Slovenski biografski leksikon

Einspieler Andrej, politik, publicist in organizator, r. 13. nov. 1813 v Svečah v Rožu, u. 16. jan. 1888 v Celovcu. Prvi pouk je dobil od domačega župnika Tomaža Herkerja, ki mu je omogočil nadaljevanje študij v Celovcu (od 1823), kjer je dovršil licej (1835) in bogoslovje (ord. 1837). Služboval je v Nemškem Plajbergu (1838), v Šent Juriju na Zili (1839), Millstattu, Žabnicah in kot pridigar ter spovednik na Višarjah (1840), Althofenu (od 1840), v Krki (od 1842), v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju in Šmohorju v Zilski dolini (1843), v Šent Juriju v Zilski dolini (1844), v Lipi nad Vrbo in v Slov. Plajbergu (1845), v Bilčovsu (1846) ter nastopil okt. 1846 službo drugega kaplana pri mestni župni cerkvi v Celovcu, postal 1852 katehet in učitelj slovenščine na realki, položil 1855 pri Miklošiču izpit in stopil 1882 v pokoj. Na njegovo slov. orijentacijo (v mladosti se je »poturčil« in se dolgo ni mogel zdramiti) je vplival morebiti že Ahacelj, prof. mu v liceju in v bogoslovnici, brezdvomno pa spiritual Slomšek v bogoslovnici in pozneje kaplan M. Majar; dogodki 1848 in Murščevi članki v Grazer Ztg so ga pripravili k javnemu delovanju; z M. Majarjem je vodil politično delo koroških Slovencev, zahteval zedinjenje Slovenije, neodvisnost Avstrije od Frankfurta, agitiral med narodom proti volitvam v Frankfurtu, vsled česar je bila za njim izdana tiralica, in bil kot tajnik med najagilnejšimi člani celovškega slov. društva, ki je zastopalo vseslov. program, vložilo prošnjo za delitev Koroške po narodnosti v dve okrožji in izdalo oklic na koroške Slovence, naj negujejo materinščino. Istočasno je začel publicistično delovati s poročili in članki v Carinthiji (1849, 1851), Südslavische Zg (1849), Slavische Centralblätter, Union in v Sloveniji (psevd. Svečan, šifra A. E.), v katerih je poročal o narodnostnem življenju koroških Slovencev, raziskoval, koliko odgovarjajo vladne naredbe slov. interesom, se zavzemal za uvedbo slovenščine v cerkev, šole in urade, torej za enakopravnost, ki jo je definiral z zahtevo »Dajte Slovencem v slovenskih okrajih ravno tisto in v ravno tistej meri, kar Nemci in Lahi v svojih okrogih imajo« (Narodna enakopravnost, Slovenija 1849, 297, 301), za »ilirsko« vseučilišče v Zagrebu (ib.) kot prvo stopnjo k zedinjenju vseh Jugoslovanov, za nameščanje slovenščine zmožnih učiteljev in uradnikov, zlasti sodnikov, in navedel vse politične in sodnijske urade na Koroškem, kjer je slovenščina potrebna (Nove politične in sodniške oblasti na Koroškim, Slovenija 1849, 294; Südslav. Zg 1849, št. 193), dokazoval zakonitost slov. zahtev (Kdo ima prav, Slovenija 1849, 141) in oporekal trditvi, da je Koroška nem. dežela (Carinthia 1849), sklicujoč se na številčno razmerje, na zgodovino in slov. krajevna imena (Ustanovlenje gorutanskih vojvodov, Slovenija 1849, 280; Nekdajna Gorutanija je bla slovenska, ib. 296, 300, 304, 308, 312). Izvajanja je naslanjal na statistično gradivo (Dokaz far in prebivavcev na Koroškim, Slovenija 1848, 200) in na gospodarske potrebe ter zemljepisno lego Avstrije, Koroške in Slovencev, ki kažejo pot na jugovzhod, vsled česar mora biti avstrijska politika slovanska (Slovani so težišče Avstrije), tako da si pridobi simpatije južnih Slovanov (Austrija noter do Balkana, Slovenija 1849, 269). Zagovarjal je zvezo slov. pokrajin s Hrvaško, ker nam kaže »narava; korist, jezik in kerv« proti jugovzhodu (Slovencam! Slovenija 1849, 141), dokazoval upravičenost zedinjene Slovenije, uvedbe slovenščine v šole in urade ter zahteve, da se Slovenija z nem. zvezo ne zedini (Prositba Slovencev, Slovenija 1849, 209). Nastopil je proti zvezi Avstrije z Nemčijo (proti Frankfurtu), ker je Nemcem le iz političnih, materijelnih in socijalnih ozirov do Avstrije (Kaj je Nemcam za Austrio, Slovenija 1849, 45, Austrija ino nemška deržava, Slovenija 1849, 193). Bil je proti združitvi Tržaškega, Kranjske in Koroške s Štajerskim (Dopis iz Celovca, Slovenija 1849, 222), nastopil proti ukazu ministrstva o samostojnosti Koroške in zahteval, da se izvrši § 1. ustave in se ustanovi ilirsko kraljestvo, ki je potrebno Avstriji in Slovencem, katerim preti z raztrganjem Ilirije velika nevarnost glede omike in narodnosti; razcepljena Ilirija bi tudi povečala dež. stroške (Koroška kronovina, Slovenija 1849, 229). S Palackým je bil uverjen o potrebi obstoja Avstrije, ki naj bo samostojna, ustavna in federativna kraljevina, kjer bo vsem narodom zagotovljena enakopravnost (Vse za samostalno in svobodno Austrijo, Slovenija 1849, 177). Razpravljal je o šolskih, sodnijskih in cerkvenih potrebah Slovencev, se zavzemal zlasti za izobrazbo učiteljstva, poudarjal potrebo enega »šolskega svetovavstva« za vse slov. dežele (Nižja ali ljudska učivnica, Slovenija 1849, 149), učiteljskih skupščin, na katerih naj bi razpravljali o stanovskih in šolskih zadevah, med katerimi našteva predvsem one, ki se tičejo slov. šolstva, razmerja slov. in nem. pouka, kmetijskega pouka in gmotnega stanja učiteljstva (Učiteljske skupščine, Slovenija 1849, 162, 165); za izobrazbo ljudstva, ki je možna le na podlagi materinščine, naj se snujejo ljudske knjižnice (Slovenske knjižnice, Slovenija 1849, 173). Ponovno je apeliral na Lj., naj stopi s slov. zahtevami na dan, in podajal nasvete, kako bi uresničili Slovenci svoje cilje (Kaj Slovencem menka? Slovenija 1849, 393): zahteval je slov. zastopništvo pri ministrstvu in dobro urejeno novinarstvo, dodelivši politiko »Sloveniji«, kmetijstvo N, šolstvo Celjskim novinam in Vedežu. Glede književnega jezika je bil nazorov M. Majarja in zahteval približanje ilirskemu podnarečju po Majarjevih pravilih (Deržavni zakonik in vladni list, Slovenija 1849, 365; Še nekaj od derž. zak. in vladnoga lista, ib. 377 in v dopisu ib. 381).

Ko je z nastopam Bachovega absolutizma prenehalo politično delovanje, se je lotil organizatornega dela na prosvetnem, šolskem in cerkvenem polju, se oklenil Janežičeve SB, kjer je objavil spis Omika in izobraženje Slovencev (SB 1850), v katerem je dokazoval potrebo izobrazbe za blagostanje in politično udejstvovanje naroda, začrtal smernice šolstvu, ki naj sloni na materinščini, podal v pretres učni načrt (češkega pedagoga K. S. Amerlinga iz l. 1848 in tržaškega lista Jadranski Slavjan) za pripravnice ter priporočil uvedbo tržaških šolskih knjig. Za izboljšanje šolstva je nujna ureditev gmotnega položaja učiteljev, njih gmotna neodvisnost od občinarjev, ločitev cerkovniške službe od učiteljske, višja izobrazba, ki naj se ozira tudi na potrebe kmetov po kmetijskem pouku in ustanovitev knjižnic in bralnih društev. Razpravljal je o didaktičnih vprašanjih: Pismenkovanje, slovkovanje i glaskovanje (SB 1851, I), Kako se učenci učijo zajedno pisati i brati? (SB 1851, I), Kako zajedno učiti glaskovati in pisati? (SB 1851, I), razpravljal o slovanski preteklosti in prihodnjosti (Slavjani, SB 1851, I), zbiral gradivo za opis Koroške (SB 1851, II) in se ni mogel otresti Majarjevih fantazij: Kaj storiti, da dobimo ilirskoslavenski jezik (SB 1851, II). Ideal mu je bil eden vseslovanski, a dokler tega ni, štirje glavni književni jeziki; ilirski naj združi srbohrvaščino s slovenščino, vendar naj pišejo Slovenci popolnoma slov., vzajemno naj se zamenjujejo tujke. Pod vplivom Levstikovega nastopa v Napreju je izjavil, da ne smemo opustiti slovenščine na vrat na nos, znanstvene knjige pa tiskajmo v književnem »jugoslavenskem« jeziku (RDHV I, 23); obžaloval je, da se Hrvati nam jezikovno prav nič ne približujejo, a sam v »Slovencu« pisal pa zgledu Glasnika in Janežičeve slovnice. Delo za šolstvo je nadaljevan s ŠP (1852–83, začetkom izhajal kot priloga SB, postal s 6. št. samostojen, pozneje se prekrstil: Prijatel 1855 in Slov. Prijatel 1856), ki si je nadel nalogo skrbeti, da dobijo slov. šole dobre učitelje, ter prinašal razen pedagoških in didaktičnih člankov tudi zakone in leposlovje; v poznejših letnikih je stopilo leposlovje bolj v ospredje, od V. letnika je prinašal cerkveno prilogo ter postal s VII. letnikom zgolj cerkven časopis (od 1884 ga je nadomestil DPast v Lj.) namenjen duhovščini z gradivom in kratkimi načrti za pridige in razlaganjem krščanskega nauka (J. Škofic, J. Volčič), iz katerega je posnel E. Jedro katoliškega nauka (V Celovcu 1873). Svoje nazore o ljudskem in srednjem šolstvu je razložil E. še pozneje v spisu Was fur Schulen braucht Kärnten? (XII. Jabresbericht d. Oberrealschule zu Klagenfurt 1864), kjer se je zavzel zlasti za vpliv občine na šolstvo, ki naj bi odločala o individualni organizaciji šole in imela besedo pri imenovanju učnih moči. 1851 je udejstvil Slomškovo idejo, ki je hotel že 1845 ustanoviti društvo za izdajanje knjig, a ni dobil od vlade dovoljenja, nakar je zadeva mirovala do 1850, ko je J. Šubic v N načel vprašanje MS in Janežič (SB 1851, I, 2) načelno ločil delokrog skupne jugoslavenske matice za višjo književnost od društva, ki naj bi za članarino 3 gld. zalagalo knjige za preprosto ljudstvo (to načelno vprašanje je bilo menda tudi vzrok, da je E. okleval pristopiti k MS). Sestanku E: ja in Slomška aprila 1851 je sledil že 27. jul. oklic za ustanovitev društva, katero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjalo (SB 1851, II, 65. Na prvem mestu je podpisan E., sledijo Fr. Zorčič, J. Rozman, A. Janežič, D. Robida, M. Majar, B. Lesjak, G. Somer). 1852 je stopila MD pod E.-jevim predsedstvom v življenje, a se ni mogla prav razviti ter je zlasti od 1855 nazadovala (1854 udov 978, 1859 le 263), nakar sta jo E. in Janežič preosnovala 1859 po češkem Dědictví svatojanském v bratovščino, ki se je organizirala po župnijah, znižala udnino in določila ustanoviti glavnico ter zahtevala od pisateljev pravilno slovenščino. Družbi je bil E. podpredsednik in blagajnik do smrti, zbiral in spodbujal je pisatelje, se trudil ustanoviti družbeno tiskarno, ki je bila 1871 dovoljena, jo nadzoroval kot član posebnega odseka z A. Alijančičem in Š. Janežičem ter opisal zgodovino društva in družbe (KMD 1878). 1855 je ustanovil s stolnim pridigarjem Hadererjem društvo katol. rokodelskih pomočnikov ter mu prepustil zemljišče za zidavo poslopja, koncem 1863 s Chocholouškom čitalnico, kjer se je vršil petkrat na teden pouk v slovenščini, 1869 katoliško politično društvo in deloval tudi pri slov. političnem društvu Trdnjava (1868).

V ustavni dobi je pričel izdajati revijo Stimmen aus Innerösterreich (1861–63, od marca 1863 dnevnik), ki jim je določil obseg in vsebino: uvodnike o didaktičnih, narodnostnih, socijalnih in administrativnih vprašanjih s posebnim ozirom na slov. pokrajine, časopisni pregled o člankih drugih, zlasti nasprotnih časnikov, dopise iz vseh avstr. pokrajin, poročila o obravnavah drž. in dež. zborov; zastopal je idejo moderne ustavne države na osnovah oktobrskega diploma in principu: enake dolžnosti — enake pravice. S Stimmen je ustanovil prvo revijo, ki je zastopala v avstr. javnosti slov. interese. Pričel je boj za izvedbo nar., politične in verske enakopravnosti — Avstrija lahko obstoja samo, če je vsem narodom pravična —, zastopal zgodovinsko načelo Notranje Avstrije, razpravljal o najrazličnejših političnih, gospodarskih, upravnih in ustavnih problemih, o proračunih, davkih, davčni reformi, zakonskih načrtih, dokazoval škodljivost centralizma, ki mu je po izvoru sumljiv, ker izhaja iz poganstva, absolutizma in despotizma, slabi državo, ker jo podpira zgolj uradništvo, obsovraži državo, ker je za vsako pomanjkljivost odgovorna le vlada, ter je najdražja uprava; nasprotno zagotavlja federativna ustava nar. enakopravnost, politično svobodo, duševno in gmotno dobrobit ljudstva, tvori naravni sklep revolucije, katero onemogoča kakor vsako drugo naglo spremembo, ker ščiti historično pravo, omogoča pravi aristokraciji vpliv na javno življenje in je najkrajša pot k moči in veličini Avstrije; centralizem je istoveten z zatiranjem narodov, varuštvom nad državljani, nazadnjaštvom in gmotnim uboštvom, federalizem pa daje enakopravnost narodov, svobodo državljanov, naprednost in gmotno blaginjo. Dokazoval je potrebo enotne od nem. zveze neodvisne Avstrije s federacijo devetero zgodovinskih skupin: ogrsko, sedmograško, hrvaško, nižjeavstrijsko, prednjeavstrijsko, notranjeavstrijsko (Štajersko, Koroško, Kranjsko, Primorsko), beneško, češko in gališko. Na zunaj bodi Avstrija enotna, armada nedeljiva in skupna, skupne zadeve so finance in mednarodne prometne zadeve. Raziskoval je delokrog vseh upravnih enot, zahteval avtonomijo občin, ki naj se sestavijo le v majhnem obsegu, ker je to edina pot, da se pridobi ljudstvo za politično udejstvovanje, zahteval splošno in enako volilno pravico, svobodno cerkev v svobodni državi ter bil uverjen, da bo le ono znanstvo preosnovalo svet, rešilo socijalno vprašanje in prineslo pravo svobodo, ki korenini v katolicizmu, vsled česar morajo biti osnovane tudi zadruge in strokovna društva na krščanski podlagi. Zraven Stimmen aus Inneröst. je izdajal še druge nem. liste. Draupost, ki je izhajala od 1863 in bila nem., a Slovencem pravična, je kupil 1865; zastopala je edinost in neodvisnost Avstrije, avtonomijo posameznih dežel, politično svobodo in konstitucijonalno življenje in se potegovala za svoboden društveni zakon, porotna sodišča, ločitev sodstva od uprave, za odgovornost ministrov in povzdigo šol. Ta list je najkasneje avg. 1866 z veliko denarno škodo opustil, a ustanovil Kärtner-Blatt (1869–76, 1876–83 Kärntner Volksstimme), ki je bil glasilo katoliškega konstitucijonalnega društva. 1865 je ustanovil »Slovenca« (urednik J. E. Božič, prenehal 1867, ker so Nemci ustrahovali tiskarja), da bi v slov. duhu obdeloval politična vprašanja, poučeval Slovence o političnih stvareh, razširil in utrdil slov. zavest in da bi med njimi ohranil katoliškega duha in zvestobo do Avstrije. Ž njim je zadostil nujni potrebi, ker Bleiweisove N niso več zadoščale, in zbral večino slov. politikov in publicistov (Levstik, Raič, Turner, Trstenjak, Sernec, Vošnjak, Domicelj), ki so kritično obravnavali vsa kulturna in politična vprašanja one dobe; z liberalnostjo in brezobzirno odkritosrčnostjo, zlasti z Levstikovim bojem proti lj. prvakom, se je E. zameril njim in celo Štajercem ter celovškemu škofu, ki mu je pretil, da bo njemu vzel službo in Božiču ustavil penzijo. E. je vnovič zagovarjal federalizem, enakopravnost, pozivljal slov. dež. poslance, naj se poganjajo za volivne okraje na podlagi narodnosti in za županije, ki naj prevzamejo prvo stopnjo vse politične in sodne uprave (Slovenec 1865, št. 90). 1865 se je udeležil E. Slomškove slavnosti v Mariboru in sestanka slov. Politikov (25. sept.), na katerem je predložil notranjeavstrijsko dež. skupino, Kranjsko, Koroško, Štajersko in Primorsko, ker bi v napoleonovski Iliriji ne bilo štajerskih Slovencev, objavil sklenjeni ›mariborski program« (Slovenec 1865, št. 77), ki ga je odslej tudi zagovarjal, a po vojni poudarjal (pismo Vošnjaku) potrebo novega shoda, na katerem naj bi se določile smernice slov. politiki, ker je z izgubljeno vojno Avstrija prosta ital. in nem. spon ter mora po sili postati Slovanom pravična. Načel je sam to vprašanje v Slovencu (Slovani pred vojsko in po vojski, Slovenec 1866, št. 62; Naš program po vojski ib. št. 73, 74; L. J. št. 75; J. V[ošnjak] št. 76; A. Ž. št. 77; Od Savine št. 78; Raič ib.; A. O. U. št. 79, 80; št. 81) in začrtal kot temelje narodnosti: slovenščina v vseh šolah in uradih, samouprava z upravnimi organizmi soseske, občine, županije in dežele, ravnopravnost, ki se da izvesti le z združitvijo vseh dežel, po katerih prebivajo Slovenci, v eno dež. skupino, ki naj bi obsegala ali celo Notranjo Avstrijo ali še bolje Ilirsko kraljestvo z južnim Štajerskim; odklonil je zgolj nar. skupine, katerim bi nasprotovala vlada, Nemci in Slovani (Čehi, Poljaki in Slovenci, ki so zaljubljeni v pokrajinske dežele) ter se izrekel še 1870 v pismu Bleiweisu proti zedinjeni Sloveniji, »ki naj bodi šiba nad tramom, strašilo Nemcem in vladi«, a terja naj se svobodna cerkev v svobodni državi, zakon za zaščito narodnosti, znižanje davčnih bremen, upravnih bremen, upravnih stroškov in armade, snovanje malih občin ter se dosledno tudi koroških taborov v Bistrici pri Pliberku (31. jul. 1870), v Žopračah (18. sept. 1870) in v Buhljah (1871) vsaj kot govornik ni udeležil. Da bi se ljudstvo političnih pravic in dolžnosti zavedelo ter se intenzivneje udeležilo polit. življenja, je objavil Politični katekizem (Slovenec 1865, št. 67–73; ponatis v Celovcu 1864, 1873, 1890 Haderlapova prireditev) ter brošuri Ljubi Slovenci podjunske doline! (V Celovcu 1871) in Wegweiser für die Wähler d. österr. Rechtspartei (V Celovcu 1873). S prenehanjem Slovenca je izgubila skupina slov. politikov, ki je stala v več ali manj odkriti opoziciji proti Bleiweisu, svoje glasilo, javnost pa forum, kjer so se razpravljala politična in kulturna vprašanja iz naprednejšega in širšega vidika nego v N. E. je zastopal v svojih listih tudi interese cerkve, ki naj uživa popolno svobodo, se ne sme podrediti drž. oblasti, temveč deluj ločena od nje. V katoliški cerkvi naj se ustvari inteligentna liberalna stranka, ki bo onemogočila z moralno silo politično nazadnjaštvo, ki ne bo šla niti z nem. katolicizmom; niti s protestantizmom, ki se bo borila proti reakcijonarcem, ki spravijo z zastarelimi nazori cerkev ob ugled, uničijo njeno moč in so morebiti nevede sovražniki cerkve (Stimmen aus Innerösterr. II, 4); bil je zastopnik liberalnega katolicizma. Zagovarjal je potrebo, da vpliva duhovščina na šolo in javno življenje, ker je le na podlagi vere možno zgraditi vsem političnim in socijalnim zahtevam pravično skupnost; ker je vera najboljše sredstvo za ohranitev narodnosti, je vezal obstoj slov. naroda s katolicizmom, ki je vsem pravičen. To in prepričanje o nujnosti Avstrije za avstrijske Slovane, ga je privedlo h katoliški državnopravni stranki in poljudnemu geslu: vse za vero, dom, cesarja. Prizadevanje, da pridobi z nem. listi priznanje pravičnosti slov. zahtev tudi od nem. strani, ni uspelo. Za probujanje politične in nar. zavednosti koroških Slovencev je ustanovil E. 1882 Mir (urednik F. Haderlap) z geslom »Vsakemu svoje«, ki je izhajal dvakrat na mesec (od 1892 trikrat, od 1902 tedensko, prenehal med vojno) in bil glasilo vseh teženj koroških Slovencev. E. je sodeloval tudi pri N, SN, Slovencu in Soči. Na E.-ja, ki je pazljivo zasledoval prijateljsko publicistiko, o kateri je poročal, in sovražno, s katero je polemiziral, so brezdvomno vplivali tudi sodobni nemški publicisti, v cerkvenih stvareh I. B. Hirscher, o čigar nazorih je poročal v Sloveniji (1849, 309, 313, 317, 321), koroški publicist Rizzi, s katerim je bil v osebnih stikih in na katerega se je večkrat skliceval, Adolf Fischhof, češki politiki Palacký, Rieger i. dr.

V koroškem dež. zboru je zastopal E. kmečke občine velikovškega okraja 1863 (odložil mandat vsled obsodbe na enomesečni zapor radi članka v Stimmen aus Innerösterr.), propadel 1870 v zilskem, a zopet zastopal velikovški okraj 1871–7, 1880 do smrti in bil 1872–7 član revizijskega odseka. Pri državnozbor. volitvah je propadel, pač pa informiral druge slov. drž. poslance o koroških razmerah in omogočil njihov nastop za interese koroških Slovencev (J. Vošnjak). 1876 je bil v 3. volivnem razredu izvoljen v celovški mestni odbor. Ker je bil do 1884 edini zastopnik Slovencev v dež. zboru, se je razbilo vse njegovo prizadevanje, da pribori koroškim Slovencem kake pravice, ob nasprotovanju nem. večine. Ponovno se je brez uspeha zavzemal, da bi se izdajali vsaj sklepi dež. zbora tudi v slovenščini (1863, 1871, 1873), zahteval, da bi uradniki, ki so v dež. službi, zlasti pa pri humanitarnih zavodih, dokazali znanje slovenščine, in dokazoval brezpravnost Slovencev v uradih in šolah. Glede šolstva je zastopal konfesijonalno stališče, bil proti novemu šolskemu zakonu in novi šoli, ker se je ž njim odvzel cerkvi skoraj ves vpliv na šolstvo, ker je predraga (radi tega zahteval, naj se duhovščina intenzivneje uporablja pri pouku, naj bi se event. pustila cerkovniška služba učiteljem in naj se ne odpravi šolnina) in ker ne odgovarja narodnostnim potrebam, ter zahteval, da dobijo občine vpliv na šolstvo s pravico, da stavijo pri imenovanjih ternopredloge (1871, 1882, 1884, 1885). Zagovarjal je avtonomijo občin, ustanovitev avtonomne soseske (Orts- ali Urgemeinde) s prostovoljno določenim obsegom (občina naj se krije z obsegom fare), okrajne občine (Bezirksgemeinde) s prenešenim delokrogom, ter razpustitev okrajnih glavarstev, ki samo podražujejo upravni aparat. Avtonomna občina naj se sama upravlja, si ureja šolstvo, občinsko premoženje, ubožne zaklade, občinsko varnostno stražo i. dr. (1863, 1873). Odkar je dež. zbor nasilno združeval manjše občine (1866), je E. pogostoma oddajal in zagovarjal prošnje posameznih občin za razrešitev od združene enote, poudarjajoč, da vplivajo male občine blagodejno na politično delavnost, a običajno brez uspeha, ker se je večina ravnala po nacijonalnih vidikih in potrebah volivne geometrije. Propadel je s predlogi o cerkvenih patronatih in servitutih (1863), o ustanovitvi dež. zavarovalnega zavoda (1873, 1880); odklonili so mu vse predloge ali prošnje posameznih občin in političnega društva Trdnjave za ravnopravnost slovenščine v šolah in uradih, za slov. šole, knjige in učila (1874), za izdelavo narodnostnega zakona po češkem vzorcu (1871–2), za tajne volitve in razširjenje volivne pravice. E. je bil edini poslanec, ki se ni pridružil protestu proti ces. reskriptu češkemu dež. zboru (1871), je zagovarjal proti večini vladni predlog o spremembi dež. reda in dež. volivnega zakona (1871) in se uprl predlogu za izgon jezuitov (1872). Brez uspeha je nastopil proti direktnim volitvam (1873), dokazujoč, da niso v skladu s federativno drž. idejo, ker izgubijo dež. zbori pravico, sami voliti v drž. zbor, kar je v okt. diplomi določeno, ker škodujejo interesom cerkve in krone in ker je posledica direktnih volitev centralizem, ki podraži upravo. Med maloštevilnimi predlogi, ki jih je večina sprejela, je bila zahteva po uvedbi porotnih sodišč (1863), predlog, da se izposluje odškodnina vsled obrtnega zakona oškodovanim obrtnikom (1863) in ureditev čebelne paše (1883). E: jev položaj v dež. zboru je bil tem težji, ker so mu nasprotovali tudi poslanci slov. rodu, a nem. orijentacije (Rulitz, Abuja, nekaj časa ga je podpiral škof Wiery) in so ga desavuirale nezavedne slov. občine, ki so prosile za nem. šole ter odklanjale slov. zakone in naredbe ali izjavile, da jih ne potrebujejo, celo ne razumejo. – Prim.: E.-jeva pisma: Lončar, Veda IV, 118–20; Lončar, NZ VII, 27 do 29; Ilešič ZSM VII, 92–3. Stenograph. Protokolle d. kärntnerischen Landtages; Register d. geschichtlichen Aufsätze d. Carinthia; Sket, Slov. večernice 46, 3–42; Apih, Slovenci in 1848. l., 16, 88, 107, 124, 139, 140, 145–6; Lončar, ZMS XI, 192–3, 195–6, 237–8; Prijatelj, Kersnik I, 66, 72, 106, II, 179, 182; Vošnjak, Spomini I, 187, 188–93, 200–2 (pismo), 206–8 (pismo), II, 138, 184, 267; Prepeluh, Novi Zapiski I, 133–40; Prijatelj, LZ 1921, 728, RDHV I, 7–9, 21–6; Ottův slovník naučný VIII, 459; Lončar, Politično življenje Slovencev 27, 28, 34, 46, 140 in tam navedena lit. Slike: KMD 1888, 65; 1907, 4; 1914, 41; DS 1898, 641; Apih, Naš cesar 135; Vošnjak, Spomini I, 189 Pir.

Pirjevec, Avgust: Einspieler, Andrej (1813–1888). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi179691/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine