Gollmayer, Jurij (1755–1822)

Gollmayer Jurij, bogoslovec, r. 15. marca 1755 v Lescah, u. 10. avg. 1822 v Lj. Študiral je v Lj. gimn. 1767–73 in najbrž tudi filozofijo, teol. študije končal menda na Dunaju (ord. za lj. šk. 30. maja 1779) in bil »škofov alumnus« (najbrž v Gornjem gradu) ter v Lj. v »duhovni hiši mašnik« in škofov domači kaplan (vsaj že 1783, dočim ga kranjski uradni šem. za 1780–2 še ne beleži), vodja in notar knezoškof. pisarne (vsaj že 1787–802), od 1802 kanonik, semeniški ravnatelj (vsaj že 1801 pa vsaj še 1813), 1804 do smrti gener. vikar, inful. stolni dekan (vsaj že 1812), od 1819 stolni prošt. G. je značilna osebnost v družbi mladih duhovnikov, s katerimi se je obdal škof K. Herberstein. Pod vplivom dunajske šole in škofa Herbersteina je postal kakor Japelj in mnogi drugi pristaš jožefinskega praktičnega janzenizma (po poročilu Matije Čopa, s katerim sta bila v daljnem sorodstvu, je bil »jasnogled, za razprostranitev boljših versko-moralnih nazorov med rojaki toplo zavzet in pridno delujoč bogoslovec«), obenem se je približal tudi miselnosti literarnih preporoditeljev (z Japljem sta bila v službenih odnosih, z Linhartom sošolca). V tisku je izdal knjigo »Sveta maša ino krščansko premišljevanje za vsak dan iz sv. pisma« (Lj. 1783), ki je postala tipičen molitvenik kranjskih janzenistov. Spis je v glavnem posnet po franc. janzenista F. P. Mesenguyja »Exercises de piété, tiré de l' écriture sainte et de pères de l' église«. Namen prirediteljev, oz. njegovega inicijatorja škofa je bil pač ta, da se izpodrine tip molitvenika, ki ga je ustvaril Pohlin. To se je tudi posrečilo, ker se je novi molitvenik natisnil večkrat (1783, 1786, 1789, 1793, 1797, 1801, 1803, 1804, 1805, 1807, 1808, 1813, 1815, 1817, 1820,1822, 1826, 1839), nego kateri koli drugi, kar so jih priredili sodobniki (Sullak, Japel, Redeskini, Hofman, Škrinjar, Verdinek). Janzenističnih naukov, ki bi bili v nasprotju s katol. dogmo, tudi v tej slov. janzenistični knjigi ni, a prilike, uveljavljati striktno janzenistični rigorizem, G. tu ni imel. Upoštevajo se le ena maša iz misala, »branja iz svetiga pisma za vsak dan tiga mesca« (ki bi v zmislu janzenistov naj navadila ljudi na svetopisemsko duševno hrano), nekaj posebnih molitvenih formularjev (o prejemanju zakramentov pokore in obhajila, za papeža, škofa, župnika in cesarja), spokorni psalmi, priprava na smrt, litanije svetnikov (tih protest janzenista proti množini litanijskih tekstov, ki jih je skušal deloma tudi Rim odpraviti) in končno od 2. izd. 1786 naprej tudi pesmi. Za prirejanje biblijskih tekstov je rabil G. Dalmatina, a precej samostojno (skladnost med tekstom v molitveniku in Nov. test. 1784–6 je treba pojasniti ali tako, da je G. imel na razpolago rokopis, ali tako, da sta se Japel in Kumerdej ravnala po tekstu molitvenika), cerkvenopesemske tekste je prevzel iz Japljevih objav (1786 »pred pridigo« in 1 mašno, od 1805 naprej še 1 mašno). V jeziku in pravopisu ne hodi za Pohlinom, ampak za Japljem in Kumerdejem, vendar ima mnogo tujk, napačne deležnike na »vši« in razne pravopisne odstranitve (»tsh« za »zh«, »v« nam. končnega »l« itd.). Proces popravljanja dikcije, ki se je začel že v 2. izd., se je polagoma nadaljeval, dokler ni Ravnikar 12. izd. 1813 predelal. Francozom, ki so ga v noči med 31. avg. in 1. okt. 1809 zalotili za poroka, da bo kranjska dežela plačala zahtevano vojno davščino, ga z drugimi tali vred priprli na Gradu ter nastopnega dne odvedli v Palmanuovo, od koder se je vrnil šele 11. nov., je ostal menda gorak, vendar ž njimi ni imel večjih konfliktov. Njegova zasluga so menda v precejšnji meri izjave lj. konsistorija v prid slovenizacije osnovne šole na kmetih po Kranjskem izza 1804, ko so dobili konsistoriji odločilen vpliv na šolo (že 1805, ko sta se ustanovili šoli v Selcih in Železnikih, ne govori konsistorij o »nemških«, ampak o »kranjskih šolah«; na vprašanje gub. z 22. apr. 1814, ali se naj vpeljejo tudi na Kranjskem abecedniki in mali katekizem v nem. in slov. jeziku, se je konsistorij izjavil samo za slov. knjige; 1818 je predlagal lj. konsistorij, naj se za nedeljske šole po deželi na Kranjskem uvedejo samoslov. knjige brez nem. teksta; proti germanizujočim tendencam vlade konsistorij sicer ni povsem uspel ter je pošiljal svojim šolskim nadzornikom tudi razne vladne germanizatorične odloke, vendar se je, edino za Kranjsko iz vseh slov. dežel, ob zatrdilih, da se v »večjih krajih nemščina nesme zanemarjati«, z dekretom centralne organizacije dvorne komisije priznalo, da bodi »v kranjskih trivijalkah, kjer je deželni jezik v navadi, ta jezik učni jezik«; to je obveljalo tudi za kranjske nedeljske šole, in vkljub gubernijskim naporom so se rabile na Kranjskem tudi v tej dobi poleg nemškoslovenskih knjig še samoslovenske knjige, kakor pričajo nekatere prireditve Ravnikarjeve itd.). Ustanovil je dijaško štipendijo za 3 dijake z Gorenjskega, ki se je 1823 prvič podelila ter znašala za vsakega 44 gl. M. M. na leto. – Prim.: v škof. arh. zlasti fasc. XII/9; lj. gimn. šem. 1770–3; kranjski uradni šem. 1781, 1782, 1823; lj. škof. šem. 1793–822; Pohlin 1803; Šafařík I, 33, 143; Marn XXII, 72; Vrhovnik, K životopisu slov. pis. J. G., IMK 1899, 38; Steska, SU 1904, 102, 125, 247 (o šoli 1805–26); Pokorn, Šem. 1788, 8; IMK 1907, 15; Gruden, K drugemu slov. prevodu sv. pisma, Carn. 1916, 101; Grafenauer, Kratka zgod. (1920, 106, 132); Prijatelj, Duševni profili, LZ 1921, 206, 211; Prijatelj, Tavčar, Sp. V (1924), 507. V povesti: Tavčar, Izza kongresa. Kd.