Slovenski biografski leksikon

Drobnič Josip, pisatelj in urednik, r. 18. apr. 1812 pri Sv. Hemi kraj Sotle, u. 5. avg. 1861 v Gradcu. Dovršil je gimn. v Celju, licej v Gradcu, bogoslovje v Celovcu in postal 1839 duhovnik. Kaplanoval je v Rogatcu, Pišecah, Slov. Bistrici, pri Sv. Jakobu v Dolu, v Artičah in Brežicah. S 1. nov. 1849 je dobil službo pomožnega gimn. učitelja v Celju, a jo moral radi bolezni 7. marca 1851 pustiti. Po okrevanju je bil do zač. upokojitve 1852 kaplan v Vitanju, živel potem v Trstu, kjer je poučeval na Vehovarjevem zasebnem zavodu, od 1857 učil slovenščino na gimn. v Gradcu. Kot dijak je nabiral nar. pesmi za Stanka Vraza (Narodne pesmi ilirske, 1839), ki ga je pridobil za ilirsko idejo; zato je spisal precej obsežen »Ilirskonemačko-talijanski mali rečnik« (Beč 1846 do 1849). Pozneje je izdal Slovensko-nemško-talianski in taliansko-nemško-slovenski besednjak (Lj. 1858). V Celju se je postavil po prevratu 1848 v središče kulturnega in družabnega življenja. Ustanovil je čitalnico (1851), vodil gledališke igre (od 30. nov. 1851 do 7. marca 1852), ki jih je prevajal in prirejal večinoma sam, kar je nadaljeval tudi pozneje. Za gledališče je izdal: Dvoboj in Raztresenec (Celje 1850), Venec gledaliških iger (Gradec 1859). Književnozgodovinsko največja zasluga D.-eva pa je, da je ustanovil v začetku 1850 Slovensko čbelo, prvi leposlovno-poučni list v slov. jeziku. Obljubil je, da bo prinašala »čedne pesme, kratke in podučivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodbá in oseb iz slovenske dogodivšine, slovstvene razjasnenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega duha podpira«. Kljub dobri volji, s katero se je lotil izvrševanja tega obširnega načrta, pomembnega, zlasti glede ustvaritve slov. pripovedništva v prozi, list (tednik) radi prepičlega števila naročnikov ni mogel uspevati in je koncem marca prenehal izhajati. Kakor naročniki, so bili tudi sodelavci skoro sami Štajerci po rodu ali bivališču (tako dr. Jož. Šubic v Celju), v ilirskem jeziku je sodeloval Stanko Vraz (Jakob Rešetar). Kljub kratkemu življenju je bila SČ za razvoj slov. slovstva velikega pomena, ker je dala pobudo, da se je ideje z vso žilavostjo oprijel Anton Janežič. Tudi D. sam je snoval še nov list »Triglav«, ki naj bi bil na polovico slov., na polovico ilirski, a je misel opustil, ko je izvedel, da bo z novim letom 1858 začel izhajati Janežičev SG. D. je sodeloval tudi v N, pri Slomškovih Drobtinicah in Einspielerjevem »Slov. Prijatelju«; za Slomškovo knjigo »Ponovilo potrebnih naukov za nedelsko šolo na kmetih« je spisal zemljepis. — Prim.: Trstenjak, Zora I (1872), 145;. Marn XXIV, 50; Trstenjak, Gledališče 191; Ilešić, Ilirac Josip Drobnič, Ljetopis JugosI. ak. 1917, 40. Grf.

Grafenauer, Ivan: Drobnič, Josip (1812–1861). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi178173/#slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine