Novi Slovenski biografski leksikon

DROBNIČ, Josip (Joseph Drobnitsch, Josef Drobnič, Jožef Drobnič), gledališko-prosvetni organizator, urednik, publicist, leksikograf, prevajalec (r. 18. 3. 1812, Roginska Gorca; u. 5. 8. 1861, Gradec, Avstrija). Oče Valentin Drobnič, mati Elizabeta Drobnič, r. Mestinšek.

Po končani osnovni šoli v Sodni vasi, kamor se je družina preselila 1824–28, je obiskoval gimnazijo v Celju, nato licej v Gradcu. 1835–39 je študiral teologijo v Celovcu. V duhovnika je bil posvečen 1839 v Šentandražu v Labotski dolini. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo 1839–42 v Rogatcu. Nato je bil 1842–43 kaplan v Pišecah, 1843–44 pa v Slovenski Bistrici. 1844–46 je opravljal službo kaplana v Dolu pri Hrastniku. 1846–47 je bil kaplan v Artičah in nato 1847–49 v Brežicah. Oktobra 1849 je bil imenovan za pomožnega učitelja (tj. suplenta) gimnazije v Celju, kjer je ostal do marca 1851, ko se je zaradi slabega zdravja začasno umaknil v pokoj. Septembra 1851 se je za kratek čas vrnil k opravljanju duhovniške službe in bil do začetka 1852 kaplan v Vitanju. Po izdaji sklepa o nezmožnosti opravljanja duhovniškega poklica (1852) je konec marca kot deficient (tj. duhovnik, ki je iz določenih razlogov oproščen opravljanja duhovniške službe; v tem obdobju je upravičen do finančne podpore civilnih oblasti) odšel v Rogaško Slatino (1852–53), od tam k Sv. Danielu v Celje (1853–54) in nato v Vojnik (1854–55). Naslednji dve leti je preživel v Trstu (1856–57), kjer je bil domači učitelj v zasebnem vzgojnem zavodu Matevža Vehovarja. Septembra 1857 je odšel v Gradec, kjer je ostal do konca življenja. Poučeval je slovenščino na tamkajšnji gimnaziji, sodeloval pri urejanju in prevajanju deželnega zakonika ter pisal prispevke za graške časopise.

Kulturno se je začel udejstvovati že kot dijak. Stanku Vrazu je pomagal pri zbiranju narodnih pesmi ter se ob tem navdušil za ilirizem. Pripravil je dvojezični ilirsko-nemški slovar, Anton Mažuranić ga je preuredil v trojezičnega ilirsko-nemško-italijanskega, Vekoslav Babukić pa mu je dodal slovnico ilirskega jezika v nemščini in italijanščini. 1846–49 ga je v treh delih izdala Matica Ilirska v Zagrebu. S slovaropisjem se je ukvarjal tudi pozneje in dal 1858 natisniti slovensko-nemško-italijanski in italijansko-nemško-slovenski slovar.

Kot pomožni učitelj na celjski gimnaziji se je zavzeto posvetil delu za kulturni in narodni preporod. V ospredju njegovega zanimanja je bilo gledališče. Tesno je sodeloval z Janezom Krstnikom Jeretinom, tiskarjem in založnikom ter začetnikom slovenskega gledališča v Celju, in približno dve leti bdel nad slovenskimi gledališkimi predstavami v tem mestu. 1850 je za gimnazijce ustanovil dramski krožek ter jih seznanjal z dramatiko, odrskim govorom in dramsko igro ter z njimi julija 1850 v prostorih celjske grofije uprizoril enodejanko Raztrešenca, pozneje istega leta pa še enodejanko Dvoboj. Skupaj z Družbo slovenskih gledaliških diletantov so novembra 1851 v mestnem gledališču v Celju nastopili z veseloigro s petjem Dobro jutro, decembra 1851 z veseloigro Goljufan starec, januarja 1852 pa z igro Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec. Drobničevo poglavje v celjskem mestnem gledališču se je zaključilo z uprizoritvijo Županove Micke marca 1852. 1850 sta v tisku izšli dve dramski priredbi, Dvoboj in Raztrešenca, ki ju je priredil po nemških predlogah dramatika Augusta von Kotzebueja, 1859 pa Venec gledišnih iger v dveh zvezkih. V prvem je izšla igra Drevar ali beli gaber, priredba igre Junker und Knecht avstrijskega dramatika Friedricha Kaiserja, v drugem pa veseloigri Starost slabost, ki je nekoliko prirejena izdaja igre Raztrešenca iz 1850, in Pravi Slovenec, ki jo je priredil po igri Die Schweitzerhütte am Rheinfall nemške igralke in dramatičarke Johanne Franul von Weissenthurn. Slovenska literarna zgodovina mu je dlje časa pripisovala prevod dveh ilirskih oz. hrvaških dram, Juran i Sofija ili Turci kod Siska (1839) in Stjepko Šubić ili Bela IV. u Horvatskoj (1841), obe delo Ivana Kukuljevića Sakcinskega, v slovenščino v publikaciji Dve igri za slovensko gledališče (1850), a je bilo ugotovljeno, da ju je prevedel Andrej Likar. V Celju je oblikoval tudi pevski zbor, 1851 pa je v sodelovanju s Francem Hrašovcem ustanovil prvo čitalnico v mestu, v kateri so prebirali takrat izhajajoče slovensko in slovansko časopisje. Po pol leta je delovanje čitalnice zamrlo. Vseskozi je bil dejaven kot publicist. Ustanovil je prvi leposlovno-poučni list v slovenščini, Slovensko čbelo, ki je izhajal od januarja do marca 1850, in bil njegov odgovorni urednik. List je izhajal tedensko, izšlo je trinajst številk, vsaka je obsegala osem strani. V ospredju so bili prozni leposlovni teksti, v njem so mesto našle verzifikacije in razna poročila, objavljal pa je tudi prispevke iz drugih sočasnih časopisov (Vedež, Drobtinice, Novice). Čeprav list ni živel dolgo, je bil za razvoj slovenskega slovstva izjemnega pomena, saj je mdr. Antona Janežiča spodbudil k izdajanju Slovenske bčele. V obdobju selitve iz Trsta v Gradec je snoval dvojezični slovensko-ilirski leposlovni tednik Triglav, a je zaradi začetka izhajanja Glasnika Slovenskega in slabega zdravja to namero opustil. Prispevke je objavljal v številnih časopisih: Kmetijskih in rokodelskih novicah, Sloveniji, Šolskem prijatelju, Drobtinicah, Slovenski bčeli, hrvaškem Pozorju, praškem Unionu in v Südslawische Zeitung. Poseben odraz širine njegovih zanimanj je poglavje o zemljepisu v Slomškovem učbeniku Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih.

Za njegov prispevek k razvoju slovenskega gledališča na Celjskem so mu 1954 postavili doprsni kip v stavbi današnjega Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Po njem so poimenovali ulico na Jožefovem hribu v Celju.

Dela

Ilirsko-němačko-talianski mali rěčnik, U Beču, 1846–1849.
Dvoboj in Raztrešenca, dve vesele igri za gledališe, Celje, 1850.
Zemljopis, Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih, U Beču, 1854, 656–716 (učbenik).
Slovensko-nemško-talianski in Taliansko-nemško-slovenski besednjak (Vocabolario Slovenico-tedesco-italiano e Italiano-tedesco-slovenico), Ljubljana, 1858.
Venec gledišnih iger : igrokaz Drevar ali beli gaber, 1, Gradec, 1859.
Venec gledišnih iger : dva igrokaza : starost slabost in pravi Slovenec, 2, Gradec, 1859.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Nadškofijski arhiv Maribor, Službeni listi, šk. 2, Drobnič, Jožef; Artiče, Matične knjige (podatki o njegovi kaplanski službi), Krstna knjiga 1831–1850, 108–115, Mrliška knjiga 1846–1890, 225–227, Mrliška knjiga 1846–1890, 1–8, Poročna knjiga 1840–1882, 29; Sv. Ema, Matične knjige (podatki o rojstvu in kraju bivanja družine), Krstni indeks 1811–1835, 1–2, Krstna knjiga 1811–1835, 7, 20, 28, 36, 48, 59, 82, 92, 138, Mrliška knjiga 1811–1837, 28, 47, 68, Mrliški indeks 1811–1837, 140–141; Vitanje, Matične knjige (podatki o statusu deficienta), Krstna knjiga 1847–1863, 62–69.
Schematismus des Bisthumes Lavant, Klagenfurt, 1839–1859.
Perſonalſtand des Bisthumes Lavant, Maribor, 1860–1862.
SBL.
ES.
Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
Silvo Husu, Biografski leksikon občine Slovenska Bistrica, Slovenska Bistrica, 2021.
Hrvatski biografski leksikon, 3, Zagreb, 1993.
Stanko Vraz: Narodne pěsni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugàrske, Zagreb, 1839.
Josip Drobnič: Kmeta svèt za zdravje in zadovoljnost, Kmetijske in rokodelske novice, 4. 6. 1845.
Novičar iz slovanskih krajev, Novice kmetijskih, rokodelskih in narodskih rečí, 3. 12. 1851, 10. 12. 1851, 31. 12. 1851.
Josip Drobnič: Odperto pismo, Novice gospodarske, obertnijske in národske, 18. 3. 1857.
Josip Drobnič: Odperto pismo gosp. Antonu Janežiču v Celovcu, Novice gospodarske, obertnijske in národske, 3. 10. 1857.
Davorin Trstenjak: Jožef Drobnič, Novice, 19, 1861, št. 33, 271.
Dopisi (Iz Maribora), Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 2. 4. 1862.
Jezikoslovne drobtinice, Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 4. 5. 1862.
Davorin Trstenjak: Prineski k zgodovini dušnega prerojenja Slovencev na Štajerskem, Zora, 1, 1872, št. 10, 145–147.
Ivan Macun: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja, Gradec, 1883.
Josip Marn: Jezičnik : knjiga Slovenska v XIX. veku, XXIV, 1886, 50–54.
Anton Trstenjak: Slovensko gledališče : zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske, Ljubljana, 1892.
Karol Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva. III. zvezek: Bleiweisova dôba od 1848. do 1870. leta, Ljubljana, 1896.
Fran Ilešič: Ilirac Josip Drobnić, Zagreb, 1917.
Anton Slodnjak: Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, 1934.
Fran Petre: Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835–1849), Ljubljana, 1939.
Vladoje Dukat: Zgode i nezgode Drobnićeva rječnika, Hrvatsko kolo, 24, 1943, 54–56.
Fedor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja, Ljudsko gledališče Celje: gledališki list 1947–1948, 2, 1948, št. 7, 9–11, št. 8, 7–12, št. 9, 13–15; gledališki list 1948–1949, 3, 1949, št. 1, 11–12.
Fedor Gradišnik: Od »Županove Micke« do »Kranjskih komedijantov v Celju (1849–1949), Ljudsko gledališče Celje : gledališki list 1949–1950, 4, 1950, št. 1, 10–15.
Gustav Grobelnik: Josip Drobnič (1812–1861) (K stoletnici njegovega gledališkega dela v Celju), Nova obzorja, IV, 1951, 204–206.
Vlado Novak: Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva (osnutek), Celjski zbornik, 1951, 97–123.
Fedor Gradišnik: Dva spomenika, simbola celjske predvojne gledališke dejavnosti in kažipot povojnim generacijam (Josip Drobnič – Rafko Salmič), Gledališki list Mestnega gledališča v Celju : sezona 1953–54, 8, 1954, št. 7, 226–265.
Branko Gombač: Slovenska in tuja dela od 16. septembra 1849 do 24. aprila 1954, Gledališki list Mestnega gledališča v Celju : sezona 1953–54, 8, 1954, št. 7, 1954, 266–323.
France Jesenovec: Drobničev slovar iz leta 1858, Celjski zbornik, 1965, 343–355.
Martina Križaj: Pomen revij Slovenska Čbela in Slovenska Bčela ter ugotavljanje kontinuitete med njima, Ljubljana, 1979 (diplomsko delo).
Julia Kosbab: Johanna Franul von Weissenthurn Schriftstellerin in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts mit Berücksichtigung unpublizierter Korrespondenz, Dunaj, 2014 (diplomsko delo).
David Ivačič: Stanko Vraz in Podčetrtek, Maribor, 2016 (diplomsko delo).
Urška Perenič: Ivan Kukuljević Sakcinski u slovenskoj prijevodnoj književnoj kulturi sredinom 19. stoljeća : Juran i Sofija ili Turci kod Siska i oblikovanje slovenskoga nacionalnog identiteta, Umjetnost riječi : časopis za znanost o književnosti (Zagreb), 63, 2019, št. 1/2, 33–49.
Deželak Trojar, Monika: Drobnič, Josip (1812–1861). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi178173/#novi-slovenski-biografski-leksikon (1. december 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Petra Testen Koren Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2023-.

Slovenski biografski leksikon

Drobnič Josip, pisatelj in urednik, r. 18. apr. 1812 pri Sv. Hemi kraj Sotle (op. ur.: 18. mar. 1812 v Roginski Gorci), u. 5. avg. 1861 v Gradcu. Dovršil je gimn. v Celju, licej v Gradcu, bogoslovje v Celovcu in postal 1839 duhovnik. Kaplanoval je v Rogatcu, Pišecah, Slov. Bistrici, pri Sv. Jakobu v Dolu, v Artičah in Brežicah. S 1. nov. 1849 je dobil službo pomožnega gimn. učitelja v Celju, a jo moral radi bolezni 7. marca 1851 pustiti. Po okrevanju je bil do zač. upokojitve 1852 kaplan v Vitanju, živel potem v Trstu, kjer je poučeval na Vehovarjevem zasebnem zavodu, od 1857 učil slovenščino na gimn. v Gradcu. Kot dijak je nabiral nar. pesmi za Stanka Vraza (Narodne pesmi ilirske, 1839), ki ga je pridobil za ilirsko idejo; zato je spisal precej obsežen »Ilirskonemačko-talijanski mali rečnik« (Beč 1846 do 1849). Pozneje je izdal Slovensko-nemško-talianski in taliansko-nemško-slovenski besednjak (Lj. 1858). V Celju se je postavil po prevratu 1848 v središče kulturnega in družabnega življenja. Ustanovil je čitalnico (1851), vodil gledališke igre (od 30. nov. 1851 do 7. marca 1852), ki jih je prevajal in prirejal večinoma sam, kar je nadaljeval tudi pozneje. Za gledališče je izdal: Dvoboj in Raztresenec (Celje 1850), Venec gledaliških iger (Gradec 1859). Književnozgodovinsko največja zasluga D.-eva pa je, da je ustanovil v začetku 1850 Slovensko čbelo, prvi leposlovno-poučni list v slov. jeziku. Obljubil je, da bo prinašala »čedne pesme, kratke in podučivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodbá in oseb iz slovenske dogodivšine, slovstvene razjasnenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega duha podpira«. Kljub dobri volji, s katero se je lotil izvrševanja tega obširnega načrta, pomembnega, zlasti glede ustvaritve slov. pripovedništva v prozi, list (tednik) radi prepičlega števila naročnikov ni mogel uspevati in je koncem marca prenehal izhajati. Kakor naročniki, so bili tudi sodelavci skoro sami Štajerci po rodu ali bivališču (tako dr. Jož. Šubic v Celju), v ilirskem jeziku je sodeloval Stanko Vraz (Jakob Rešetar). Kljub kratkemu življenju je bila SČ za razvoj slov. slovstva velikega pomena, ker je dala pobudo, da se je ideje z vso žilavostjo oprijel Anton Janežič. Tudi D. sam je snoval še nov list »Triglav«, ki naj bi bil na polovico slov., na polovico ilirski, a je misel opustil, ko je izvedel, da bo z novim letom 1858 začel izhajati Janežičev SG. D. je sodeloval tudi v N, pri Slomškovih Drobtinicah in Einspielerjevem »Slov. Prijatelju«; za Slomškovo knjigo »Ponovilo potrebnih naukov za nedelsko šolo na kmetih« je spisal zemljepis. — Prim.: Trstenjak, Zora I (1872), 145;. Marn XXIV, 50; Trstenjak, Gledališče 191; Ilešić, Ilirac Josip Drobnič, Ljetopis Jugosl. ak. 1917, 40. Grf.

Grafenauer, Ivan: Drobnič, Josip (1812–1861). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi178173/#slovenski-biografski-leksikon (1. december 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine