na Okroglem; gradivo drja Pintarja v Lj.; LZg 1824 (seznami prenočujočih tujcev); LZg 1829, Intelligenzbl. št. 20; Attomyr, Briefe liber Homöopathie 1833, 19; Lippich, Topographie; Carn. 1843; Slovenec 1885, št. 61–7, 77–80; Radics, Zgod. dež. civ. bolnice; V. Levec, Regeste in drobtinice iz grajskega arhiva v Smledniku, IMK 1897, 34; Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve in kapele lj., Danica 1905, 299; dnevnik Bl. Blaznika, IMK 1907, 97, 98; Pintar, LZ 1909, 558 (homeopat); 1912, 76–82; L. V. 1912, 261. — Slika: Nar. muzej v Lj. Pr. + Kd.