Slovenski biografski leksikon

Frischlin Nikodem, nemški šolnik in humanist, r. 22. sept. 1547 v Erzingenu (Oberamt Balingen na Wirtemberškem), u. 29. nov. 1590 v Hohenurachu (Wirtemb). Pač že 1563-5, ko je študiral v Tübingenu, se je seznanil s Krištofom Spindlerjem in pa raznimi Kranjci, ki so bili takrat na istem zavodu (Janez Gebhard od 1558, Lenart Merčerič od 1563 itd.). V Tübingenu je postal 1568 izredni prof. za poezijo in zgodovino ter dobival odslej nove stike s Kranjsko (Dalmatin je v Tübingenu študiral, Trubarja je spoznal v družbi, Megiser, ki je bil njegov najljubši učenec in famulus, je odšel 1581 iz njegove hiše na Kranjsko). Ko so si začeli kranjski stanovi, katerih pozornost sta obrnila nanj Spindler in Megiser, spomladi 1582 prizadevati, da bi ga namesto Bohoriča pridobili za rektorja protestantski stanovski šoli (prošnja wirtemb. vojvodi za prepustitev 1. maja 1582), je v šoli in na dvorih priredil že razne dramatične predstave, spisal več lat. ter tudi nekaj nemških pesnitev in dram ter bil sploh na glasu filologa in lat. poeta (1575 ga je Maksimilijan II. kronal za pesnika, 1577 je postal comes palatinus). Ker je bil že dlje časa v slabih odnošajih s tübingenskimi univerzitetskimi oblastmi ter sprt k temu še s švabskimi vitezi, med drugim tudi raditega, ker je z neko ostjo proti plemiški nadutosti poveličeval kmeta, je poziv, ki ga je pomagal najbrž sam pripraviti, sprejel ter bil rektor stanovske šole v Lj. od 1. avg. 1582 do 1. avg. 1584 (vsaj že 27. jul. 1582 je bil v Lj., a še brez obitelji, ki je pa kmalu prispela, 1. avg. 1582 je nastopil službo, maja 1584 je službo odpovedal, jun. je iskal novo službo v Gradcu in na Ogrskem, po vrnitvi brezuspešno poskušal doseči, da bi ostal, 1. avg. je moral zapustiti prosto stanovanje, po 12. avg. je krenil iz Lj. proti Tübingenu, kamor je prispel 31. avg. 1584). Ko je ostavil Kranjsko, a na tübingenski univerzi radi sporov s posameznimi profesorji ni mogel znovič dobiti mesta, je živel po raznih krajih, a 1590 prišel kot paskvilant na povelje wirtemb. vojvode v ječo ter se ubil pri poskusu uteči iz Hohenuracha.

Kranjski stanovi so si obetali od F. ravnateljevanja izredno mnogo. Gmotnim njegovim zahtevam so vsem ugodili (na leto 200 gl. plače, 150 gl. doklade radi dostojanstva, prosto stanovanje, v katerem je imel tudi konvikt za plemiške sinove in druge dijake, polovica šolnine, poravnava selitvenih stroškov ob prihodu 300 gl., ob odhodu 100 gl., določitev, da je poučeval tam samo 2 uri dnevno v 5. razr., medtem ko se je najel za 4. razr. nov kolaborator, ob odhodu za knjige 40 gl.; razen tega je dobival od plemstva mnogo daril, zlasti divjačine. Ko je prišla pod jesen 1582 v Lj. pritožba švabskih vitezov, so jo stanovi 16. jan. 1583 zavrnili (med njegovimi zagovorniki je bil tudi Trubar, čigar pismo pa je prispelo v Lj. šele 9. febr. 1583). Z voditelji lj. protestantov je bil F. prve čase v zelo dobrih odnošajih, stanoval do izpraznitve prostega stanovanja pri Spindlerju ter bil z Dalmatinom pri dež. odboru radi urgence tiska biblije že 30. jul. 1582. Vzrok, da so postali stanovi in ostali voditelji protest. pokreta v Lj. ž njim nezadovoljni, in da se je poslovil od Lj. prej, nego se je ob njegovem prihodu pričakovalo, tiči v precejšnji meri tudi v njegovi domišljavosti in pa v površnosti poeta, kadar je šlo za izvrševanje poklicnih dolžnosti. Navzlic vsemu pa je njegovo sotrudništvo za razvoj protest. šolstva v Lj. zelo pomembno.

Za reformo zavoda, čigar višina in disciplina sta bili vsaj v zadnjih letih Bohoričevega rektorovanja res slabi, je predložil 3 učne načrte (27. jul. 1582, 24. sept. 1582, 1. avg. 1583). Med tem ko so stanovi prvega označili za neizvedljivega, so drugemu priznali začasno veljavo, a tretji, čigar posamezne točke so predikantje 24. avg. 1583 proglasili za nepraktične in neizvedljive, je povzročil, da se je izvolil odbor 19 »šolskih nadzornikov«, a izmed teh 4. dec. 1583 ožji odbor 7 članov s posebno nalogo, da prouči reformo. F. v tem odboru ni imel mesta, a njegov tretji načrt se je vzel za osnovo, na kateri je priredil vojni sekretar Gebhard nov šolski red, ki se je poslal tudi rektorju v oceno. Korekture, ki jih je napravil v načrtu sedaj F., so se črtale, vendar je red stanovske šole, ki se je z neznatnimi izpremembami sprejel 15. febr. 1584 v dež. zboru ter ostal v veljavi do zatvoritve šole 30. okt. 1598, v glavnem posnetek zadnjega načrta, ki ga je predložil F. — Ker zastarele šolske knjige, ki so bile v Lj. predpisane, njegovim modernim in pravilnejšim filološkim nazorom niso mogle ugajati, je sklenil sestaviti nove, pri čemer sta mu s knjigami pomagala Bohorič in Merčerič, ki mu jih je prinašal iz knjižnice Jurija Kisla. Že z načrtom 24. sept. 1582 je uvedel svojo izdajo Vergilijevih »Bukolik«, a namesto Terenca svojo »Susanna, comoedia veteris testamenti« (tiskano prvič menda 1577). V jeseni 1583 je bil več tednov v Italiji, da natisne v Benetkah knjige, ki jih je hotel uvesti v lj. šole ali ki jih je imel za potrebne v dokaz neumestnosti starih učbenikov (dne 20. avg. je prosil za dopust, po 24. avg. ga je dobil, bivanje v Benetkah je izpričano za 13. sept., v Padovi za 29. sept., v Lj. po povratku za 29. nov.). Izdal je v tej zvezi knjigi: »Strigilis grammatica« (posv. iz Benetk Juriji Kislu 13. sept. 1583), kritično-polemično zbirko napak v dotakratnih slovnicah; »Quaestionum grammaticarum libri VIII, ex probatissimis auctoribus collecti«, osnovo za novo lat. gramatiko; morebiti še »Elementale« (začetnico) in »Nomenclator« (slovarček, ki je bil urejen po predmetnih skupinah) v 6 jezikih (latinski, grški, nemški, slovenski?, hrvaški?, italijanski?), med tem ko je obljubljeni »Cato novus« izostal. Toda poskus, da uveljavi v novem šolskem redu še v zadnjem hipu svoj »Elementale« s 6 jezičnim »Nomenclatorjem« namesto Bohoričevega, svoje »Quaestiones gramaticae« poleg, oz. namesto Gottlieba Golija (Golius) latinske (»strassburške«) slovnice in svojo še ne napisano grško slovnico namesto »strassburške« slovnice istega Golija, se mu ni posrečil. — F.-ova zasluga je, da so se začele na stanovski šoli v Lj. gojiti dramatične predstave. Med tem ko omenja Bohoričev šolski red iz 1575 samo čitanje Terenca v 4. razr., je dal F. že v načrtu s 24. sept. 1582 predpise, ki so merili na predstavo Terenčeve »Andrije«, njegove lastne »Suzanne« ali česa podobnega, a v načrtu s 1. avg. 1583 je ista tendenca še posebno poudarjena. Gebhard je »Suzanno« sicer črtal, sprejel pa bistvo predpisov, ki so merili na dramatično predstavljanje. Skoraj gotovo je torej, da so v dobi F. rektorovanja na lj. stan. šoli že bile dramatične predstave. Da se je akcija, ki jo je podprla njegova avtoriteta, tudi pozneje nadaljevala, dokazuje predstava »Darovanja Izaka«, ki je za stanovsko šolo po jezuitskem letopiscu izpričana. — Za določanje šolsko-jezikovnih smernic pri F., ki je pač pisal nemške pesmi in komedije, a nemških verzov ni niti približno toliko cenil kakor latinske, ni prihajalo v poštev nemško poreklo, ampak gesla humanizma in protestantizma ter lokalna tradicija. Ker je videl močen položaj, ki si ga je že pred stoletji priborila med Slovenci poleg latinščine nemščina, je tudi sam naglasil, da se latinščina, ki je morala ostati tudi po njegovih mislih namen stanovske lj. šole, brez nemščine ne da niti učiti niti poučevati. Na drugi strani pa onemu upoštevanju slovenščine v šoli, ki je bilo na osnovi mladega slov. pismenstva sploh mogoče, ni bil sovražen. Sam je izdal ali vsaj. hotel izdati začetnico in slovarček 6 jezikov, med katerimi je bila nedvomno tudi slovenščina (uporabljati je mogel pri tem Kreljeve in Bohoričeve stvari). Pri določanju razgovornega jezika učencev je dal nemščini isto mesto, kakor že prej Bohorič, slovenščini pa boljšega, ker je dopuščal nje rabo ne le v 1., ampak tudi v 2. razr., med tem ko bi se naj obesil »leseni osel« po načrtu s 24. sept. 1582 v kazen za rabo slovenščine šele učencem 3., za rabo nemščine pa učencem 4. razr. Slov. katekizem je pustil v 1. in 2. razr. v prejšnji poziciji, obenem za italijanske otroke tudi italijanskega. O molitvi v začetku in na koncu pouka je predložil, naj molijo prvo- in drugošolci izmenoma nemški in slovenski, kar je bilo vsaj v teoriji zopet več nego prej, ko se je govorilo samo o nemškem tekstu. Odbor je črtal več teh pozicij, ki jih je F. dal slovenščini. Da je bil 24. avg. 1582 na F.-ov in Spindlerjev predlog za pouk latinščine nastavljen Wirtemberžan Meiderlin, ki tudi ni umel slovenščine, v to so rektorja pooblastili stanovi že ob sklepanju pogodbe ž njim, češ, da domačina ni dobiti. — S predlogom s 23. febr. 1583, naj bi kupili stanovi za šolo, ki je še bila v Elizabetni bolnišnici, lastno hišo, F. sicer ni uspel, a 14 let pozneje so stanovi tudi to misel uresničili, ko so 8. jul. 1597 kupili za šolo posebno hišo (v Židovski ulici).

Razen omenjenih šolskih knjig je pisal F. v Lj. še druge stvari. V tej dobi je sestavil za ogrskega grofa Boltežarja Batthyanija razpravo »De ratione instituendi puerum«, navodilo za najhitrejši pouk v latinščini in grščini. Glavni del pozneje tiskane šolske knjige »Nomenclator trilinguis« (Frankfurt 1586), ki se ozira na latinščino, grščino in nemščino, je pač nastal v Lj. ter je v zvezi s tiskanim ali nameravanim »Nomenclatorjem« 6 jezikov. Tudi je spesnil v tej dobi vsaj 2 elegiji: Juriju Kislu radi darila, ki mu ga je ta naklonil v zahvalo za posvetitev knjige »Strigilis grammatica«; in pa elegijo »De Lacu Circnitio, ad Gasparem Godescheium, Circnitianum«. — V primeri s sijajnimi sposobnostmi, ki jih je F. nedvomno imel, z razvojnimi možnostmi, ki bi jih bil na zavodu mogel pokreniti, ter s pomenom, ki bi ga bila imela nadaljnja služba v Lj. za njegovo lastno življenje, so neposredni vzroki njegovega odhoda malenkostni (obljubljal je več, nego je mogel v 1-2 letih doseči; v Italiji je ostal preko dogovorjenega roka ter zamudil napovedani termin za skušnjo; »Catona« ni natisnil, pač pa »Strigilis«, ki je v prošnji za dopust ni navedel; nove učbenike je uvajal prehitro in prezrl, da bi moral o njih potrebi prepričati tudi Štajerce in Korošce, s katerimi so želeli Kranjci imeti čim več skupnosti; obotavljal se je priznati kompetenco nadzornikov, ki so bili po izobrazbi pod njim; žena z Lj. ni bila zadovoljna). Po učenosti in talentu se izmed lj. protestantskih rektorjev nista mogla meriti ž njim niti prednika Budina in Bohorič, niti naslednika M. Jakob Praentelius (od 1. maja 1585 do 24. apr. 1594) in M. Engelbert Engel (od 17. avg. do 30. okt. 1598). — Prim.: Freher, Theatrum virorum eruditione clarorum, Nürnberg 1688 (s sliko, posneto menda po lesorezu, kakršni se nahajajo v raznih izdajah njegovih del); Valvasor VII, 445-52; Strauß D. Frid., Leben u. Schriften des Dichters u. Philologen N. F., Frankfurt a. M. 1856 (s sliko, posneto po stari sliki v avli tübingenske univerze, 2. izd. 1885); Nečásek, Gesch. d. Lb. Gymn. program lj. gimn. 1859, 7 (ocena: Dimitz, MHK 1859, 55); Wilde, Haupttabelle ü. d. Zustand der Unterrichtsanst. im Herz. Krain, MHK 1860, 66; Elze, Budget des evang. Gymn. in Lb. 1582, MHK 1862, 110; Dimitz III, 163, 165, 168, 169, 171, 172, 180, 190; Wallner, Nicodemus Frischlins Entwurf einer Laibacher Schulordnung a. d. J. 1582, progr. li. višje gimn. 1888; Elze, Trubers Briefe 525-49; Elze, Rectoren, JGOPÖ 1899, 137-47; Kidrič, Slovenske knjige v protest. stan. šoli v Lj. 1563-98, ČJKZ (1924), 130-9. Kd.

Kidrič, Francè: Frischlin, Nikodem (1547–1590). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi193289/#slovenski-biografski-leksikon (18. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine